OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00071607
OZ člen 197. ZFPPIPP člen 24.
stečajni dolžnik - stečaj pravne osebe - uvedba stečajnega postopka - vzajemno neizpolnjena pogodba - posodobljen seznam terjatev - pobotanje terjatev v stečajnem postopku - nedenarna terjatev upnika - aktivna legitimacija - investitor - neupravičena obogatitev - solastnina na skupnih delih v etažni lastnini - plačilo dela - dokončanje posla - obogatitveni zahtevek - ugovor zastaranja - sodba presenečenja - nedopustna pritožbena novota
Odločilno je, da je v trenutku uvedbe stečajnega postopka tožena stranka svojo pogodbo že izpolnila v celoti, tako da pogodba ni bila vzajemno neizpolnjena pogodba.
Na seznamu ni terjatve, ki jo sedaj zahteva tožeča stranka, saj je bilo nesporno, da tožena stranka v stečajnem postopku ni zahtevala nobenih sprememb nedenarnih obveznosti v denarno in ni tega priglasila v stečajnem postopku. Zato ne more biti govora o pobotanju v stečajnem postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NOTARIAT - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00071342
ZPP člen 318, 318/1, 318/3, 318/4. ZN člen 47, 47-1, 48. OZ člen 55, 55/1, 87, 87/1. ZZZDR člen 62.
pogoji za izdajo zamudne sodbe - sklepčnost tožbe - neodpravljiva nesklepčnost tožbe - neprava (zavrnilna) zamudna sodba - presoja pogojev za izdajo zamudne sodbe - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - premoženjska razmerja med zunajzakonskima partnerjema - pogodbe o urejanju premoženjskopravnih razmerij med izvenzakonskima partnerjema - pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema - obličnost pogodbe - oblika notarskega zapisa - pogodba v obliki notarskega zapisa - obličnost notarskega zapisa in veljavnost pogodbe - sankcija, če pogodba nima potrebne oblike - ustna posojilna pogodba - nična pogodba - posledice ničnosti pogodbe - zadostna trditvena podlaga - neupravičena obogatitev - vrnitveni zahtevek - zamudna sodba - izdaja zamudne sodbe
Pravno pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da so bile ustno sklenjene posojilne pogodbe med pravdnima strankama, ki sta bila takrat zunajzakonska partnerja, nične, ker niso bile sklenjene v obliki notarskega zapisa.
Tožnica je podala zadostno trditveno podlago o neupravičeni obogatitvi. Specificirala je, kolikšne zneske, kdaj in na kakšen način je izročila tožencu, kdaj in zakaj je zahtevala njihovo vračilo, koliko in kdaj je toženec že vrnil, kolikšen znesek je ostal nevrnjen in od kdaj je toženec v zamudi z vračilom. Navedena dejstva zadostujejo za utemeljenost zahtevka po prvem odstavku 87. člena OZ.
Pravilna je dokazna ocena in presoja sodišča prve stopnje, da soglasja volj za sklenitev podjemne pogodbe za izdelavo in predelavo kletnih vrat ter izdelavo slepih podbojev ni bilo. Pritožbeno sodišče verjame, da sta se stranki dogovarjali za različne projekte, vključno z vrati v kletnih prostorih, a ni izkazano, da bi se za ta posel tudi dogovorili. Ker tožnica ni dokazala, da sta s toženko sploh sklenili pogodbo za izdelavo in vgradnjo kletnih vrat, je za odločitev v zadevi nepomembno vprašanje, ali ji je toženka vgradnjo vrat onemogočila ali ne ter kolikšen del cene bi morala poravnati že pred samo vgradnjo. Obveznost plačila ni nastala že zato, ker pogodba, na kateri bi temeljila, ni bila sklenjena. Enako velja glede zahtevanega plačila za slepe podboje.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00072637
OZ člen 179, 179/1, 179/2.
nesreča pri delu - višina denarne odškodnine - delno poplačilo - glavnica in natekle obresti - odmera nepremoženjske škode - izpad dohodka - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da tožnik s skrčitvijo tožbenega zahtevka ni več zahteval plačila zakonskih zamudnih obresti za čas od 13. 7. 2015 do 31. 8. 2022, oziroma do 21. 10. 2022, in jih zato tudi ni ugotavljalo. Tožnik je namreč v novi glavnici zajel zakonske zamudne obresti za čas od 13. 7. 2015 do 31. 8. 2022, in od 9. 9. 2022 do 21. 10. 2022, ter jih prištel k prvotni glavnici. Sodišče prve stopnje bi moralo razčistiti, kaj od takšnega vtoževanega zneska predstavlja glavnico in kaj obresti, česar pa ni storilo.
