kreditna pogodba v CHF - razveza pogodbe - bistveno spremenjene okoliščine po sklenitvi pogodbe - valutno tveganje - anuiteta - ohranitev pogodbe v veljavi - stroški pravdnega postopka - obrazložitev odločitve - predložitev listine - delna sprememba izpodbijane sodbe
Zvišanje anuitete za 10 do 50 EUR ne predstavlja spremembe, ki bi oteževala izpolnitev pogodbene obveznosti do take mere, da bi jo bilo nepravično ohraniti v veljavi. Iz pritožbenih navedb izhaja le, da so bile podane napake v sklenitveni fazi in ne, da je do njih prišlo šele med izvrševanjem pogodbe. Take napake pa ne morejo utemeljevati razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00069614
ZIZ člen 53, 55, 239, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2. OZ člen 134, 134/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. URS člen 15, 15/3, 15/5, 35, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 10, 10/2.
regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - nedenarna terjatev - poseg v osebnostne pravice po tisku - pravica do zasebnega in družinskega življenja - pravica do svobode izražanja medijev - kolizija osebnostnih pravic in svobode izražanja - poseg v osebnostne pravice posameznika - zakonsko dopustna omejitev pravice do izjave - načelo sorazmernosti - praktična konkordanca - javni interes - legitimen cilj - kontekst objave - relativna javna oseba - dobra vera
Ugovorni postopek je namenjen zagotovitvi kontradiktornosti postopka v smislu soočenja stališč obeh strank in v tem okviru kritični ponovni presoji pravilnosti izdanega sklepa o zavarovanju, ki ga sodišče zaradi spoštovanja načela hitrosti postopka in zaradi elementa presenečenja prvotno izda zgolj na podlagi navedb upnika.
Upnica je izdajo regulacijske začasne odredbe predlagala v zavarovanje svoje nedenarne terjatve iz naslova prepovedi poseganja v osebnostne pravice oziroma v pravico do nedotakljivosti človekove osebnosti ter osebnega in družinskega življenja.
Pravica do zasebnosti in osebnostnih pravic ni neomejena in je poseg dopusten, kadar so podani nujni, prisiljujoči razlogi, ki so v konkretnem javnem interesu v ožjem smislu.
Upnica se v spornem prispevku omenja le postransko, kot nepremičninska posrednica in zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine (in ne kot zunajzakonska partnerka D. D. in kot stanovalka objavljene nepremičnine), medtem ko se ob presoji konteksta celotne objave izkaže, da je fokus objave na D. D. Slednji je s svojim nastopanjem v javnosti pridobil status relativne javne osebe, ki je z izpostavljanjem v politično naravnanih temah in s prošnjami za donacije sprožila poizvedovanje novinarjev o svojem premoženjskem stanju in razpravo splošnega družbenega pomena v javnem interesu. V tem okviru razprava o nepremičnini oziroma o njenem lastništvu ne more predstavljati nedopustnega posega v upničino zasebnost, saj ne razkriva globoko intimnih in zaupnih podrobnosti iz njenega osebnega življenja, temveč le medsebojno povezanost upnice kot nepremičninske posrednice in D. D., za katerega je v članku zatrjevano, da je kupil nepremičnino. Glede na to, da je v objavi jasno naveden vir informacij in da naj bi novinarji tudi osebno preverili nakup oziroma lastništvo nepremičnine pri upnici (česar upnica ne izpodbija), dolžniku ni mogoče očitati, da je bila presežena svoboda izražanja in novinarske etike, s poročanjem pa je bil zasledovan ustavno dopusten namen obveščanja javnosti o informacijah v javnem interesu. Pritrditi je zato sodišču prve stopnje, da glede na test sorazmernosti pravica javnosti oziroma pravica do (medijske) svobode govora v konkretnem primeru prevlada nad pravico upnice do nedotakljivost zasebne sfere, in to kljub temu, da je upnica zasebnica, ki pred tem ni z ničemer vzbujala zanimanja javnosti in se javnosti ni izpostavljala. Kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, namreč ta pravica ni absolutna in neomejena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSK00082092
ZPP člen 154, 154/2, 190, 190/1, 199, 200, 201, 286. ZLPP člen 50, 50/4. SPZ člen 19, 44, 44/1. ZGO-1 člen 211, 212, 213, 214. ZV-1 člen 182, 182/1. ZLS člen 51b, 51c.
