spor med državo in lokalno skupnostjo - postopke za odmero komunalnega prispevka - sodna pristojnost
Pravno varstvo v sporih glede pristojnosti med lokalno skupnostjo in državo je po določbi 7. alinee 160. člena URS tožeči stranki zagotovljeno pred Ustavnim sodiščem. Zato po presoji sodišča obravnavanje tovrstnih ugovorov ne sodi v sodno pristojnost.
Zemljišča, ki so bila pozidana po podržavljenju, se ne vračajo, ker bi se s tem poseglo v pravno razmerje, ki se nanaša na objekt, čeprav ta ni v lasti upravičenca. Za obliko denacionalizacije je torej pomembna ugotovitev, ali gre za dejansko, v naravi pozidano zemljišče.
Pri obnovi upravnega postopka gre za izredno pravno sredstvo, zato je treba zakonske določbe o obnovi postopka razlagati restriktivno, saj pomeni uporaba tega instituta poseganje v pravnomočno rešena upravna razmerja in s tem poseganje v pravno varnost prizadetih. Blagajniških izpiskov za leti 1999 in 2000 (blagajniške izdatke za malico), katere je inšpekcijski organ inšpiciral in torej že obravnaval ob inšpekcijskem pregledu, ki je bil opravljen v letu 2001, ni mogoče obravnavati kot nova dejstva oz. dokaze v smislu določbe 1. točke 1. odst. 260. člena ZUP.
Uredba o enotni metodologiji za izdelavo programov za javna naročila investicijskega značaja za objekte in naprave javnih služb varstva okolja člen 8, 10.
javni razpis - komunalna dejavnost
Na podlagi navedenega dejanskega stanja sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ob vložitvi vloge dne 15.5.2003 še ni imela izdelanega investicijskega programa, saj je ta datiran z junijem 2003 in da je celotno investicijsko dokumentacijo predložila na poziv tožene stranke dne 4.7.2003. Po tako dopolnjeni investicijski dokumentaciji pa je tožena stranka tudi po mnenju sodišča pravilno ugotovila, da le ta ni izdelana v skladu z Uredbo, saj predložen dokument identifikacije investicijskega projekta ne vsebuje podpisa in žiga bodočega upravljalca, kot to določa 8. člen Uredbe.
varstvo ustavnih pravic - pravica do sodnega varstva - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja
Pravica do sojenja "brez nepotrebnega odlašanja" je kot sestavni del ustavne pravice do sodnega varstva temeljna človekova pravica po 23. členu URS. V teoriji se ta pravica enači s pravico do "sojenja v razumnem roku", ki je po 1. odstavku 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah sestavni del širše konvencijske pravice do poštenega sojenja. Navedena pravica torej zagotavlja posamezniku, da bo lahko v razumnem času s sodnim varstvom uveljavil svojo pravico. Razumnost dolžine postopka oziroma standard potrebnega odlašanja pa je treba oceniti glede na posebne okoliščine konkretnega primera, med njimi pa predvsem glede na kompleksnost zadeve v dejanskem in pravnem pogledu, ravnanje tožnika, ravnanje pristojnih organov in naravo spora ter njegov pomen za tožnika.
ZDDV člen 7. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 8, 8/2, 9.
davek na dodano vrednost (DDV) - zavezanec za plačilo davka - prodaja pravne osebe v stečaju - prenos podjetja
Za izpolnitev pogojev po 7. členu ZDDV je po presoji sodišča pomembno, da se podjetje ali del podjetja prenaša med davčnima zavezancema, predstavljati mora gospodarsko celoto, prevzemnik kot naslednik prenositelja pa mora nadaljevati z opravljanjem gospodarske dejavnosti, ne pa morda pridobljena sredstva kako drugače uporabiti, npr. prodati. Besedilo 2. odstavka 8. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV, o prenosu "sredstev in virov sredstev" je mogoče razlagati le v okviru, ki ga določa 7. člen ZDDV, ki govori o prenosu podjetja ali njegovega dela, in če razumemo podjetje tako, kot ga statusna teorija razlaga, da je to organizirano premoženje, namenjeno opravljanju dejavnosti, potem se pri prenosu podjetja prenesejo vse tiste obveznosti, ki jih podjetje v času prenosa ima, in zagotavljajo nadaljnjo opravljanje dejavnosti podjetja, v obravnavanem primeru je to na strani pasive trajni kapital.
