Predlagateljica se neutemeljeno sklicuje tudi na dejstvo, da je vrednost legalizirane nepremičnine precej višja od nelegalizirane. V obravnavani zadevi je namreč pomembno, kakšne interese imata oba udeleženca v zvezi z namembnostjo sporne nepremičnine. Ob diametralno nasprotujočih si interesih pa je pred delitvijo skupnega premoženja neupravičeno siliti enega od udeležencev, da participira pri visokih stroških za rekonstrukcijo in spremembo namembnosti objekta.
O izvedbi posameznih dokazov, ki so pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP), ki sme zavrniti posamezne dokazne predloge strank, za katere oceni, da so neutemeljeni, vendar mora svojo odločitev ustrezno obrazložiti (drugi odstavek 287. člena ZPP). Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza torej ni absolutna, na drugi strani pa tudi presoja sodišča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne, ni prosta. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti ustavno upravičena, sicer je poseženo v strankino pravico do izjave. Vnaprejšnja dokazna ocena je sprejemljiva, če sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev, pri čemer mora izhajati iz predpostavke, da bi predlagani dokaz uspel, ne glede na to pa bi sodišče glede na presojo ostalih upoštevnih dejstev odločilo enako8. Sodišče ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno - sodišče ne sme zavrniti izvedbe dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Takšno ravnanje predstavlja nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno.
Izjava o uveljavitvi odkupne pravice ne sme biti pogojna, prav tako enostransko tudi ni mogoče spreminjati vsebine glavne pogodbe (vsebovane v pogodbi o ustanovitvi odkupne pravice).
Ker se za sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino že po zakonu zahteva pisna oblika (52. člen OZ), mora biti v taki obliki sklenjena tudi pogodba o ustanovitvi odkupne pravice (ki vsebuje ponudbo za sklenitev prodajne pogodbe), njene morebitne spremembe (smiselno drugi odstavek 51. člena OZ), pa tudi izjava o uveljavitvi odkupne pravice (ki pomeni sprejem ponudbe).
Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je drugi toženec sam takoj po prihodu cenilca odšel po novo ključavnico, da bi s tem zavaroval stvari obeh tožencev, ki jo je nato kmalu po obisku cenilca zamenjal, povsem utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da se je z ravnanjem prve toženke strinjal. Svoje strinjanje je izkazal s konkretnim, konkludentnim ravnanjem. Oba motilna ravnanja kažeta na to, da sta toženca delovala usklajeno in z enakim namenom. Drugi toženec tudi sicer v postopku ni trdil, da se od ravnanja prve toženke ograjuje, distancira oziroma da ga ne odobrava. Izpodbijani sklep torej vsebuje razloge, iz katerih je razvidno, zakaj je sodišče štelo, da se je z ravnanjem prve toženke kasneje strinjal. Zato ni utemeljeno pritožbeno sklepanje, da se drugi toženec ni mogel strinjati z ravnanjem prve toženke, če ni bil prisoten oziroma če v času trajanja tega ravnanja ni bil seznanjen z njim oziroma zanj ni vedel; ko pa je bilo ravnanje izvršeno (dokončano), pa da je bilo nepomembno, ali se je z njim strinjal ali ne, oziroma ali je glede tega sploh zavzel kakšno stališče.