Prvostopno sodišče je v predmetnem sporu presojalo ali je tožeča stranka izpolnila pogodbeno zavezo, to je postavitev in zagon obravnavane fotonapetostne elektrarne v velikosti 480 KV inštalirane moči ter ugotovilo, da zaradi manjše moči modulov navedeno ni bilo izpolnjeno. V 45. točki obrazložitve je pojasnilo, da ima izvršeni posel napake in da dejanska moč elektrarne ne presega 460kWp, temveč znaša okoli 433 oziroma 435 kWp, saj vgrajeni moduli nimajo le estetskih napak, ampak nepravilnosti, ki vplivajo na tehnične karakteristike in izkoristek modulov. To pa pomeni, da tožeča stranka ni opravila svojega pogodbeno prevzetega posla v skladu s Pogodbo solidno in kvalitetno, s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (6. člen OZ) ter v skladu z določili pogodbe, saj ni vgradila materiala in opreme, ki bi ustrezal standardom in predpisom, ki veljajo v Republiki Sloveniji.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074125
ZDR-1 člen 179. OZ člen 131.
nesreča pri delu - padec - odškodninska odgovornost delodajalca - predpostavke krivdne odgovornosti - neobstoj vzročne zveze - izključna odgovornost oškodovanca
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da škodni dogodek ni posledica nobene od sicer ugotovljenih opustitev ukrepov za varno delo s strani tožnikovega delodajalca, temveč izključno tožnikovega neskrbnega ravnanja oziroma kršenja osnovnih načel in pravil varstva pri delu. Zaradi izostanka vzročne zveze, kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti, je posledično odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnilo.
Bistveno za presojo (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka je pravilno ugotovljeno dejstvo, da do spornega dogodka sploh ni prišlo pri neposrednem delu razkladanja ali nakladanja mesa iz dostavnega vozila, ampak pri pomikanju tožnika iz hladilnice v dostavno vozilo, brez tovora, ko se je obesil na mesarski kavelj na način, da se je z obema rokama držal na kavlju s celotno svojo težo ter se pognal in z zaletom dosegel, da se je na kavlju zapeljal proti tovornemu vozilu. Padec tožnika je torej neposredna posledica dejstva, da je tožnik delovno sredstvo samovoljno uporabil v nasprotju z njegovim namenom, saj je bilo delovno sredstvo namenjeno transportu kosov mesa in ne transportu ljudi, s čimer je bil tožnik, kot izkušen in usposobljen delavec, seznanjen.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075092
ZDR-1 člen 179.
nesreča pri delu - delovna obveznost - vsebina del - dela izven delokroga - soočenje prič - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje z zaključkom, da je tožnik izven njegovega delokroga in v nasprotju z navodili samovoljno odlagal odpadke v press kontejner, zaradi česar sodišču ni treba ugotavljati okoliščin v zvezi s pokrovom press kontejnerja, nepopolno ugotovilo dejansko stanje in s tem v zvezi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je namreč tožnikovo delo po pogodbi o zaposlitvi (čiščenje dvorišča in pobiranje smeti, ločevanje odpadkov in praznjenje zabojnikov) nepravilno delilo na posamezna opravila v povezavi z ravnanjem z odpadki, ki naj bi spadala v tožnikov delokrog, in tista, ki naj bi ga (v teoriji) presegala oz. bila zunaj njega, namesto da bi pravilno ravnanje z odpadki pri drugi toženki obravnavalo kot celoto glede na dejanski potek tega dela in presodilo tudi, ali je bilo res nepričakovano, da bodo tožnik in njegovi sodelavci odpadke odnašali vse do press kontejnerja in jih odlagali vanj.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00074247
ZPP člen 212. ZIZ člen 41, 41/1. OZ člen 365.
zastaranje - pretrganje zastaranja - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - neplačilo sodne takse - sklic - nedovoljene pritožbene novote
Tožeča stranka ni izkazala, da je plačala sodno takso za predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine in pri plačilu navedla napačen sklic. Zaradi neplačila sodne takse se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine ni štel za vloženega in kot tak ni pretrgal teka zastaralnega roka.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - zavezanec za plačilo nadomestila - neposredni uporabnik zemljišča - lastnik - najemnik - davek na dodano vrednost (DDV) - neupravičena pridobitev - izdatek za drugega - stroški pravdnega postopka
V primeru najema nepremičnine je neposredni dejanski uporabnik nepremičnine najemnik, ki je posledično tudi zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.
