CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00078126
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. URS člen 3a. ZVPot-1 člen 2. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3, 272/3. OZ člen 87, 87/1. ZPP člen 180, 180/3.
potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutna klavzula v CHF - ničnost kreditne pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - zavarovanje denarne in nedenarne terjatve z začasno odredbo - pogoji za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - verjetnost obstoja denarne terjatve - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - težko nadomestljiva škoda - določitev vsebine pravnega standarda - hujše neugodne posledice, kot bi nastale upniku - pogoj reverzibilnosti - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - poznavanje prava po uradni dolžnosti - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - razlaga direktive - sodna praksa SEU - načelo primarnosti prava EU - načelo učinkovitosti prava EU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - odlog izpolnitve obveznosti - učinkovitost sodnega varstva v primeru uspeha v sporu - vsebina tožbe - posledice ničnosti pogodbe - kondikcijski zahtevek - obresti
Povedano drugače: Skladno z razlago SEU je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13 le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo (primerjaj 50., 51. in 56. točko sodbe C-287/22).
Položaj, v katerem se znajde potrošnik, če mu to ni omogočeno (in že sam po sebi vključuje različne negativne posledice tako na premoženjskem kot nepremoženjskem področju), pa ob lojalni (evroskladni) razlagi ustreza standardu težko nadomestljive škode.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00078151
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. URS člen 3a. ZVPot-1 člen 2. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2. ZPP člen 180, 180/3.
potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutna klavzula v CHF - nepošten pogodbeni pogoj - ničnost kreditne pogodbe - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - preprečitev težko nadomestljive škode - pogoj reverzibilnosti - določitev vsebine pravnega standarda - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - poznavanje prava po uradni dolžnosti - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - razlaga direktive - sodna praksa SEU - načelo primarnosti prava EU - načelo učinkovitosti prava EU - implementacija direktive - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - odlog izpolnitve obveznosti - učinkovitost sodnega varstva v primeru uspeha v sporu
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je določbe ZIZ o težko nadomestljivi škodi iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in tudi slovensko sodno prakso, ki se je oblikovala v zvezi z "običajnimi" (nepotrošniškimi) zadevami zavarovanja, v zadevah potrošniških kreditnih pogodb z valutno klavzulo CHF nujno razlagati lojalno tako, da ta interpretacija ne bo nasprotovala 6(1) in 7(1) členu Direktive 92/13 niti načelu učinkovitosti varstva potrošnikov, kot je pojasnilo SEU v zadevi C-287/22.
Ob lojalni (evroskladni) razlagi slovenskega pravnega reda, upoštevaje razloge sodbe C-287/22, reverzibilnost ni relevanten pogoj za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo.
Skladno z razlago SEU je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v tem potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13 le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo (primerjaj 50., 51. in 56. točko sodbe C-287/22).
Tako se s precejšnjo stopnjo verjetnosti nakazuje, da v primeru, če bi bili zahtevki tožnikov v tej pravdi utemeljeni, polnega učinka končne meritorne odločitve v tej pravdi in polnega učinka Direktive 93/13 ne bo mogoče zagotoviti brez začasnega zavarovanja, s katerim bi se zadržalo plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi spornih pogodb. To pa je - poleg verjetnosti obstoja terjatve na ničnost pogodbe in verjetnosti obstoja terjatve na vračilo preplačanih zneskov - edini relevantni pogoj, ki ga je mogoče postaviti tožnikoma za utemeljitev predlaganega zavarovanja, če naj se določbe ZIZ in nacionalna sodna praksa razlagajo lojalno, kot nalaga sodba SEU C-287/22.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00078506
ZIZ člen 272. ZPP člen 339, 339/2-1, 339/2-2, 339/2-8. URS člen 22, 23, 23/2.
