URS člen 147. ZFO-1 člen 7, 7/3. OZ člen 191. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih (2014) člen 7, 7/2, 7/3. Uredba o odlagališčih odpadkov (2014) člen 3. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (2012) člen 5, 7, 7/1.
odlagališče odpadkov na območju več občin - okoljska dajatev zaradi odlaganja odpadkov - dejansko in pravno vprašanje - exceptio illegalis - ničnost dogovora - nasprotna tožba - prekoračitev trditvene podlage - ugotavljanje vsebine pogodbe - intervencijski učinek
Določba tretjega odstavka 7. člena ZFO-1, ki zavezuje Vlado pri sprejemanju podzakonskih predpisov, ki urejajo okoljske dajatve, predpisane zaradi obremenjevanja okolja z odpadnimi vodami in zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih, jasno in določno opredeljuje krog občin, ki so upravičene do prejema sredstev iz naslova teh dajatev. V ta krog po tej zakonski določbi sodi vsaka občina, v kateri je nastala obremenitev okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališču. Ker taka obremenitev okolja že po naravi stvari lahko nastane le na območju odlagališča, je prejemnik te okoljske dajatve skladno s tretjim odstavkom 7. člena ZFO-1 lahko le občina, v kateri se odlagališče odpadkov tudi dejansko nahaja.
posestno varstvo - motenje posesti - odklop elektrike - protipravnost motilnega dejanja - ponovno motenje posesti - pasivna legitimacija - dobavitelj električne energije
Protipravnost motilnega ravnanja lahko izključi le zakon.
Toženka ni niti dobavitelj niti distributer električne energije, je le upravljalec električnega omrežja, s pooblastilom za obračun stroškov porabe elektrike za posamezne lastnike prostorov v PC in za izterjavo neplačanih stroškov ter za kontrolo delovanja omrežja.
Energetski zakon omogoča odklop električne energije zgolj tisti pravni osebi, ki je za to imenovana, pod točno določenimi pogoji in v določenem postopku. Toženka ni takšna oseba oziroma nima ustreznega statusa, zato je njeno vztrajanje, da dobavitelj elektrike mora oziroma ima možnost odklopa v primeru neplačevanja porabe elektrike, brez pomena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00069615
ZIZ člen 61, 61/2, 62. ZPP člen 191. OZ člen 395. ZD člen 142, 142/3.
obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - solidarna odgovornost dedičev - dediči kot sosporniki - negativna dejstva
Odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove je solidarna in omejena do višine vrednosti njihovega dednega deleža, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne. Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Solidarni dolžniki niso ne nujni ne enotni sosporniki.
Dolžniki so uveljavljali negativna dejstva, glede katerih jim dokazov ni treba priložiti, zlasti pa so zanikali temelj terjatve, t.j. zanikali so obstoj pogodbe (ki skladno z določili ZIZ sicer tudi ni verodostojna listina), na podlagi katere upnik izterjuje sporno terjatev. S tem so skladno z ustaljeno sodno prakso zadostili zahtevam po vložitvi obrazloženega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.
ZDDV-1 člen 3, 3/1. OZ člen 270, 270/1, 344, 347, 347/1. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) člen 13. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) tarifna številka II-B, II-B/1, III-A, III-A/2.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - zastaranje občasnih denarnih terjatev - neupravičena obogatitev - občasne terjatve - nedovoljena uporaba glasbenih del - namen uporabe - neobstoj pogodbenega razmerja - plačilo DDV
Že iz naslova prireditev tožene stranke (prodaja v šotoru, noro znižanje zadnjih kosov) logično in življenjsko izhaja, da prireditve tožene stranke niso bile slavnostne prireditve, ki bi se poklonile, spominjale pomembnih dogodkov ali oseb iz preteklosti, ali obeležile kakšen pomemben mejnik ali dogodek, čemur so praviloma namenjene proslave in akademije, temveč gre za zabavno prireditev, katere namen je bil izboljšati prodajo zadnjih kosov.