Ker je na podlagi zakona v primeru najema nepremičnine zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča najemnik, lahko v primeru, da je NUSZ plačal lastnik nepremičnine, na podlagi 197. člena OZ lastnik od najemnika zahteva povračilo plačanega zneska. Lastnik povračila plačanega zneska od najemnika ne bi mogel zahtevati le, če bi bilo med lastnikom in najemnikom izrecno dogovorjeno, da plačilo NUSZ bremeni lastnika.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VDS00075093
ZFPPIPP člen 21, 21/1, 21/1-1, 21/1-3, 21/1-7, 261, 261/1, 261/2, 263, 301. OZ člen 9, 311, 319.
odpravnina - regres za letni dopust - stečajni postopek - odpoved terjatvi - odpust dolga - prenehanje terjatve po zakonu - prednostna terjatev - pobotanje terjatev
Zgolj dejstvo, da je bil dejanski način plačevanja tožničine obveznosti iz najemne pogodbe tak, da ji je znesek 300,00 EUR trgala toženka od plače, ne pomeni, da se je s tem toženka odpovedala 50,00 EUR višji mesečni terjatvi iz naslova najemne pogodbe. Po splošnih pravilih civilnega prava terjatev lahko preneha z odpustom dolga, vendar le, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja (319. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Česa takega tožnica niti ne zatrjuje.
Za odločitev ni relevantno, da si toženka (ob izplačilih plače) ni pridržala pravice kasneje terjati razliko v najemninah. Dejstvo, da je to razliko uveljavljala kot svojo protiterjatev v stečajnem postopku, ni nasprotno načelu vestnosti in poštenja, skladno z 9. členom OZ so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, obveznost pa ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona. Toženka je bila tako upravičena od tožnice terjati znesek 5.103,99 EUR, tako da je do te višine v stečajnem postopku po samem zakonu na podlagi 261. člena ZFPPIPP prenehala tožničina terjatev, ki jo je imela do toženke.
Zmotno je materialnopravno stališče pritožbe, da je regres za letni dopust po določbi 21. člena ZFPPIPP prednostna terjatev. Ta določba jasno določa, katere so prednostne terjatve, med njimi pa ni vsebovan regres za letni dopust delavca, ki je bil zaposlen pri stečajnem dolžniku. Razlaga jezikovno nedvoumnih oziroma jasnih zakonskih besedil ni dopustna (in claris non fit interpretatio).
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je pobotanje v stečajnem postopku preseglo zahteve iz 311. člena OZ, saj ob začetku stečajnega postopka dovoljuje celo pobotanje terjatev, ki še niso zapadle, in tudi pobotanje nedenarnih terjatev (prim. drugi odstavek 261. člena ZFPPIPP), ter da po ZFPPIPP niso predpisane nobene druge prepovedi pobotanja razen izjeme v 263. členu (ki velja za terjatve pridobljene po začetku stečajnega postopka, torej za ta spor ni relevantna). Glede na to je zmotno stališče pritožnice, da njena prednostna terjatev iz naslova odpravnine in terjatev toženke kot stečajne dolžnice do tožnice iz naslova najemnega razmerja med njima nista istovrstni, tudi sicer pa je po ZFPPIPP opredelitev terjatve kot prednostne ali navadne odločilna le v fazi poplačila, in ne na dan začetka stečajnega postopka, ko je po samem zakonu prišlo do pobotanja medsebojnih terjatev tožnice in toženke v stečajnem postopku.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074144
ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1. ZVZD-1 člen 38. Pravilnik o temeljnih kvalifikacijah za voznike motornih vozil v cestnem prometu (2010) člen 7, 7/3, 13, 13/3.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - lestev
