SZ-1 člen 12, 18, 29, 29/2, 32, 32/1, 32/2, 33, 35. SPZ člen 66, 105, 116, 116/2, 116/2-4. ZPP člen 13, 350, 350/1. ZIZ člen 227.
nastop veljavnosti pogodbe - sklenitev pogodbe o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki - način uporabe nepremičnine - meje preizkusa odločbe prvostopenjskega sodišča - etažna lastnina - skupni del večstanovanjske stavbe - upravičenja solastnika - aktivna stvarna legitimacija - sklep o stroških postopka
Na podlagi jezikovne, sistematične in namenske metode lahko ugotovimo, da so predpostavke veljavnosti Pogodbe (podpoglavje III.2 "Pogodba o medsebojnih razmerjih") in drugih načinov odločanja etažnih lastnikov (III. 3 "Zbor lastnikov in nadzorni odbor") ločene in različno urejene. Za veljavnost Pogodbe ni določen noben poseben rok, temveč je predpisan le kvorum, ta pa je lahko dosežen kadarkoli in nanj je vezan tudi pričetek veljavnosti Pogodbe - ko jo podpišejo etažni lastniki, ki imajo več kakor tri četrtine solastniških deležev, prične Pogodba veljati, njena sklenitev pa je obvezna (kogentna).
Za odločitev v tej zadevi je zato bistveno, da so v Pogodbi etažni lastniki uredili tudi način uporabe navedene nepremičnine in sicer so ga delno namenili za parkiranje (skupno 20 parkirnih mest; prvi stavek drugega odstavka 9a. člena).
Temeljno pravilo v pravdnem postopku je, da sodba učinkuje med strankami postopka, učinkovanje na osebo, ki ni stranka postopka je izjema in zato je potrebna restriktivna razlaga, saj takšni učinki pomenijo tudi poseg v ustavno (in konvencijsko) pravico do izjave. Posebnost v tem primeru pa je, da gre za Pogodbo o medsebojnih razmerjih, ki mora biti sklenjena (v pisni obliki) in za njeno veljavnost zadošča soglasje volj treh četrtin etažnih lastnikov (glede na velikost njihovih solastnih deležev) in učinkuje tudi proti vsakemu novemu etažnemu lastniku (32. člen SZ-1 in drugi odstavek 116. člena SPZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00072407
SPZ člen 31. ZIZ člen 229, 229/1. ZPP člen 318, 318/3, 339, 339/2, 339/2-14.
posest - motenje posesti - onemogočitev dostopa do nepremičnine - posestno varstvo - samopomoč - ugovor dovoljene samopomoči - viciozna posest - sodno varstvo posesti - oblikovanje tožbenega zahtevka - vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja - ponovno motenje posesti - izvršilni naslov, izdan v postopku zaradi motenja posesti - izpolnitev obveznosti po prvotnem izvršilnem naslovu
Dejstvo je, da je tožnik prvi del zahtevka oblikoval kot ugotovitvenega, kateremu sledita dajatveni in prepovedni, s čimer ni nič narobe in sodna praksa to dopušča, povezava med posameznimi zahtevki pa ni arbitrarna temveč nujna.
Prepovedni zahtevek ni premalo konkreten. Je določen in izvršljiv. Prvi odstavek 229. člena ZIZ določa, da lahko sodišče na upnikov predlog v primeru, če je na podlagi izvršilnega naslova, izdanega v postopku zaradi motenja posesti, dolžnik prostovoljno izpolnil svojo obveznost, oziroma je bila proti njemu opravljena izvršba, potem pa je ponovno motil posest na način, ki se v bistvu ni razlikoval od prejšnjega motenja, izda nov sklep o izvršbi, s katerim naloži vrnitev stvari v posest (oziroma sklep o izvršbi, s katerim izreče kazen za neizvršitev dejanja, ki ga more opraviti le dolžnik). Zakon govori o načinu motenja, ki se bistveno ne razlikuje od prejšnjega načina.