Terjatve iz neupravičene obogatitve so terjatve iz neposlovnih obveznosti. Neposlovne obveznosti nastanejo neposredno na podlagi zakona in niso posledica dobave blaga ali opravljene storitve, ki ju kot predmet obdavčitve med drugim določa 3. člen ZDDV-1.
Terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja.
MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00068025
ZMed člen 1, 1/1, 76, 110, 110/2, 112, 112/2, 112/3, 113, 113/2, 113/3. ZASP člen 1, 21, 31. ZKUASP člen 9, 9-4, 75. OZ člen 9, 15, 29, 29/2, 29/3, 30, 55, 55/1, 341, 341/1, 346, 347, 347/1, 347/2, 349, 349/1, 705.
program posebnega pomena - licenčna pogodba - pogodba za retransmisijo TV programov - nadomestilo za radiodifuzno oddajanje - odplačnost - pravilo "must-carry" - pravilo "must-offer" - ugovor zastaranja - zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb - salvatorična klavzula
Kabelski operaterji morajo razmerja z imetniki avtorske in sorodnih pravic kabelske retransmisije urediti ne glede na način njenega uveljavljanja. Za obveznost tožene stranke torej ni pomembno, ali gre za individualno ali kolektivno uveljavljanje avtorske ali sorodnih pravic.
Namen ureditve tretjega odstavka 112. člena ZMed ni v zagotovitvi neodplačnosti prenosa avtorske in sorodnih pravic na RTV programih posebnega pomena pri obveznem prenosu, temveč zgolj v prepovedi odplačnosti samega dostopa do signala za prenos pri obveznostih prenosa in ponudbe.
spor majhne vrednosti - stroški upravljanja in obratovanja - solastniški delež - določitev solastniških deležev
Glede na to, da so se po izgradnji objekta spremenile površine skupnih prostorov, s tem pa deleži lastništva posameznih etažnih lastnikov na skupnih delih, tožnica pa za svoje navedbe o odstotkih solastništva toženke ni predložila nobenega drugega dokaza kot lastnih delilnikov, je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica zatrjevanih solastniških deležev ni dokazala, pravilen.
GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00069271
SPZ člen 54, 92, 215, 226, 234. ZZK-1 člen 243. ZGJS člen 2, 9. OZ člen 34. ZGD-1 člen 623, 623/6. Odlok o oskrbi s pitno vodo na območju Občine Cerknica (2005) člen 11.
zahtevek na izročitev nepremičnine - zahtevek na izpraznitev nepremičnine - ugotovitveni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe - vzpostavitev prejšnjega stanja - sestavine nepremičnine - pogodba o ustanovitvi služnosti - razlaga pogodbe - neprava stvarna služnost - zemljiško knjižno dovolilo - opis vsebine služnosti - vodovodno omrežje - zagotavljanje pitne vode - gospodarska javna služba - obvezna lokalna gospodarska javna služba - ničnost pogodbe - univerzalni pravni naslednik družbe - delilni načrt
Teorija in sodna praksa povezujeta nepravo stvarno služnost predvsem v povezavi s služnostjo v javno korist. Nosilec interesa gradnje javne infrastrukture in lastnik nepremičnine ne moreta ustanoviti prave stvarne služnosti, saj nosilec nima nepremičnine, ki bi imela lastnosti gospodujočega zemljišča. Zato je nujno, da vsebini služnosti v javno korist ustreza tudi oblika služnosti, ki jo je mogoče ustanoviti na pogodbenem temelju.