ZDDV v 7. členu določa, da se pri prenosu podjetja ali dela podjetja, ki predstavlja gospodarsko celoto, na drugega davčnega zavezanca, ne plačuje in ne obračunava DDV. Za izpolnitev pogojev po tem členu je po presoji sodišča pomembno, da se podjetje ali del podjetja prenaša med davčnima zavezancema, ki mora predstavljati gospodarsko celoto, prevzemnik kot naslednik prenositelja pa mora nadaljevati z opravljanjem gospodarske dejavnosti, ne pa morda pridobljena sredstva kako drugače uporabiti, npr. prodati. Izvajanje te določbe podrobneje ureja Pravilnik, ki v 2. odstavku 8. člena določa, da se pri prenosu podjetja ali dela podjetja (sredstev in virov sredstev), ki tvori gospodarsko celoto, na drugega davčnega zavezanca kot naslednika prenositelja, DDV ne obračunava in ne plačuje. Razlaga tožene stranke, ki jo je v obravnavanem primeru zavzela, da morajo biti ne glede okoliščine primere (prenos pravne osebe v stečaju), vedno skupaj s sredstvi prenesene tudi dolžniške obveznosti do upnikov, da bi bili v celoti izpolnjeni pogoji iz 7. člena ZDDV, je po mnenju sodišča neutemeljena in nima podlage v materialnih predpisih. Sodišče pritrjuje tožniku, da so v obravnavanem primeru skupaj s sredstvi prenesene tudi obveznosti do virov sredstev in sicer trajni kapital, torej pasiva. Pravilen je zaključek tožeče stranke, da pravna oseba v stečaju, zaradi posebnosti ureditve v stečajnem postopku, izgubi obveznosti do upnikov, zato (na strani pasive) dolgoročnih obveznosti sploh ne more prenesti, ni pa sporno, da je prenesla trajni kapital, ki je tudi kategorija obveznosti do virov sredstev. Po mnenju sodišča pa s Pravilnikom kot podzakonskim aktom in brez zakonskega pooblastila za neobdavčen prenos podjetja oziroma njegovega dela ni mogoče predpisati večje (strožje) obveznosti kot je tista, ki izhaja iz zakona. Zato je tekst v oklepaju "sredstev in virov sredstev" mogoče razlagati le v okviru, ki ga določa 7. člen ZDDV, ki govori o prenosu podjetja oziroma njegovega dela, in če razumemo podjetje tako, kot ga statusna teorija razlaga, da je to organizirano premoženje, namenjeno opravljanju dejavnosti, potem se pri prenosu podjetja prenesejo tudi vse tiste obveznosti, ki jih podjetje v času prenosa ima, in zagotavljajo nadaljnje opravljanje dejavnosti prenesenega dela podjetja, v obravnavanem primeru je to na strani pasive trajni kapital. Podatki upravnih spisov ne dajejo podlage za zaključek tožene stranke, da je tožnik kupil posamezne stvari, npr. zaloge, osnovna sredstva. Takšno napačno stališče izhaja iz napačne uporabe materialnega prava, konkretno nepravilne razlage 7. člena ZDDV. Neutemeljeno ter v nasprotju z materialnim zakonom je po mnenju sodišča stališče tožene stranke, da mora prevzemnik prenositelja postati univerzalni pravni naslednik. Take določbe (o univerzalnem nasledstvu) ZDDV in Pravilnik nimata, in je stališče tožene stranke zato nesprejemljivo, je pa v celoti tudi neobrazloženo.
