• Najdi
  • <<
  • <
  • 36
  • od 50
  • >
  • >>
  • 701.
    VDSS Sodba Pdp 448/2023
    24.1.2024
    DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
    VDS00074044
    URS člen 22, 49. ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 6, 131, 131/1, 131/2, 149, 153, 153/3, 171, 171/1, 179, 179/1, 179/2. ZVZD-1 člen 5, 8. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (1999) člen 54, 54/1, 54/2, 54/3. ZPP člen 155.
    nezgoda pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - soprispevek - odgovornost zavarovalnice - izključitev odgovornosti - samovozni delovni stroj - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - potni stroški odvetnika
    Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za škodo, ki jo je tožnica utrpela v delovni nezgodi, odgovarja tudi prva toženka, pri kateri je imela druga toženka zavarovano splošno odgovornost. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da bi se lahko prva toženka na izključitev zavarovalnega kritja sklicevala le v primeru, če bi do škode prišlo le zaradi delovanja samovoznega delovnega stroja (viličarja). Ker pa je do poškodbe tožnice prišlo predvsem zaradi protipravnih ravnanj oziroma opustitev druge toženke, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, odgovornost prve toženke ni izključena.
  • 702.
    VSL Sklep II Cp 2109/2023
    16.1.2024
    IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
    VSL00073568
    Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. URS člen 35. ZIZ člen 71, 267, 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3, 272/3. ZIP člen 267, 267/2.
    potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - preplačilo - predlog za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - začasni ukrepi - nepošten pogodbeni pogoj - odlog plačila obveznosti - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - pogoj reverzibilnosti - verjetnost obstoja terjatve - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - novejša sodna praksa - materialnopravne predpostavke za izdajo začasne odredbe - alternativnost pogojev - težko nadomestljiva škoda - standard nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - poseg v osebnostne pravice posameznika - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - odlog izvršbe na predlog dolžnika - sorazmernost pravnega varstva
    Pritožba upravičeno graja, da je sodišče prve stopnje s preozko in nepravilno uporabo nacionalnega prava zmotno uporabilo evropsko pravo. Res je povzelo opozorilo iz 56. točke sodbe C-287/22, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. V celoti pa je prezrlo, da zahteva po taki skladni razlagi med drugim vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive.

    Ukrepi, ki jih zasleduje Direktiva 93/13, so v našem pravnem redu zagotovljeni v okviru ZVPot in ZIZ. Sodišče je ocenjevalo tožničine možnosti za ureditev in zavarovanje spornega razmerja v okviru postopkovnih določb ZPP in ZIZ. Izpostavilo je 71. člen ZIZ, ki omogoča dolžniku odlog izvršbe, kadar je vložena tožba na neveljavnost pravnega posla in neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba. Ob splošni določbi 267. člena ZIZ, ki omogoča izdajo začasne odredbe pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom in po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo, je izpostavljanje tega posebnega določila, predvidenega šele v fazi izvršilnega postopka, za spore iz potrošniških pogodb z nepoštenim pogodbenim pogojem, preozko in neustrezno. Potrošnik ima možnost doseči primerljivo sodno varstvo že med pravdo za ugotavljanje neveljavnosti pravnega posla zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, če izkaže zakonske pogoje 272. člena ZIZ. Navedeno pravno določilo pa je treba razlagati na način, da bo z njim omogočeno doseganje ciljev Direktive 93/13.

    Preozka in evropsko neskladna je razlaga drugega odstavka 272. člena ZIZ. Oprta je na tisti del sodne prakse, ki strogo razlaga odločbo Ustavnega sodišča Up-275/97 in vztraja pri stališču, da je ureditveno začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve mogoče izdati le ob kumulativno izpolnjenem pogoju iz prvega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost terjatve) in iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode) ter ob dodatnem pogoju reverzibilnosti. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi opredelilo pogoje za izdajo ureditvenih začasnih odredb. Odločitev je sprejelo pred uveljavitvijo ZIZ, ko je bila zakonska ureditev pogojev za izdajo začasne odredbe drugačna od današnje, in v vsebinsko drugačnem sporu kot je obravnavani. Za odločitev je bila bistvena razlaga tedanjega drugega odstavka 267. člen ZIP, ki je obsegal (smiselno) enak pogoj kot kasnejša druga alineja 272. člena ZIZ. Predpostavke iz kasnejše tretje alineje 272. člena ZIZ tedaj zakon ni vseboval in je Ustavno sodišče ni presojalo. Dodatni pogoj reverzibilnosti, ki ne v ZIP ne v ZIZ nista zakonsko predpisana, je Ustavno sodišče vzpostavilo glede na naravo oziroma vsebino spora, kadar se tožbeni zahtevek in zahtevek za zavarovanje v celoti prekrivata.