začasna odredba - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - ugovor zoper sklep o začasni odredbi - zavrnitev ugovora - kontradiktornost v postopku zavarovanja - ugovorne navedbe - ugovor aktivne legitimacije - pogoji za izdajo začasne odredbe - opredelitev do konkretiziranih in pravno pomembnih ugovorov - zahteva po obrazloženosti sodne odločbe - enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem - pravica do poštenega postopka - pravica do sodnega varstva - pravica do zakonitega (naravnega) sodnika - ugovor krajevne pristojnosti - pravila postopka v gospodarskih sporih - promet z gozdovi - predkupna pravica
V postopku zavarovanja se kontradiktornost nujno ne zagotavlja pred izdajo začasne odredbe, ampak šele naknadno z vložitvijo ugovora zoper prvostopenjsko odločitev, kar je skladno z določbami ZIZ in stališči Ustavnega sodišča. Je pa zato še toliko bolj potrebno oziroma nujno, da se sodišče prve stopnje v sklepu, s katerim odloča o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, do ugovornih navedb tudi opredeli. V nasprotnem primeru, če sklep o ugovoru predstavlja le prepis navedb strank in nato v delu, ki naj bi predstavljal obrazložitev odločitve o ugovoru le prepis sklepa o začasni odredbi, je načelo kontradiktornosti dejansko izvotljeno. Ugovorne navedbe so dopustne in za odločitev pomembne, v izpodbijanem sklepu pa o njih ni najti razlogov. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Vpis zadeve v posamezen vpisnik sodišča sam po sebi ne vpliva niti na pristojnost niti na pravila postopka. Zato morebiten napačen vpis zadeve v posamezen vpisnik sodišča še ne predstavlja kršitve pravice do zakonitega (naravnega) sodnika. Pritožba pa ne zatrjuje, da sodnica, ki je izdala izpodbijani sklep, ne bi bila določena skladno z vnaprejšnjimi pravili ZS, Sodnega reda in letnega razporeda dela sodnikov, kot tudi ne navaja, da bi sodišče prve stopnje uporabilo kakšno določbo, ki jo sme uporabiti samo v gospodarskih sporih.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00078423
OZ člen 18, 29, 59, 59/2. ZASP člen 31, 80, 80/1, 80/2, 137, 137-1, 168, 168/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 350, 350/2.
procesna legitimacija - stvarna legitimacija - konkludentno soglasje - pogajanja - odložni pogoj - učinkovanje ex tunc - pravica radiodifuzne retransmisije - pravica radiodifuzne retransmisije oddaj RTV-organizacij - avtorsko delo - meja preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti - licenčna analogija
Če je bilo uporabniku ponujeno, kot je bilo ugotovljeno, da je bilo pritožnici, da retransmisijo po izteku licenčne pogodbe vrši po isti ceni, in to na način "vzemi ali pusti", pa ponudba ni sprejeta in uporabnik še naprej retransmitira programe, je velikost oškodovanja - z uporabo merila dogovorjenega honorarja - materialnopravno utemeljeno, praktično pa preprosto odčitati iz te ponudbe.
Konkludentnega soglasja ne potrjuje zanesljivo niti okoliščina, da je tožnica pritožnici v spornem obdobju "dostavljala signal". Na prvi stopnji ni bilo do konca raziskano, kaj to zares pomeni (signal je valovanje, ne stvar). Ugotovljeno pa je bilo bistveno, da je pritožnica lahko TV-programe A. kadarkoli prenehala retransmitirati svojim naročnikom. Zato za utemeljenost izpodbijane sodbe v tem delu zadostuje že pravilno splošno izhodišče, da ni dolžnost imetnika izključne pravice, da preprečuje njene kršitve, temveč tretjih, da je ne kršijo.
Podjetje ima prevladujoč položaj, kadar lahko v znatni meri ravna neodvisno od konkurentov, strank ali potrošnikov. Česar pa o tožnici ni mogoče trditi, če ima ob sebi konkurenta, ki ponuja substitute, h katerim je bilo mogoče preiti, in nasproti sebi kartel strank s primerljivo močjo, kot je njena.
FIRMSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00076986
ZGD-1 člen 12, 12/1, 23, 23/1, 25, 25/1, 25/3. OZ člen 131, 352, 352/1, 365. ZIL-1 člen 121a, 124c. ZIZ člen 62, 62/2. ZPP člen 185, 185/1, 186, 188, 188/2, 188/3.
neposlovna odškodninska odgovornost - povzročitev škode - firma - prenehanje družbeništva v družbi - osebno ime in priimek kot sestavina firme - soglasje družbenika - ugovor pasivne legitimacije - ugovor zastaranja - zastaranje odškodninske terjatve - predlog za izvršbo kot tožba - pretrganje zastaranja - licenčnina - učinkovito sodno varstvo - sprememba tožbe - delni umik tožbe - privilegirana sprememba tožbe
Sodišče prve stopnje je pasivno stvarno legitimacijo toženke pravilno prepoznalo v trditvah tožnika, da je toženka tista družba, ki je brez njegovega soglasja poslovala s firmo, v kateri je bil njegov priimek, in mu s takšnim ravnanjem povzročila škodo. Zoper toženko se uveljavlja neposlovna odškodninska odgovornost, predpostavke katere so protipravnost, škoda, vzročna zveza in krivda (131. člen OZ).