S prevzemom premoženja in s tem povezanih stvarnih pravic na tem premoženju je tožeča stranka prevzela tudi stvarno služnost. Pretekle pogodbe, na podlagi katerih je nastala stvarna pravica na tuji stvari, ne morejo biti vse naštete v delitvenem sporazumu. Dovolj je, da je tožeča stranka prevzela premoženje oziroma nepremičnino, na kateri je ustanovljena stvarna pravica na tuji stvari.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - krivdna odgovornost - varnost pri delu - delo - zastaranje - ugovor zastaranja - objektivni in subjektivni zastaralni rok - začetek teka zastaralnega roka - nepremoženjska škoda - ustalitev zdravstvenega stanja - strah
Obe obliki strahu (primarni in sekundarni) sta časovno povezani (primarni strah preide v sekundarnega), zato začetka teka zastaralnega roka ni mogoče cepiti na dva različna časovna trenutka. Zastaralni rok je glede obeh oblik strahu začel teči šele tedaj, ko je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno in ko je bil tožniku znan obseg nepremoženjske škode. Tudi glede škode, ki je tožniku nastala med oziroma zaradi zdravljenja (potni stroški na preglede in terapije), je začetek teka zastaralnega roka pravilno vezati na datum, ko je bil tožniku obseg poškodbenih posledic v celoti znan, to pa je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ob vrnitvi tožnika na delo.
Sodišče druge stopnje se opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki ni neposredno uporabna, ampak zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje zgolj minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega. Z namenom večjega varstva potrošnikov slovenska ureditev določa širše možnosti presoje s tem, da omogoča presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev in določa deloma drugačne oziroma dodatne alternativne elemente nepoštenosti pogoja v 24. členu ZVPot, ki določajo širši prostor nedopustnosti in s tem intenzivnejši ukrep vzpostavitve ravnotežja v podrejenem razmerju. Ob izhodišču pojasnjene minimalne harmonizacije sodišče druge stopnje v skladu z načelom lojalne razlage sledi tudi razumevanju avtonomnih pravnih pojmov prava EU, kot ga je podalo Sodišče EU. V kolikor je slovenski zakonodajalec določil višje varstvo, se opravi presoja v skladu z nacionalno ureditvijo, kar je preneseno na enakem nivoju varstva, pa tudi v skladu s pravom EU. Sodišče druge stopnje pri tem sledi zahtevi Ustavnega sodišča, da morajo sodišča zavzeti ustavnoskladno razlago slovenske zakonske ureditve, ki upošteva splošno svobodo ravnanja ne samo skozi negativni (obrambni) vidik pogodbene svobode, ampak celovito tudi skozi njen pozitivni (socialni) vidik, ki se nanaša na družbeno vpetost pogodbenega razmerja in s tem na povezavo z načelom socialne vključenosti, ki je sestavni del načela socialne države. Zaradi učinkovitega izvrševanja v družbeni stvarnosti je negativni (obrambni) vidik postavljen v medsebojno vrednostno sodoločanje s pozitivnim (socialnim) vidikom. Ker toženka ni pojasnila konkretnega delovanja mehanizma valutne klavzule, ampak je ob sklepanju pogodbe le še podala splošna pojasnila, da lahko pride do manjših nihanj, tožnika nista bila poučena, da sprejemata neomejeno vezanost kredita na tujo valuto in s tem tveganje, da sta neomejeno prepuščena zakonitostim trga, kar ima lahko zanju tudi potencialno izjemno intenzivne negativne posledice zvišanja odplačil kredita v domači valuti. Če ostane zaradi neustreznega ravnanja banke potrošnik pri sklepanju pogodbe nepoučen, je že pomembno zmanjšana skrb za potrošnikove interese kot šibkejše stranke in s tem okrnjena možnost izravnave v podrejenem razmerju, kar je sicer glavni vidik kršitve načela vestnosti in poštenja kot objektivnega merila presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot. Razumen in ustrezno poučen potrošnik pri dolgoročnem