rok za predložitev listine - navajanje novih dejstev in dokazov - odškodnina za izgubljeno preživljanje - stroški preživljanja
Na naroku za glavno obravnavo 13. 9. 2022 je tožeča stranka zaprosila za dodatni rok za predložitev manjkajočih listin v prevodu, sodišče prve stopnje pa je na omenjenem naroku njen predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da bi manjkajoče listine kljub temu, da sodišče o njenem predlogu (z dne 14. 2. 2022) za podaljšanje roka za 30 dni ni odločilo, lahko predložila, pa tega ni storila. Pritožbeno sodišče s tem soglaša in še dodaja, da tožeča stranka niti v roku 30 dni, za katerega je sama zaprosila z vlogo z dne 14. 2. 2022, manjkajočih listin ni predložila niti jih ni predložila do naslednjega naroka za glavno obravnavo, ki je bil izveden več kot pol leta kasneje (in sicer 13. 9. 2022), čeprav bi to glede na določbo tretjega odstavka 286 člena ZPP, ki dovoljuje navajanje novih dejstev in dokazov tudi po prvem naroku za glavno obravnavo, če njihova dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora, lahko storila. To pomeni, da je tožeča stranka imela na voljo razumno dolgo obdobje za predložitev manjkajočih listin, te možnosti pa ni izkoristila, zato očitana kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ni podana.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00070560
ZFPPIPP člen 398, 398/3, 400, 400/4, 400/5. OZ člen 1012, 1019, 1019/3.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - odpust obveznosti - dolžina preizkusnega obdobja - namen odpusta obveznosti - družinske razmere stečajnega dolžnika - poroštvo - solidarno poroštvo - navajanje dejstev in dokazov
Eden od namenov instituta odpusta obveznosti je vrnitev prezadolženih oseb v premoženjske razmere, ki jim bodo omogočale normalno življenje, po tem, ko jim kljub njihovi angažiranosti v preizkusnem obdobju ni uspelo poplačati upnikov. Primarni namen tega instituta torej ni razbremenitev prezadolženih oseb brez njihovega truda za poplačilo upnikov. Namen stečajnega postopka je zagotoviti najugodnejše pogoje za poplačilo upnikov, in v tem okviru je potrebno tudi presojati, kolikšno preizkusno obdobje je najprimernejše.
Navajanje dejstev in predložitev dokazov iz četrtega odstavka 400. člena ZFPPIPP, ki vplivajo na določitev preizkusnega obdobja, je prepuščeno predlagatelju odpusta obveznosti. Če relevantnih trditev ne navede oziroma zanje ne predloži dokazov, jih sodišče ne more upoštevati.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00074712
ZPP člen 154, 165. SPZ člen 43, 43/2. OZ člen 15, 18, 20, 33, 435, 528.
obligacijskopravni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - priposestvovanje - pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - dobroverni lastniški posestnik - pogodba o prenosu poslovnega deleža - menjalna pogodba - prodajna pogodba - predpogodba za sklenitev prodajne pogodbe - soglasje volj za sklenitev pogodbe - bistvene sestavine pogodbe - odplačnost pravnega posla - neodplačnost pravnega posla - nepremično premoženje večje vrednosti - notarska listina - dokazna vrednost javne listine
Tako prenos lastninske pravice na nepremičnini, kot na poslovnem deležu, predstavljata razpolaganje s premoženjem pomembne vrednosti, zato je življenjsko pričakovati, da bodo stranke o poslu dobro premislile in vse dogovore v zvezi z odsvojitvijo jasno dogovorile in zapisale vsaj v zvezi z bistvenimi elementi pogodb glede tega, ali je posel odplačen ali neodplačen.
Ni nepomembno, da ima pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža obliko notarske listine, ki je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Ta pa potrjuje, da je bil posel neodplačen. Ta dokaz ima, tako kot zaključuje sodišče prve stopnje, bistveno večjo dokazno vrednost, kot izpovedba tožnika, ki je zainteresiran za uspeh v tem postopku.