    Po uveljavitvi ZIZ se del sodne prakse ni strinjal z naziranjem, da se spričo odločbe Ustavnega sodišča pri izdaji regulacijske začasne odredbe ne presoja pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (tehtanje neugodnih posledic za dolžnika in upnika). Pritožnica utemeljeno opozarja na novejšo sodno prakso, ki se vse bolj utrjuje pri stališču, da so materialnopravne predpostavke za izdajo ureditvene začasne odredbe tri: poleg temeljne predpostavke o verjetnosti terjatve še ena izmed zakonsko alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ: potrebnost odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali verjetnost, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, ter reverzibilnost. Po presoji pritožbenega sodišča je treba jasno zakonsko določbo o alternativnosti pogojev iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ upoštevati tudi v obravnavanem potrošniškem sporu. Narava spora, v kateri je odredba predlagana, in njegov namen (v obravnavanem primeru: varstvo potrošnikov) sta pomemben element pri presoji izpolnjevanja zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe. Ob materialno pravnih izhodiščih evropskega potrošniškega prava je drugi odstavek 272. člena ZIZ treba razlagati evropsko skladno in manj strogo, kot ga razlaga tisti del sodne prakse, na katerega se je oprlo sodišče, oz. jo (kot izhaja iz sodbe SEU) spremeniti, če ni skladna z evropskim pravom.
  • 703.
    VSL Sklep II Cp 2154/2023
    16.1.2024
    CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
    VSL00073560
    Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 270, 272. ZPP člen 7, 212.
    varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - trditveno in dokazno breme - začasna odredba za zavarovanje denarne in nedenarne terjatve - dokazni standard v postopku izdaje začasne odredbe - nižji dokazni standard - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU
    Relevantno pravno podlago za izdajo začasnih ukrepov v postopkih o nepoštenih potrošniških pogodbah predstavlja poleg določb nacionalnega prava, tudi sodba SEU C-287/22, na katero sta se sklicevala tožnika. S sodbo C-287/22 je SEU razložilo člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah. Države članice pa morajo po načelu skladne razlage nacionalno pravo razlagati in uporabljati v skladu s cilji in zahtevami prava EU. Razlage direktiv, ki so sprejete v obliki sodb SEU, so zavezujoči, precedenčni in neposredni vir za vsa nacionalna sodišča v državah članicah. Tako je že v 56. točki citirane odločbe SEU opozorjeno, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. To, kot je dodalo SEU v 57. točki vključuje tudi obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive.

    Osnovni pogoj za začasno zavarovanje, ne le po določbah ZIZ (glej 270. in 272. člen), ampak tudi upoštevajoč zgoraj citirano odločbo SEU (glej 59. točko) je to, da upnik s stopnjo verjetnosti izkaže, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Kot pravilno opozarja toženka, mora upnik že v predlogu ponuditi procesno gradivo (dejstva in dokaze), na podlagi katerega izkazuje izpolnjenost vseh zahtevanih zakonskih pogojev, torej tudi pogoja, da terjatev verjetno obstoji.