kreditu ne bi pristal na neomejeno valutno tveganje, ki ima lahko zanj izjemno škodljive posledice. Lojalno in pravično poslovanje profesionalno skrbne banke pričakovano zasleduje interes potrošnika po stabilnem kreditiranju in ne prenese enostranskega neomejenega prepuščanja potrošnika valutnemu trgu pri navedenem kreditiranju. V bančnem okolju, kjer je upravljanje in omejevanje tveganja temeljni vidik poslovanja (četrto poglavje Zakona o bančništvu - ZBan-1), potrošnik v skladu z načelom vestnosti in poštenja pri ključnih odločitvah v življenju glede kreditiranja pomembnih dobrin utemeljeno pričakuje, da bodo tveganja tudi zanj podana v čim manjši meri in kolikor mogoče omejena. Ni odločilno, da je po slovenski ureditvi na splošno sicer dopustno sklepanje potrošniških kreditov, vezanih na tujo valuto (prvi odstavek. 372. člena OZ), kar sicer izpostavlja toženka in tudi sodišče prve stopnje. Taka pogodbena vsebina glede na besedilo navedenega določila ne sme biti v nasprotju z zakonom, tako tudi ne z ZVPot. Šele presoja nepoštenosti pogoja, med drugim tudi iz socialnih vidikov družbene vključenosti, ki napolnjujejo vsebino načela vestnosti in poštenja, lahko poda končni odgovor o tem, ali gre za nepošteni pogoj ali dopustno pogodbeno vsebino. V obravnavani zadevi je bilo bistveno, da je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto švicarski frank tako, da je potrošnik v celoti prevzel neomejeno valutno tveganje, banka pa v tej zvezi nobenega oziroma se je pred njim zavarovala, kar je vzpostavilo tudi znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Toženka je prevzela le kreditno tveganje, ki pa ga je imela zavarovanega s hipoteko. Tak položaj je bil bistveno bolj ugoden za banko kot potrošnika, s čimer je banka predvsem zasledovala svoje interese po stabilnem poslovanju in upravljanju tveganj. Zaradi navedenega pogoja je kreditno razmerje vsebovalo možnost izjemno škodljivih posledic za socialni položaj in osebnostni razvoj tožnikov, ki potencialno (neomejeno) velikega porasta kreditnega odplačevanja ne bi zmogla pokriti s svojimi prihodki v domači valuti. Zaradi popolne prepustitve tožnikov valutnemu trgu, se tožnika, tudi ob nespremenjenih dohodkih, nista mogla ogniti tveganju, da zapadeta v plačilno nesposobnost in s tem v spiralo zadolženosti. Pri tem pa ni bilo odločilno, ali je lahko banka natančno napovedala prihodnje gibanje tečaja tuje valute in dogodke, ki na gibanje vplivajo. Kar izpostavlja sodišče prve stopnje kot odločilno, da hipotekarno zavarovanje nujno ne pokrije kreditnega tveganja in je element valutne tveganosti lahko v korist ali škodo potrošnika, še ne odpravlja pojasnjenega znatnega neravnotežja, kjer so tveganja toženke kot banke odpravljena oziroma zavarovana, potrošnik pa mora sam nositi v celoti neomejeno valutno in obrestno tveganje. Tožnika v nobenem primeru nimata pravnega interesa za denarni zahtevek zoper sebe, zato je odločitev o zavrženju tožbe v tem delu pravilna.
odškodninska odgovornost članov nadzornega sveta - prosta podjetniška presoja - nakup poslovnega deleža - dokazno breme
Ni sporno da je bil nakup poslovnega deleža v A. v skladu s strategijo B., zato sam nakup poslovnega deleža ni sporen. Sporna je le cena, ki jo je tožeča stranka plačala. Dejstvo, da je neka odločitev v skladu s poslovno strategijo družbe, namreč še ne pomeni, da so člani NS pri soglasju za sklenitev posla pod konkretnimi pogoji ravnali s skrbnostjo, kakršna se zahteva od udeležencev v gospodarskih razmerjih, še posebej od članov organa nadzora gospodarskih družb. Vprašanje torej je, ali se ob upoštevanju razdelitve pristojnosti med upravo in nadzornim svetom člani NS lahko zadovoljijo s pridobljenimi informacijami (ki jih je v bistvu v celoti pripravila Uprava), ali pa bi skrben član NS moral karkoli dodatno preverjati.