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 8, 8a. OZ člen 86. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2. ZVPot člen 20, 22, 22/4, 23, 23/1, 23/1-3, 24, 24/1, 24/1-4.
kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - vezanost izpolnitve denarne obveznosti na tujo valuto - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami - varstvo potrošnikov - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera - implementacija direktive - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU
V vmesnem času, ki je pretekel med odločitvijo sodišča prve stopnje (17. 3. 2021) in druge stopnje, se je utrdila razlaga, da je nacionalni zakonodajalec določbe Direktive prenesel v ZVPot (ki se uporablja v tej zadevi) na način, da je zagotovil višjo raven varstva potrošnikov tako glede drugega odstavka 4. člena Direktive, ki ni bila prenesena in zato velja razlaga, da se presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja lahko opravi tudi, če je ta zapisan v jasnem in razumljivem jeziku kot tudi tega, da so predpostavke iz 24. člena ZVPot določene alternativno. Sodišče pa je v citirani zadevi C-405/21 jasno povedalo, da je takšna nacionalna ureditev, ko je torej določeno, da sta lahko predpostavki dobre vere in znatnega neravnotežja, ki jih opredeljuje tako prvi odstavek 3. člena Direktive kot tudi razlaga Sodišča v številnih primerih, določeni alternativno, skladna z Direktivo. Sodbe Sodišča imajo praviloma učinek "erga omnes" in "ex tunc".
Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo vsebino pojma pojasnilne dolžnosti s sklicevanjem na razlago Sodišča v zadevi Andriciuc. Nanjo se v svojih odločbah sklicuje tako VSRS kot Ustavno sodišče.
Sodišče druge stopnje je v istovrstni zadevi že sprejelo razlago, da ni mogoče zanikati, da obstaja določena stopnja povezanosti med obema predpostavkama, ki se odraža v tem, da so odločilna dejstva, ki se podrejajo predpostavki preglednosti (zahteva iz četrtega odstavka 22. člena ZVPot: "Pogodbeni pogoji iz prvega odstavka tega člena morajo biti jasni in razumljivi."), pomembna tudi z vidika presoje načela vestnosti in poštenja oziroma dobre vere. Takšno razlago so sprejela že nacionalna sodišča in tudi Sodišče, ki opozarja ne tesno povezanost predpostavke preglednosti s predpostavko dobre vere.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00072716
OZ člen 147, 150, 964, 965. ZDR-1 člen 34, 35. ZPP člen 195.
nesreča pri delu - obveznost zagotavljanja varnih delovnih razmer - dejanski delodajalec - skupno delovišče - kršitev navodil - navadno sosporništvo
Po pravilni ugotovitvi sodišča je druga toženka pred nezgodo ustrezno obvestila tožnika, da sodelovanje pri nakladanju na prikolico tovornega vozila ne spada med njegove delovne obveznosti. Drugi toženki kot delodajalcu bi sicer lahko očitali neustrezen ali pomanjkljiv nadzor v primerih, če bi se ugotovilo, da se delavci ne držijo ustreznih napotkov delodajalca in te kršijo, kar pa v tem primeru ni bilo ugotovljeno.
Toženki sta navadni sospornici, zato dejanja ali opustitve ene ne koristijo in ne škodujejo drugi (195. člen ZPP), kar pomeni, da pri presoji zahtevka proti prvi toženki ni mogoče upoštevati kakršnihkoli zatrjevanih dejstev s strani druge toženke.
ZPP člen 253, 253/1, 286b, 286b/5. OZ člen 639, 639/3.
gradbena dela - odgovornost za stvarne napake - jamčevalni zahtevki glede opravljenih del - grajanje napak opravljenega dela - pravica do znižanja plačila - odprava napak - stroški odprave napak - dodaten rok za izpolnitev pogodbe - rušenje hiše - prekluzija dejstev in dokazov - trditvena in dokazna podlaga - dokaz z zaslišanjem prič - pripombe na izvedensko mnenje - dokaz s sodnim izvedencem - pomanjkljiva dokazna ocena - ustno zaslišanje izvedenca - dvostopenjsko odločanje - splošna načela
Primarni način izvedbe dokaza z izvedencem je njegovo ustno zaslišanje. Zato mora sodišče poleg pridobitve pisnega izvedenskega mnenja izvedenca praviloma tudi ustno zaslišati.
Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanji pravilnosti in pravočasnosti grajanja napak ter vprašanjem, ali sta toženca dala tožniku možnost, da napake odpravi.
Pravica do znižanja plačila kot eden od jamčevalnih zahtevkov pomeni znižanje plačila tako, da slednje ustreza vrednosti opravljenega posla z napakami; od skupne vrednosti del se torej odšteje cena oziroma vrednost tistih del, ki imajo napako.
Smisel določb o konkretizaciji stvarnih napak je v tem, da je podjetnik seznanjen z grajanimi napakami, tako da mu je jasno, kaj naročnika moti in kaj je treba popraviti.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00071412
OZ člen 148. URS člen 26. ZIZ člen 211.
odškodninska odgovornost države - napaka sodišča - odgovornost za delo izvršilnega sodišča - prodaja nepremičnine v izvršbi - rubež nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiško knjigo - pravica do povračila škode - kvalificirana stopnja napačnosti - obstoj protipravnosti - pretrganje vzročne zveze - odškodninska tožba
Pravna teorija in sodna praksa odklanjata možnost plačila odškodnine v primerih, ko naj bi bil nastanek škode posledica napake, ki je bila odpravljiva s pravnimi sredstvi v okviru postopka, v katerem je nastala. Oškodovanec, ki bi z vložitvijo pravnega sredstva lahko preprečil škodne posledice napake sodišča, je z opustitvijo te aktivnosti preusmeril tek vzročne zveze. V takšnem primeru je treba škodo pripisati strankini opustitvi. Opustitev stranke, ki je najprej sama dolžna poskrbeti za varstvo svojih pravic in interesov (v nasprotnem naj škodljive posledice pripiše sebi), zato vrednostno pretehta protipravno ravnanje sodišča. Strankina opustitev dolžnosti aktivno skrbeti za svoje pravice ima učinek prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00071345
ZVPot člen 23, 24. ZUstS člen 1, 1/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 6. OZ člen 88, 88/1.
kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - hipotekarni bančni kredit - pojasnilna dolžnost banke - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - načelo lojalne razlage - načelo vestnosti in poštenja - profesionalna skrbnost - varstvo potrošnikov - sodbe SEU
Pogodbeni pogoj je nepošten, če predstavlja enega od primerov, navedenih v prvem odstavku 24. člena ZVPot in za zaključek o nepoštenosti pogodbenega pogoja ni potrebno kumulativno izpolnjevanje predpostavk nepoštenega ravnanja banke in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih. Zadostuje, da pogodbeni pogoj bodisi povzroča znatno neravnotežje bodisi je v nasprotju z vestnostjo in poštenjem.
Zavedanje finančnega sektorja, da so valutna razmerja docela nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka, tudi med valutami največjih svetovnih gospodarstev, se ni vzpostavilo s finančno krizo leta 2008 in tudi ne z ukrepom Švicarske centralne banke v letih 2011 oziroma 2015, ampak je oziroma bi moralo obstajati že v trenutku sklenitve pogodbe in že davno prej. Strokovnjaku, kot je banka, mora biti znano, da so gospodarske krize običajen del ekonomskega cikla in povzročijo močnejša nihanja tečajev valut v dolgoročnem obdobju, banka bi zato morala kreditojemalce opozoriti, da bodočih gibanj ni mogoče napovedati in jim predstaviti „črni scenarij“.
Pojasnilna dolžnost toženke ni bila opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, zato je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.
upravnik večstanovanjske stavbe - aktivna legitimacija upravnika za izterjavo obratovalnih stroškov - veljavnost pogodbe o upravljanju - dokaz veljavno sklenjene pogodbe o upravljanju - trditveno in dokazno breme upravnika - dokazovanje negativnega dejstva - predhodno vprašanje - posebnosti v postopku v sporih majhne vrednosti - spor majhne vrednosti
Ni res, da tožeča stranka zaradi dejstva, da gre za spor male vrednosti, ne bi mogla dokazovati, da je upravnik. Res je, da predmet te pravde ni spor o obstoju oz. veljavnosti pogodbe o upravljanju, ampak je to zahtevek na plačilo zneskov, ki jih tožeča stranka kot upravnik uveljavlja od toženke. A vendar se je vprašanje veljavnosti pogodbe o opravljanju upravniških storitev pojavilo zaradi ugovora toženke, ki je menila, da ta ni veljavna. Ker je aktivno legitimiran za tak zahtevek samo upravnik, je bilo zaradi ugovora ključno odgovoriti na (predhodno) vprašanje veljavnosti navedene pogodbe, za kar pa je zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena dokazno breme na tožeči stranki.