Tožnik sicer pravilno navaja, da je toženka ravnala protipravno, ker ga ob zaposlitvi ni usposobila oziroma ga ni napotila na usposabljanje iz varnosti in zdravja pri delu (skladno z določili 38. člena ZVZD-1). Vendar pa navedena opustitev ni v vzročni zvezi s tožniku nastalo vtoževano škodo. Vzročna zveza ne izhaja že iz tožnikove trditvene podlage, saj tožnik ne navaja, da bi do škodnega dogodka prišlo, ker naj ne bi bil seznanjen, kako je treba na varen in pravilen način zavarovati oziroma privezati tovor. Da s tem ne bi bil seznanjen, ne izhaja niti iz tožnikove izpovedbe. Iz njegove izpovedbe in trditev namreč izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo, ker ni imel lestve.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja tudi na stališču, da bi mu morala toženka za varno vzpenjanje na tovornjak zagotoviti lestev. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja in Pravilnika o delih in opremi vozil pravilno ugotovilo, da lestev ni obvezna oprema tovornjaka. Nadalje je na podlagi izvedenskega mnenja in izpovedi zakonitega zastopnika toženke ugotovilo, da izvlečna stopnica omogoča varen dostop na prevozno sredstvo z zadnje strani ter da je izvlečna stopnica ustrezno oziroma varno delovno sredstvo za povzpenjanje na prikolico tovornjaka.
ZPP člen 212, 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 638, 639, 640.
podjemna pogodba - trditveno in dokazno breme - stvarne napake - uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov - nezadostne trditve - pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodba ne more preizkusiti
Tožena stranka ni podala zadostnih trditev o uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov zaradi obstoja stvarnih napak, s katerimi bi se razbremenila obveznosti plačila, zato se na tožečo stranko ni prevalilo trditveno in dokazno breme, da na delu ni napak.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - delno plačilo dolga - pripoznava dolga - pretrganje zastaranja
Zastaranje je pretrgano v skladu s 364. členom OZ, po katerem dolžnik dolg pripozna (tudi) tako, da kaj plača na račun. Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon (369. člena OZ).
Po določbi prvega odstavka 39. člena ZDR-1 je poudarek na dejanskem opravljanju dejavnosti in ne na dejavnosti, ki jo ima poslovni subjekt vpisano v registru, kar pomeni, da za presojo konkurenčne prepovedi ni odločilen datum registracije dejavnosti.
Utemeljeno toženec v pritožbi opozarja na neutemeljenost tožbenega zahtevka za povrnitev škode zaradi predpriprave pregleda cistern. Iz cenika tožeče stranke za preglede vozil in cistern izhaja, da pripravo cisterne na pregled izvede samostojni podjetnik in ne tožeča stranka. Da zato tožeči stranki zaradi predpriprave pregleda ni nastala škoda, je toženec izpostavil v pripravljalni vlogi. Teh trditev tožeča stranka ni prerekala niti ni npr. zatrjevala, da bi del plačila za predpripravo pregleda cistern pripadal samostojnemu podjetniku, preostali del pa tožeči stranki. Zato je treba v ugotovljenih okoliščinah šteti, da tožeča stranka ni bila prikrajšana zaradi kršitve konkurenčne prepovedi in ji iz tega naslova ne pripada odškodnina v obliki izgubljenega dobička.
Pri ugotavljanju vzročne zveze med kršitvijo konkurenčne klavzule in škodo v obliki izgubljenega dobička gre za rekonstrukcijo oškodovančevega poslovanja, ki bi najverjetneje nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka - kršitve konkurenčne klavzule, oziroma za sklepanje, kakšen bi bil oškodovančev dobiček v prihodnjem obdobju, ki se opravi na podlagi preteklih ter v času škodnega dogodka predvidljivih okoliščin. Opraviti je treba primerjavo oškodovančevega dejanskega položaja s položajem, ki bi ga ta imel v primeru, če oškodovalčevega dejanja ne bi bilo. Na ta način se oblikuje hipotetični scenarij "nekršitve". Predpostavka za priznanje odškodnine za povrnitev škode v obliki izgubljenega dobička je obstoj objektivne verjetnosti, da bi oškodovanec dobiček ustvaril, če mu to ne bi bilo preprečeno. Z vidika procesnega prava zadošča mejni prag zadostne verjetnosti, to je verjetnost, ki presega 50 odstotkov.