Samopomoč, na katero se sklicuje toženec in jo predvideva 31. člen SPZ je ena od dveh oblik posestnega varstva (1. samopomoč in 2. sodno varstvo posesti). Eden od ugovorov, s katerim se toženec v posestni pravdi lahko brani, je povezan tudi s samopomočjo. Gre za ugovor viciozne posesti, ki je lahko uspešen, če se je toženec poslužil samopomoči. Toženec pa trditev o viciozni posesti tožnika ni podal.
ZFPPIPP člen 298, 298/2, 298/2-2, 371, 371/2, 371/5. SPZ člen 6, 16, 16/1, 54, 140, 140/1.
razdelitev posebne razdelitvene mase - ugovor zoper načrt razdelitve - ločitvena pravica - zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) - neposestna zastavna pravica - sestavina - prirast - prednostno načelo - sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic - prijava zavarovane terjatve in ločitvene pravice
Pri plačilu iz spornih premičnin konkurirata pritožnik, ki se zanaša na neposestno zastavno pravico, ki je nastala 8. 12. 2009 in ki mu je bila priznana s pravnomočnim sklepom o preizkusu ločitvenih pravic, ter upnica, ki se sklicuje na svojo hipoteko na eni od navedenih nepremičnin, nastalo 19. 12. 2007. S priznanjem pritožnikove ločitvene pravice na spornih premičninah v sklepu o preizkusu ločitvenih pravic ni bilo pravnomočno odločeno o tem, da so te premičnine samostojne stvari in ne samo sestavina druge stvari. V isti meri, v kateri se pritožnik sklicuje na sklep, s katerim mu je bila priznana ločitvena pravica na spornih premičninah, pa se nanj lahko sklicuje tudi upnica, ki ji je bila ravno tako priznana hipoteka na nepremičnini, vključno s spornimi premičninami, kolikor so bile te njene sestavine - o čemer pa ni bilo še nikdar prej odločeno.
Če status sestavine lahko utemelji funkcionalna povezanost delov in celote (kriterij kompletnosti), je dosledno, da ko takšna povezanost preneha, in to trajno in nepovratno, ni več razloga za prepričanje o določenih delih kot sestavinah neke celote. Pač pa je treba dodatno precizirati časovno komponento, ki je v zadevah, kot je ta, pravno pomembna. Odločilni moment, v katerem mora obstajati funkcionalna povezanost delov in celote, narekuje drugi odstavek 371. člena ZFPPIPP. Važno je torej, kakšno vsebino (obseg in razmerje) v poštev prihajajočih ločitvenih pravic je začrtala ob izdaji sklepa o preizkusu ločitvenih pravic (ne)obstoječa funkcionalna povezanost spornih stvari (v tej zadevi: spornih premičnin in bioplinarne).
vrnitveni zahtevek - posest - dejanska oblast nad stvarjo - uporabnina za poslovni prostor - določitev višine uporabnine - odmera pravdnih stroškov - več tožbenih zahtevkov
Glede na trditveno podlago tožbe je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz napačne materialnopravne podlage, ko je obveznost izpraznitve in vrnitve poslovnega prostora presojalo na podlagi določb ZPSPP in ZFPPIPP. Navedena pravna podlaga je lahko služila le temu, da je sodišče prve stopnje prikazalo korake, ki so vodili k sklepu, da toženka za uporabo tožničinega poslovnega prostora nima pravne podlage. Zmotno pa je sodišče prve stopnje navedeno materialnopravno podlago uporabilo za odločitev o vrnitvenem zahtevku. Tožnica je namreč v tožbi postavila klasični vrnitveni zahtevek, za katerega se uporabi 92. člen SPZ. Ta določa, da lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Tožnica mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico, in da je stvar v dejanski oblasti toženke.
Dejanska oblast nad stvarjo ne pomeni, da mora biti posestnik ves čas v fizičnem stiku s stvarjo. Dejanska oblast se izkazuje skozi zunanjo vidnost in trajnost, hkrati pa tudi dostopnost stvari posestniku. Dejanska oblast nad stvarjo se izvaja tudi takrat, ko posestnik v določenem prostoru ne opravlja dejavnosti, zaradi katere je dobil prostor v uporabo. Zato za obstoj posesti zadošča, da prostora ni izpraznil in ima v njem vse svoje stvari, do katerih dostopa. Za presojo toženkine posesti je tako pravno odločilna ugotovitev, da se v poslovnem prostoru še vedno nahaja vse njeno premoženje, do katerega lahko dostopa.