Odločitev o dovolitvi spremembe tožbe z dne 27. 9. 2021 je vezana zgolj na vprašanje njene smotrnosti z vidika celostne razrešitve spornega razmerja in nikakor ne na okoliščino, ali je spremenjeni zahtevek vsebinsko utemeljen. Zato toženka ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem na ugovor pasivne legitimacije. Namen te procesne možnosti je namreč v tem, da se v skladu z načelom ekonomičnosti odloči o vseh zahtevkih, ki izvirajo iz istega pravnega razmerja, v enem postopku in uporabi enako, že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna ureditev spora. To je tudi v skladu z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, saj bi moral v nasprotnem primeru tožnik vložiti novo tožbo.
Tožnikov zahtevek za plačilo običajne licenčnine utemeljen na podlagi 124.c člena v zvezi s 121.a členom ZIL-1.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00078058
ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/1-9. OZ člen 372, 372/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2.
kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - opustitev pojasnilne dolžnosti - nepošten pogodbeni pogoj - varstvo potrošnikov - slaba vera banke - načelo vestnosti in poštenja - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank
Zaradi nepopolno in pomanjkljivo opravljene pojasnilne dolžnosti je sporni pogodbeni pogoj o valutni klavzuli v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in hkrati povzroča znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Podan je dejanski stan, ki se prilega prvi in četrti alineji 24. člena ZVPot. Pritrditi gre pritožbi, da je podan tudi dejanski stan po drugi in tretji alineji navedenega določila, to je, da je bila izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo tožnikov ter da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar sta tožnika utemeljeno pričakovala. Ker brez spornega glavnega pogoja nadaljnji obstoj kreditne pogodbe ni mogoč, je pogodba nična.
prepozen odgovor na tožbo - posledice neodgovora na tožbo - zamudna sodba - oderuška pogodba
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Ker toženec ni (pravočasno) odgovoril na tožbo, je sodišče pravilno upoštevalo, da so tožnikove navedbe, na katerih sloni tožbeni zahtevek, resnične. Posledica toženčeve procesne pasivnosti, torej dejstva, da na pravilno vročeno tožbo ni pravočasno odgovoril, je namreč domneva o priznanju resničnosti v tožbi zatrjevanih dejstev.
Najpomembnejši del postopka, v katerem se izraža načelo kontradiktornosti, je glavna obravnava. To mora sodišče voditi tako, da je strankama zagotovljena polna možnost, da se izjavita. Nujen pogoj za uveljavljanje pravice do izjavljanja je zato t.i. pravica do informacije. Najpomembnejši procesni institut, ki zagotavlja pravico do informacije, pa je vročanje vlog in vabil.
Pri prodaji premoženja v stečajnem postopku pa je ne glede na splošna pravila o načinu uveljavljanja predkupne pravice, mogoče uveljaviti zakonito predkupno pravico ali pogodbeno predkupno pravico, vpisano v zemljiško knjigo ali drugo javno evidenco le na način, ki je predpisan v 347. členu ZFPPIPP, saj sicer predkupna pravica preneha. Varstvo upravičenja tako ni zagotovljeno imetniku pogodbene predkupne pravice, ki ni vpisana v zemljiško knjigo ali drug javni register.