    V tej pravdi tožnika uveljavljata tako nedenarni kot denarni zahtevek, pri tem pa ni jasno, na zavarovanje katere terjatve (ali obeh) se predlagana začasna odredba nanaša. O tem bi lahko sodišče zgolj ugibalo. Glede na to, da za izdajo začasne odredbe zadostuje nižji dokazni standard, za postopek zavarovanja z začasno odredbo pa velja načelo hitrosti, tudi ni mogoče kar domnevati, da upnik v dokaz verjetnega obstoja terjatve predlaga vse, kar je predlagal v tožbi. Tožnika bi morala zato v predlogu navesti vsaj to, katero terjatev želita zavarovati oziroma ali želita zavarovati obe, na katere svoje trditve iz tožbe (ali druge vloge) se sklicujeta in katere dokaze v zvezi s tem predlagata.
  • 704.
    VSL Sklep I Cp 1907/2023
    16.1.2024
    CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
    VSL00073561
    Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 270, 272, 273. ZPP člen 7, 212.
    varstvo potrošnikov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - konkretizacija pogojev za začasno odredbo - sklepčnost predloga za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - trditveno in dokazno breme - ureditvena (regulacijska) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - začasna odredba za zavarovanje denarne in nedenarne terjatve - pogoj reverzibilnosti - finančni položaj zavezanca - brezplačna pravna pomoč - oprostitev plačila sodnih taks - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - razlaga direktive
    Relevantno pravno podlago za izdajo začasnih ukrepov v postopkih o nepoštenih potrošniških pogodbah predstavlja poleg določb nacionalnega prava tudi sodba SEU C-287/22, na katero se sklicujejo tožniki. S sodbo C-287/22 je SEU razložilo člen 6(1) in člen 7(1) Direktive. Države članice pa morajo po načelu skladne razlage nacionalno pravo razlagati in uporabljati v skladu s cilji in zahtevami prava EU. Razlage direktiv, ki so sprejete v obliki sodb SEU, so zavezujoči, precedenčni in neposredni vir za vsa nacionalna sodišča v državah članicah. Tako je že v 56. točki citirane odločbe SEU opozorjeno, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te Direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. To, kot je dodalo SEU v 57. točki, vključuje tudi obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive.

    Osnovni pogoj za začasno zavarovanje, ne le po določbah ZIZ (glej 270. člen in 272. člen), ampak tudi upoštevajoč zgoraj citirano odločbo SEU (glej 59. točko) je to, da upnik s stopnjo verjetnosti izkaže, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Kot pravilno opozarja toženka, mora upnik v predlogu ponuditi procesno gradivo (dejstva in dokaze), na podlagi katerega izkazuje izpolnjenost vseh zatrjevanih zakonskih pogojev, torej tudi pogoja, da terjatev verjetno obstoji.
  • 705.
    VSL Sodba II Cp 1025/2024
    15.1.2024
    CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
    VSL00082257
    OZ člen 275, 288. ZPP člen 8, 354, 354/1, 362, 362/2.
    regresni zahtevki zavarovalnice - odgovornost poroka za plačilo - obveznosti kreditojemalca - dogovor o obročnem plačilu dolga - vrstni red vračunavanja izpolnitve - trditveno in dokazno breme dolžnika - dokazna ocena vseh dokazov - prepozen dokaz - zaslišanje priče - okoliščine konkretnega primera - neupoštevanje navedb in dokazov - nekonkretizirana navedba
    Dokazno breme o dogovoru, da se obročno poplača le glavnica, je na tistem, ki to zatrjuje, torej na toženi stranki.

    Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da podlage za drugačni vrstni red vračunavanja delnih plačil od tega, ki ga določa 288. člen OZ, ni (toženka v pritožbi to, da dogovora v tej smeri ni bilo, celo sama prizna), je ravnalo pravilno, ko je pri odločitvi upoštevalo dopolnjeno mnenje izvedenke. V njem je izvedenka potrdila, da je toženka, ob upoštevanju neobstoja drugačnega dogovora, delno odplačevala zapadli dolg, kar pa ni zadoščal niti za pokrivanje zapadlih zakonskih zamudnih obresti.
  • 706.
    VSL Sklep II Cp 1497/2023
    11.1.2024
    OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
    VSL00076531
    Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-4.
    varstvo potrošnikov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - verjetnost obstoja terjatve - pogoj reverzibilnosti - obstoj težko nadomestljive škode - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - novejša sodna praksa - razvoj sodne prakse - razlaga ZVPot - pojasnilna dolžnost banke - nepošten pogodbeni pogoj - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - odlog plačila obveznosti - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU
    Tožnika utemeljeno opozarjata, da sodišče predloga za izdajo začasne odredbe ni celovito presojalo v skladu z določbami 272. člena ZIZ, ki pri ureditvenih začasnih odredbah ne omogoča sodnega varstva le ob kumulativno izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka in druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, temveč ob pogoju reverzibilnosti dopušča njeno izdajo tudi ob sočasno izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka in tretje alineje drugega odstavka tega člena.
  • 707.
    VSL Sklep I Cp 1880/2023
    10.1.2024
    OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
    VSL00073559
    Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 7. ZIZ člen 270, 270/3, 272, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3.
    varstvo potrošnikov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa Sodišča EU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - slovensko pravo - vrste začasnih odredb - zavarovalna začasna odredba - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - začasna odredba za zavarovanje denarne in nedenarne terjatve - predlog za regulacijsko začasno odredbo - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - izkazanost pogojev za izdajo začasne odredbe v času vložitve predloga - plačilo glavnice - finančni položaj zavezanca - dohodek na družinskega člana - pogoj reverzibilnosti - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe
    SEU je v odločbi C 287/22 opozoril na člene 6 in 7 direktive 93/13/EGS o neupoštevnih pogojih v potrošniških pogodbah v povezavi z načelom učinkovitosti. Postavilo se je sodišče na stališče, da oba člena nasprotujeta nacionalni sodni praksi, ko bi sodišče lahko zavrnilo predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov s katerimi se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta vsebuje nepoštene pogodbene pogoje odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve.