ZOR člen 899, 899/2, 899, 899/2. ZPD člen 24/1-6, 23, 23/1, 24, 20, 20/1, 21, 24/1-6, 23, 23/1, 24, 20, 20/1, 21. ZZav člen 3, 5, 5/1, 3, 5, 5/1. ZDDV člen 27. ZDPZP člen 8, 8/1-4, 8, 8/1-4. OZ člen 923, 923/2, 923, 923/2. ZDavP-1 člen 406, 406.
davek od prometa storitev
Pri pravnem položaju, ko gre za dva različna pravna posla, za razmerja med različnimi pravnimi subjekti ter v posledici tudi za različne pravne posledice dveh pravnih poslov, po presoji sodišča ni mogoče govoriti o nerazdružljivi enotnosti zavarovalnega in pozavarovalnega razmerja, kljub njuni nesporni vsebinski povezanosti. Čim pa je tako, gre pri pozavarovalnih poslih za novo storitev oziroma storitev, od katere je treba plačati davek od prometa storitev iz 20. člena ZPD.
Ni v skladu z zakonom (2. alinejo 61. člena ZSZ/84) določba občinskega odloka, ki višino nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za določeno dejavnost določa ne glede na lego zemljišča enako in ki jo določa glede na namembnost zemljišča oziroma objekta nesorazmerno visoko v primerjavi z drugimi dejavnostmi.
Sodišče ugotavlja, da 10. člen Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini A ( Uradne objave, št. 25/96, 4/97, 42/99, 1/01 in 54/01), na katerem temelji izpodbijana odločba, v delu, ki določa osnovo za odmero nadomestila za trgovino z naftnimi derivati, ni skladen z načelom enakosti po drugem odstavku 14. člena Ustave. Zato sodišče pri odločanju o utemeljenosti tožbe teh določb odloka ni uporabilo. Prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 do 28/00) skladno s 125. členom Ustave Republike Slovenije, določa namreč, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon, kar pomeni, da sodišče, če ugotovi, da je podzakonski akt (oziroma njegov del, ki bi ga moralo pri odločanju uporabiti) v nasprotju z ustavo ali zakonom, svoje odločitve ne more opreti na podzakonski akt (oziroma njegov del), ampak uporabi neposredno zakon.
Tožena stranka utemeljeno ni sledila pritožbenim navedbam, da tožnika pijače po naročilnicah in fakturah, ki se glasijo na njuno ime, nista nabavila in tudi nista sprejela, tožnik pa tudi na glavni obravnavi z drugimi dokazili ni prišel. Pravilno pa je v obrazložitvi izpodbijane odločbe zavrnila tudi tiste pritožbene ugovore, po katerih naj bi tožnika ne bila zavezana plačati prometni davek zato, ker nakupa in prodaje pijač nimata evidentirane v poslovnih knjigah. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje tudi na ustrezno zakonsko podlago za obračun prometnega davka (4. in 45. člen ZPD). Sodišče ni posegalo v odločitev obeh davčnih organov v delu, ki se nanaša na obračun zamudnih obresti (v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 109 z dne 8. 10. 2004) iz razloga, ker je izpodbijana odločba izdana na podlagi 45. člena ZPD in 14. člena Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 14/92) ter Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86), zato po presoji sodišča v obravnavanem primeru ne gre za zadeve iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04).
Kdaj ima družba možnost vplivanja na upravljanje druge družbe oziroma na sprejemanje njenih odločitev v Zakonu o davku od dobička pravnih oseb ni zapisano. Zato je potrebno za razrešitev omenjenega vprašanja uporabiti ustrezne določbe ZGD, ki v VII. poglavju urejajo povezane družbe ter Slovenske računovodske standarde.
