ZDavP člen 22, 22/1, 22/2. ZDS člen 66. ZUP člen 264, 264/2, 263, 263/1, 263/2.
odprava ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (ZDavP)
2. odstavek 264. člena ZUP/86 določa stranko kot enega izmed upravičenih vlagateljev zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. Ob upoštevanju navedene določbe je stranka v upravnem postopku upravičena zahtevati odpravo odločbe po nadzorstveni pravici le iz razlogov, določenih v 1. odstavku 263. člena ZUP/86, v davčnem postopku pa le iz razlogov, določenih v 1. odstavku 22. člena ZDavP.
CZ člen 148/1-c, 148/1-c, 148/1-c. OZ člen 153, 153.
nepredvidljiv dogodek - tranzit blaga
Tatvine blaga med carinskim postopkom ni mogoče šteti za nepredvidljiv dogodek ali za višjo silo v smislu določbe točke c prvega odstavka 148. člena CZ.
ZUS člen 34/1-4, 60, 60/3, 34, 34/1, 34/1-3, 34/1-4, 60, 60/3, 34, 34/1, 34/1-3. ZAzil člen 43/1-2, 43, 43/1, 43/1-1, 42, 42/1, 42/1-5, 39, 39/2, 39/6, 16, 16/1, 16/4, 43/1-2, 43, 43/1, 43/1-1, 42, 42/1, 42/1-5, 39, 39/2, 39/6, 16, 16/1, 16/4. Pravilnik o nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce člen 4, 4/1, 4/2, 4, 4/1, 4/2.
začasna odredba - povračilo - dokazno pravo
Glede na to, da tožena stranka v odgovoru na tožbo ni po vsebini izpodbijala resničnosti dejstev, ki jih je navedel tožnik v tožbi, ampak je zgolj pavšalno navedla, da prereka tožbene navedbe, je sodišče štelo trditve tožene stranke glede razloga in okoliščin za zapustitev azilnega doma za dovolj dokazane, saj je dokazno breme v azilnem postopku tudi na ravni upravnega spora deljeno med obe stranki. Po presoji sodišča za izdajo začasne odredbe tožnik v konkretnem primeru nima pravno varovanega interesa, ker je sodišče tožbi ugodilo istočasno z odločitvijo o predlogu za izdajo začasne odredbe in ima ugoditev tožbi za posledico, da ima tožnik pravico nastanitve v azilnem domu, kar pa je uveljavljal tudi v začasni odredbi. Svetovalec za begunce ne more najprej s tožbo v upravnem sporu uveljavljati povrnitve stroškov za zastopanje v postopku.
ZUP člen 247, 23, 65/4, 237/2-1, 247, 23, 65/4, 237/2-1.
kršitev pravil postopka - stvarna nepristojnost
Organ prve stopnje ni ravnal po določbi drugega odstavka 23. člena ZUP, ki napotuje na uporabo četrtega odstavka 65. člena tega zakona, temveč je o stvari odločil kot stvarno nepristojni organ. Tožena stranka te napake pri svojem odločanju ni upoštevala, čeprav bi jo morala po uradni dolžnosti (drugi odstavek 247. člena ZUP), saj je šlo za kršitev postopka, ki je bistvena (1. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).
ZSZ člen 59, 59/4, 61, 59, 59/4, 61. ZDavP člen 15, 15. ZUP člen 140, 140/1, 140/2, 140, 140/1, 140/2.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča
Tretji odstavek 14. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Piran razlikovanja občanov glede na stalno ali začasno bivanje ne predvideva, saj zavezance razlikuje glede na to, ali so predhodno vlagali v razvoj občinske komunalne opremljenosti zemljišča. Tožnik pa niti ne zatrjuje, da bi na takšen način organizirano vlagal sredstva v občine; zato mu davčni organ utemeljeno ni priznal delne oprostitve plačila nadomestila iz navedenega določila odloka.
Davčni organ lahko nadzira in preverja pravilnost davčnega obračuna in izda odločbo v roku 10 let od roka za predložitev davčnega obračuna (112. člen ZDavP). V tem je ureditev, ko gre za samoobdavčitev, specialna in s tem drugačna od splošne oziroma od tiste, ki velja pri odmeri davka na podlagi davčne napovedi, pa tudi od tiste, ki velja za kontrolo plačevanja davka po odbitku. Okoliščina, da je od vložitve pritožbe zoper prvostopno določbo pa do drugostopne odločitve preteklo več kot 5 let, na katero se sklicuje tožeča stranka, na odločitev ne vpliva, saj po povedanem velja za konkreten primer specialna ureditev in se zato na relativno zastaranje, ki velja kot splošna ureditev, ni mogoče sklicevati.
