Le izjemne okoliščine opravičujejo zmotno prepričanje posestnika, da je lastnik nepremičnine. Še strožji standard presoje pa je potreben v primerih, ko priposestvovalčevo dobroverno prepričanje o lastništvu temelji na pridobitvi posesti od osebe, ki ni zemljiškoknjižni lastnik. Takšni primeri se ocenjujejo na podlagi ožjega in bolj izjemnega sklopa okoliščin.
Zmota tožnikov o tem, komu dejansko pripada sporna parcela oziroma, da je bila tudi sporna parcela predmet pogodbe, ob obrazloženem zaradi njune neskrbnosti ni opravičljiva oziroma njuna dobra vera ni izkazana.
Sodišče prve stopnje se je pri sprejemu svoje odločitve oprlo na interpretacijo pravnih teoretikov, ki se zavzemajo za razlago, da je deset letni rok iz tretjega odstavka 154. člena SPZ zastaralni. Pravna teorija zagovarja stališče, da je pri razlagi navedene zakonske določbe treba uporabiti sistemsko razlago in pomen iskati tudi v drugih zakonskih odločbah, kot je Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) ter Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), saj oba urejata relevantno materijo.
Tudi namenska razlaga tretjega odstavka 154. člena SPZ ne dopušča možnosti prekluzije, saj bi v nasprotnem primeru bilo izničeno vsakršno ravnanje upnika za poplačilo svoje terjatve. Povedano drugače, četudi bi se upnik z vsemi pravnimi sredstvi boril za poplačilo svoje terjatve zavarovane s hipoteko, bi ta prenehala zaradi poteka časa. Takšno stališče pa ni sorazmerno zagotavljanju pravne varnosti in učinkovitega varstva pravic.