ZDavP člen 109, 209, 109, 209. ZDDV člen 40/7, 56, 57. Slovenski računovodski standardi člen 21, 22.
davek po odbitku - DDV
V obravnavanem primeru je sporno vprašanje ali je tožnik uveljavljal odbitek vstopnega DDV v pravilnih davčnih obdobjih glede na zgoraj navedeno določbo ZDDV. Za to pa je odločilno, kdaj je tožnik prejel navedene račune, ki jih je bil dolžan po pravilih vestnega vodenja poslovnih knjig (56. in 57. člen ZDDV), kot tudi Pravilnik o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika (Uradni list RS, št. 5/98 do 68/98), ki predpisuje obvezna splošna merila računovodskih informacij za potrebe lastnika in poslovnega okolja in ki ga dopolnjujejo tudi Slovenski računovodski standardi (dalje SRS). Po povedanem je odločilna ugotovitev, da tožnik ni evidentiral prejete račune oz. začasne situacije v svojih poslovnih knjigah tedaj, ko jih je prejel. Da pa jih je dejansko prejel prej, kot v mesecu decembru, izhaja iz ugotovitev prvostopnega organa.
ZVojI člen 101, 102, 101, 102. ZZVN člen 2/1, 2/4.
nepravilno ugotovljeno dejansko stanje
Ob dejanskem stanju, ki je na prvi stopnji upravnega odločanja ostalo nerazčiščeno v več pogledih, je imela tožena stranka prav, ko je v obveznem revizijskem postopku odločbo upravne enote odpravila in zadevo vrnila v ponovni postopek upravni enoti, saj je za takšno odločitev imela tudi postopkovno podlago v določbah 101. in 102. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVojI, Uradni list RS, št. 63/95 do 75/97) v zvezi z 20. členom ZZVN.
ZZVN člen 2/1, 2/4, 2/1, 2/4. ZUS člen 14/3, 14/3. ZUP člen 232/2.
tožbena novota - status žrtve vojnega nasilja
ZZVN omogoča priznanje posameznim osebam odvisno od tega, kakšne ukrepe je okupator izvajal nad posameznikom (ali skupino oseb). Za priznanje statusa je tako treba v vsakem primeru posebej ugotavljati izpostavljenost posameznika nasilnim dejanjem in prisilnim ukrepom okupatorja, ki morajo biti dejansko podani, pri čemer je treba zlasti ugotoviti pred kakšnim vojnim nasiljem je oseba pobegnila oziroma je bila prisilno izseljena ali ji je prisilna izselitev oziroma izgon sploh dejansko grozil in tudi, kam je bila oseba, ki so ji taki ukrepi grozili, izseljena. Tožena stranka kot razlog, zakaj tožnici ne gre status žrtve vojnega nasilja navaja, da za priznanje zahtevanega statusa v določbah ZZVN ni pravne podlage, ker tožnica ni bila prisilno izseljena, ampak je šlo le za umik zaradi zaščite pred vojnimi dejavnostmi v času pete ofenzive nemške okupatorske vojske. To pa pomeni, da tožnica oziroma njena družina s strani okupatorja ni bila izgnana iz svojega doma zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, kar je tudi eden izmed zakonsko določenih pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno. Zakon pa velja za vse enako, kar je bistvena prvina splošnega pravnega načela pravičnosti (suum cuique). Zato je tožena stranka pravilno ugotovila, da glede na tako dejansko stanje niso izpolnjeni pogoji za priznanje zahtevanega statusa v smislu 1. odstavka 2. člena ZZVN niti v smislu 4. odstavka 2. člena ZZVN, pri čemer pa tožnica niti ne zatrjuje, da bi okupatorske sile izropale njeno domačo hišo. Na pravilnost odločitve ne more vplivati niti okoliščina, da v pritožbenem postopku ni bil izveden dokaz z dodatnim zaslišanjem dveh šele v pritožbi novopredlaganih prič ne da bi tožnica hkrati obrazložila zakaj jih ni navedla oziroma predlagala že med trajanjem upravnega postopka na prvi stopnji. Vendar pa stranke tudi v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta, tožnica pa, ki v tožbi predlaga zaslišanje imenovanih dveh prič, niti ne zatrjuje, da ne bi imela te možnosti v upravnem postopku.