spor o lastništvu nepremičnine - lastninjenje družbene lastnine - pravica uporabe - prenos pravice uporabe - osnovna sredstva - ustanovitev nove občine - odtujitev nepremičnine med pravdo - odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda - javno dobro - status javnega dobra - grajeno javno dobro - vodotok - aktivna in pasivna legitimacija strank - presoja utemeljenosti ugovora - lastninsko preoblikovanje - kapitalska družba - stranski intervenient - intervencijski interes - prekluzija - stroški pravdnega postopka
Intervenient lahko vstopi v pravdo ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ter ves čas postopka, ki se nadaljuje, ker je bilo vloženo izredno pravno sredstvo. V tej zadevi je stranski intervenient (na strani toženke) v pravdo vstopil potem, ko je tožnica podala tožbo, toženka pa na tožbo odgovorila, tudi že po prvem naroku za glavno obravnavo. Intervenient mora sprejeti pravdo v stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo (199. do 201. člen ZPP). To velja tako za primer, ko je bil intervenient od začetka seznanjen z vložitvijo tožbe in tekom pravde, pa tudi za primer, ko izve za tekočo pravdo šele kasneje. Iz navedenega sledi, da stranski intervenient lahko navaja nova dejstva in nove dokaze tekom postopka pod istimi pogoji, kot jih lahko stranka (primerjaj 286. člen ZPP), zato so bili njegovi pomisleki o podani aktivni legitimaciji tožnice prepozni.
Ker je bila sporna nepremičnina v letu 2002 vpisana v zemsljiško knjigo kot vodno zemljišče oz. konkretno vodotok ter je bila pri lastniku vpisana družbena lastnina v splošni rabi in v uporabi ObLO Koper, se je po prvem odstavku 182. člena ZV-1 olastninila, prešla v last Republike Slovenije, ki je postala lastnica te nepremičnine in je s tem prenehala obstajati družbena lastnina na predmetnem zemljišču.
zavarovalnina - nastanek škode - zdravljenje v tujini - premoženjsko zavarovanje - zakonske zamudne obresti od zavarovalnine - splošni pogoji
Tožnik stroškov bolnišničnega zdravljenja ni plačal in torej zanje, ne glede na zatrjevani poziv bolnišnice za plačilo računa, ni bil oškodovan. Ker mu zatjrevana škoda ni nastala, ni upravičen do zavarovalnine po zavarovalni pogodbi.
Za ugotovitev izključne odgovornosti delodajalca je v obravnavanem primeru odločilno to, da je tožnik moral opravljati delo v razmerah, ki niso ustrezale predpisanim ukrepom varstva pri delu, za kar bi moral poskrbeti delodajalec. Ker te obveznosti ni izpolnjeval, je odgovoren za tožnikovo škodo. Delodajalec je dolžan delavcem zagotoviti varno delo, pri čemer pa mora računati tudi z običajno stopnjo morebitne (občasne) manjše pazljivosti delavcev pri delu, ki pa v okoliščinah opuščene skrbi delodajalca za varno delo ne vodi do soprispevka delavcev v smislu 171. člena OZ. V primeru, kot je konkretni, ko gre za ustaljen delovni proces, ki nasprotuje varnemu načinu dela, od delavca tudi ni mogoče pričakovati, da bi takšno delo v skrbi za lastno varnost odklonil.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSM00070039
ZD člen 142. OZ člen 34, 35, 38, 38/1, 82, 82/2, 83, 92.
odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove - ugovor omejitve odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove - plačilo domske oskrbe - (ne)jasno pogodbeno določilo
Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje je toženka edina zakonita dedinja po pokojnem A. A. in je zato v skladu z 142. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) odgovorna za zapustnikove dolgove. Toženka namreč tekom postopka na prvi stopnji ni podala ugovora omejitve odgovornosti za zapustnikove dolgove do višine podedovanega premoženja, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene, saj predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).
