CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00074594
ZPP člen 11, 212, 213, 213/1, 224, 224/1, 224/3, 279c, 279c/1, 279c/5, 286b, 325, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. OZ člen 3, 82. ZUreP-2 člen 191, 191/5.
pripravljalni narok - prvi narok za glavno obravnavo - program vodenja postopka - kršitev določb pravdnega postopka - odškodninska odgovornost - pravni temelj odškodninske obveznosti - povzročitelj škode - regresni odškodninski zahtevek - izpolnitev plačila odškodnine - izvensodna poravnava za plačilo odškodnine - razlaga pogodbenih določil - prodajna pogodba - predkupna pravica občine na nepremičninah
Nobenih ovir ni, da po pripravljalnem naroku sodišče prve stopnje ne bi takoj prešlo k obravnavanju glavne stvari, v okviru odprtega sojenja pa lahko sodnik svoje videnje o tem, kaj je bistvo sporne zadeve, poda tudi že na prvem naroku za glavno obravnavo (svoje mnenje in predvsem dokazni postopek namreč vedno lahko tudi spremeni). Tudi sicer je pripravljalni narok namenjen dopolnitvi trditev in pravnih naziranj ter predlaganju nadaljnjih dokazov, sodišče pa je prosto v oceni, ali je v konkretnem pravdnem postopku tako postopanje potrebno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00075634
ZPP člen 13, 212, 236a, 286b. OZ člen 435.
ni predhodno vprašanje - trditveno in dokazno breme - opozorilo nasprotne stranke - nadomeščanje pomanjkljivih trditev z dokazi - pisna izjava priče - kupoprodajna pogodba - realizacija pogodbe - denarna obveznost v tuji valuti - valutna klavzula - pavšalni pritožbeni očitki
Ni utemeljen očitek, da bi sodišče lahko priče pozvalo, da podajo pisno pričanje o vprašanjih, ki bi jih sodišče štelo za relevantna. Toženka bi lahko lahko to tudi sama predlagala, pa niti ne trdi, da bi to storila.
pogoji za sodni depozit - predlog za sodni depozit - sodni depozit
Pritožbeno nesporno namreč je, da je navedeni pravdni postopek že pravnomočno zaključen.
Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da revizija kot izredno pravno sredstvo niti ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena (369. člen ZPP), je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da predlagateljica v zvezi s pravdnimi stroški ni izkazala materialnopravne podlage za položitev predmetnega denarnega zneska v sodni depozit (302. člen OZ, v zvezi z 203. členom ZNP-1), torej, da se ne ve zanesljivo kdo je upnik.
Ugovor zastaranja se nanaša na utemeljenost tožbe - gre za ugovor ugasle pravice. Njegov učinek je v tem, da je sicer nastala pravica ugasnila. Pravilna presoja utemeljenosti ugovora zastaranja je nujno povezana z dejanskimi ugotovitvami o začetku teka zastaranja, o morebitni prekinitvi ali pretrganju zastaranja, tožeča stranka se na pretrganje zastaranja ne more prvič sklicevati šele v pritožbenem postopku.
pretrganje zastaranja - pripoznava dolga - konkludentna pripoznava dolga
Pripoznava je enostranska izjava volje, ki učinkuje ne glede na upnikovo privolitev in ne glede na obliko izjave. Dana je lahko izrecno ali s konkludentnim ravnanjem.
Pogoj za veljavnost pripoznave je, da je izražena jasno, nepogojno in določno.
Skladno z določbo 619. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je sodišče konkretni dejanski stan pravilno materialnopravno utemeljilo in sicer, da tožnik ni uspešno opravil prevzetega posla, ker ni izpolnil obveznosti, ki jih je kot podjemnik prevzel. Prevzeta obveznost tožnika je bila v seznanitvi toženca z napakami na motorju oziroma v doseženem rezultatu, to je pravilno delujočem motorju čolna.