ZCS-1 člen 12, 12. ZUP člen 263/1, 267, 267/1, 260, 260-1, 263.
carina - obnova postopka
Za ugotovitev, ali je bila obnova postopka uvedena znotraj enomesečnega roka, je glede na določbo 2. odstavka 263. člena v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP pomembno, kdaj je pristojni carinski urad, torej v obravnavanem primeru Carinski urad A, izvedel za novo dejstvo kot razlog za uvedbo obnove postopka. Po mnenju sodišča so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za obnovo postopka, pri čemer ne gre za vprašanje, ali okoliščina, ki se upošteva kot razlog za obnovo postopka, v resnici obstaja (okoliščina, ki predstavlja razlog za obnovo postopka, mora biti samo verjetno izkazana - 1. odstavek 267. člena ZUP), temveč za presojo njene kvalificiranosti, torej, ali bi navedena okoliščina, če bi obstajala in bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, sploh lahko pripeljala do drugačne odločbe o stvari.
odgovornost družbenikov izbrisanih družb za obveznosti teh družb
Družbenika navedene družbe sta imela vsak 50% poslovni deleže in bila obenem oba tudi zakonita zastopnika družbe. Navedeno pa tudi po presoji sodišča zadošča za ugotovitev, da je tožnika skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 šteti za aktivnega družbenika izbrisane družbe, za katerega določbe četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod veljajo tudi po odločbi Ustavnega sodišča.
Da je treba pri izbiri koncesionarja upoštevati tudi pogoje iz koncesijskega akta, izhaja tudi iz določila 3. alineje 1. odstavka 33. člena in 1. odstavka 35. člena ZGJS. Zaradi pomena obravnavane dejavnosti za javni interes je presoja zakonitosti izbire koncesionarja v upravnem sporu glede materialno-pravnih in procesnih vprašanj stroga. Po drugi strani pa je narava odločanja o izbiri koncesionarja na javnem razpisu v pretežni meri strokovno-tehnična, v določenih elementih ima izbira lahko tudi ekonomsko-razvojne implikacije. Pri strokovno-tehničnih vprašanjih in v zadevah, ki pomenijo tudi ekonomsko-razvojne odločitve nosilcev javnih pooblastil, pa je sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje, kajti sodišče se ne sme spuščati v presojo, ali gre za bolj ali manj ekonomsko upravičeno odločitev. To pomeni, da dejanska vprašanja, to pa so vprašanja o boljši in slabši ustreznosti ponudb prijaviteljev na razpis z vidika dejanskih kriterijev oziroma presojo, ali je tožena stranka dejansko izbrala najboljšega ponudnika, sodišče napravi zgolj prek presoje spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov. Dejansko stanje je lahko sporno med strankama upravnega spora, kar pa še ne pomeni, da je dejansko stanje sporno tudi po presoji sodišča, ki mora odločati o sporu med obema strankama prek presoje zakonitosti izpodbijane odločbe na podlagi specifičnosti standardov presoje v tovrstnih zadevah. Sodišče namreč v upravnem sporu izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu (2. odstavek 51. člena ZUS); če pa to ni potrebno, jih sodišče ne izvaja.
za odločanje v upravnem sporu mora tožnik ves čas postopka od vložitve tožbe do odločitve sodišča, izkazovati pravni interes. Tako mora izkazovati, da izpodbijani akt neposredno posega v njegove pravice in pravne koristi oziroma pravni položaj in da bi ugoditev njegovi tožbi privedla do spremembe njegovega pravnega položaja.
Tožena stranka se je opredelila do razloga verskega preganjanja, ki sta ga navedla tožnika kot razlog za zapustitev izvorne države, kot tudi do vseh okoliščin, ki sta jih navedla v zvezi s tem razlogom. Tožnika v tožbi ne izpodbijata ugotovitve tožene stranke, da jima v matični državi ni grozilo preganjanje zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožena stranka se je opredelila do navedbe tožnika, da od leta 1999 dalje ni imel težav, takrat pa so uničili hišo in ga pretepli Srbi zato, ker je Albanec, in sicer je navedla, da četudi so ti dogodki resnični, gre za preganjanje v preteklosti. V tožbi tožnika ne navajata nobenih okoliščin, dejstev, podatkov ali razlogov, s katerimi bi podrobneje pojasnila, zakaj sta zapustila matično državo. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da iz obeh prošenj očitno izhaja, da tožnikoma v njuni izvorni državi ne grozi preganjanje, kot tudi, da sta prišla v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov. Tožena stranka je zato pravilno odločila v pospešenem postopku po 2. odstavku 35. člena ZAzil.