V tej zvezi se toženka neutemeljeno sklicuje na ničnost aneksov št. I z dne 11. 8. 2011 in št. II z dne 16. 10. 2015, saj si je tožnica v 9. točki Dogovora z dne 3. 5. 2005 pridržala pravico, da v skladu s 17. členom Pravilnika o sprejemu, premestitvi in odpustu stanovalcev Doma upokojencev Ž. (priloga spisa A40) spremeni obseg in vrsto storitev za uporabnika, upoštevajoč njegovo stanje in potrebe, ki jih ugotovi Komisija v skladu z 29. členom Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva (priloga spisa A41) tudi, če upravičenec noče skleniti pisnega aneksa k dogovoru. Tožnica lahko tako v skladu s četrtim odstavkom 29. člena navedenega Pravilnika izda tudi odločbo o premestitvi stanovalca v višji nivo oskrbe, saj mora, v skladu z 24. členom Pravilnika, spremljati uporabnikove potrebe in zaradi spremenjenih okoliščin uporabniku zagotoviti drugačen obseg ali drugo vrste storitve, in sicer ne glede na morebitno zavračanje ali odklanjanje oskrbe s strani uporabnika ali njegovih svojcev, ki na obseg oskrbe stanovalcev ne morejo imeti neposrednega vpliva. Morebitna pritožba zoper odločbo o namestitvi ali premestitvi pa ne zadrži izvršitve odločbe (96. člen ZSV). Takšne odločbe tožnica seveda ni izdala, kot to izpostavlja pritožba, saj je bila ničnost aneksov pravnomočno ugotovljena šele po smrti oskrbovanca A. A.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00074658
ZDen člen 67, 77. OZ člen 190, 299, 358, 358-3, 360. ZPP člen 155, 165.
denacionalizacija - denacionalizacijski postopek - premoženje vrnjeno v postopku denacionalizacije - odškodnina v obveznicah SOD - obveznice Slovenske odškodninske družbe (SOD) - prodaja obveznic - vrnitev denacionaliziranega premoženja v naravi - amortizacijski načrt - razdelitev premoženja - dediči denacionalizacijskega upravičenca - skrbnik za poseben primer - skrbnik denacionaliziranega premoženja - upravičenja skrbnika za poseben primer - odgovornost skrbnika denacionaliziranega premoženja - protipravno ravnanje - naloge skrbnika - upravljanje premoženja - odškodninska odgovornost dedičev za škodo, ki jo je povzročil zapustnik - nerazdelna obveznost - neupravičena obogatitev - zastaranje - kdaj začne teči zastaranje - terjatve med določenimi osebami - pravnomočen sklep o dedovanju denacionaliziranega premoženja - pravnomočnost sklepa o dedovanju - dodatni sklep o dedovanju - novi dokazi v pritožbenem postopku - nedopustna pritožbena novota - dokazno breme - posredni dokaz - skopa trditvena podlaga - napačna uporaba materialnega prava - vmesna sodba - obseg zapuščine - načelo neposrednosti izvajanja dokazov - stroški pritožbenega postopka
Skrbnik je dolžan vestno skrbeti in upravljati premoženje, ki mu je zaupano. Ni sporno, da je zapustnik, ki je bil postavljen za skrbnika za poseben primer, v postopkih, v katerih je bila priznana odškodnina v obveznicah, obveznice, z izjemo 121, prodal že pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju po denacionalizacijskih upravičencih za obveznice. Odtujitev stvari oziroma premoženja pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju presega skrbnikovo redno upravljanje. Tožnica bi zato načeloma lahko zahtevala povrnitev škode v obliki denarne odškodnine iz naslova odškodninske odgovornosti zapustnika. Vendar pa je razpolaganje zapustnika kot skrbnika za poseben primer dopustno, če s tem soglašajo denacionalizacijski upravičenci oziroma njegovi dediči.