SPZ člen 99, 99/1, 210, 217, 217/2. ZTLR člen 54, 54/1. ZPP člen 8, 213, 285. Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Loški Potok (OPN LP 07) (2010) člen 51, 51/5.
varstvo lastninske pravice - zaščita pred vznemirjanjem - negatorna tožba (opustitvena tožba) - sklepčnost tožbe - materialno procesno vodstvo in njegove meje - priposestvovanje stvarne služnosti - nemini res sua servit - opustitveni zahtevek - prepovedni tožbeni zahtevek
Lastnik ne uživa pravnega varstva, če ima tretji za posege v njegovo lastninsko pravico ustrezen pravni naslov. Toženec je zatrjeval, da je del tožnikovih nepremičnin, kjer poteka pot, več kot 40 let neovirano uporabljal – stvarno služnost je zato priposestvoval. Navedba, da so njegovi pravni predniki pot uporabljali že od leta 1947 dalje (z njo pritožnik meri na vštetje njihove posesti v priposestvovalno dobo), je v nasprotju z navedbo, da so imele vse relevantne nepremičnine pred letom 1992 enega lastnika. Skladno s temeljnim pravilom stvarnega prava, da služnost na lastni stvari ni mogoča (nemini res sua servit), po naravi stvari tudi priposestvovanje služnosti na lastni stvari ni mogoče.
Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da so zatrjevana predhodna protipravna ravnanja tožnika (do katerih se bo moralo sodišče prve stopnje v novem sklepu podrobno dokazno opredeliti) lahko (tudi dodatno) relevantno dejstvo za presojo, ali samopomoč ustreza v zakonu določenim kriterijem, s tem, da sodišče pri novi odločitvi skozi prizmo interpretacijskih argumentov ne sme spregledati oziroma mora primarno upoštevati temeljne procesnopravne predpostavke, in sicer, da se v posesorni pravdi obravnavanje tožbe omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, da je izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih (426. člen ZPP), ker je v teh sporih odločilni interesni temelj, da se prepreči samovoljno izvrševanje pravic, s tem, da posestnik ne ravna samovoljno/protipravno, če samopomoč ustreza v zakonu določenim kriterijem.
Ugotovitveni zahtevki so po mnenju pravne teorije nepotrebni. Enako je stališče sodne prakse, ki dopušča ugotovitvene zahtevke le v primerih, če bi zaradi opustitve ugotovitvenega zahtevka dajatveni ali prepovedni zahtevek ostala nedoločena in nedoločljiva. V tej zadevi, glede na postavljeni dajatveni in prepovedni zahtevek, ne gre za tak primer, zato je odločitev sodišča prve stopnje s katerim je zavrnilo ugotovitveni zahtevek (sicer iz drugih razlogov), pravilna. Dodatni razlog za potrditev sklepa v tem delu je tudi v tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnikova posest pridobljena viciozno, med pravdnima strankama teče upravni postopek za določitev meje, ki glede na navedbe tožnika še ni zaključen, ker je med pravdnima strankama sporna meja, tožnik pa je ugotovitveni zahtevek oblikoval na način, da je v ta del zahtevka vključil termin "zadnja mirna posest", ki je kriterij iz 77. člena SPZ, ki ga sodišče upošteva, ko rešuje mejni spor.
Višje sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je na podlagi zaslišanj ugotovilo, da sta tožnika razpolagala s ključi stanovanja in vanj občasno prihajala. Navedeni način izvrševanja posesti povsem zadostuje za posestno varstvo. Ni pomembno, ali sta tožnika prihajala kontinuirano ali zgolj občasno. Pomembno je, da sta to možnost imela in jo tudi izkoristila. Stališče toženke, da ima stanovanje jasno funkcijo, to je, da oseba v njem prebiva, zato ni mogoče, da bi tožnika imela posest, tako ni pravilno. Sodišče prve stopnje je v skladu s 33. členom SPZ pravilno dalo tožnikoma varstvo glede na zadnje stanje posesti, torej občasno rabo.
