Vsaka vloga mora biti razumljiva in obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava. Ena od teh osnovnih predpostavk je tudi pravilna in popolna opredelitev strank (nasprotnega udeleženca). Na tej podlagi je mogoče ugotoviti, kdo je ta oseba, ali sploh obstaja, ali je še živa in kje prebiva.
Neustrezne označbe stranke oziroma nepopolnosti predloga ni mogoče sanirati s postavitvijo začasnega zastopnika.
Sodišče prve stopnje svoje ocene, da je bila tožnikova posest na spornem stanovanju zakonita in dobroverna, ni temeljilo zgolj na navedeni Predpogodbi z dne 4. 11. 1997 in Pogodbi o izpolnitvi prodajne pogodbe z dne 23. 6. 1998, temveč na vrsti dejstev in okoliščin, ki jih je ugotovilo (poleg pogodb, plačila kupnine, dejstva, da toženčevi (posredni) posesti ni nihče nasprotoval, neobstoju etažne lastnine), ki tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjujejo, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena. Dejstvo o njenem obstoju izhaja iz več strani sodišča prve stopnje pravilno ocenjenih dokazov.
Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da iz obeh pogodb, ki ju je tožnik sklenil z B. B., izhaja, da je bila volja pogodbenih strank, da B. B. na tožnika prenese lastninsko pravico na spornem stanovanju ter da je bil tožnik v dobri veri glede lastninske pravice svojega (posestnega) prednika, glede na to, da je ta imel od leta 1992 posest nad spornim stanovanjem. Na podlagi ocene izpovedb zaslišanih prič je tudi pravilno zaključilo, da je tožnik nad stanovanjem izvrševal lastniško (posredno) posest (ki ima v primeru priposestvovanja enake učinke kot neposredna posest), kar naj bi dodatno potrjevali dejstvi, da je imel pri zavarovalnici od 24. 6. 1998 dalje sklenjeno za stanovanje požarno zavarovanje in da je plačeval stroške, potrebne za obnovo strehe in zamenjavo oken.
Tožeča stranka po oceni pritožbenega sodišča ni uspela dokazati, da je druga toženka v času sklepanja spornih poslov vedela, da je poslovni delež v drugi tožnici skupno premoženje prvega tožnika in prve toženke, pri čemer v tej zvezi ne zadostuje domneva o skupnem premoženju, ki bi bilo pridobljeno med trajanjem zakonske zveze. Ta domneva velja namreč v razmerju med zakoncema, zato tretji osebi ni mogoče naložiti procesnega bremena, da dokaže, da premoženje ni skupno, temveč posebno premoženje enega od zakoncev.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil predmet glasovanja na glasovnici le način financiranja vzdrževalnih del, ki so bila predhodno že sprejeta v načrtu vzdrževanja. Takšen zaključek prvostopenjskega sodišča je rezultat dokazne ocene predloženih listinskih dokazov, česar toženka s pritožbo v sporu majhne vrednosti ne more izpodbijati. Dokazno oceno je mogoče grajati, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP ali, če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v sporu majhne vrednosti.
Obstoj oziroma neobstoj dejanske etažne lastnine - navidezne solastnine je predhodno vprašanje, od katerega je odvisno, ali se etažna lastnina na stavbi lahko vzpostavi po določbah ZVEtL-1, ali po določbah ZNP o delitvi stvari v solastnini. Sporno pravno razmerje, o obstoju/neobstoju dejanske etažne lastnine oziroma navidezne solastnine, je treba zaradi pravilnega vodenja postopka identificirati pred izvajanjem dokaza z izvedencem, nato pa izvedencu natančno označiti predmet njegovega dela in pojasniti, kaj je predmet izdelave strokovne podlage za evidentiranje sprememb v katastru.