Stranki sta v pogodbi o zaposlitvi določili, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati odškodnino v dejanskem ali pavšalnem znesku 20.000,00 EUR, če ne spoštuje konkurenčne klavzule. Zmotno je pritožbeno stališče toženca, da v pogodbi o zaposlitvi določena obveznost povrnitve škode v dejanskem znesku ali pavšalnem znesku predstavlja alternativno obveznost, tj. obveznost z več predmeti, pri čemer je dolžnik dolžan dati le enega, da bi bil prost obveznosti (384. člen OZ). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je s pogodbo o zaposlitvi v tem delu dogovorjen le en predmet obveznosti, tj. plačilo denarne odškodninske obveznosti, le višina te obveznosti je bila določena različno.
Navedeno pogodbeno določilo o povrnitvi škode zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule je nejasno. Razumeti ga je mogoče kot povrnitev škode v dejanskem znesku, lahko pa tudi kot povrnitev škode v pavšalnem znesku. Ker je pogodbena določba nejasna, jo je treba razlagati v skladu s 83. členom OZ, ki določa, da je treba v primerih, ko je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini, ali je bila kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, nejasna določila razlagati v korist druge stranke.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074164
ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 171, 171/1, 179, 179/1, 179/2. ZPP člen 137, 137/2, 282, 282/1. ZVZD-1 člen 5, 12, 12/2.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - običajna praksa - opravljanje dela - soprispevek delavca - odmera nepremoženjske škode - delna sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi morala delo razmeščanja palet, ko so bile te zataknjene, opravljati dva delavca. Pravilno je zaključilo, da je bilo pričakovano, da delo opravlja en delavec. Tako se je delo tudi običajno opravljalo. Glede na dolžnost delodajalca, da zagotovi varen delovni proces v skladu s 5. členom ZVZD-1, si toženka v pritožbi neutemeljeno prizadeva za to, da njena (krivdna) odgovornost ne bi bila podana. Neutemeljeno tudi poudarja, da vse palete niso bile zataknjene, saj je do poškodbe prišlo, ko je tožnik razmeščal zataknjeno paleto, torej pri delu, ki bi ga morala opravljati dva delavca. Delo je opravljal sam, kar je bilo po pričakovanjih toženke, običajno. V tem je njeno protipravno ravnanje; torej da dela ni organizirala na pravilen način, kar je vodilo do poškodbe.
Od delavca, ki delo opravlja na običajen (s strani delodajalca predviden) način, se ne more zahtevati, da dela drugače oziroma da v nasprotju z uveljavljeno prakso prosi za pomoč sodelavca, ki sicer opravlja drugo delo. Organizacija dela je v pristojnosti delodajalca. Kljub določbi drugega odstavka 12. člena ZVZD-1 ni mogoče od delavca zahtevati, da delo opravlja v nasprotju z uveljavljeno prakso. Tožniku, ki je delo opravljal na običajen način, tako ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku škode. Če toženka dela ni organizirala tako, da bi zataknjene palete razmeščala dva delavca, mu neutemeljeno očita, da bi moral sam delo opravljati tako, da bi prosil za pomoč sodelavca, torej v nasprotju z načinom dela, kot ga je sama organizirala. Ugotovljeno dejstvo, da za pomoč ni zaprosil, tako ne vodi do presoje, da je podan njegov soprispevek k nastanku škodnega dogodka. Podana je izključna odgovornost toženke za nastalo škodo.