Kot izhaja iz nespornih navedb pravdnih strank iz postopka pred sodiščem prve stopnje, predkupna pravica, ki je bila dogovorjena z najemno pogodbo, ni bila vpisana v zemljiško knjigo, zato že iz tega razloga ni mogoče očitati, da javna dražba ni potekala skladno z določbo drugega odstavka 347. člena ZFPPIPP, prav tako tudi ne kakršnekoli nedobrovernosti stečajnemu upravitelju, ki je prodajal sporno nepremičnino na javni dražbi in o tem predhodno obvestil oba tožnika, drugotožnica pa se je dražbe tudi udeležila in na njej sodelovala.
posojilna pogodba - komu se izpolnjuje - upravičenec - vračilo posojila - dokazi in izvajanje dokazov - metodološki napotek
V predmetni zadevi razen pisne posojilne pogodbe (in opomina na vračilo posojila) ni drugih dokazov, kot izpovedbe strank in prič. Kadar gre za tako dokazno situacijo ne gre drugače, kot da sodišče presoja prav vse podrobnosti izpovedb in na ta način ugotovi, katera je prepričljivejša.
stečajni postopek nad pravno osebo - solidarno poroštvo - zastaranje - zastaranje poroštvene obveznosti - terjatev, ugotovljena s pravnomočno odločbo (judikatna terjatev)
Pri solidarnem poroštvu in v primeru, ko je za zastaranje obveznosti glavnega dolžnika določen daljši zastaralni rok, poroštvo zastara takrat kot obveznost glavnega dolžnika. Stališče akcesornosti se namreč razteza (tudi) na vprašanje zastaranja, (da imata glavni dolžnik in porok različne zastaralne roke) velja za subsidiarne, ne pa tudi za solidarne poroke.
najem poslovnih prostorov - najemna pogodba za nedoločen čas - prenehanje najemnega razmerja - odstop od najemne pogodbe - odpoved najemne pogodbe - ustna odpoved - odpovedni rok - sporazumno prenehanje najemne pogodbe
Med strankama je obstajala korespondenca o tem, da tožena stranka ne želi več nadaljevati najemnega razmerja. Ob upoštevanju konkretnih ugotovljenih okoliščin in ravnanj pravdnih strank, je po zaključku višjega sodišča tožena stranka utemeljeno štela, da je šlo za sporazumno prenehanje najemnega razmerja v skladu s pogodbo.
sodba presenečenja - materialno procesno vodstvo - naročilo (mandatna pogodba) - pogodba o zaposlitvi - obligacija prizadevanja - podjemna pogodba
Ne drži pritožbena graja, da gre v predmetni zadevi za sodbo presenečenja in da bi bilo sodišče prve stopnje dolžno izvajati materialno procesno vodstvo, v okviru katerega bi tožnika opozorilo, da šteje sporno pogodbo za mandatno pogodbo, ne pa za pogodbo o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da o sodbi presenečenja ne govorimo v primerih, ko sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. Tak primer je bil tudi v predmetni zadevi. Pritrditi je toženkinim navedbam v odgovoru na pritožbo, da je sodišče prve stopnje na pripravljalnem naroku v pridruženi zadevi II P 551/2021 zavzelo stališče, da se kot relevantno pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku uporabijo določbe OZ o pogodbenih razmerjih, OZ pa ne ureja delovnopravnih razmerij, zaradi česar bi lahko tožnik ob zadostni procesni skrbnosti predvidel, da sodišče prve stopnje sporne pogodbe ne bo štelo za pogodbo o zaposlitvi.
ZFPPIPP člen 57, 57/3, 264, 337, 337/1, 337/2, 341, 341/7-1, 341/7-2, 371, 371/11-1. OZ člen 3, 419.
soglasje sodišča k sklenitvi pogodbe - soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe - ločitveni upnik - plačilo kupnine - način plačila - pobotanje medsebojnih terjatev - pravno nasledstvo - veriga pogodb - pravočasnost prijave terjatve - prenos terjatve na novega upnika - obvestitev upravitelja - obvestitev dolžnika - vrstni red - poplačilo ločitvenega upnika - pravnomočnost sklepa o razdelitvi - pooblastitev
Obvestilo o prenosu terjatve mora biti naznanjeno upravitelju in njemu je potrebno dokazati prenos terjatve. Upravitelj je namreč tisti, ki je pristojen in upravičen, da presodi, ali prenos terjatve šteje za veljavno dokazanega ali ne, zato je zmotno pritožbeno vztrajanje, da bi moral biti odstop terjatve izkazan sodišču in da bi sodišče moralo razpolagati z verigo pogodb v smislu pogojevanja veljavnosti priznanega odstopa.
Način plačila kupnine s pobotom nasprotne terjatve ločitvenega upnika je pravno dopusten in sprejet v pravni teoriji in sodni praksi, čeprav zakonsko ni izrecno urejen.
