Dejstvo, da je določeno zemljišče s prostorskim načrtom uvrščeno med kmetijsko zemljišče, prevlada nad pogojem, da je zemljišče tudi dejansko primerno za kmetijsko pridelavo.
Vsebina obligacijskega dogovora med tožnikom in toženkinimi starši predpostavlja tudi dejanske učinke za tretje osebe. Dogovor o uporabi stanovanja vključuje tudi dogovor o tem, da preko tožnikovih nepremičnin, ki nesporno predstavljajo edini dostop do tega stanovanja, lahko do toženkinih staršev dostopajo vsi, ki so k njima namenjeni.
Ravnanje toženke v obsegu nahajanja v stanovanju, v katerem prebivata njena starša, in v obsegu dostopa do tega stanovanja, ne more predstavljati protipravnega vznemirjanja.
Pravo daje sodno varstvo pošteni stranki, zato tožnica kot slaboverna graditeljica ne sme priti v boljši (stvarnopravni) položaj kot ga imata prva in druga toženka, ki sta ohranili položaj dobrovernih (so)lastnic. Četudi je tretja toženka dovolila gradnjo (kar pojmovno izključuje možnost upiranja gradnji), je obravnavani spor glede na vsebino in naravo tožbenega zahtevka mogoče rešiti le na enak način za vse toženke.
Na podlagi zgornjih dejanskih ugotovitev v postopku in stališča, da gre prvenstveno za stvarno služnost namenjeno opravljanju podjema določene pravne osebe, je sodišče prve stopnje presodilo, da je nepravo stvarno služnost mogoče ustanoviti za nedoločen čas.