Sklep o zavrnitvi doktorske disertacije je del postopka ocenjevanja, ki ga opravi senat fakultete kot strokovni organ. Sprejetje doktorske disertacije oziroma negativna ocena doktorske disertacije pa ni pravica ali pravna korist s področja upravnega prava. Zato je neutemeljeno tožničino sklicevanje na procesna jamstva, ki jih zagotavlja Ustava v 14., 22. in 25. členu, in na tista, ki jih Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) predpisuje za upravni postopek. Pravica do izobrazbe iz 57. člena Ustave, 2. člena Protokola št. 1 k EKČP in pravica do izobraževanja iz 14. člena Listine EU (na katere se sklicuje tožnica) pa po presoji Vrhovnega sodišča tudi ne zagotavljajo pravice do pritožbe zoper negativno oceno.
Zakonske podlage za pritožbo zoper zavrnitev doktorske disertacije ne dajeta niti ZVis niti ZUP, saj urejata pravna sredstva zoper odločitve o pravicah in obveznostih. Enako velja za določbe Statuta Univerze v Ljubljani, na katere se sklicuje tožnica. Odločitev o sprejetju ali zavrnitvi doktorske disertacije pa, glede na prej navedeno, ne pomeni takega odločanja. Zato zahteva po takem pravnem sredstvu tudi iz pravice do pravnega sredstva, kot jo določa 25. člen Ustave ne izhaja.
Akt o razpisu svetovalnega referenduma je predpis lokalne skupnosti, zato je za presoj oziroma oceno njegove skladnosti z ustavo in zakonom pristojno Ustavno sodišče.