Nobenega dvoma ni, da članu NS ni treba samostojno na novo ugotavljati učinkov povezovanja. Pri presoji ravnanja tožencev pa je treba izhajati iz dejstva, da nakup nekontrolnega deleža neke družbe sam po sebi praviloma ne ustvarja sinergijskih učinkov. Gre za dejstvo, ki mora biti članom nadzornih organov delniških družb po prepričanju pritožbenega sodišča znano. Zato se od njih lahko pričakuje, da pred izdajo soglasja k nakupu pridobijo dodatne informacije, posebej v konkretnem primeru, ko naj bi pričakovani sinergijski učinki utemeljevali kar 2,5 x višjo ceno. Po prepričanju pritožbenega sodišča bi zato morali od uprave zahtevati dodatna pojasnila, najmanj o tem, kakšna je bila metodologija zbiranja podatkov, kako uprava pričakuje, da bo mogoče take učinke doseči zgolj s po enim članom Uprave in NS in ob nakupu le 10 % delnic A., ki je finančni holding in sam ne izvaja dejavnosti (kako ob takem razmerju doseči preusmeritev poslovanja hčerinskih družb), kako bo B. sposobna zagotoviti tako povečanje pretovora, ali so prijateljski odnosi z lastnikom B. edino zagotovilo za zagotovitev predvidenih učinkov, kako bodo zagotovljena sredstva za nakup in podobno.
ZDR-1 člen 208, 208/1, 208/3, 208/4, 209, 209/1. OZ člen 311, 312.
plačilo za delo v tujini - procesno pobotanje - pogoji za pobot terjatev - neto in bruto plača - davki in prispevki - delna sprememba izpodbijane sodbe
Glede na to, da sodišče prve stopnje v zvezi s tožnikovo terjatvijo ni ugotovilo zgolj obstoja po višini določenega neto zneska, ker ta ob izdaji sodbe niti še ni znan, bi bilo upoštevanje terjatve iz naslova razlike v plači, ki zajema davke in prispevke, tudi v nasprotju s pravili pobotanja, ker se to zgodi za nazaj - od takrat, ko so se stekli pogoji za pobotanje (312. člen OZ), ne za v prihodnje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00068778
OZ člen 364.
plačilo v rezervni sklad - prispevek v rezervni sklad - sklep etažnih lastnikov - povišanje prispevka etažnih lastnikov v rezervni sklad - delitev stroškov v večstanovanjski stavbi - načrt vzdrževanja - pogodba o medsebojnih razmerjih etažnih lastnikov - dokaz z zaslišanjem prič - pripoznava dolga
Tudi v primeru, če so bili zatrjevani načrti vzdrževanja in investicij sprejeti, bi se morali etažni lastniki za povišanje prispevka v rezervni sklad posebej dogovoriti.
Pritožbeno sodišče poudarja, da pri tovrstnem zavarovanju ne gre za zavarovanje odgovornosti, ki zavarovancu (tožniku) zaradi instituta direktne tožbe (pri prostovoljnem zavarovanju drugi odstavek 965. člena OZ, pri obveznem zavarovanju pa 20. člen ZOZP) daje materialnopravno upravičenje zahtevati plačilo odškodnine neposredno od zavarovalnice in ne le od povzročitelja škode, pač pa za posebno obliko prostovoljnega nezgodnega zavarovanja (določba 966. člena OZ in naslednje). Zavarovanec (tožnik) od zavarovalnice na podlagi tako sklenjene zavarovalne pogodbe torej ne pridobi pravice do plačila odškodnine, pač pa ima na podlagi prvega odstavka 239. člena OZ izpolnitveni zahtevek iz sklenjene pogodbe oziroma pravico do izplačila zavarovalnine, ki pa se pri tovrstnem nezgodnem zavarovanju določi v višini nastale nepremoženjske škode.