Funkcija skrbnika za poseben primer je v tem, da upravlja premoženje in zastopa vse dediče do izdaje pravnomočnega sklepa o dedovanju denacionaliziranega premoženja. Ob pravnomočnosti sklepa o dedovanju namreč zapuščina preide na dediče, ki izvršujejo vsa upravičenja iz zapuščine oziroma odgovarjajo za zapustnikove obveznosti do višine vrednosti dediščine oziroma dednega deleža. Šele takrat dedič dejansko prevzame zapuščino ter z njo upravlja. Zapustnik tožnici obračuna ni izstavil. Ker funkcija skrbnika preneha z nastopom pravnomočnosti sklepa o dedovanju, šele takrat tudi nastane njegova obveznost, da dedičem obračuna vse prejemke in izdatke v zvezi z denacionaliziranim premoženjem v času, ko je opravljal funkcijo, ter dedičem izroči njihov pripadajoči dedni delež. V konkretnem primeru je funkcija skrbnika prenehala z njegovo smrtjo, torej še pred izdajo sklepa o dedovanju.
ZVPot člen 4. OZ člen 155, 458. Direktiva Sveta št. 85/374/ES z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako (1985) člen 1.
Področje odgovornosti za napake na izdelku je, v skladu z že uveljavljenim načelom lojalne razlage, treba razlagati usklajeno z Direktivo Sveta št. 85/374/ES z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako. Po navedeni ureditvi je za škodo odgovoren proizvajalec, distributer oziroma uvoznik pa le subsidiarno, če proizvajalca ni mogoče identificirati oziroma ga distributer ne imenuje.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00070591
ZDR-1 člen 45, 179. OZ člen 131, 135. ZVZD-1 člen 7.
delovna nezgoda (nesreča pri delu) - izključna odgovornost oškodovanca
Tožnik je bil usposobljen za varno delo, montažo gradbenih odrov ter delo strojnega ometanja. Na voljo je imel tudi vsa sredstva (ali toženkina ali pa od podizvajalca). Postavil je neustrezen, preozek delovni oder, ki pa ni bil vzrok nesreče. Do nje je prišlo zato, ker tožnik ni uporabil ustrezne lestve, da bi se na oder povzpel.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00074267
ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/1, 4/2. OZ člen 6, 87, 88, 336, 346.
valutna klavzula v CHF - švicarski franki (CHF) - dolgoročni kredit v CHF - zastaranje kondikcijskega zahtevka - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - nepoštenost pogodbenega določila - pojasnilna dolžnost banke - ničnost pogodbe
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba izpostavlja možnosti, ki sta jih imela tožnika na voljo za čas po sklenitvi Kreditne pogodbe. Ta dejstva niso pravno relevantna. Bistveno je, kakšne možnosti in kakšna pojasnila v zvezi z valutnim tveganjem sta imela tožnika v času sklenitve Kreditne pogodbe in kakšne instrumente ter možnosti je toženka v okviru svoje profesionalne skrbnosti imela na voljo, da bi lahko najhujši možen scenarij po tej pogodbi predvidela. Pritožba na večih mestih izpostavlja, da je bil tožnikoma ob priliki informativnih razgovorov predstavljen graf historičnega gibanja tečaja CHF, kar naj bi utemeljevalo pravilno opravo pojasnilne dolžnosti banke, torej da je banka ustrezno informirala potrošnika v zvezi s prodajanjem produktov v CHF. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da grafi na katere se v pritožbi sklicuje toženka, niso pokazatelj boljše informiranosti potrošnikov, saj iz grafov izhaja, da je bilo v preteklosti gibanje tečaja CHF v uravnoteženem stanju, opozorilo bančne svetovalke, da se stanje, kot je prikazano v grafu, lahko spremeni, pa v tej posledici ni moglo ozavestiti tožnikov o možnih posledicah zanju v primeru znatne apreciacije CHF, do kakršne je kasneje prišlo. Kvečjemu bi bil ta graf lahko zanju zavajajoč, glede na to, da je prikazoval relativno uravnoteženo, torej stabilno, valutno nihanje CHF v predhodnih obdobjih.
