V obravnavani zadevi ne gre za nadaljevalno motilno ravnanje, kot zmotno navaja pritožba, saj dejanji zamenjave ključavnice in dejanje porušenja objekta nikakor ne predstavljata istovrstnega motilnega ravnanja. Zato je ravnanje sodišča prve stopnje, ki je pri ugotavljanju pravočasnosti tožbe štelo, da 30-dnevni subjektivni rok za vložitev tožbe teče od dne 27. 9. 2023, pravilno.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da cesta kljub temu, če je razglašena za kategorizirano javno cesto, ni javno dobro, če del nepremičnine, po kateri cesta teče, še ni razlaščen. Ustavno sodišče je obravnavalo številne zadeve, v katerih so bili izpodbijani občinski predpisi o kategorizaciji javnih cest; v njih je sprejelo vsebinsko enake odločitve in stališče, da so takšni predpisi v neskladju z Ustavo, če občina z lastnikom ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč oziroma lastnika ni razlastila.
Toženec z nasprotno tožbo uveljavlja zahtevek, da se ugotovi, da je služnostno pravico (ob upoštevanju spremenjenih okoliščin) priposestvoval, če bo sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, da so izpolnjeni pogoji za prenehanje služnosti zaradi spremenjenih okoliščin, kot so bile določene v pogodbi, s katero je bila služnost ustanovljena. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju upoštevati te predpostavke, ko bo odločalo, ali bo zahtevek toženca iz nasprotne tožbe obravnavalo skupaj z zahtevkom tožnika iz tožbe.
Pritožbeno sodišče načeloma pritrjuje, da je varstvo lastninske pravice lastnika služeče nepremičnine pomembna predpostavka, ko se zahteva prenehanje stvarne služnosti zaradi spremenjenih okoliščin, v katerih je bila služnost ustanovljena, ko pa se presoja ukinitev služnosti zaradi nekoristnosti za gospodujočo nepremičnino, mora biti nekoristnost objektivna in popolna. Stvarna služnost poti čez služeče zemljišče je lahko še vedno v korist gospodujočega zemljišča, čeprav to zemljišče pridobi tudi drugačno možnost povezave. Služnostna pot je lahko za lastnika gospodujočega zemljišča enostavnejša in zahteva manj napora. Zato zmanjšane koristnosti ne smemo šteti kot razlog, zaradi katerega je mogoče zahtevati prenehanje služnosti zaradi nekoristnosti. Temelj ustanovitve in ohranjanja stvarne služnosti je namreč v ekonomskem izkoriščanju gospodujoče stvari, s tem, da mora biti služnost objektivno koristna, prenehanje te objektivne koristi pa je lahko upravičen razlog za prenehanje služnosti, ker je lastnik gospodujoče nepremičnine izgubil ekonomski interes za nadaljnjo uporabo poti. Lastnik služeče stvarni iz teh razlogov lahko zahteva, da služnost preneha samo takrat, kadar ta postane za izkoriščanje gospodujoče stvari nepotrebna oziroma kadar preneha drugi razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena. Pri stvarni služnost gre za vsakršno uporabo, ki ima razumen pomen in namen. Ob kritičnem vrednotenju vseh teh okoliščin je treba upoštevati tudi ravnanja lastnika služečega zemljišča in razloge, zaradi katerih je dalj časa dopuščal izvrševanje služnosti, čeprav so se spremenile okoliščine, v katerih je bila služnost ustanovljena.
Tudi premoženjski režim med zakoncema, kot ga določa DZ, ki pozna pogodbeno določeni premoženjski režim in zakonski režim, ne utemeljuje rešitve, za katero se zavzema pritožnica. Pri tehtanju, kateri domnevi dati prednost, ni dvoma, da je močnejša pravica tistega dediča, ki svoje zahtevke utemeljuje na obstoječem zemljiškoknjižnem stanju. Sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da dedič, ki zatrjuje, da nepremičnine niso (v celoti) last tistega, ki je kot lastnik vknjižen v zemljiški knjigi, mora dokazati, da ima močnejšo pravico.
Tožnika sta za zahtevek na izpraznitev in izročitev premičnine navedla očitno previsoko vrednost spora, saj zahtevata vrnitev oziroma izročitev stanovanja v posest, ki ga toženec uporablja brez pravnega temelja in ne gre za spor o lastninski pravici. Pravilno se je skladno s sodno prakso sodišče prve stopnje oprlo tudi na to, da je interes tožnikov za uspeh v pravdi za izpraznitev nepremičnine, ki jo toženec uporablja brez pravne podlage, mogoče ocenjevati bodisi po prostem preudarku, bodisi ga objektivizirati s primerjavo vrednosti sporov iz najemnih razmerij, in se pri tem sklicevalo na 22. člen ZST-1 in 42. člen ZPP, ki določa, da se, če gre za spor o obstoju najemnega ali zakupnega razmerja, vzame kot vrednost spornega predmeta enoletna najemnina oziroma zakupnina.
Pravnoposlovni pridobitelj posameznega dela v etažni lastnini hkrati s pridobitvijo lastninske pravice na posameznem delu pridobi tudi solastninsko pravico na skupnih delih stavbe. Ne glede na to je pravni naslov za pridobitev te solastninske pravice pravni posel in ne zakon. Pridobitev je izvedena - pridobitelj vstopi v lastninskopravni položaj odsvojitelja. Če odsvojitelj ni izpolnil svoje pogodbene obveznosti, ima pridobitelj na razpolago izpolnitveni ali/in odškodninski zahtevek.
Tudi v položaju iz 34. člena ZVKSES kupec ne pridobi solastninske pravice na skupnih delih na izviren način, ampak z vknjižbo. Splošni pogoji zgolj nadomestijo funkcijo akta o oblikovanju etažne lastnine, ne nadomestijo pa vknjižbe.
Parkirni prostori niti po zakonski opredelitvi niti po naravi stvari ne sodijo neogibno med skupne dele stavbe.