    Pritožbeno sodišče se je najprej spraševalo, ali je določba 270. člena ZIZ in 272. člena ZIZ dovolj jasna, da je mogoče odločati o konkretnem primeru ob upoštevanju 6. in 7. člena direktive in razlage iz sodbe sodišča SEU. Ugotovilo je, da je ureditev začasnih odredb po ZIZ dovolj široka, da je mogoče odločati o predlagani regulacijski začasni odredbi ob upoštevanju prava EU. Na področju varstva potrošnikov in unificiranega prava na tem področju, ni mogoče poslabšati položaja potrošnikov s strožjimi oziroma neugodnejšimi zakonskimi določili in sodno prakso za potrošnike. Sodna praksa SEU pa je zavezujoč pravni vir za vsa nacionalna sodišča v državah članicah.

    Bistvo sodbe C 287/22 je, da je treba člen 6. in 7. direktive razlagati tako, da nacionalna sodna praksa ne sme zavračati predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerim se predlaga, da se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške pogodbe, ker ta vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve. Pogoj pa je, da je glavnica plačana in bi s tem pritožnik zašel v finančne težave.

    To pomeni, da se po ZIZ in citiranih predpisov zahteva, da se izkaže verjetnost terjatve za zavarovanje nedenarne terjatve za obstoj ene od predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali da dolžnik z začasno odredbo, če bi se tekom postopka izkazalo za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Gre torej za zakonski dejanski stan, kar pa je treba primerjati s trditveno podlago, ki jo je podal tožnik.
  • 708.
    VSL Sklep II Cp 1658/2023
    10.1.2024
    OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
    VSL00073011
    ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-1, 272/2-3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 7.
    pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - zavarovanje nedenarne terjatve - kredit v CHF - potrošniški kredit - začasno zadržanje - začasni ukrep - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - učinkovanje pogodbe - varstvo potrošnikov - sodna praksa SEU - odlog plačila - pogoj reverzibilnosti
    Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da regulacijska začasna odredba ni možna, ko bi šlo za situacijo iz 1. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ali iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ.

    Tako direktiva kot sodba C-287/22 zahtevata, da v interesu potrošnika obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki. Zato ni dovolj, da lahko tožnik med pravdo zvišuje tožbeni zahtevek in v pravdi zahteva povračilo preveč plačanih obrokov. Tudi zahteva sodišča prve stopnje, da bi potrošnik nehal plačevati obroke in s tem izzval toženo stranko, da prične izvršbo oziroma uveljavi hipoteko v izvršilnem postopku, na pomeni ustrezne zaščite potrošnika.

    Ne v ZIZ ne v citirani evropski zakonodaji ali sodni praksi ni mogoče najti razlage, da bi potrošnik moral zaradi plačevanja obrokov zaiti v tako težek finančni položaj, da izpolni pogoj za taksno oprostitev oziroma brezplačno pravno pomoč. Sodišče bi moralo presojati trditev tožnikov o tem, da tega bremena ne zmorejo in da bi to pomenilo prenehanje plačevanja kredita po pogodbi in možnost izgube doma.
  • 709.
    VSL Sklep II Cp 1473/2023
    10.1.2024
    OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
    VSL00073554
    Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 270, 272, 272/2, 272/2-3.
    varstvo potrošnikov - kreditna pogodba v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - preplačilo - predlog za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - konkretizacija pogojev za začasno odredbo - sklepčnost predloga za izdajo začasne odredbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - načelo primarnosti prava EU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU
    Nacionalna sodišča morajo ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. Ta zahteva med drugim vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive. Nacionalno sodišče zato ne more upravičeno trditi, da zadevne določbe nacionalnega prava ne more razlagati v skladu s pravom Unije le zato, ker je bila ta določba dosledno razlagana v smislu, ki ni v skladu s pravom Unije.