Dolžnost plačila upnikom plačati zneske terjatve, ki se plačajo iz posebne razdelitvene mase, če sta bili terjatev in ločitvena pravica priznani, nastane šele po pravnomočnosti sklepa o razdelitvi posebne razdelitvene mase (enajsti odstavek 371. člena ZFPPIPP), saj je šele takrat dokončno jasno, kolikšen del razdelitvene mase (po odbitju stroškov) ločitvenemu upniku sploh pripada in šele tedaj je višina terjatve ločitvenega upnika za poplačilo iz posebne razdelitve mase dokončno znana. Zato je tudi pobot z nasprotno terjatvijo stečajnega dolžnika do upnika, ki je hkrati tudi kupec premoženja (na katerem ima pravico do ločenega poplačila) in zavezanec za plačilo kupnine, mogoč šele takrat.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSK00078313
OZ-UPB1 člen 360, 366, 367. ZKP člen 129. URS člen 23.
pretrganje zastaranja - zastaranje - vpliv kazenskega postopka na tek zastaranja - vpliv kazenskega postopka na tek zastaralnega roka - napotitev upnika na pravdo - napotitev na pravdo - pretrganje zastaralnega roka - pretrganje zastaranja terjatve - premoženjskopravni zahtevek oškodovanca - premoženjsko pravni zahtevek v kazenskem postopku - pravnomočnost kazenske sodbe - procesni rok
Zakona res ni mogoče razlagati zgolj formalistično, zato je v vsakem konkretnem primeru treba upoštevati vse okoliščine zadeve in opraviti tehtanje med pomenom in namenom določb o zastaranju in o pretrganju zastaranja na eni strani in posegom v pravico do sodnega varstva na drugi strani. Po mnenju pritožbenega sodišča pa okoliščine predmetne zadeve niso take narave, da bi utemeljevale odstop od jasnega pravila 367. člena OZ in 129. člena ZKP. Tožeča stranka je bila aktivna v kazenskem postopku (vložila je celo pritožbo), na pravdo je bila napotena že v sodbi sodišča prve stopnje z dne 28.2.2022 (in ne šele z odločbo o pritožbi). V kazenskem postopku je postavila premoženjskopravni zahtevek, ki je moral biti po vsebini bolj ali manj enak odškodninski tožbi (oškodovanec mora obrazloženo navesti vse predpostavke odškodninske odgovornosti in postaviti zahtevek po višini), zaradi česar priprava tožbe ne zahteva kakšnih posebnih naporov. Do dejanske seznanitve z oprostilno sodbo je prišlo že po desetih dneh, kar ni bistveno vplivalo na možnost pravočasne vložitve tožbe in torej ni šlo za položaj, ko bi bil razkorak med datumom pravnomočnosti in datumom dejanske seznanitve s sodbo tako velik, da bi praktično onemogočal pravočasno vložitev tožbe in da ne bi bil že pojmovno vključen v določbo 367. člena OZ. Pravila so bila za vse stranke pravnega razmerja znana vnaprej. Tožeča stranka je relativno velika družba, ki razpolaga z ustreznim aparatom, poleg tega pa ima še strokovno pomoč odvetniške družbe. Kakšnih drugih konkretnih okoliščin, ki bi utemeljevale drugačno odločitev, pa tožeča stranka ni navedla.
ZPP člen 110, 110/2, 110/3, 153, 153/3, 287, 287/3, 287/4, 298, 298/3, 298/4. OZ člen 642.
opustitev izvedbe dokaza z izvedencem - stroški izvedenca - strokovna institucija kot izvedenec - postopek z izvedencem - ponudba - manjkajoči predujem - konkludentno soglasje - plačilo predujma
Ne drži, da je bila tožnica predujem primorana plačati, ker v nasprotnem primeru sodišče ne bi izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem. Če bi tožnica dejansko nasprotovala odločitvi sodišča, da se opravo izvedenskega dela zaupa strokovni instituciji in da založi dodatni (manjkajoči) predujem, bi se temu lahko uprla tako, da bi izrecno zahtevala postavitev izvedenca gradbene stroke s seznama sodnih izvedencev ter manjkajočega predujma za postavitev strokovne institucije ne bi založila. Lahko bi tudi zaprosila za podaljšanje roka za plačilo manjkajočega predujma, dokler sodišče ne bi odločilo o njeni vlogi z dne 17. 8. 2023 (primerjaj drugi in tretji odstavek 110. člena ZPP).
