Ugotavljanje pripadajočega zemljišča v isti zadevi mora dati ob pravilni razlagi in uporabi kriterijev iz relevantnih določb ZVEtL in ZVEtL-1 enak rezultat. Tako na podlagi ZVEtL kot na podlagi ZVEtL-1 je skupna pripadajoča zemljišča potrebno obravnavati kot izjemo. Predlagatelji s pripombami na izvedensko mnenje niso uspeli vzbuditi resnega dvoma v pravilnost izvedenkinega strokovnega izhodišča, da je sporna nepremičnina skupno pripadajoče zemljišče.
Pravica kupca, da odstopi od pogodbe, je po 3. točki prvega odstavka 468. člena OZ eno izmed upravičenj, ki spada med jamčevalne zahtevke, za katerega uveljavitev velja enoletni prekluzivni rok iz prvega odstavka 480. člena OZ. Ker pa odstopno upravičenje pomeni enostransko izjavo volje, ki samo po sebi kot oblikovalno upravičenje povzroči prenehanje pogodbe, za njegovo uresničitev in učinkovanje ni potrebno sodno uveljavljanje. Zadošča, da izjavo naslovnik prejme do izteka roka iz 480. člena OZ.
Kondikcijski zahtevki, ki so posledica prenehanja pogodbe zaradi kupčevega odstopa od pogodbe zaradi stvarnih napak stvari, ne sodijo med jamčevalne zahtevke in zanje ne velja enoletni prekluzivni rok iz prvega odstavka 480. člena OZ. Zanje veljajo splošna pravila o prenehanju pogodb in zastaranju terjatev.
Tudi uveljavljanje odškodnine (zahtevka za povrnitev stroškov, ki jih je imela tožnica zaradi poskusa odprave napake) ni posledica stvarne napake, ampak posledica odstopa od pogodbe. Za zahtevek, ki bi temeljil na pravilih o jamčevanju za stvarne napake, bi šlo, če bi bila napaka odpravljena; povrnitev stroškov bi tedaj tožnica lahko zahtevala (le) kot odškodnino zaradi zagotovitve pravilne izpolnitve pogodbe. Ker pa napaka ni bila odpravljena in je prišlo do odstopa od pogodbe, niso relevantna določila o jamčevanju (konkretno drugi in tretji odstavek 468. člena OZ), ampak določila o prenehanju pogodb, konkretno 103. člen OZ (v zvezi s prvim odstavkom 111. člena OZ).
V primerih, ko stranka navede dejstva in predlaga dokaze, s katerimi nasprotuje tistim dejanskim ugotovitvam izpodbijanega upravnega akta, ki tvorijo podlago sprejete odločitve, predpostavke za sojenje na seji niso izpolnjene niti z vidika druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.
Upoštevati je treba, da glavna obravnava ni namenjena zgolj izvajanju dokazov. Glavna obravnava je na splošno namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave RS) oziroma zagotavljanju pravice do poštenega sojenja (prvi odstavek 6. člena EKČP).
Izvedba javne obravnave pred sodiščem prve in edine stopnje, ki je pristojno za presojo tako dejanskih kot tudi pravnih vprašanj (sodišče s polno jurisdikcijo), praviloma vključuje pravico do izvedbe ustne obravnave, s čimer so stranki zagotovljena temeljna procesna jamstva subjekta odločanja v razmerju do države. Pravica do glavne obravnave pred sodiščem je tako človekova pravica iz 22. člena Ustave. Katere procesna jamstva izmed tistih, ki jih vključuje splošna pravica do izjavljanja iz 22. člena Ustave, je treba v konkretnem primeru na glavni obravnavi zagotavljati strankam postopka, je vselej odvisno od okoliščin konkretne zadeve.