Sodišče je storilo napako pri subsumpciji svojih ugotovitev glede tega, ali prestani strah v konkretnem primeru upravičuje tožnika do odškodnine za nepremoženjsko škodo, ko je ocenilo, da je bil ta strah glede na vse okoliščine premalo intenziven, preveč neznaten, da bi upravičeval denarno odškodnino. Napačno je tudi presodilo račun kot izkaz škode zaradi nastalih stroškov za varovanje.
Sodba sodišča prve stopnje je, kolikor se nanaša na presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke po višini, brez razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, zaradi česar je višje sodišče v tem delu ni moglo vsebinsko preizkusiti.
Na ničnost se lahko sklicuje tudi tožnica, ker lahko sporni pravni posli škodljivo oziroma nedopustno posegajo v njen pravni položaj.
Vezanost na kazensko sodbo pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. To so ugotovitve glede obstoja kaznivega dejanja (kar pomeni ugotovitev glede protipravnosti, vzročne zveze med med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice, glede nastanka prepovedane posledice) ter kazenske odgovornosti (to je ugotovitev, da je bil storilec prišteven in da je kriv). Do vezanosti na kazensko obsodilno sodbo v okviru identičnih dejanskih stanj pride le v primeru, ko so dejstva, ki jih mora za nastanek civilnopravne obveznosti ugotoviti pravdno sodišče, enaka kot dejstva, ki jih je bilo treba ugotoviti za odločitev v kazenskem postopku. Uporaba 14. člena ZPP torej narekuje preizkus, ali sploh gre za identično dejansko stanje; torej, ali je ravnanje, ki je predmet pravdnega postopka, obenem resnično tudi podlaga za kazensko obsodilno sodbo.
Tožnica v pritožbi pravilno izpostavlja, da se je v pravdnem postopku (pod opravilno številko VIII Pg 2435/2011) presojala odgovornost toženk za izpolnjevanje obveznosti, ki so izvirale iz pogodb o finančnem leasingu, sklenjenih med tožnico in prvo toženko. Pravilno tudi opozarja, da v kazenskem postopku ni bilo tako. V kazenskem postopku je bilo obravnavano razmerje med drugo toženko in tretjim tožencem. Kot kaznivo je bilo spoznano ravnanje druge toženke v razmerju do tretjega toženca (prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila A. A. spoznana za krivo kaznivega dejanja goljufije, ki ga je storila s tem, da je B. B. spravila v zmoto, da je podpisal poroštveno izjavo z dne 1. 10. 2009, s katero se je zavezal poravnati obveznosti družbe C. d. o. o. do tožnice, s tem da mu je kot zakonita zastopnica omenjene družbe podala lažne informacije, da gre za financiranje zalog za servisno dejavnost). Po presoji pritožbenega sodišča se tožnica že iz tega razloga utemeljeno upira presoji, da je v konkretnem primeru podan zakonski dejanski stan iz 11. točke 394. člena ZPP.
V odločbi VIII Pg 2435/2011 z dne 27. 5. 2013 se prvostopenjsko sodišče z vprašanjem obstoja napake volje, tj. zmote (46. člen OZ) ali prevare (49. člen OZ), v razmerju med drugo toženko in tretjim tožencem, ni ukvarjalo. Iz omenjene odločbe izhaja, da je presodilo, da sta zmota in prevara razlog za izpodbijanje poroštvene izjave, za kar je treba vložiti posebno tožbo. Zato se do navedb tretjega toženca v smislu ugotavljanja prevare ni opredeljevalo, kar pomeni, da odločba z dne 27. 5. 2013 sploh ne vsebuje ugotovitev, ki bi lahko bile v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. Ne vsebuje npr. ugotovitve, da "druga toženka B. B. ni spravila v zmoto", da "mu ni podala lažnih informacij", ipd. Prvostopenjsko sodišče ni presodilo, da je poroštvena izjava veljavna, ker zmota oziroma prevara ni podana (zahtevku je v razmerju do tretjega toženca ugodilo iz razloga, ker ta v posebnem postopku izjave ni izpodbil in ker v tem postopku ni zatrjeval ugovora ničnosti) in bi bilo zaradi vezanosti na kazensko obsodilno sodbo v obnovljenem postopku v tem delu treba odločiti drugače. Pri tem je treba izpostaviti, da v pravdnem postopku tretji toženec tudi ni uveljavljal, da je tožnica ob podpisu poroštvene izjave za prevaro vedela ali bi morala vedeti (tako tretji odstavek 49. člen OZ).
Odstopnik terjatve odgovarja le za njeno izterljivost (424. člen OZ), za katero se morata stranki vselej posebej dogovoriti. V skladu z drugim odstavkom 424. člena OZ se za večjo odgovornost, kot je odgovornost za izterljivost, ni mogoče dogovoriti. Navedena določba je kogentne narave in je stranki z dogovorom ne moreta obiti.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je določba 2.3. Pogodbe, v kolikor bi jo šteli kot dogovor o solidarnem poroštvu toženke, nična, saj presega z zakonom določeno omejeno odgovornost odstopnika terjatve.