pogodba - avtorsko delo - pogodba o delu - prispevek - plačilo - dokazi in dokazovanje - dokazna ocena - zamuda na narok - navzočnost pooblaščenca - zastopanje stranke na naroku
Tožnica je namreč v tožbi, v lastni izpovedbi in tudi v pritožbi navajala/izpovedovala, da je nadaljevanje TV prispevka naročila urednica B. B., njenega zaslišanja pa ni predlagala, kot tudi ne zaslišanja producentov oddaje. Tožnica je namreč zatrjevala in izpovedala, da ji je bil za vsako snemanje in montažo (posebej) ravno s strani producenta oddaje naročen termin s snemalcem/montažerjem. Oporekanja, da je nerealno pričakovati, da bi se snemalec oz. montažer po toliko letih spomnila sodelovanja s tožnico (glede spornega TV prispevku), so le prazna ugibanja, s katerimi ne more biti uspešna. Presoja sodišča v tem delu je skrbna in jasna, pritožbene navedbe pa dvoma vanjo ne vzbudijo.
Ker je pričakovanje kupca, da bo hiša imela uporabno dovoljenje, utemeljeno pričakovanje, se tudi kupcu nalaga, da ob sklenitvi pogodbe oziroma v razumnem času po sklenitvi pogodbe (slednje le v primeru, če za to obstajajo utemeljeni razlogi), zahteva od prodajalca, da pridobi uporabno dovoljenje oziroma krije stroške pridobitve takega dovoljenja. Nobenega utemeljenega razloga ni, da je tožnik šele po desetih letih zahteval od tožnikov, da pridobita uporabno dovoljenje oziroma plačata strošek pridobitve tega mnenja. Nenazadnje je tožnik nepremičnino kupil od tožencev za 180.000,00 EUR, prodal jo je za 320.000,00 EUR, ni pa izkazano, da bi okoliščina, da je moral naknadno pridobiti uporabno dovoljenje, vplivala na višino kupnine.
Z odločitvijo ni bilo poseženo v konkretno upravičenje tožnika, določeno je bilo le do kod sega svoboda njegovega ravnanja v zvezi z upravičenjem zahtevati od tožencev kot prodajalcev, da pridobita in mu izročita uporabno dovoljenje oziroma krijeta stroške pridobitve takega mnenja. Tožniku ni bilo odvzeto upravičenje, ki mu pripada na podlagi splošnih in abstraktnih pravnih pravil - vrednotenje in tehtanje izvrševanja pravice tožnika kot celote v luči zavarovanega interesa, ki opredeljuje namen pravice, je pokazalo, da kljub opustitvam tožencev, tožnik ni postopal znotraj pravno zavarovanega upravičenja, kot se pričakuje od udeležencev v (teh) obligacijskih razmerjih, zato je sodišče prve stopnje njegov pravovarstveni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
gradbena pogodba - jamčevanje za solidnost gradnje - fasada - pravočasna notifikacija - pravočasna vložitev tožbe - enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe
Namreč naročnik svojega prekluzivnega roka za vložitev tožbe ne more podaljševati tako, da izvajalcu po skoraj dveh letih pošlje novo obvestilo o napaki in predhodno že zatrjevano napako bodisi konkretizira bodisi dodatno argumentira.
Glede na dejstvo, da je tožena stranka njen zahtevek za odpravo napak zavrnila, bi morala tožeča stranka svoje pravice zavarovati z vložitvijo tožbe v zakonsko določenem roku. Stroga ni namreč le izvajalčeva odgovornost, temveč tudi naročnikova. Pri presoji, ali je tožeča stranka ravnala tako, kot ji nalaga zakon, ne gre le za vprašanje, kdaj je zahtevala odpravo napake oziroma napako notificirala, pač pa tudi, kdaj bi to lahko storila. Glede na dejstvo, da so bile tožeči stranki zatrjevane napake fasade (razpoke) znane, saj jih je subjektivno sama zaznala že konec leta 2019, je neutemeljeno pritožbeno stališče, da tožeča stranka obsega in vzroka poškodb oziroma napak fasade vse do strokovnega pregleda s strani strokovnjaka in posledične izdelave mnenja ni mogla poznati in da ni razpolagala s potrebnimi informacijami.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00075531
ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. OZ člen 58.
tožba za ugotovitev solastninskega deleža na nepremičnini - podredni zahtevek - dokazna ocena - odplačilo kredita - prodajna pogodba - konvalidacija ustne pogodbe - pogoji za konvalidacijo - če je bila izpolnjena pogodba, ki ji manjka oblika
Pogoj izvršene pogodbe pomeni, da zakon ob hkratni predpostavki, da gre za prepoved manjšega pomena, ne jemlje učinkov tistim pravnim poslom, ki so s svojo realizacijo že učinkovali. Konvalidacija zato ne pride v poštev takrat, ko je treba izpolnitev ene od strani v dvostranski pogodbi šele uveljaviti.