URS člen 125, 157, 14, 14/2, 22, 125, 157, 14, 14/2, 22. ZUS člen 60/3, 34/1, 60, 60/1, 1, 23, 23/3, 60/3, 34/1, 60, 60/1, 1, 23, 23/3. ZJF člen 53, 53/2, 53, 53/2. ZUP člen 230/2, 214/1, 214/1-3, 230, 2, 2/3, 214, 230/2, 214/1, 214/1-3, 230, 2, 2/3, 214. ZDU-1 člen 21, 21/3, 21, 21/3. Uredba o organih v sestavi ministrstev člen 12, 12/2, 12, 12/2.
pravni naslednik
Odločanje o sofinanciranju izgradnje objektov obvezne lokalne gospodarske javne infrastrukture na podlagi javnega razpisa, četudi na tem razpisu lahko sodelujejo samo nosilci javnih pooblastil, pomeni upravno stvar, ker to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari, saj tudi za samoupravne lokalne skupnosti velja splošno načelo enakosti pred zakonom, ki pa se lahko učinkovito uresničuje ravno z uporabo pravil o utemeljevanju odločb, ki veljajo po ZUP. Po Uredbi o organih v sestavi ministrstev je tožena stranka v času odločanja na prvi stopnji sicer imela organ v sestavi, in sicer Agencijo RS za okolje, ki opravlja upravne in strokovne naloge na področjih, ki so navedeni v določilu 2. odstavka 12. člena Uredbe o organih v sestavi ministrstev, vendar pa predmetnega razpisa ni mogoče šteti v okvir področja (v smislu 3. odstavka 21. člena ZDU-1) Agencije RS za okolje.
Organ prve stopnje je izdal svojo odločbo o odmeri zborničnega prispevka tožniku na podlagi 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99,070/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP). Po določilu 2. točke 1. odstavka 144. člena ZUP namreč lahko organ odloča po skrajšanem postopku in takoj odloči o stvari med drugim tudi tedaj, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik v pritožbi zgolj navedel, da je lastnik kmetijskih zemljišč in gozdov, vendar pa ni zavezanec za plačilo zborničnega prispevka, ker se ukvarja, a ne pretežno, s kmetijsko gozdarsko dejavnostjo. Po presoji sodišča pa je tožnik šele tedaj imel možnost udeleževati se postopka, ki je bil uveden po uradni dolžnosti. Po določbi 1. odstavka 23. člena ZKGZ so zavezanci za plačilo zborničnega prispevka A tudi pravne osebe iz 1. alinee 1. odstavka 10. člena tega zakona, ki ne opravljajo kmetijske, gozdarske ali ribiške dejavnosti in nimajo urejenih zakupnih ali njim podobnih razmerij glede kmetijskih zemljišč in gozdov, ki jih imajo v lasti, zato bi morala tožena stranka ugotoviti, ali so pri tožniku podani vsi pogoji za zaključek, da se tožnika uvrsti med zavezance za plačilo prispevka in ali mu je prispevek pravilno odmerjen.
Tožena stranka je dovolila izročitev tožnika na podlagi 1. odstavka 530. člena ZKP in 19. člena Evropske konvencije o izročitvi. Svojo odločitev je oprla na pravnomočen sklep pristojnega okrožnega sodišča, s katerim je bilo ugotovljeno, da so pri tožniku izpolnjeni vsi pogoji, predvideni z navedeno konvencijo in 522. členom ZKP. Ugovor tožnika o kršitvi 529.a člena ZKP ni utemeljen, saj iz spisa pristojnega okrožnega sodišča izhaja, da postopek ugotavljanja pogojev za izročitev tožnika ni potekal po 529.a členu ZKP. V zvezi z očitkom, da tožena stranka ni navedla višine kazni za kaznivo dejanje, katerega je tožnik obdolžen, po kazenskem zakoniku države tožnikovega državljanstva, po presoji sodišča toženi stranki o tem ni bilo treba odločati, saj je dolžna odločiti, ali se dovoli oziroma ne dovoli izročitev tujca, ta s tožbo uveljavljani pogoj pa po 530. členu ZKP ni predviden. Po presoji sodišča toženi stranki tudi ni bilo potrebno ugotavljati višine kazni za kaznivo dejanje, katerega je tožnik obdolžen, ki je predpisana kazenskem zakoniku države prosilke, ker je odločala na podlagi 1. odstavka 530. člena ZKP.