Določbi prvega in drugega odstavka 93. člena SZ-1 sta jasni: Če stanje v stanovanju ne zagotavlja najemniku normalne uporabe stanovanja, lahko najemnik predlaga, da stanovanjska inšpekcija lastniku stanovanja odredi izvedbo tistih del, ki so potrebna za zagotavljanje normalne uporabe stanovanj ali skupnih delov. Če lastnik v roku, določenem z odločbo, ne izvede naloženih del, lahko ta dela na njegove stroške izvede najemnik sam. Stroške izvedbe del, skupaj z obrestmi, lahko najemnik pobota s terjatvami lastnika iz naslova najemnine. V povezavi s 93. členom pa je pomemben tudi 100. člen SZ-1, ki govori o pravicah najemnika. Ena od teh (5. alineja) je pravica zahtevati sorazmerno zmanjšanje najemnine za čas, ko stanovanja ni bilo mogoče normalno uporabljati, ker je lastnik opustil svoje dolžnosti iz 93. člena SZ-1. 100. člen SZ-1 med pravicami najemnika ne ureja druge možnosti za znižanje najemnine, kar pomeni, da lahko najemnik znižanje zahteva le upoštevaje navedeno 5. alinejo, ki pa zahteva predhoden postopek pri stanovanjski inšpekciji. In ne samo to – zahteva tudi, da je stanovanjska inšpekcija izdala odločbo, s katero je naložila najemodajalcu izvedbo določenih del, ta pa je svojo obveznost iz 93. člena SZ-1 opustil (ni ravnal v skladu z odločbo, zaradi česar stanovanja določeno obdobje – dokler z najemnik sam ni izvršil zahtevana dela – ni bilo mogoče normalno uporabljati stanovanja).
CESTE IN CESTNI PROMET - OBLIGACIJSKO PRAVO - RAZLASTITEV - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00070919
URS člen 33, 69. SPZ člen 92, 92/1, 99, 99/1. OZ člen 190, 198. ZCes-2 člen 15, 22. ZUreP-3 člen 221.
pravica do zasebne lastnine in dedovanja - lastninska pravica na nepremičnini - razlastitev - dejanska razlastitev - javni interes - kategorizirana javna cesta - kategorizacija cest, ki potekajo po zemljiščih v zasebni lastnini - opustitev izvedbe razlastitvenega postopka - protipravnost posega v lastninsko pravico - varstvo lastninske pravice - vrnitveni zahtevek - vzpostavitev prejšnjega stanja - prestavitev ceste - zaščita pred vznemirjanjem - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena pridobitev - nadomestilo koristi od uporabe (uporabnina) - višina nadomestila (uporabnine) - dejanska namembnost zemljišča - primerljiva tržna najemnina - služnost v javno korist
Tožnik v tej pravdi s stvarnopravnim in obligacijskim zahtevkom uveljavlja varstvo svoje lastninske pravice na parcelah 1064, 1065 in 1069. V pritožbenem postopku ni več sporno, da po parceli 1180 poteka kategorizirana občinska cesta, ki v naravi delno sega tudi na tožnikovi parceli 1064 in 1069, ne pa tudi na parcelo 1965. Tožnik od toženke zahteva, da cesto v delu, v katerem poteka po njegovih parcelah, prestavi v okvire katastrskih mej parcele 1180, da na njegovih parcelah vzpostavi stanje kakršno je bilo pred posegom (kmetijsko zemljišče brez cestnega telesa) ter da opusti vsakršne nadaljnje posege v njegove nepremičnine. Za obdobje 2016 – 2018 zahteva tudi plačilo ustreznega nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe dela svojih parcel.