    Za izdajo začasne odredbe ZIZ zahteva, da se izkaže verjetnost terjatve, nato pa za zavarovanje denarne terjatve še subjektivno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (270. člen ZIZ), za zavarovanje nedenarne terjatve pa obstoj ene od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

    Zahteve, ki jih za izdajo začasne odredbe določa ZIZ, same po sebi niso v nasprotju s pravom EU in načelo lojalne razlage ne more pomeniti, da se nacionalna zakonodaja sploh več ne upošteva. Pomeni le, da je nacionalno zakonodajo (v obravnavanem primeru ZIZ) treba razlagati v luči prava EU. Ko govorimo o razlagi nacionalnega prava, pa to seveda pomeni, da ne moremo odločati mimo njega. Uporabi se torej nacionalno pravo in ne pravo EU, vendar slednje vpliva na razlago nacionalnega prava. Šele ko bi tožnik navedel vse tisto, kar za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve zahteva določba drugega odstavka 272. člena ZIZ, bi sodišče opravilo vsebinsko presojo, pri čemer bi moralo upoštevati tudi pravo EU (in odločbo SEU C-287/22). Iz te med drugim izhaja obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive. Opozoriti je treba, da doslej sodna praksa ni bila enotna ali izdaja ureditvene začasne odredbe lahko temelji na razloge iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ravno navedena obveznost spremembe sodne prakse pa nakazuje na možnost širše razlage pogojev za izdajo ureditvene začasne odredbe.

    Možnost izdaje ureditvene začasne odredbe pomeni, da naše nacionalno pravo ima pravno sredstvo, ki (če so izpolnjeni zakonski pogoji) nudi potrošnikom ustrezno varstvo. Poleg tega pa zatrjevanje predpostavk iz 272. člena ZIZ (in njihovo izkazovanje s stopnjo verjetnosti) pretirano ne obremenjujejo upnika.

    Po presoji pritožbenega sodišča torej ni mogoče izdati začasne odredbe mimo določb ZIZ, je pa te pri odločanju o (sklepčnem) predlogu za zavarovanje z začasno odredbo nujno razlagati upoštevaje pravo EU.
  • 710.
    VSL Sklep I Cp 1851/2023
    10.1.2024
    OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
    VSL00072960
    Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 7. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-3. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267.
    potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - načelo primarnosti prava EU - načelo lojalne razlage prava EU - sodbe SEU - predhodno odločanje SEU - začasni ukrepi - nepošten pogodbeni pogoj - odlog plačila obveznosti - pogoj reverzibilnosti
    Razlaga prava EU, ki jo poda Sodišče EU pri predhodnem odločanju po 267. členu PDEU, velja erga omnes in praviloma ex tunc.

    Namen izdaje regulacijske začasne odredbe ni v zavarovanju izvršitve obveznosti dolžnika v prihodnosti, ampak v začasni ureditvi spornega pravnega razmerja. Zato je izključena predpostavka iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ne pa tudi predpostavka iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

    Da bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti tega potrošnika, da plača te mesečne obroke za čas trajanja zadevnega postopka, potrebna za zagotovitev vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo, bo moralo ugotavljati tudi, kakšne neugodne posledice bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku in kakšne dolžniku, če bi se izdana začasna odredba tekom postopka izkazala za neutemeljeno.
  • 711.
    VSL Sodba II Cpg 496/2023
    9.1.2024
    CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO
    VSL00075766
    ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 458, 458/1. ZOdv člen 17, 17/1. Odvetniška tarifa (2015) člen 2, 2/2, 2/3.
    spor majhne vrednosti - plačilo odvetniških storitev - naročilo storitev - sestava pogodbe - predpogodba za sklenitev prodajne pogodbe - zaslišanje le ene stranke - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - nedovoljen pritožbeni razlog
    Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženka ni dolžna plačati za pripravo osnutka predpogodbe, ker te storitve tožniku ni naročila.