V konkretnem primeru je malo verjetno, da bi tožničino neplačilo predujma imelo za posledico njen avtomatičen neuspeh v pravdi.
razveza pogodbe - učinkovanje ex tunc in ex nunc - plačilo v rezervni sklad - neupravičena obogatitev - pogodba o ustanovitvi služnosti stanovanja
Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da tudi sicer pri trajajočih obveznostih, ki so nekaj časa trajale in sta jih stranki izpolnjevali, posledice razveze učinkujejo le za naprej (ex nunc), ne pa za nazaj (ex tunc). V predmetni zadevi je do razveze pogodbe prišlo potem, ko se je že 7 let izvrševala. To pomeni, da je pravna podlaga za tožnikova vplačila v rezervni sklad ves čas obstajala. Tožnikova vplačila v rezervni sklad torej niso bila izvršena brez podlage niti ni podlaga za ta vplačila kasneje odpadla, zato do neupravičene obogatitve toženca ni prišlo.
Namen potrditve izjave izvedenca o predlogu na njegovo izločitev (četrti odstavek 73. člena v zvezi z 247. členom ZPP) je zgolj v pridobitvi mnenja izvedenca glede očitkov o nepristranskosti oziroma glede okoliščin v zvezi z njegovim delom.
vpliv umika tožbe na zastaranje - zastaranje - fikcija umika tožbe zaradi neplačila takse - umik tožbe - neplačilo sodne takse - pripoznava dolga - pretrganje zastaranja in umik tožbe - pretrganje zastaranja z vložitvijo tožbe
Ne glede na to, da gre pri neplačilu sodne takse za domnevo umika, se posledice v ničemer ne razlikujejo od umika z izrecno izjavo. Na posledice neplačila sodne takse je bila namreč stranka v plačilnem nalogu izrecno opozorjena. Neplačilo pomeni torej njeno odločitev, da se postopek ustavi. Umik tožbe je neposredno učinkujoče procesno dejanje, zato učinkuje takoj, ko se z umikom seznani sodišče (pri neplačilu sodne takse s trenutkom, ko poteče rok za plačilo sodne takse). Sklep o ustavitvi postopka pa je le deklaratorne narave in ni treba, da je v njem izrecno ugotovljeno, da je prišlo do umika tožbe (tretji odstavek 188. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Bistveno je, da je v postopku I Pg 149/2020 tožnik umaknil tožbo (z odločitvijo, da ne plača sodne takse).
kreditna pogodba - denarna sredstva na bančnem računu - priliv denarnih sredstev na tekoči račun - poplačilo - denarna socialna pomoč
Ker toženka zapadlih terjatev ni poplačala v okviru določb ZIZ, temveč na podlagi pogodbenih določil, ni mogoče pritrditi tožniku, da je kršila določbe 101. in 102. člena ZIZ, kot tudi ne določbe ZSVarPre, saj določbe ZIZ, ki jih pritožba izpostavlja za konkretni primer niso uporabljive.
OZ člen 131, 131/1, 131/2, 147, 147/1, 149, 150. Pravilnik o normativih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje (2014) člen 26.
odškodninska odgovornost vrtca - padec otroka - zlom - objektivna odgovornost - nevarna stvar - nevarna dejavnost - subjektivna odgovornost - ravnanje s potrebno skrbnostjo - nadzor nad otroki - varovanje mladoletnega otroka - skrbno nadzorstvo otrok - graja dokazne ocene
V obravnavani zadevi ni mogoče govoriti niti o nevarni stvari niti o nevarni dejavnosti: letvenik sam po sebi namreč ne pomeni povečane nevarnosti, plezanje po njem pa ne povečane nevarnosti. Kadar se namreč izvaja na običajen način, je mogoče z ustreznim nadzorom in osebnim varovanjem vzgojitelja, spoštovanjem navodil in namestitvijo ustreznih blazin preprečiti nastanek škode. Vsi pomisleki pritožbe o ustreznosti varovanja in o vprašanju, ali je šlo za samostojno plezanje dve in pol letnikov, pa se že nanašajo na vprašanje krivdne odgovornosti.