V obravnavanem primeru gre za položaj dejanske razlastitve - toženka ima v posesti del tožnikovih nepremičnin, v zvezi s katerimi ni izvedla razlastitvenega postopka. Vsi njeni ugovori, s katerimi je utemeljevala lastninska upravičenja na delu parcel 1064 in 1069, kjer poteka občinska cesta, so bili zavrnjeni. Tožnik je pravni lastnik, vendar je njegova lastninska pravica izvotljena (gola – nuda proprietas). Ker toženka za svojo posest nima pravne podlage in ker tožnik kot lastnik ni dolžan trpeti prikrajšanja svoje lastninske pravice, lahko svoj položaj varuje tudi s stvarnopravnim zahtevkom. Izkazati mora le, da ima na spornih nepremičninah lastninsko pravico, in da je toženka vanjo posegla, pri čemer je bil njen poseg nedopusten.
Po toženkini neprerekani trditvi je sporno cesto zgradila njena pravna prednica. Ker je bila parcela 1069 že ob izgradnji ceste v zasebni lasti, pri čemer toženka za poseg ni navedla nobene pravne podlage, je bil toženkin poseg v tožnikovo lastninsko pravico (oziroma lastninsko pravico njegovih pravnih prednikov) protipraven.
Parcela 1064 je bila v času posega družbena lastnina, za katero je značilno, da ni imela titularja - ni pripadala nobenemu konkretnemu subjektu, temveč vsej družbi skupaj in vsakemu posameznemu članu te družbe. Ker tožnik nadaljnjih posegov v obdobju po denacionalizaciji (tj. bistvenih sprememb trase ceste po letu 1993) ni izkazal, same gradnje ceste v režiji toženkine pravne prednice, izvedene na zemljišču v družbeni lastnini, zaradi splošnega interesa oziroma javne koristi, ni mogoče definirati kot protipraven poseg v tožnikovo lastninsko pravico, ki bi utemeljeval varstvo z odstranitvenim zahtevkom.
V tem postopku se ne določa odškodnina zaradi razlastitve, zato se ni mogoče opreti na merila, pravno pomembna pri odmeri odškodnine za razlaščeno nepremičnino (ta se odmeri glede na namembnost zemljišča ob dejanskem odvzemu posesti). Izhajati je treba iz vsebine oziroma predpostavk verzijskega zahtevka. Konstitutiven element obogatitvenega zahtevka je korist na strani obogatenega (in ne prikrajšanje na upnikovi strani). Korist predstavlja že sama neupravičena uporaba tuje stvari (pravice), za katero bi bilo sicer potrebno plačati denarno nadomestilo. Relevantna je torej pridobljena korist, za katero ne obstaja pravni temelj. Tožnik, ki je svoje nasprotovanje uporabi dela svojih nepremičnin za namen ceste jasno izrazil, lahko od toženke zahteva povrnitev dejansko dosežene koristi, torej koristi, ki jo je toženka imela od uporabe ceste - v delu, kjer poteka po tožnikovih parcelah. Pri določanju višine uporabnine je torej pravno odločilna dejanska namembnost zemljišča, ki ga tožnik ne more uporabljati. Tožnik je zahteval uporabnino v višini tržne najemnine za primerljivo zemljišče (ter v ta namen predlagal dokaz z izvedencem), vendar bi bilo po presoji pritožbenega sodišča glede na okoliščine primera (toženka je oseba javnega prava, občinska javna cesta je namenjena splošni rabi) ustrezneje, da bi se toženkina korist ovrednotila v višini nadomestila, ki se običajno plačuje za služnost v javno korist (oziroma nepravo stvarno služnost).
pritožbeni razlogi - zmotna uporaba materialnega prava - odgovornost zzzs - poškodba delavca - regres - samostojni podjetnik - prenos podjetja
Razpolagalec (s.p.) tudi po prenosu podjetja odgovarja za prenesene obveznosti, če jih ne izpolni družba, in njegova obveznost je neomejena, subsidiarna (če jih ne izpolni družba) in solidarna.