Čeprav gre v konkretnem primeru po vsebini za terjatev iz naslova zavarovalnine in ne za odškodninsko terjatev, jo treba glede na vsebino sklenjene zavarovalne pogodbe odmeriti po cenah na dan izdaje sodne odločbe skladno z določbo drugega odstavka 168. člena OZ v zvezi s 169. členom OZ. To pa od sodišča skladno s sodno prakso terja valorizacijo pred izdajo sodbe izplačanih zneskov. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je zmotno uporabilo materialno pravo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00069063
ZDR-1 člen 179. OZ člen 352.
delovna nezgoda (nesreča pri delu) - odškodninska odgovornost delodajalca - zastaranje odškodninske terjatve - začetek teka subjektivnega zastaralnega roka - znan obseg nepremoženjske škode
Sodišče prve stopnje je glede teka triletnega subjektivnega zastaralnega roka zavzelo pravilno stališče, da bi tožnik glede na vse okoliščine primera ob običajni skrbnosti lahko izvedel za obseg škode oziroma za vse elemente odškodninske odgovornosti 25. 1.2017, kar bi mu omogočilo pravočasno uveljavljanje odškodninskega zahtevka zoper toženo stranko.
Uveljavitev ZZUSUDJZ, ki je posebej uredil tek rokov med epidemijo nalezljive bolezni, nima vpliva na potek subjektivnega zastaralnega roka v obravnavani zadevi.
ZPP člen 339, 339/2-14, 339/2-15, 355, 355/1. ZNP-1 člen 42. SPZ člen 88, 89, 89/1.
predlog za določitev nujne poti - dovolitev nujne poti - raba nepremičnine - povezava z javno cesto - uporaba nepremičnine - dvorišče
Praviloma se nujna pot ne more ustanoviti preko zgrajenih hišnih dvorišč, vendar pa prepoved ustanavljanja nujnih poti preko dvorišč ni absolutna. Izjemoma je dopustna, če se z druge smeri ali brez nesorazmerno velikih stroškov ne more priti do gospodujočega zemljišča.
Sodišče prve stopnje je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sprejelo zaključek, da nujne poti ni mogoče ustanoviti že iz razloga, ker poteka preko dvorišča približno 1 m od vhodov v stanovanjsko hišo nasprotnih udeležencev, in se z vprašanjem (ne)sorazmernosti stroškov ureditve alternativne poti in vprašanjema, kakšna bi bila zaradi ustanovitve predlagane nujne poti škoda za nepremičnini nasprotnih udeležencev in kakšna korist za predlagateljevi nepremičnini, ni ukvarjalo, kljub temu, da je ugotovilo, da predlagatelj za dostop do svojih nepremičnin dejansko uporablja predlagano nujno pot, alternativna pot pa je sicer možna, vendar bi jo bilo treba v določenem delu šele urediti, predlagatelj pa je pravočasno zatrjeval, da je njena izgradnja povezana z nesorazmernimi stroški.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00069630
ZIZ člen 67, 67/1, 67/1-3. ZS člen 83, 83/1.