SPZ člen 33. ZPP člen 108, 108/4, 108/5, 180, 180/1.
sodno varstvo posesti - opis motenja posesti - nepopolna tožba - načelo formalne legalitete - določno in konkretno opredeljen tožbeni zahtevek - poziv na dopolnitev tožbe - nepopolna dopolnitev vloge - zavrženje tožbe kot nepopolne
Mesto motilnega dejanja je potrebno določno in konkretno opredeliti. Iz izreka sodne odločbe mora biti motilno dejanje jasno razvidno. Četudi je tožniku (in morda tudi tožencu) jasno, za katero pot in katera motilna dejanja gre, pa mora biti izrek določen in določljiv tudi objektivno, da ne nastane dvom v morebitni izvršbi. Sodišče prve stopnje ni odločalo strogo formalistično. Tožnika je pozvalo na dopolnitev tožbe z navodili, kako in v čem naj se tožbeni zahtevek dopolni. Ker tožnik tožbenega zahtevka ni jasno opredelil, je tožbo utemeljeno zavrglo. Na takšno posledico je tožnika tudi opozorilo.
Sodišče prve stopnje tožbe ni zavrglo, ker bi bila prepozna, ampak iz razloga nejasnosti in nedoločnosti tožbenega zahtevka, kar prepričljivo izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa.
načelo superficies solo cedit - povezanost zemljišča in objekta - oblikovanje etažne lastnine - zaščita pred vznemirjanjem
V primeru etažne lastnine, ki nastane s preoblikovanjem enovite samostojne lastninske pravice, zemljiška parcela pridobi položaj splošnega skupnega dela stavbe. Lastninska pravica na zemljiški parceli izgubi pravno lastnost samostojne lastninske pravice in se vključi v lastninsko pravico (etažno lastnino v ožjem pomenu) na vsakem prostorskem delu s položajem posameznega dela stavbe v etažni lastnini (do določenega idealnega deleža). Meja med zemljiškima parcelama zato sama po sebi ne more kazati na niti lastništvo posameznega dela stavbe, niti na lastništvo skupnega dela stavbe.
Z vložitvijo tožbe na podlagi 99. člena SPZ mora tožnik dokazati, da ima na stvari lastninsko pravico ali da je njen domnevni lastnik.
varstvo lastninske pravice - zaščita pred vznemirjanjem - negatorna tožba (opustitvena tožba) - vznemirjanje lastninske pravice - vznemirjanje kot pravni standard - lastnina drevesa na meji - potek meje - urejena meja - sporna meja - protipravnost vznemirjanja lastninske pravice - enkratno protipravno vznemirjanje lastnika - časovna komponenta vznemirjanj
Zakonski pojem vznemirjanja iz 99. člena SPZ je pravni standard, ki ga napolnjuje teorija, predvsem pa sodna praksa, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, je toženec z barvnim označevanjem dreves, ki (glede na sodno urejeno mejo) stojijo na parceli tožnikov, ter naknadnim odstranjevanjem tožnikovih oznak, aktivno (fizično) posegel v lastninsko pravico tožnikov, pri čemer za kaj takega ni imel nobene pravne podlage, torej protipravno. Drži sicer, da s tem tožnika pri uporabi same nepremičnine nista bila ovirana, a je bistveno to, da posegi kažejo, da si toženec, kljub sodno urejeni meji, lasti del nepremičnine tožnikov in tam rastoča drevesa in da je, zaradi za toženca sporne meje, verjetno, da bi, brez sodne intervencije, do poseganja lahko ponovno prišlo.