V predmetni zadevi pogoji za konvalidacijo niso izpolnjeni, saj toženka svoje obveznosti ni v ničemer izpolnila in tako ni izpolnjen pogoj za veljavnost pogodbe, ki ji manjka oblika. Povedano še drugače, ker stranki v celoti oziroma vsaj v pretežnem delu svojih pogodbenih obveznosti nista izpolnili, ni moč šteti, da je sporna ustna prodajna pogodba konvalidirala.
Tožeča stranka v času, ko je že vedela za nameravano spremembo prostorske ureditve, ko se je zavedala, da ima za pridobitev gradbenega dovoljenja na voljo malo časa in ko se je zavedala, da je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja pridobitev služnosti od tožene stranke, ki gradnji ni naklonjena, že ob sklenitvi Predpogodbe ni mogla realno pričakovati, da bo lahko pravočasno izpolnila svojo obveznost in s tem glede na vse opisane okoliščine zadeve in predvidljiv tek stvari pridobila vtoževani dobiček. Šlo je za riziko, ki ga je sprejela in mora zato nositi tudi posledice, ker se pričakovanja niso uresničila (k neuresničitvi pa je prispevala tudi sama s svojim ne dovolj skrbnim ravnanjem).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSM00074702
OZ člen 125, 125/1, 631, 648. ZPP člen 8, 285, 339, 339/1.
podjemna pogodba - prenehanje pogodbe po volji naročnika - neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev do naročnika - relativnost pogodbenega razmerja - izpolnitveni zahtevek - višina zahtevka - materialno procesno vodstvo - sodba presenečenja - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Trditveno in dokazno breme z materialno procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč je zgolj omiljeno in je namenjeno temu, da se prepreči izdaja sodbe presenečenja in se ne aktivira vselej, ko ena od strank svojemu trditvenemu ali dokaznemu bremenu ne zadosti, ampak le tedaj, ko stranka, glede na konkretne okoliščine primera, ob zadostni skrbnosti upravičeno meni, da mu je zadostila.
razlaga pogodbene volje strank - spor majhne vrednosti - zahteva, da se opravi narok - izpoved stranke - neskrbnost pri podpisu pogodbe - zavarovalna pogodba - odbitna franšiza - delovna nezgoda
Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075092
ZDR-1 člen 179.
nesreča pri delu - delovna obveznost - vsebina del - dela izven delokroga - soočenje prič - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje z zaključkom, da je tožnik izven njegovega delokroga in v nasprotju z navodili samovoljno odlagal odpadke v press kontejner, zaradi česar sodišču ni treba ugotavljati okoliščin v zvezi s pokrovom press kontejnerja, nepopolno ugotovilo dejansko stanje in s tem v zvezi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je namreč tožnikovo delo po pogodbi o zaposlitvi (čiščenje dvorišča in pobiranje smeti, ločevanje odpadkov in praznjenje zabojnikov) nepravilno delilo na posamezna opravila v povezavi z ravnanjem z odpadki, ki naj bi spadala v tožnikov delokrog, in tista, ki naj bi ga (v teoriji) presegala oz. bila zunaj njega, namesto da bi pravilno ravnanje z odpadki pri drugi toženki obravnavalo kot celoto glede na dejanski potek tega dela in presodilo tudi, ali je bilo res nepričakovano, da bodo tožnik in njegovi sodelavci odpadke odnašali vse do press kontejnerja in jih odlagali vanj.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VDS00075093
ZFPPIPP člen 21, 21/1, 21/1-1, 21/1-3, 21/1-7, 261, 261/1, 261/2, 263, 301. OZ člen 9, 311, 319.