Stališče tožene stranke in pred njo davčnega organa prve stopnje v zvezi z vlaganjem tožeče stranke v osnovna sredstva, ki niso v njeni lasti ter v zvezi s stroški vzdrževanja teh istih osnovnih sredstev preuranjeno glede na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Po presoji sodišča mora biti povezanost naložbe s poslovanjem podjetja izkazana že v času izvajanja investicije, torej v obravnavanem primeru v letih 1998, 1999 in 2000.
Če begunstvo iz razlogov, ki so določeni v 4. odstavku 2. člena ZZVN, ni trajalo najmanj tri mesece, prosilcu statusa žrtve vojnega nasilja že zato ni mogoče priznati statusa.
Po presoji sodišča tožeča stranka s tem, ko ustvarja, pripravlja in razširja svoje programe, opravlja storitve za tiste uporabnike radijskega in TV sprejemnika, ki imajo sedež ali prebivališče na območju Republike Slovenije, ki jim je omogočeno sprejemati vsaj en njen program (naročniki). Organ upravljanja tožeče stranke ob soglasju Vlade RS za navedene storitve določi ceno v pavšalnem znesku, ki je načeloma enaka za vse naročnike, naročnik pa je s tem, ko pridobi televizijski sprejemnik in ima obenem možnost sprejemati vsaj en program, ki ga oddaja tožnica, sprejme in tako s svojim konkuludentnim dejanjem pristane na pogoje poslovanja, ki jih je določila tožeča stranka. Tožeča stranka zato nima prav, ko zatrjuje, da v obravnavanem primeru v razmerju med tožečo stranko in zavezancem za plačilo (naročnikom) manjka soglasje volj kot temeljno načelo obligacijskega prava, potrebno za vsako pravno razmerje. Stališče tožeče stranke, da je naročnina javna dajatev, je zmotno. Javne dajatve (davki, prispevki, takse) so namenjene za zadovoljevanje tistih potreb vseh državljanov, ki so nujnega pomena in zlasti v primeru prispevkov vsebujejo tudi elemente solidarnosti, medtem, ko se plačilu (naročnini) za sprejem programov tožeče stranke, glede na njeno zakonsko ureditev takega pomena ne more pripisati. Davke, carine in druge javne dajatve se predpisuje z zakonom, višino naročnine pa določa organ upravljanja v pavšalnem znesku. S tem ko k višini naročnine daje soglasje Vlada RS, se zagotavlja nadzor nad določanjem cene, saj višino naročnine določa organ upravljanja samostojno, kriteriji za njeno določanje pa niso predpisani. Višina naročnine ni vezana na določeno osnovo, kar je eden bistvenih elementov pri javnih dajatvah (davki, prispevki), plačuje pa se neposredno tožeči stranki (kateri je tudi namenjena), kar pri javnih dajatvah ni predpisano. Naročnina pa tudi ni vezana izključno na posest radijskega in TV sprejemnika, saj plačuje naročnino le tisti uporabnik sprejemnika, ki ima sedež ali prebivališče na območju RS, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa AAA.
odškodnina za podržavljeno premoženje - vračanje premoženja v naravi
Ob razlastitvi po Zakon o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 12/57, ZR/57) je prešla nepremičnina v družbeno lastnino ter je prenehala lastninska pravica na njej s trenutkom pravnomočnosti razlastitvene odločbe. Čas izdaje razlastitvene odločbe ni relevanten za določitev trenutka prenehanja lastninske pravice ter prehoda nepremičnine v družbeno lastnino na podlagi te odločbe.
Namen določbe 1. odstavka 119. člena ZVojI je vsem dosedanjim upravičencem zagotoviti pridobljen status tudi po uveljavitvi ZVojI. Vendar pa tako priznanje pridobljenega statusa ni avtomatično, temveč je vezano na določene pogoje. Navedeni člen je potrebno razumeti tako, da obdrži pridobljen status državljan RS, ki mu je bil priznan z odločbo organa katere od drugih republik SFRJ, le, če se je ta odločba v RS na dan 25. 6. 1999 tudi izvrševala.