Če imamo opravka z veljavno prodajno pogodbo, je logično, da imata pogodbeni stranki vsaka svoje (iz pogodbe izvirajoče) obveznosti. Obveznost tožeče stranke je izročitev nepremičnine v last tožencu, obveznost toženca pa plačilo kupnine. Tako ne more biti nobenega dvoma, da v opisani situaciji ni možno uveljavljati zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Za neupravičeno obogatitev namreč velja, da gre za obogatitev brez pravnega temelja (prim. prvi odstavek 190. člena OZ). Če imamo veljavno prodajno pogodbo, pa je seveda pravni temelj podan in s prenosom lastninske pravice 31. 5. 2017 ni moglo priti do obogatitve brez temelja, kar pomeni, da bi prodajalec od kupca iz naslova pridobitve na podlagi prodajne pogodbe lahko zahteval le plačilo kupnine, katere prejem pa je tožeča stranka (prodajalka) potrdila s podpisom izjave z dne 21. 2. 2007.
Ker za vlaganja očitno ni bilo soglasja toženca, pride v poštev le poslovodstvo brez naročila (199. člen OZ), glede česa pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso bili izpolnjeni pogoji (ni bila ugotovljena nujna potrebnost vlaganj).
ZD člen 221. OZ člen 191, 280, 364, 364/2. SPZ člen 192, 200.
prodaja solastniškega deleža - vrnitev kupnine zaradi razveze pogodbe - vrnitev denarja v zapuščino - naknadno najdeno premoženje - aktivna legitimacija za tožbo - odstop dednega deleža - pravila vračanja - komu se izpolnjuje - stranke pogodbe - navideznost pogodbe - upravičenec do izpolnitve - kdaj se ne more zahtevati vrnitev - načelo vestnosti in poštenja - venire contra factum proprium - zastaranje terjatve - pretrganje zastaranja zaradi pripoznave dolga - pripoznava dolga - izročitev zemljiškega pisma
Pritožbeno sodišče se strinja, da je izročitev zemljiškega pisma s podpisanim indosamentom s strani prve toženke B. A. dne 29.8.2017 pomenila tudi pripoznavo dolga (364. člen OZ). Zemljiški dolg je instrument stvarnopravnega zavarovanja obveznosti, zemljiško pismo pa vrednostni papir z inkorporirano stvarno pravico iz zemljiškega dolga (bivši členi 192-200 SPZ). Dolg lahko dolžnik pripozna tudi posredno, npr. tako, da da zavarovanje (drugi odstavek 364. člena OZ).
V razmerju do tožeče stranke je bila obogatena le prva toženka, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila celotna kupnina plačana v korist prve toženke kot pogodbenice, ne glede na to, ali je bila kupnina nakazana na njen račun ali v gotovini izročena njej osebno ali osebi, za katero je sama navedla, naj se ji plača (drugemu tožencu). Plačilo drugemu tožencu je bilo izvedeno po njeni volji in z njenim soglasjem, še vedno pa pomeni izpolnitev pogodbe v korist prodajalke, torej prve toženke (280. člen OZ). Drugi toženec je po ugotovitvi sodišča prve stopnje del kupnine očitno zadržal na podlagi nekega dogovora med njim in prvo toženko. V razmerju do tožeče stranke je torej zavezanka za vrnitev kupnine na podlagi odpadle pravne podlage le prva toženka, ne pa tudi drugi toženec.
ZTLR člen 54, 54/1. ZPP člen 2, 2/1, 185, 186, 189.
priposestovanje - subjektivne meje pravnomočnosti - oblikovanje tožbenega zahtevka
Pravna pravila Občega državljanskega zakonika in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki so veljala v obdobju od leta 1975 do leta 1995, so določala kot (dodatni) pogoj za pridobitev stvarne služnostne pravice na podlagi priposestvovanja v primeru, da je lastnik gospodujočega zemljišča služnost dejansko izvrševal več kot 20 let, le, da lastnik služečega zemljišča temu (v tem obdobju) ni nasprotoval. Nista pa zahtevala dobre vere priposestvovalca. Za obseg pridobljene služnostne pravice na podlagi priposestvovanja odločilen (le) obseg in način oziroma dejanski način izvrševanja služnosti v (20 letni) priposestvovalni dobi.
Oblikovanje tožbenega zahtevka in njegovo morebitno kasnejše spreminjanje pomeni procesno dejanje tožnika, ki je odraz načela dispozitivnosti pravdnih postopkov, v katerega lahko sodišče in tožena stranka posežeta samo na način in ob izpolnjenosti pogojev iz 185. in 186. člena ZPP.