URS člen 14, 74. OZ člen 783, 783/1, 783/3. ZDavP-2 člen 37, 37/3. ZPlaSSIED člen 13, 87, 87/4, 99, 99/1, 184.
pogodba o plačilnih storitvah - okvirna pogodba - odpoved okvirne pogodbe s strani ponudnika plačilnih storitev - odpoved mandatne pogodbe - transakcijski račun - zaprtje računa - trajno poslovno razmerje - enakost pred zakonom - svobodna gospodarska pobuda
Tako iz zakonske ureditve kot tudi iz določb Okvirne pogodbe izhaja, da za odpoved Okvirne pogodbe s strani ponudnika plačilnih storitev (tožene stranke) niso potrebni utemeljeni razlogi. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je štelo, da lahko prevzemnik naročila, torej banka, pogodbeno razmerje odpove le iz logično utemeljenih in legitimnih razlogov, zmotno uporabilo materialno pravo.
V primeru odpovedi okvirne pogodbe o plačilnih storitvah s strani ponudnika plačilnih storitev mora ponudnik plačilnih storitev še naprej izvajati okvirno pogodbo, dokler uporabnik nima možnosti pogodbe skleniti z drugim ponudnikom plačilnih storitev, pri čemer si mora uporabnik z ustrezno skrbnostjo prizadevati skleniti pogodbo z drugim ponudnikom plačilnih storitev.
Namen določb, ki predpisujejo obveznost nakazovanja plačil in prejemkov na transakcijske račune in obveznost imeti odprt transakcijski račun, je zagotavljanje preglednosti in sledljivosti pri plačilih in omejevanje gotovinskega poslovanja. Za zavezance iz tretjega odstavka 37. člena ZDavP-2 je predpisana obveznost imetništva transakcijskega računa (s katerim je mišljen plačilni račun za izvršitev plačilnih transakcij), pri čemer ni pomembno, ali je transakcijski račun odprt pri ponudniku plačilnih storitev v Republiki Sloveniji ali v tujini.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00069259
ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-3. OZ člen 86.
kreditna pogodba v CHF - dolgoročni kredit v CHF - hipotekarni bančni kredit - potrošniška pogodba - ničnost kreditne pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - valutno tveganje - spremenjena sodna praksa - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - sodna praksa Sodišča EU
Ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, pač pa mu je treba jasno dati vedeti, da se tečaj lahko znatno spremeni in da ima zato nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Banka mora kreditojemalca opozoriti, da je stopnja valutnega tveganja visoka, ker so nihanja potencialno velika zlasti v dolgoročnem obdobju in imajo lahko znatne negativne posledice na njegove finančne obveznosti. Da je toženka tožnico v zvezi s kreditom v CHF informirala v tem obsegu, toženka, na kateri je trditveno in dokazno breme, da je tožnikoma ustrezno pojasnila tveganja, ki so nastala ob sklenitvi kreditne pogodbe, niti ne zatrjuje. Nasprotno, še v odgovoru na pritožbo zatrjuje, da niti apreciacije CHF niti finančne krize ni mogla napovedati.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00070809
OZ člen 86, 86/1. ZVPot člen 23, 24, 24/1.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - načelo transparentnosti - zavarovanje denarnih terjatev - pojasnilna dolžnost - pojasnilna dolžnost banke - protipravno ravnanje banke - ničnost kreditne pogodbe - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - dobra vera - predvidljivost dogodka - načelo vestnosti in poštenja - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - spremenjena sodna praksa
Stališča SEU temeljijo na domnevi, da se povprečen potrošnik ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja. Od poklicnega dajalca kredita se na drugi strani pričakuje, da ima strokovno znanje in védenje o mogočih nihanjih menjalnih tečajev. Ne gre za védenje, kdaj in za koliko se bodo tečaji spremenili ampak za védenje, da so valutna razmerja povsem nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka in da v dolgoročnem pogodbenem razmerju do tega lahko kadarkoli dejansko pride. Da bi potrošniku zagotovili enako raven obveščenosti, mu je banka dolžna podati pojasnila o navedenih bistvenih lastnostih kredita v tuji valuti. Kombinacija izrazitega informacijskega razkoraka glede vsebine valutnega tveganja in neenakomerna porazdelitev tega tveganja med pogodbeni stranki lahko povzroči znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank.