Organ prve stopnje je izdal odločbo o odmeri zborničnega prispevka tožniku po skrajšanem postopku na podlagi 2. točke 1. odstavka 144. člena ZUP. Tožnik je v pritožbi navedel, da je lastnik kmetijskih zemljišč in gozdov, vendar pa ni zavezanec za plačilo zborničnega prispevka, ker se ukvarja, a ne pretežno, s kmetijsko gozdarski dejavnostjo. Po presoji sodišča je tožnik šele tedaj imel možnost udeleževati se postopka, ki je bil uveden po uradni dolžnosti. Po določbi 1. odstavka 23. člena ZKGZ so zavezanci za plačilo zborničnega prispevka tudi pravne osebe iz 1. alinee 1. odstavka 10. člena zakona, ki ne opravljajo kmetijske, gozdarske ali ribiške dejavnosti in nimajo urejenih zakupnih ali njim podobnih razmerij glede kmetijskih zemljišč in gozdov, ki jih imajo v lasti, zato bi morala tožena stranka ugotoviti, ali so pri tožniku podani vsi pogoji, da se ga uvrsti med zavezance za plačilo prispevka, in ali mu je prispevek pravilno odmerjen.
URS člen 157/2, 157/2, 157/2, 157/2. Zvet člen 36/5, 125/1-11, 125/1-12, 36/5, 125/1-11, 125/1-12. ZUS člen 51/2, 59/1, 1/2, 23/3, 34/1-3, 51/2, 59/1, 1/2, 23/3, 34/1-3. ZPP člen 291/1, 291/1. ZUP člen 324, 324.
ukrep veterinarskega inšpektorja
Zaradi učinkovitosti izvedbe inšpekcijskega nadzora je treba določbo 2. odstavka 14. člena Pravilnika o metodah razlagati, da zapisnik podpiše bodisi predstavnik organizacije, kateri se surovina nahaja, pri kateri je narejen inšpekcijski pregled, bodisi lastnik te surovine. Četudi v predmetnem sporu ni vpletenega subjekta iz druge države članice Evropske unije, zaradi česar bi nedvomno bil podan mednarodni (čezmejni) učinek, ki načeloma lahko povzroči obveznost uporabe prava Evropske unije, je sodišče vendarle tudi koncept tovrstne ureditve v pravu Evropske unije upoštevalo pri razlagi Pravilnika o metodah. Po sodbi Evropskega sodišča pravice v upravnem sporu z mednarodnim elementom, v katerem nacionalno sodišče presoja zakonitost upravnega akta, ki je bil izdan pred vstopom države v Evropsko unijo, mora upoštevati pravo Evropske unije, če gre za uporabo določbe iz temeljne pogodbe o Evropski skupnosti. Pravica, ki jo uveljavlja tožnik v tem upravnem sporu, ne izvira iz temeljne pogodbe o Evropski uniji. Pravica do navzočnosti lastnika surovine pri postopku vzorčenja prehrambene surovine tudi ne izhaja iz sekundarnega pravnega vira Evropske unije. Drugi princip reševanja vprašanja, ali mora sodišče države članice upoštevati tudi pravo Evropske unije v upravnih sporih, ko je bil prvostopenjski upravni akt izdan pred vstopom države v Evropsko unijo, pa izhaja iz razmejitve med procesnimi in materialnimi določbami prava Evropske unije. Procesna pravila Evropske unije se uporabljajo takoj po vstopu v Evropsko unijo, četudi je bil upravni akt izdan pred vstopom države v Evropsko unijo. To pomeni, da je za obravnavani spor relevantno pravno dejstvo, da je tožnik imel in je tudi izkoristil pravico do pritožbe v upravnem postopku, izkoristil pa je tudi možnost tožbe v upravnem sporu. Materialne določbe prava Evropske unije pa je treba upoštevati v upravnem sporu, četudi je bil upravni akt izdan pred vstopom države v Evropsko unijo, le v primeru, če očitno iz koncepta in temeljnega namena pravne norme oziroma predpisa izhaja, da ga je treba upoštevati, zlasti ker se učinki odločitve raztezajo tudi v prihodnost. Metoda vzorčenja je del materialnega prava, vendar pa po presoji sodišča navedeni pogoj ni izpolnjen, ker tak namen očitno ne izhaja iz ureditve vzorčenja. Kar zadeva zaslišanje stranke po splošnih pravilih ZUP, sodišče ugotavlja, da bi bilo vsekakor pravilneje, da bi upravni organ preden bi izdal prvostopenjsko odločbo zaslišal tožečo stranko, kajti odločitve upravnega organa po ugotovitvi prisotnosti salmonelle v proizvodih so lahko različne: inšpekcijski organ lahko odredi uničenje, predelavo, s stranko, ki je lastnica proizvodov, se upravni organ lahko dogovori tudi, kdo bo izvedel predelavo glede na to, da stroške nosi lastnik proizvodov. Vendar pa tožeča stranka ne izpodbija odločbe zaradi tega, ker tožeča stranka ni mogla vplivati na ureditev predelave, ampak zato, ker je bil postopek vzorčenja narejen v nepravilni fazi postopka in ker je potrebno urediti razmerja med izvajalcem in lastnikom surovine v fazi vzorčenja. Zato ta procesna napaka tudi ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve.