odpravnina - regres za letni dopust - stečajni postopek - odpoved terjatvi - odpust dolga - prenehanje terjatve po zakonu - prednostna terjatev - pobotanje terjatev
Zgolj dejstvo, da je bil dejanski način plačevanja tožničine obveznosti iz najemne pogodbe tak, da ji je znesek 300,00 EUR trgala toženka od plače, ne pomeni, da se je s tem toženka odpovedala 50,00 EUR višji mesečni terjatvi iz naslova najemne pogodbe. Po splošnih pravilih civilnega prava terjatev lahko preneha z odpustom dolga, vendar le, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja (319. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Česa takega tožnica niti ne zatrjuje.
Za odločitev ni relevantno, da si toženka (ob izplačilih plače) ni pridržala pravice kasneje terjati razliko v najemninah. Dejstvo, da je to razliko uveljavljala kot svojo protiterjatev v stečajnem postopku, ni nasprotno načelu vestnosti in poštenja, skladno z 9. členom OZ so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, obveznost pa ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona. Toženka je bila tako upravičena od tožnice terjati znesek 5.103,99 EUR, tako da je do te višine v stečajnem postopku po samem zakonu na podlagi 261. člena ZFPPIPP prenehala tožničina terjatev, ki jo je imela do toženke.
Zmotno je materialnopravno stališče pritožbe, da je regres za letni dopust po določbi 21. člena ZFPPIPP prednostna terjatev. Ta določba jasno določa, katere so prednostne terjatve, med njimi pa ni vsebovan regres za letni dopust delavca, ki je bil zaposlen pri stečajnem dolžniku. Razlaga jezikovno nedvoumnih oziroma jasnih zakonskih besedil ni dopustna (in claris non fit interpretatio).
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je pobotanje v stečajnem postopku preseglo zahteve iz 311. člena OZ, saj ob začetku stečajnega postopka dovoljuje celo pobotanje terjatev, ki še niso zapadle, in tudi pobotanje nedenarnih terjatev (prim. drugi odstavek 261. člena ZFPPIPP), ter da po ZFPPIPP niso predpisane nobene druge prepovedi pobotanja razen izjeme v 263. členu (ki velja za terjatve pridobljene po začetku stečajnega postopka, torej za ta spor ni relevantna). Glede na to je zmotno stališče pritožnice, da njena prednostna terjatev iz naslova odpravnine in terjatev toženke kot stečajne dolžnice do tožnice iz naslova najemnega razmerja med njima nista istovrstni, tudi sicer pa je po ZFPPIPP opredelitev terjatve kot prednostne ali navadne odločilna le v fazi poplačila, in ne na dan začetka stečajnega postopka, ko je po samem zakonu prišlo do pobotanja medsebojnih terjatev tožnice in toženke v stečajnem postopku.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074125
ZDR-1 člen 179. OZ člen 131.
nesreča pri delu - padec - odškodninska odgovornost delodajalca - predpostavke krivdne odgovornosti - neobstoj vzročne zveze - izključna odgovornost oškodovanca
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da škodni dogodek ni posledica nobene od sicer ugotovljenih opustitev ukrepov za varno delo s strani tožnikovega delodajalca, temveč izključno tožnikovega neskrbnega ravnanja oziroma kršenja osnovnih načel in pravil varstva pri delu. Zaradi izostanka vzročne zveze, kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti, je posledično odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnilo.
Bistveno za presojo (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka je pravilno ugotovljeno dejstvo, da do spornega dogodka sploh ni prišlo pri neposrednem delu razkladanja ali nakladanja mesa iz dostavnega vozila, ampak pri pomikanju tožnika iz hladilnice v dostavno vozilo, brez tovora, ko se je obesil na mesarski kavelj na način, da se je z obema rokama držal na kavlju s celotno svojo težo ter se pognal in z zaletom dosegel, da se je na kavlju zapeljal proti tovornemu vozilu. Padec tožnika je torej neposredna posledica dejstva, da je tožnik delovno sredstvo samovoljno uporabil v nasprotju z njegovim namenom, saj je bilo delovno sredstvo namenjeno transportu kosov mesa in ne transportu ljudi, s čimer je bil tožnik, kot izkušen in usposobljen delavec, seznanjen.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - zavezanec za plačilo nadomestila - neposredni uporabnik zemljišča - lastnik - najemnik - davek na dodano vrednost (DDV) - neupravičena pridobitev - izdatek za drugega - stroški pravdnega postopka
V primeru najema nepremičnine je neposredni dejanski uporabnik nepremičnine najemnik, ki je posledično tudi zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.