    Zaslišanje samo ene od strank lahko predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer takrat, kadar je zaslišanje samo ene od strank kršitev pravice do dokaza, ki je sestavni del pravice do izjave pred sodiščem. Vendar takšna kršitev v tem postopku ni podana.
  • 712.
    VSL Sodba I Cp 1344/2023
    9.1.2024
    CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
    VSL00072609
    OZ člen 270. ZPP člen 158, 358, 358-4, 358-5.
    prenehanje obveznosti s poplačilom - izpolnitev obveznosti solidarnega dolžnika - stroški postopka - izpolnitev obveznosti pred koncem glavne obravnave
    Ni sporno, da je bila terjatev plačana s strani enega od solidarnih dolžnikov v mesecu aprilu 2022, in sicer po vložitvi tožbe (dopolnitvijo predloga za izvršbo, ki je bil vložen 26. 11. 2021), in pred izdajo sodbe, ki je bila 17. 3. 2023. Obveznost je prenehala pred izdajo sodbe, zato je bilo treba ob pravilni uporabi materialnega prava (270. člen OZ) sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

    Tožeča stranka neutemeljeno zahteva, da se ji povrnejo stroški postopka, češ da je bil predlog za izvršbo potreben in tudi njegova dopolnitev. Če bi tožbo umaknila, potem ko je bila terjatev plačana, bi sodišče to lahko upoštevalo (158. člen ZPP). Tega pa ni storila, čeprav je od plačila do izdaje sodbe preteklo skoraj leto dni. Ker torej ni tako ravnala, je sledila odločitev o tožbenem zahtevku. Ta je sedaj spremenjena, toda ne na podlagi umika tožbe, pač pa na podlagi pritožbe; tožbeni zahtevek je zavrnjen, zato je zavrnjen po načelu uspeha tudi njegov stroškovni del. Pritožbi je bilo zato treba v celoti ugoditi in sodbo spremeniti tako, da se zavrne tožbeni zahtevek s stroškovno posledico vret (4. in 5. alineja 358. člena ZPP).
  • 713.
    VDSS Sodba Pdp 410/2023
    9.1.2024
    DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
    VDS00073828
    ZPP člen 102, 153, 153/1, 153/3. ZDR-1 člen 177, 177/1. OZ člen 131. ZPrCP člen 45, 56, 57.
    odškodninska odgovornost delavca - prometna nesreča - poklicni voznik - skrbnost pri vožnji
    V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje obrazložilo tako protipravno ravnanje toženca kot njegovo krivdo, ki je ni ugotavljalo z verjetnostjo, kot mu neutemeljeno očita v pritožbi. Njegovo ravnanje je presojalo glede na zahtevano skrbnost poklicnega voznika. Pri presoji malomarnosti je merilo abstraktno; za hudo malomarnost gre pri zanemarjanju skrbnosti, ki se pričakuje od vsakega (abstraktnega, povprečnega človeka), pri odgovornosti strokovnjaka (kar je bil toženec kot poklicni voznik) pa je merilo strožje - profesionalna skrbnost, ki se presoja po pravilih stroke. V tem pogledu je neskrbno ravnanje, ki krši varnostne predpise. S tem ko je toženec kršil cestnoprometne predpise (pravilo prednosti), je ravnal ne le protipravno, ampak tudi hudo malomarno.
  • 714.
    VSL Sodba I Cp 891/2023
    9.1.2024
    CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
    VSL00075810
    OZ člen 285, 285/1, 619, 642, 642/3. ZPP člen 318, 318/1, 318/1-3.
    podjemna pogodba (pogodba o delu) - izpolnitev naročila - delna izpolnitev pogodbe - pravica do plačila za delo - sklepčnost tožbe
    OZ ne vsebuje izrecne določbe o tem, kdaj pridobi podjemnik pravico do plačila. Drži, da jo sodna praksa izpeljuje iz osrednje značilnosti podjemnikove storitvene obveznosti kot obligacije rezultata. Podjemnik ne pridobi pravice do plačila za opravljen posel le z dokončanjem posla, temveč z izročitvijo posla naročniku oziroma, ko mu omogoči, da opravljeni posel uporabi za namen, zaradi katerega je sklenil podjemno pogodbo. Posel je opravljen, če je naročnik prevzel izvršeno delo. To pomeni, da ga je potrdil (tretji odstavek 642. člena OZ) ali prevzem zavrnil brez utemeljenega razloga.

    Sklepčnost tožbe je materialnopravna predpostavka za utemeljenost tožbenega zahtevka, ki pomeni, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja v zahtevku zatrjevana pravna posledica. Bistveni element sklepčnosti je logična povezanost tožbenega zahtevka s tožbenimi trditvami. Za sklepčnost tožbe pri podjemni pogodbi na podlagi 619. člena OZ zadošča, da tožeča stranka navede, da ji je tožena stranka naročila opravo določenega posla, da je tožeča stranka posel opravila in da tožena stranka ni izpolnila zaveze o plačilu.