predlog za nasprotno izvršbo - pravočasnost predloga - tek rokov med sodnimi počitnicami - procesni rok - materialni rok - kondikcijski zahtevek - prekinitev teka roka - predpis - konec izvršilnega postopka - sklep o ustavitvi izvršbe - preplačilo - dopustnost predloga - subjektivni rok - objektivni rok - pravnomočna razveljavitev sklepa o izvršbi - razlogi za nasprotno izvršbo - prekluzivni roki - zastaralni rok - procesno dejanje - zahteva za pravno varstvo
Pritožnikovo razlaganje prvega odstavka 83. člena ZSV je v nasprotju z veljavno zakonodajo. Procesni roki so roki, ki jih procesni zakon predpisuje za opravljanje določenih procesnih dejanj v postopkih (npr. rok za vložitev pravnega sredstva). Materialni roki pa so roki, ki so praviloma v materialnih predpisih določeni za uveljavljanje zahteve za pravno varstvo. Materialne roke delimo na prekluzivne (kjer pravica zahtevati pravno varstvo preneha …) in zastaralne, kjer pravica preneha na ugovor nasprotne stranke, v obeh primerih pa njihova zamuda povzroči zavrnitev zahtevka. Za opredelitev, ali je rok materialni ali procesni, ne more biti odločilno dejstvo ali je rok določen v materialnem ali procesnem predpisu. Za opredelitev je odločilna sama narava roka, to je, kakšna pravica se z določenim rokom varuje oziroma kakšne so posledice zamude roka. Pri opredelitvi je torej potrebno izhajati iz vprašanja, ali z iztekom roka dokončno preneha meritorno pravno varstvo oziroma preneha pravica do pravnega varstva določene vsebine (materialni rok) ali s potekom roka postane nedopustna le ena od oblik pravne zaščite (procesni rok). Pri roku, ki ureja vložitev predloga za nasprotno izvršbo, je tako treba vzeti v obzir, da je nasprotna izvršba specifična oblika uveljavljanja kondikcijskega oziroma obogatitvenega zahtevka znotraj izvršilnega postopka, torej z iztekom roka za njeno uveljavitev preneha le-ta oblika pravne zaščite (stranka pa lahko še vedno na to svojo pravico uveljavlja v ločenem pravdnem postopku po vloženi tožbi). Ta rok torej opredeljuje časovno omejitev procesnega dejanja vložitve predloga za nasprotno izvršbo. Gre torej za rok, od katerega je odvisna le dopustnost predloga za nasprotno izvršbo, ne pa tudi dopustnost samega pravovarstvenega zahtevka oziroma strankine materialne pravice zahtevati vrnitev preveč plačanega zneska.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00068561
URS člen 15, 22, 23. OZ člen 101, 104, 105, 106, 107, 335, 335/1, 350. SPZ člen 43, 43/2, 93. ZPP člen 2.
lastniška posest - vpis v zemljiško knjigo - zemljiškoknjižno dovolilo - izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - priposestvovanje nepremičnine - dobrovernost priposestvovalca - protiknjižno priposestvovanje - ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo - sočasna izpolnitev obveznosti - zavezovalni in razpolagalni pravni posel - zastaranje terjatve - zastaranje terjatve na izstavitev zemljiškoknjižne listine - pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja - zavezovalni pravni posel - sočasnost izpolnitve pogodbe - ugovor neizpolnjene pogodbe - pravilo sočasne izpolnitve pogodbenih obveznosti - ugovor neizpolnjene pogodbe in pravilo sočasne izpolnitve - razveza kupoprodajne pogodbe zaradi neizpolnitve - ničnost pogodbe - odstop od pogodbe brez naknadnega roka - odstop od pogodbe pred iztekom roka - desetletni zastaralni rok - vindikacijski zahtevek - posestnikovi ugovori - čas izpolnitve obveznosti - čas kot bistvena sestavina pogodbe
V primeru, če je ta terjatev zastarala, kot je v obravnavanem primeru že pravnomočno razsojeno, ostaja kupcu edina možnost, da uveljavlja pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Če mu te pravice ne bi priznali, bi nastal hibridni pravni položaj. Prodajalec kot zemljiškoknjižni lastnik, ne bi uspel z vindikacijskim zahtevkom zoper kupca, ker bi kupec lahko odklonil izročitev nepremičnine na podlagi sklenjene prodajne pogodbe, ki mu daje pravico do posesti. S tem bi kupec ohranil posest nepremičnine, ne bi pa imel lastninske pravice na nepremičnini, prodajalec, ki pa bi ohranil lastninsko pravico, ne bi pa imel pravice do posesti.
Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo primarni zahtevek tožnika na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Zoper ta del sodbe ni bila vložena pritožba, zato se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do (ne)utemeljenosti tega dela odločitve, pojasnjuje pa, da bi pogoj sočasne izpolnitve sodišče prve stopnje lahko vključilo v izrek sodbe, če bi ugodilo primarnemu zahtevku. Ker je sodišče prve stopnje tožniku priznalo lastninsko pravico izvorno - na podlagi pripopsestvovanja, je zmotna odločitev v delu, v katerem je tožniku naložilo, da je dolžan ob vpisu lastninske pravice v zemljiško knjigo plačati prvo toženki preostanek kupnine v višini 34.880,00 EUR.