Ker je na podlagi zakona v primeru najema nepremičnine zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča najemnik, lahko v primeru, da je NUSZ plačal lastnik nepremičnine, na podlagi 197. člena OZ lastnik od najemnika zahteva povračilo plačanega zneska. Lastnik povračila plačanega zneska od najemnika ne bi mogel zahtevati le, če bi bilo med lastnikom in najemnikom izrecno dogovorjeno, da plačilo NUSZ bremeni lastnika.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074164
ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 171, 171/1, 179, 179/1, 179/2. ZPP člen 137, 137/2, 282, 282/1. ZVZD-1 člen 5, 12, 12/2.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - običajna praksa - opravljanje dela - soprispevek delavca - odmera nepremoženjske škode - delna sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi morala delo razmeščanja palet, ko so bile te zataknjene, opravljati dva delavca. Pravilno je zaključilo, da je bilo pričakovano, da delo opravlja en delavec. Tako se je delo tudi običajno opravljalo. Glede na dolžnost delodajalca, da zagotovi varen delovni proces v skladu s 5. členom ZVZD-1, si toženka v pritožbi neutemeljeno prizadeva za to, da njena (krivdna) odgovornost ne bi bila podana. Neutemeljeno tudi poudarja, da vse palete niso bile zataknjene, saj je do poškodbe prišlo, ko je tožnik razmeščal zataknjeno paleto, torej pri delu, ki bi ga morala opravljati dva delavca. Delo je opravljal sam, kar je bilo po pričakovanjih toženke, običajno. V tem je njeno protipravno ravnanje; torej da dela ni organizirala na pravilen način, kar je vodilo do poškodbe.
Od delavca, ki delo opravlja na običajen (s strani delodajalca predviden) način, se ne more zahtevati, da dela drugače oziroma da v nasprotju z uveljavljeno prakso prosi za pomoč sodelavca, ki sicer opravlja drugo delo. Organizacija dela je v pristojnosti delodajalca. Kljub določbi drugega odstavka 12. člena ZVZD-1 ni mogoče od delavca zahtevati, da delo opravlja v nasprotju z uveljavljeno prakso. Tožniku, ki je delo opravljal na običajen način, tako ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku škode. Če toženka dela ni organizirala tako, da bi zataknjene palete razmeščala dva delavca, mu neutemeljeno očita, da bi moral sam delo opravljati tako, da bi prosil za pomoč sodelavca, torej v nasprotju z načinom dela, kot ga je sama organizirala. Ugotovljeno dejstvo, da za pomoč ni zaprosil, tako ne vodi do presoje, da je podan njegov soprispevek k nastanku škodnega dogodka. Podana je izključna odgovornost toženke za nastalo škodo.
Prvostopno sodišče je v predmetnem sporu presojalo ali je tožeča stranka izpolnila pogodbeno zavezo, to je postavitev in zagon obravnavane fotonapetostne elektrarne v velikosti 480 KV inštalirane moči ter ugotovilo, da zaradi manjše moči modulov navedeno ni bilo izpolnjeno. V 45. točki obrazložitve je pojasnilo, da ima izvršeni posel napake in da dejanska moč elektrarne ne presega 460kWp, temveč znaša okoli 433 oziroma 435 kWp, saj vgrajeni moduli nimajo le estetskih napak, ampak nepravilnosti, ki vplivajo na tehnične karakteristike in izkoristek modulov. To pa pomeni, da tožeča stranka ni opravila svojega pogodbeno prevzetega posla v skladu s Pogodbo solidno in kvalitetno, s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (6. člen OZ) ter v skladu z določili pogodbe, saj ni vgradila materiala in opreme, ki bi ustrezal standardom in predpisom, ki veljajo v Republiki Sloveniji.