Ustavno sodišče je v vseh odločitvah, povezanih z zahtevki za ničnost kreditnih pogodb, vezanih na CHF, zavzelo stališče, da ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice, ampak tudi, da razume dejansko tveganje v primeru velikega znižanja vrednosti valute plačila v primerjavi s CHF in da mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju. Ne zadostuje abstraktno zavedanje tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov, ampak da se je moral in mogel zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute na višino njegovih obveznosti v celotnem obdobju odplačevanja kredita. Pojasnilo, ki je bilo po ugotovitvah v izpodbijani sodbi dano tožnikom, ni bilo zadostno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ENERGETIKA - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00069072
SPZ člen 115, 116, 116/1-1. ZURE člen 19, 19/5. Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli člen 16. Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (2015) člen 16.
gospodarski spor majhne vrednosti - dejanska etažna lastnina - plačilo obratovalnih stroškov - mešana pogodba - podjemna pogodba (pogodba o delu) - pogodba o naročilu (mandatna pogodba) - delitev stroškov v poslovni stavbi - skupno odjemno mesto - stroški vzdrževanja - stroški ogrevanja - pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij - dogovor dveh strank - ključ delitve obratovalnih stroškov - zakonska ureditev - izpodbijanje dejanskega stanja
Delitev obratovalnih stroškov (med katere spadajo tudi stroški ogrevanja) med solastniki oziroma etažnimi lastniki ureja SPZ, ki določa, da se obratovalni stroški med etažnimi lastniki delijo sorazmerno z njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določa drugače (115. člen SPZ). Lahko se sicer dogovorijo za drugačen ključ delitve obratovalnih stroškov, a morajo v ta namen skleniti pogodbo o medsebojnih razmerjih (1. alineja prvega odstavka 116. člen SPZ). Razdelitev stroškov ogrevanja med solastnike zato ne more biti predmet prostega urejanja med zgolj dvema solastnikoma.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00069065
OZ člen 364, 364/2.
plačilo dolga tekom postopka - pripoznanje terjatve - ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije - spor majhne vrednosti - aktivna legitimacija upravnika večstanovanjske stavbe - aktivna legitimacija upravnika v zvezi s plačilom v rezervni sklad - akcesornost zamudnih obresti
Toženec je tekom postopka plačal vtoževano glavnico v višini 225,72 EUR in s tem pripoznal vtoževano terjatev, ki jo je tožnica terjala iz naslova plačila zneskov sredstev rezervnega sklada. S tem ji je pripoznal tudi aktivno legitimacijo za takšno tožbo, zato nadaljnje ugotovitve glede upravnika stavbe in njegove upravičenosti terjanja plačila zneskov rezervnega sklada niso bile potrebne.
Obresti kot akcesorna obveznost delijo usodo glavne obveznosti, zato je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno priznalo tudi zakonske zamudne obresti.
pes - domača žival - prodajna pogodba - pridobitev lastninske pravice - vračilo stvari - vsebina pogodbe - razlaga pogodbe - skupen namen pogodbenikov - oskrba živali - vestna in skrbna presoja dokazov - zavrnitev dokaznih predlogov - ekonomičnost postopka
Kljub načelu pogodbene svobode bi bil prehud poseg v pridobljeno lastninsko pravico kupca na psu, če bi imela ves čas prodajalka oz. vzrediteljica na njem nekakšen pridržek. In to po presoji sodišča ravno iz razloga, ki ga poudarja pritožnica sama, da je namreč pes živo, čuteče bitje, za katerega je splošno znano, da se na svojega lastnika navadi in naveže.
Glavni dolžnik in porok nimata ugovorov, ki utemeljujejo izpodbojnost posla. Že beseda pove, da je zaradi tega posel samo izpodbojen in da ga je šele treba izpodbiti (z ustrezno tožbo v ustreznem postopku), sicer pa, dokler ni izpodbit, posel velja.