Subjektivne meje pravnomočnosti sodbe zajemajo le stranke postopka, na katere se sodba nanaša (189. člen ZPP) in se ne morejo razširiti na morebitne tretje kot imetnike morebitnih stvarnih pravic na nepremičnini, ki je predmet sodbe. Zato sodba na morebitne stvarne pravice tretjih, ki niso bili stranke predmetnega sodnega postopka, ne more vplivati in učinkovati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00071733
ZPP člen 119, 208, 208/2, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8. SPZ člen 92, 92/1, 92/2. SZ-1 člen 111, 111/2.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - nadaljevanje prekinjenega postopka - sklep o nadaljevanju postopka - vročitev sklepa o nadaljevanju - možnost obravnavanja pred sodiščem - originarna pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - aktivna legitimacija domnevnega lastnika - skupno premoženje zakoncev - tožba na izpraznitev in izročitev nepremičnine - uporaba stanovanja brez pravnega naslova
S tem, ko je sodišče prve stopnje s sklepom odločilo o nadaljevanju prekinjenega pravdnega postopka, ta sklep pa vročilo sočasno z odločitvijo o glavni stvari, tožencema ni odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem. Sklep o nadaljevanju postopka je v konkretnem primeru zgolj deklaratorne narave. Ob izpolnjenem pogoju za nadaljevanje postopka lahko izdaja sodbe še pred pravnomočnostjo sklepa o nadaljevanju postopka predstavlja le relativno bistveno kršitev postopka, ki pa je pritožnika ne uveljavljata.
Drugi tožnik je lastninsko pravico pridobil na originaren način in zato dejstvo, da njegova lastninska pravica v zemljiško knjigo (še) ni vpisana, nima nobenega vpliva na odločitev oziroma presojo njegove aktivne legitimacije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00074728
OZ člen 111, 111/2, 336, 336/1, 488, 490, 490/1, 490/2, 490/4, 495, 495/1. SPZ člen 37, 37/1. ZZK-1 člen 3, 3/1, 3/1-2, 3/1-4, 12, 12/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
vmesna sodba - odgovornost prodajalca za pravne napake - odvzem lastninske pravice na nepremičnini - sankcije za pravne napake - razdrtje prodajne pogodbe - razveza pogodbe po samem zakonu - evikcija - sorazmerno znižanje kupnine - primeren dodatni rok za izpolnitev - odstop kupca od pogodbe - kondikcijski zahtevek za vračilo že plačanega - izguba pravice iz pravne napake - začetek teka prekluzivnega roka - enoletni prekluzivni rok - nastop zastaranja
Prvi odstavek 490. člena OZ določa, da v primeru, ko prodajalec ne ravna po kupčevi zahtevi in kdo kupcu stvar odvzame, je pogodba razdrta po samem zakonu; če pa je kupčeva pravica zmanjšana ali omejena, sme kupec po svoji izbiri odstopiti od pogodbe ali zahtevati sorazmerno znižanje kupnine. To določilo torej razlikuje med primeri, ko pride do popolnega odvzema stvari in primeri, ko je stvarna pravica kupca le (začasno) omejena oziroma zmanjšana. Razdrtje pogodbe je možno le pri popolnem odvzemu stvari. V primeru, ko je kupčeva pravica zmanjšana ali omejena, ima kupec na voljo zahtevek za sorazmerno znižanje kupnine, lahko pa pogodba v tem primeru preneha na podlagi kupčevega odstopa od pogodbe po drugem odstavku 490. člena OZ. Za uresničitev odstopne pravice po tem določilu mora biti izpolnjena dodatna predpostavka: kupec mora pred uresničitvijo odstopne pravice prodajalcu dati primeren dodatni rok za pravilno izpolnitev, torej za odpravo napake oziroma izročitev druge stvari brez napake.