Če najemna pogodba za uporabo dodatne sobe ni bila sklenjena, drži zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik uporabljal tujo stvar (dodatno sobo) v svojo korist. Zato lahko imetnik (osebno ali zanj pooblaščenec) ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.
Ker si tožnik ni pridržal pravice do pogodbene kazni, zaradi zamude te več ne more uveljavljati (251. člen OZ).
V skladu s 406. členom OZ se solidarnost na strani upnikov ne domneva, kar pomeni, da mora biti izrecno dogovorjena ali določena z zakonom.
Zmotno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik predložil predpravdno mnenje izvedenca. V zadevi Rp 58/2022 Okrajnega sodišča v Mariboru, je namreč v postopku zavarovanja bil pritegnjen izvedenec za zavarovanje dokazov, ki se nanaša na ugotavljanje hrupa in vibracij, ki jih povzroča toplotna postaja, pri tem pa je na podlagi slednjega tožnik uveljavljal, da vgrajene obloge niso primerne in zadostne.
Pri tem torej ne gre za vprašanje izpolnitev z napako, ampak za vprašanje neizpolnitev, saj namen, zaradi katerega je tožnik sklenil sporazum s toženko, ni bil izpolnjen
V sodni praksi in pravni teoriji je bilo že pojasnjeno, da sodišče stranke ni dolžno obvestiti, da njenemu predlogu za preložitev naroka ne bo ugodilo; velja namreč, da bo narok opravljen, če stranka obvestila o preložitvi naroka ne prejme. To pomeni, da bi bila toženka tista, ki bi morala preveriti, ali bo glavna obravnava opravljena ali zaradi njenega opravičila preložena.
Uvodoma pritožba neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o dopustitvi spremembe tožbe z dne 28. 9. 2023 in zmotno meni, da tožnika nimata pravnega interesa za vložitev samostojne ugotovitvene tožbe po drugem odstavku 181. člena ZPP.
Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, so nepošteni pogodbeni pogoji in sankcija ničnosti opredeljeni v 23. členu ZVPot, pri čemer so v prvem odstavku 24. člena ZVPot alternativno opredeljeni podrobnejši elementi.
Z navedeno ureditvijo je slovenski zakonodajalec v slovenski pravni red prenesel zgoraj navedeno Direktivo 93/13, ki opredeljuje nepoštene pogodbene pogoje s kumulativno določenima predpostavkama slabe vere in znatnega neravnotežja (člen 3(1) Direktive 93/13).
Sprejetega stališča ne more spremeniti niti dejstvo, da je tožnik s toženko že dne 1. 8. 2006 sklenil Pogodbo o tolarskem kreditu z valutno klavzulo v CHF, saj je banka dolžna pojasnilno dolžnost opraviti pri vsaki posamezni sklenitvi kreditne pogodbe v tuji valuti.
Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na možnosti konverzije oziroma predčasnega odplačila spornega kredita (20. člen kreditne pogodbe).
Ker pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi ni bila ustrezno opravljena, je neizravnana informacijska podrejenost imela pomen tudi za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto.
Tožba je pisanje, ki se toženi stranki vroča osebno (prvi odstavek 142. člena ZPP). V primeru, če se naslovnik s pošto pisno dogovori o vročanju v poštni predal, se morajo poštne pošiljke, ki se vročajo osebno, vročati preko poštnega predala. Pisanje se mu vroča neposredno v poštni predal brez predhodnega poskusa vročitve na njegovem naslovu. Drugačna vročitev (vročitev mimo določbe 139.b člena ZPP) ni pravilna. Uporabnik in izvajalec poštnih storitev se v primeru osebnega vročanja po ZPP niti ne moreta veljavno dogovoriti o drugačnem načinu vročanja. Sodišče prve stopnje (oziroma pošta kot njegov izpolnitveni pomočnik) bi moralo tožbo toženki vročati osebno, torej po pravilih 142. člena ZPP. To v skladu z drugim odstavkom 139.b člena ZPP pomeni, da se vročitev pisanja iz prvega ali drugega odstavka 142. člena ZPP v poštni predal opravi tako, da vročevalec v poštnem predalu pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in pisanju, ki bi ga moral vročiti, navede vročevalec vzrok za tako ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku, ter se podpiše.
Ima pa pritožba prav, da sodišče ne bi smelo presojati, ali je upravna enota upravičeno izdala potrdilo (iz tretjega odstavka 22. člena ZKZ), da odobritev pravnega posla ni potrebna. Vrhovno sodišče RS je namreč že v načelnem pravnem mnenju iz leta 2012 zavzelo stališče, da je soglasje (odobritev) pristojne upravne enote dodaten pogoj k siceršnjim predpostavkam za veljaven nastanek zavezovalnega pravnega posla, ki pa ga sodišče ne more nadomestiti tako, da bi o tem odločalo kot o predhodnem vprašanju.
Pritožbeno sodišče meni, da če sodišče ne sme odločati kot o predhodnem vprašanju o tem, ali so izpolnjeni pogoji po ZKZ, da odobritev pravnega posla ni potrebna, je toliko manj upravičeno odločati o tem, ali je upravna enota utemeljeno izdala potrdilo, da odobritev pravnega posla ni potrebna.
Zato niti pri menjalni niti pri mešani menjalno-prodajni pogodbi predkupna pravica ne more obstajati.