    Ker tožeča stranka plačila za neizvedena dela ne vtožuje, pač pa zahteva le plačilo za izvedena in tožencu izročena pogodbena dela, tožena stranka pa je delno izpolnitev brez ugovorov o napakah in napačni izpolnitvi sprejela, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati tudi izvedena, prevzeta, a še neplačana dela.
  • 715.
    VSL Sodba II Cp 1149/2023
    9.1.2024
    CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
    VSL00075027
    OZ člen 239, 239/2, 641, 642, 642/1. SPZ člen 67. ZPP člen 22.
    spor majhne vrednosti - krajevna pristojnost - nepravočasen ugovor krajevne pristojnosti - podjemna pogodba (pogodba o delu) - poslovna odškodninska odgovornost - predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti - obstoj predpostavk - trditveno in dokazno breme - dejansko stanje
    Da s Pogodbo dogovorjena dela (tesarska in krovska dela) niso bila ustrezno opravljena, toženka ne zatrjuje. Če je s podjemno pogodbo dogovorjeno delo izvršeno po določilih pogodbe, ga je naročnik dolžan prevzeti in plačati, kot je bilo dogovorjeno (641. in prvi odstavek 642. člena OZ).
  • 716.
    VSM Sodba I Cp 847/2023
    9.1.2024
    CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
    VSM00074834
    ZFPPIPP člen 34, 35, 38, 38/1, 42, 44, 44/1, 44/1-3, 44/2, 427, 427/1, 427/1-2. ZPP člen 236a. ZGD-1 člen 8, 263.
    izbris družbe brez likvidacije - huda malomarnost - skrbnost povprečnega človeka - skrbnost strokovnjaka - spregled pravne osebnosti - odškodninska odgovornost organa vodenja ali nadzora - višina denarne odškodnine - poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja - predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti ali prisilne likvidacije
    V tej zvezi sodišče druge stopnje potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da toženec v obdobju od 20. 7. 2017, ko je bil seznanjen s terjatvijo tožnice na podlagi pravnomočne delne zamudne sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju I Pg 5/2017 z dne 25. 5. 2017, do 15. 11. 2017, ko je bila družba A. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije (2. točka prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP), namenoma oziroma z hudo malomarnostjo ravnal v nasprotju s 34. členom ZFPPIPP ter ni pravočasno opravil dejanj iz 38. člena ZFPPIPP. Sodna praksa je namreč zavzela enotno stališče, da je huda malomarnost podana takrat, ko je iz okoliščin primera mogoče sklepati, da bi toženec na dolžno ravnanje moral sklepati že z nižjo stopnjo skrbnosti, ne torej strokovnjaka ampak povprečnega človeka, ki bi mu bil zaupan nadzor nad takšnim gospodarskim subjektom.
  • 717.
    VSL Sodba II Cp 1315/2023
    8.1.2024
    OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
    VSL00074299
    Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/2, 5, 8. ZVPot člen 1a, 1a-4, 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/1-9. OZ člen 372, 372/1.
    varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - potrošniška kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - dolgoročni kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - nejasna pogodbena določila - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - aleatornost pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - dokazno breme - dobra vera - slaba vera banke - tuja valuta - valutno tveganje - valutna klavzula v CHF - menjalni tečaj - dogovor o valutni klavzuli - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - skladnost zakonskih določb s pravom EU - razlaga ZVPot - sprememba sodne prakse Vrhovnega sodišča - zmotna uporaba materialnega prava - načelo vestnosti in poštenja
    Čas prinaša spremembe in te se, ker je pravo živa tvorba, lahko odražajo v razvoju prava, tudi sodniškega. In če spremembe pravnih predpisov praviloma ne vplivajo na že odprte sodne postopke, sprememba sodne prakse najvišjega, tj. Vrhovnega sodišča, povzroči, da predhodni precedensi kot pravni vir postanejo obsolentni, odločbe, ki se nanje opirajo, pa materialnopravno napačne.

    Dejstvo, da potrošnik nosi (neomejeno) valutno tveganje, banka pa valutnega tveganja nima, samo po sebi še ne pomeni, da je v trenutku sklenitve pogodbe podano znatno neravnotežje. Vendar pa to velja le in zgolj, če je bil sklenitelj pogodbe ustrezno informiran o tveganjih, ki jih prevzema.