Opredelitev tožbenega zahtevka ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, oziroma ne sme zahtevati nobenega nadaljnjega pravnega sklepanja o tem, kakšna obveznost ustreza temu zahtevku. Če se s tožbo zahteva storitev, mora biti ta v tožbi opredeljena po vsebini in obsegu. Tudi opustitve in dopustitve morajo biti določno opredeljene. Kot del zahtevka se lahko upošteva tudi priloga, na kateri je npr. prikazana natančna skica poteka poti, po kateri poteka služnost, ki naj se ugotovi.
Temeljno pravilo v pravdnem postopku je, da sodba učinkuje med strankama. Iz ustavne zahteve po kontradiktornem postopku in pravice stranke, da se izjavi, izhaja tudi zahteva, da lahko sodba veže le tiste osebe, ki so v postopku, v katerem je bila izdana, imele možnost sodelovati.
Širitev subjektivnih meja pravnomočnosti je izjema od splošnega pravila, dopustna le v posebej utemeljenih primerih, npr. v primeru pravnega nasledstva, enotnega sosporništva, pri sodbah glede izpodbijanja pravnih dejanj in ugotovitve (ne)obstoja prerekanih terjatev v stečaju, v statusnih sporih …
Toženec je hipotekarni dolžnik, ker je bila njegova lastninska pravica vknjižena po vpisu maksimalne hipoteke, a to še ne pomeni, da ga zavezuje pravnomočna sodba o obstoju in višini terjatve, izdana v postopku, v katerem ni sodeloval.
SPZ besedno nerodno določa, da je prenos maksimalne hipoteke izključen. A to pravilo po novejših stališčih teorije in sodne prakse le pove, da se s prenosom posamezne terjatve na novega upnika ne prenese maksimalna hipoteka kot varovalna stvarna pravica. Ne izključuje pa splošnega pravila, po katerem s prenosom terjatve na novega upnika preide (se prenese) posamična hipoteka, ki je nastala (znotraj maksimalne hipoteke) v zavarovanje te terjatve.
ZPP člen 7, 107, 212, 226, 226/1. Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 1, 9, 9/2-f. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 7, 8. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. ZNP-1 člen 42. ZVEtL-1 člen 3. ZDen člen 18, 25.
varstvo osebnih podatkov - osebni podatki - identifikacijski podatek - pravica do varstva osebnih podatkov - pravica do seznanitve z osebnimi podatki - obdelava osebnih podatkov v javnem sektorju - razkritje osebnih podatkov - zloraba osebnih podatkov - varstvo pravic zasebnosti - kršitev pravice do zasebnosti - informacijska zasebnost - komunikacijska zasebnost - človekove pravice in temeljne svoboščine - seznanitev z nezakonito pridobljenimi dokazi - zbiranje procesnega gradiva - brez privolitve osebe - dopustnost uporabe - sklenjena izvensodna poravnava - sestavni del notarskega zapisa - zaupnost razmerja med pogodbenikoma - načelo zaupnosti - višina odškodnine - škoda na osebnem premoženju - izključitev javnosti - predložitev listine v izvirniku - poziv k predložitvi listine - pravica do sodnega varstva - pravica do dostopa do sodišča - pravica do izvedbe dokaza - celovita in prosta presoja dokazov - odločilni razlogi - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - dokazna vrednost priče - izvedensko mnenje - urbanizem - ugotovitev pripadajočega zemljišča - funkcionalno zemljišče k več stavbam - dejanska raba objekta - dejanska raba zemljišč - povezanost objekta z zemljiščem - začasni in pomožni objekti - namembnost vrnjenih nepremičnin - sprememba namembnosti rabe - uporaba dela zemljišča - začasnost - pogodbena odpoved - opustitev rabe
Splošna uredba določa pravila o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in pravila o prostem pretoku osebnih podatkov ter varuje temeljne pravice in svoboščine posameznikov, zlasti pravico do varstva osebnih podatkov (1. člen Splošne uredbe). Ukvarja se torej z varstvom informacijske in deloma lokacijske zasebnosti, pri čemer ureja varstvo tistih podatkov, s katerimi je posameznike mogoče identificirati. V civilnem sodnem postopku se osebni podatki udeležencev, tako strank kot tudi tretjih, neizogibno obdelujejo, tudi s pridobitvijo dokumenta ali vnosom podatka v zapisnik. Podlago za zakonitost obdelovanja po Splošni uredbi predstavlja določilo 9. f člena, ki določa, da je obdelava osebnih podatkov dopustna, če je potrebna za uveljavljanje, izvajanje ali obrambo pravnih zahtevkov ali kadar koli sodišča izvajajo svojo pristojnost. Čeprav se določba nanaša na posebne kategorije osebnih podatkov (občutljive podatke), velja tudi za ostale osebne podatke. Tudi če je prvotni upravljavec podatke pridobil nezakonito, je obdelava teh podatkov v sodnem postopku dopustna, saj zanjo ob Splošni uredbi obstoji zakonska podlaga v določilu 7., 212. in prvega odstavka 226. člena ZPP. Nelogično bi bilo, da bi predložitev z nezakonitostjo obremenjenih osebnih podatkov s strani stranke šteli za nezakonito, na drugi strani pa bi se sodišče in s tem posredno stranke lahko z istimi osebnimi podatki zakonito seznanili, ker bi jih sodišče lahko samo neposredno pridobilo.