Po določbi 96. člena ZVojI je potrebno v vsakem primeru, ko je do okvare zdravja prišlo zaradi bolezni, vložiti zahtevo za priznanje statusa vojaškega invalida najkasneje v petih letih po domnevnem nastanku bolezni. Ta rok je splošni pogoj in je določen za uveljavljanje statusa vseh skupin vojnih invalidov na podlagi okvare zdravja, ki je nastala zaradi bolezni.
Po določbi tretjega odstavka 121. člena ZvojI, ki je umeščena med prehodne in končne določbe zakona, je določen še poseben rok za uveljavljanje zahtevkov vojaških mirnodobnih invalidov na podlagi okvare zdravja, zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene v pravno relevantnih okoliščinah, nastalih do uveljavitve tega zakona. Navedena določba pa se nanaša le na osebe, ki so status vojaškega mirnodobnega invalida pravočasno uveljavljale, pa ga niso mogle uveljaviti zaradi prenizkega odstotka invalidnosti.
Pritožba v postopku upravne izvršbe je dopustna le, če je podana v okviru okoliščin in rokov iz 291. do 293. člena v zvezi z 230. do 236. členom ZUP. V primeru pritožbe po 292. in 293. členu ZUP se vzpostavljanje prejšnjega stanja ne predvideva; iz tega (in ob upoštevanju posebnih določb v primeru izvršbe s prisilitvijo po 300. členu ZUP) po presoji sodišča izhaja stališče, da se je glede izvršilnih dejanj iz razlogov po 292. in 293. členu ZUP (časovno gledano) mogoče pritožiti samo, dokler izvršba še ni končana. Potem, ko je upravna izvršba že končana, bi imel tožnik le civilnopravni (odškodninski) zahtevek pred pristojnim rednim sodiščem, če bi tam seveda dokazal nezakonitost izvedene upravne izvršbe. Prav tako pa v obravnavanem primeru tudi ni podan nobeden od relevantnih vsebinskih razlogov za pritožbo po določbah 292. in 293. člena ZUP, saj so bila vsa neposredna dejanja upravne izvršbe opravljena z ustrezno pravno podlago, prav tako niso nastopili razlogi, ki bi narekovali ustavitev izvršilnega postopka - obveznost ni bila izpolnjena (tožnik spornega objekta sam ni porušil), pa tudi izvršilni naslov ni bil odpravljen.
varstvo ustavnih pravic - pravica do sodnega varstva - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja
Pravica do sojenja "brez nepotrebnega odlašanja" je kot sestavni del ustavne pravice do sodnega varstva temeljna človekova pravica po 23. členu URS. V teoriji se ta pravica enači s pravico do "sojenja v razumnem roku", ki je po 1. odstavku 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah sestavni del širše konvencijske pravice do poštenega sojenja. Navedena pravica torej zagotavlja posamezniku, da bo lahko v razumnem času s sodnim varstvom uveljavil svojo pravico. Razumnost dolžine postopka oziroma standard potrebnega odlašanja pa je treba oceniti glede na posebne okoliščine konkretnega primera, med njimi pa predvsem glede na kompleksnost zadeve v dejanskem in pravnem pogledu, ravnanje tožnika, ravnanje pristojnih organov in naravo spora ter njegov pomen za tožnika.
Pri obnovi upravnega postopka gre za izredno pravno sredstvo, zato je treba zakonske določbe o obnovi postopka razlagati restriktivno, saj pomeni uporaba tega instituta poseganje v pravnomočno rešena upravna razmerja in s tem poseganje v pravno varnost prizadetih. Blagajniških izpiskov za leti 1999 in 2000 (blagajniške izdatke za malico), katere je inšpekcijski organ inšpiciral in torej že obravnaval ob inšpekcijskem pregledu, ki je bil opravljen v letu 2001, ni mogoče obravnavati kot nova dejstva oz. dokaze v smislu določbe 1. točke 1. odst. 260. člena ZUP.