    Bistveno za ta postopek je bilo ugotavljanje ali je toženka tožnikoma ustrezno pojasnila, kakšno dolgoročno ekonomsko breme s sklenitvijo pogodbe prevzemata, saj neustrezna in nezadostna pojasnilna dolžnost na eni strani, kaže na toženkino slabo vero, na drugi strani pa na takšen informacijski razkorak med pogodbenimi strankami, pri katerem tožnika zaradi pomanjkljivih informacij v času sklepanja pogodbe nista imela možnosti sprejeti preudarne in razumne odločitve, četudi se je breme njune odločitve lahko pokazalo šele v obdobju (več let) po sklenitvi pogodbe.

    Pojasnilna dolžnost glede valutnega tveganja ni bila izpolnjena že z umestitvijo 20. člena v kreditno pogodbo, kjer sta tožnika potrdila, da sta bila v celoti seznanjena z riziki najetja kredita v tuji valuti, saj je ključna presoja, ali jima je bilo valutno tveganje v zadostni meri vsebinsko pojasnjeno.
  • 718.
    VSL Sklep Cst 342/2023
    3.1.2024
    CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
    VSL00072576
    URS člen 22. ZFPPIPP člen 14, 14/3, 14/3-1, 14/3-2, 231, 231-3. OZ člen 83, 106, 107, 578. ZGD-1 člen 498, 498/1. ZPP člen 7, 212, 226, 226/2, 285, 286a, 286a/4, 286a/5, 337.
    enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem - razpravno načelo - razjasnjevalna obveznost sodišča - materialno procesno vodstvo - upravičeni predlagatelj začetka stečajnega postopka - verjetno izkazana terjatev - overjen prevod listin, sestavljenih v tujem jeziku - posojilna pogodba - namensko posojilo - posojila družbi namesto lastnega kapitala - odstop od posojilne pogodbe - nejasna pogodbena določila v posebnih primerih - odstop od pogodbe brez naknadnega roka - odstop od pogodbe pred iztekom roka - predčasno prenehanje pogodbe
    Za presojo aktivne legitimacije upnika je pomembno stanje verjetno izkazane terjatve, s katero upnik izkazuje svojo aktivno legitimacijo, to dejstvo pa mora obstajati ves čas postopka. Če dolžnik po vložitvi predloga terjatev plača, upnik ne izgubi aktivne legitimacije, če verjetno izkaže tudi druge terjatve do dolžnika, in to ne glede na to, ali so te terjatve dospele pozneje. Za presojo je ključen / presečen trenutek zaključek naroka za obravnavo upnikovega predloga za začetek stečaja nad dolžnikom, to pa pomeni, da je ključno vprašanje, ali so ob zaključku naroka za obravnavo upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom izpolnjeni zakonski pogoji, torej verjetno izkazana terjatev ter zamuda s plačilom te terjatve več kot dva meseca.
  • 719.
    VSL Sodba II Cpg 587/2023
    27.12.2023
    CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
    VSL00072149
    OZ člen 378, 435, 435/1. ZPP člen 458, 458/1.
    prodajna pogodba - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti
    Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v skladu z določilom prvega odstavka 435. člena OZ plačati še preostanek po vtoževanem računu ter v skladu z določilom 378. člena OZ tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.
  • 720.
    VSL Sklep II Cp 1479/2023
    22.12.2023
    CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
    VSL00072250
    ZPP člen 108, 108/4, 139, 139/1. OZ člen 179.
    nepopolna tožba - poziv na dopolnitev tožbe - zavrženje tožbe kot nepopolne - prošnja za podaljšanje roka za dopolnitev vloge - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo
    Izkaže se, da je bila vloga dovolj določna, da jo je mogoče obravnavati. Po pregledu spisa pritožbeno sodišče dodaja, da bi moralo sodišče prve stopnje, če je menilo drugače, v prvi vrsti najprej odgovoriti na prošnjo pritožnika za podaljšanje roka za dopolnitev tožbe, za katerega je zaprosil po prvem pozivnem sklepu in navedel, da je zaprosil za brezplačno pravno pomoč. V spisu ni sklepa sodišča o navedeni vlogi za podaljšanje roka za dopolnitev tožbe.
  • <<
  • <
  • 36
  • od 50
  • >
  • >>