Poleg zakonitosti obdelave pritožnik izpostavlja tudi vprašanje dopustnosti procesne uporabe osebnih podatkov nezakonitega izvora. Odgovor na to vprašanje je odvisen od vrste nezakonitosti, torej ali se ta nanaša zgolj na kršitev s področja varstva osebnih podatkov, ali pa so bili dokazi pridobljeni nezakonito zaradi zvijače, kršitve pravice do splošne zasebnosti ali kršitve komunikacijske zasebnosti. Da gre za vsebinsko ločeni področji varstva, izhaja tudi iz Listine, ki pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, stanovanja in komunikacij obravnava v 7. členu, pravico do varstva osebnih podatkov pa v 8. členu. Pri tem iz določbe jasno izhaja, da to varstvo ni absolutno, temveč se podatki lahko obdelujejo brez privolitve prizadete osebe, če za to obstoji legitimna podlaga, določena z zakonom, to pa so v konkretnem primeru že navedene določbe o zbiranju in predložitvi procesnega gradiva.
V primeru razkritja notarsko sklenjenega dogovora o ureditvi medsebojnih razmerij med pravnimi predniki udeležencev postopka, tudi če gre za fizično osebo, ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do zasebnosti.
Vprašanje obstoja pripadajočega zemljišča je tesno povezano s strokovnimi ugotovitvami izvedeniškega mnenja glede ugotovitve zgodovinske rabe zemljišča in njegovega položaja v prostorskih aktih, pravni zaključek pa je predmet sodne presoje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00075559
ZPP člen 181, 181/2, 187, 188, 188/2, 212, 226, 226/3, 227, 227/5. ZZK-1 člen 243, 243/1. OZ člen 40, 40/2.
umik tožbe - privolitev v umik tožbe - nedopustni nagib - kavza pogodbe - izbris hipoteke - predložitev listine s strani nasprotne stranke - pravni interes za ugotovitveno tožbo
Prvo in drugo toženec sta sporni posojilni in zastavni pogodbi sklenili izključno z namenom onemogočiti prvo tožniku poplačilo njegove terjatve, ki jo ima do prvo toženca, na podlagi pravnomočne vmesne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. II P 756/2011 z dne 5. 3. 2018, torej z nedopustnim nagibom, saj njun resnični namen (kavza pogodbe) ni bil v posoji denarja in zavarovanju posojila. Prvo in drugo toženca namreč nista uspela dokazati, da sta sporni posojili sploh bili dani, kot je to že obrazloženo zgoraj.
Za izkaz pravnega interesa v skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP ni bistveno, ali je terjatev prvega tožnika že ugotovljena po višini, temveč le, da slednja obstaja. Obstoj terjatve pa je prvo tožnik nedvomno izkazal s pravnomočno vmesno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. II P 756/2011 z dne 5. 3. 2018 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 462/2018 z dne 21. 8. 2018 in sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 44/2019 z dne 11. 12. 2020), s katero je bilo odločeno o temelju tožbenega zahtevka.