V primeru, ko je ožji zahtevek vključen v širšega, je v skladu z ustaljeno sodno prakso potrebno šteti, da do kumulacije zahtevkov sploh ni prišlo.
Tožnik ni zatrjeval niti izkazal, da bi bil univerzalni ali singularni pravni naslednik navedenih družb, zato ni upravičen do uveljavljanja kondikcijskega zahtevka v lastnem imenu in za svoj račun.
Ker torej tožnik ni dokazal obstoja vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem prve tožene stranke in nastalo škodo, ki se je po trditvah tožnika kazala v postopku osebnega stečaja, ki se je vodil nad njim in v katerem so bile prodane njegove nepremičnine, zaradi česar naj bi mu nastala premoženjska škoda, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati preostalih elementov odškodninske odgovornosti.
OZ člen 347, 347/1, 356, 356/1, 356/2, 366, 366/1, 366/2. ZIZ člen 31, 43, 43/1, 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1, 71, 71/1, 71/2, 169, 169/1, 169/4, 169/5. ZZK-1 člen 86, 87.
izvršilni naslov - izvršba na podlagi verodostojne listine - zastaranje terjatve - pretrganje zastaranja - umik predloga za izvršbo - končanje postopka - neizterljivost terjatve - aktivnost upnika - predlog dolžnika za drugo izvršilno sredstvo - možnost poplačila iz drugega dolžnikovega premoženja - trditveno in dokazno breme dolžnika - odlog izvršbe
Umik tožbe (predloga za izvršbo) ima učinek, določen v 366. členu OZ, le v primeru, ko se je upnik z umikom želel odreči učinkom sodnega varstva. Po prepričanju sodišča prve stopnje in višjega sodišča pa slednje ni bil primer v predhodni izvršilni zadevi, ki se ni ustavila zato, ker bi se upnik hotel odreči sodnemu varstvu, temveč zato, ker je bila izvršba neuspešna zaradi okoliščin na dolžnikovi strani (neizterljivost). Upniku le zato, ker v predhodnem postopku po izvedbi naroka po 31. členu ZIZ ni predlagal novega izvršilnega sredstva, ni mogoče očitati, da se je na ta način odrekel pravnemu varstvu, saj z nobenim od možnih izvršilnih sredstev glede na ugotovljeno ne bi mogel biti uspešen. Upnikovi opustitvi vložitve predloga za dodatno izvršilno sredstvo v predhodnem postopku zato ni mogoče pripisati učinka umika predloga za izvršbo.
Dolžnik ni zadostil pogojem po 169. členu ZIZ, saj je le pavšalno trdil, da pokojnina zadostuje za poplačilo terjatve, pri tem pa ni niti trdil, da bo do poplačila prišlo v enem letu, prav tako ni ne navedel ne izkazal zneska pokojnine, da bi bilo to sploh mogoče preizkusiti.
Navedbe dolžnika v predlogu za odlog izvršbe so ostale pavšalne in dokazno popolnoma nepodprte.
plačilo zapadlih računov - plačilo za opravljene storitve - čiščenje komunalnih odpadnih voda - spor majhne vrednosti - nedopusten pritožbeni razlog - zavrnitev dokaznega predloga - obrazložena zavrnitev - odločanje po stanju na dan zadnjega naroka za glavno obravnavo - omejeno število vlog v sporu majhne vrednosti
Tožnik zaračunava zgolj čiščenje odpadne komunalne vode, torej opravo storitve, katere toženec ni prerekal.
Zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca je ustrezno obrazložena - ugotavljanje nerelevantnih dejstev za končno odločitev je nepotrebno, torej nesmiselno in neekonomično.