Če je bilo v drugi pravdi ugotovljeno, da so etažni lastniki določili novega upravnika, to v ničemer ne vpliva na odločitev obravnavani zadevi.
Pritožba ne pojasni razlogov za stališče, da v sporu male vrednosti sodišče ne bi moglo samo reševati predhodnega vprašanja, za tako stališče pa tudi ni podlage v ZPP.
prodaja vozila - sklenitev kupoprodajne pogodbe - sklenitev pogodbe po pooblaščencu - pooblastilo za sklenitev pogodbe - pooblastilo po zaposlitvi - izpolnitev obveznosti iz pogodbe - neizpolnjena dvostranska pogodba - vabilo na narok - razpravno načelo - načelo kontradiktornosti - načelo obojestranskega zaslišanja - neizvedba predlaganih dokazov - dokazni predlog za zaslišanje priče - nesubstanciran dokazni predlog
Sodišče je zakonitemu zastopniku tožene stranke dalo priložnost, da ga zasliši na naroku za glavno obravnavo, ki je zakoniti zastopnik tožene stranke ni izkoristil. Zato pritožbena trditev, da je sodišče kršilo načelo obojestranskega zaslišanja, ne vzdrži pritožbene presoje.
Tožnik je svoje obveznosti po sklenjeni kupoprodajni pogodbi v celoti izpolnil, zato je svojo obveznost dolžna izpolniti tudi tožena stranka in tožniku plačati kupnino v višini, ki sledi iz sklenjene kupoprodajne pogodbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00074708
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-3. ZZK-1 člen 243, 243/1, 243/1-2. ZPP člen 165, 165/3, 358, 358-5.
varstvo potrošnikov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - izbrisna tožba - neveljavnost vknjižbe hipoteke - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - avtonomna razlaga pravne norme - skladnost s pravnim redom EU - jasnost pogodbenih določil - nepošten pogodbeni pogoj - novejša sodna praksa - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - dolžna profesionalna skrbnost - dobra vera - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - spremembe valutnih tečajev - tuja valuta denarne obveznosti - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - zmotna uporaba materialnega prava
V skladu s sodno prakso SEU je za zadostitev zahtevi, da je pogodbeni pogoj sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku, treba v pogodbi pregledno pojasniti delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj. Ni dovolj, da je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren povprečni potrošnik seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, zmožen mora biti oceniti potencialno znane ekonomske posledice takega pogoja na njegove finančne obveznosti. Zato mora biti posojilojemalec jasno obveščen, da s podpisom posojilne pogodbe prevzema nase tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema prejemke, morda težko nosil. Banka mora pojasniti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja s sklenitvijo posojila v tuji valuti.
Po novejši sodni praksi ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak mu je treba omogočiti, da razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto. Ključno je, da ima povprečni potrošnik pred sklenitvijo kreditne pogodbe na voljo takšne informacije, ki mu omogočajo oceno dejanskega tveganja, ki ga sprejema s podpisom kreditne pogodbe. V primeru kreditne pogodbe v tuji valuti gre predvsem za potencialno povečanje kreditne obveznosti zaradi spremembe tečaja. Kreditodajalec mora pojasniti vsaj vpliv zelo velike apreciacije tuje valute in povečanja obrestnih mer na obroke za odplačilo kredite.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00071106
OZ člen 88, 88/1. ZVPot člen 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - praksa SEU - sodna praksa Ustavnega sodišča - sprememba sodne prakse Vrhovnega sodišča - novejša sodna praksa - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - sklenitvena pogodbena faza - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - pravice potrošnika
Glede na novejšo sodno prakso povzete ugotovitve prvostopenjskega sodišča ne omogočajo zaključka o korektno opravljeni pojasnilni dolžnosti toženke in je izpodbijana odločitev materialnopravno zmotna.
Ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, pač pa mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj lahko znatno spremeni in ima zato nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Banka mora kreditojemalca opozoriti, da je stopnja valutnega tveganja visoka, ker so nihanja lahko potencialno velika zlasti v dolgoročnem obdobju in imajo lahko znatne negativne posledice na njegove finančne obveznosti. Iz odločb Ustavnega sodišča izhaja, da pojasnilo potrošniku o vrstah kredita, ki jih banka odobrava, primerjalna predstavitev drugega kredita v EUR, opozorilo o možnostih bodočega (neugodnega) nihanja tečaja in tuje obrestne mere oziroma grafična predstavitev preteklih nihanj tečajnega razmerja, opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete in glavnice kredita v posledici valutnega tveganja, fiksni izračun bodočih obrokov na temelju aktualnega tečaja, da banka ni „reklamirala“ kredite v CHF, pogodbeno določilo o valutnem tveganju, čas za razmislek pred sklenitvijo kreditne pogodbe, možnost konverzije kredita v evrskega in opozorilo notarja na pravne posledice sklenjene pogodbe ne zadoščajo za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti, ki se zahteva od ponudnika posojil v tuji valuti.
Toženka je kršila načelo vestnosti in poštenja (dobro vero v postopkovnem smislu), kar pomeni, da je sporni pogoj nepošten. Brez njega nadaljnji obstoj kreditne pogodbe ni mogoč, kar vodi k materialnopravnemu zaključku, da je zaradi nepoštenega pogoja kreditna pogodba v celoti nična.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00074709
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1. ZVPot člen 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-4. OZ člen 88, 88/1. ZPP člen 338, 355, 355/1, 358. URS člen 33, 67.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - nepošten pogodbeni pogoj - dobra vera - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - alternativnost pogojev - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - novejša sodna praksa - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - dolžna profesionalna skrbnost - spremembe valutnih tečajev - tuja valuta denarne obveznosti - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - kreditno tveganje - ekonomske posledice pogodbenega pogoja
V skladu s sodno prakso SEU ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni in ima zato tudi nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Banka ne zadosti pojasnilni dolžnosti, če se na podlagi podanih informacij kreditojemalec lahko zgolj abstraktno zaveda tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov kredita. Informacije morajo biti takšne, da bi se povprečen potrošnik moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velikega padca vrednosti domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. Evropsko pravo vzpostavlja domnevo, da se povprečen potrošnik - posameznik iz obširne množice tistih, ki sklepajo posle v pravnoposlovnem prometu, ne glede na njihove osebne značilnosti - ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja. Natančnost pojasnil mora biti torej premo sorazmerna bremenu (tveganju), ki ga za potrošnika ustvarja pogodbeno določilo, to breme pa je lahko pri kreditih v tuji valuti potencialno celo neomejeno.
V nasprotju s povprečnim potrošnikom ponudniki kreditov dnevno trgujejo tudi s po več desetimi valutami, zato je zavedanje in zgodovinska izkušnja finančnega sektorja, da so valutna razmerja docela nestabilna in da so nihanja lahko zelo visoka, nedvomno obstajalo že v času sklepanja spornih kreditnih pogodb (ne šele po dogodkih v letih 2011 in 2013).
Produciranje dodatnih finančnih obveznosti partnerja kot pogodbene stranke pod plaščem zanjo zavezujočih smernic, bi po presoji pritožbenega sodišča pomenila kršitev enega temeljnih načel v obligacijskih razmerjih - to je načelo enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih (4. člen OZ), ki pomeni, da nobenemu udeležencu obligacijskih razmerij ni dopustno zagotoviti več pravic ali boljšega izhodiščnega položaja pri urejanju obligacijskih razmerij. S širitvijo pogodbenih obveznosti tožene stranke z enostransko sprejetimi smernicami je bilo kršeno prav to načelo.
Pravilno je zato sklepanje prvostopenjskega sodišča, da za spremembo pogodbenih obveznosti tožene stranke ne zadostuje sklicevanje na enostransko sprejete smernice, pač pa navedena sprememba terja natančno opredelitev pogodbenih obveznosti tožene stranke glede kadrovskih zadev. Vsekakor pa je v zvezi s tako spremembo potrebno nedvoumno soglasje volj obeh pogodbenih strank.
Plačilu storitve zagotavljanja določenega števila delavcev se tožena stranka ne more izogniti s pavšalnim sklicevanjem na nekvalitetno opravljeno delo, saj razmerje med pravdnima strankama nima pravne narave podjemne pogodbe med izvajalcem in naročnikom. Da bi tožeča stranka kršila kakšno drugo pogodbeno dogovorjeno obveznost tožena stranka ni trdila.