ZOEE člen 69, 69/7. EZ-1 člen 144. Sistemska obratovalna navodila za distribucijski sistem električne energije (2021) člen 245, 245/4. URS člen 87, 125, 153.
neupravičena obogatitev - neupravičen odjem električne energije - aktivna stvarna legitimacija - exceptio illegalis - nezakonit podzakonski akt
Po pojasnjenem navedena pogodbena podlaga ne daje aktivne legitimacije tožniku, temveč je aktivno legitimiran za uveljavljanje zahtevkov iz naslova neupravičenega odjema električne energije S. d.o.o. kot sistemski operater distribucijskega omrežja.
V četrtem odstavku 245. člena SONDSEE, na katerega se je tudi skliceval tožnik, je sicer opredeljena obveznost lastnika merilnega mesta, da solidarno in neomejeno odgovarja za neupravičen odjem skupaj z dejanskim uporabnikom sistema.
Podzakonski akti v vsebinskem smislu ne smejo določati nobenih obveznosti brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali vsaj z razlago določljivi (87. in 153. člen URS). SONDSEE kot podzakonski akt pa po pojasnjenem nedopustno določa novo obveznost.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00085250
OZ člen 9, 165, 179, 182, 299, 360. ZOZP člen 20a. ZPP člen 163, 163/6, 165, 165/2, 214, 214/2, 214/5, 286, 337.
prometna nesreča - trčenje avtomobila in kolesarja - soprispevek oškodovanca - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - denarna odškodnina - višina denarne odškodnine - primerjava z odškodninami v drugih primerih - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - intenzivnost in trajanje telesnih bolečin - povrnitev bodoče škode - strah - strah v ožjem smislu (primarni strah) - koma - strah v širšem smislu (sekundarni strah) - strah za izid zdravljenja - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - nedokončanje študijskih obveznosti - starost oškodovanca - status invalida - odločanje po stanju stvari ob koncu glavne obravnave - duševne bolečine zaradi skaženosti - tuja pomoč - zapadlost terjatve - dolžnost izpolnitve obveznosti - zastaranje odškodninske terjatve - začetek teka zastaralnega roka - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire za uveljavljanje terjatve - zaključek zdravljenja - renta - dopustitev spremembe tožbe - izguba zaslužka - mnenje izvedenca - trditveno in dokazno breme - nedovoljene pritožbene novote - odškodninska odgovornost zavarovalnice - kdaj zapade odškodninska obveznost - trenutek nastanka škode - zamuda - tek zakonskih zamudnih obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - odločanje o stroških postopka - poseben sklep o stroških postopka - izdaja posebnega sklepa
Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava pri dosoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevati tudi ugotovljen strah (anksioznost), ki tožnico dokazano omejuje ob udeležbi v prometu. Razen tega je po presoji pritožbenega sodišča premalo upoštevano, da je bila tožnica ob škodnem dogodku stara šele sedemindvajset let in bo po rednem teku stvari omejitve trpela še dolgo. Ker živi v Ljubljani, je tožnica vsakič, ko zapusti bivališče, zaradi strahu ob prečkanju ceste hudo omejena v svojih aktivnostih. Hudo je omejena tudi, ker ne zmore več praktično nobenega umskega dela oziroma udejstvovanja, pa tudi pri fizičnih aktivnostih je precej omejena. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša primerna odškodnina iz tega naslova ob 100 % temelju 95.000,00 EUR in je, glede na to, da je tožnica 80 % sama odgovorna za nesrečo, dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo za 4.000,00 EUR.
Čeprav je treba pritrditi toženki, da glede na mnenje izvedenca B., ki je kompetenten za presojanje psihičnih posledic utrpele poškodbe glave, do pretrganja zastaranja (360. člen OZ) ni prišlo, ugovor zastaranja ni utemeljen. Pritožbeno sodišče vztraja na stališču, ki ga je zavzelo v sodbi II Cp 2395/2018, da je treba pri razlagi 352. člena OZ upoštevati interes oškodovanca, da učinkovito uveljavi pravico, ki mu jo podeljuje pravni red in pravila o zastaralnem roku uporabiti glede na okoliščine konkretnega primera tako, da tožeči stranki ni nesorazmerno naloženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago. Zastaranje je institut, ki predstavlja izjemo od splošnega načela o dolžnosti izpolnitve obveznosti (9. člen OZ), zato je treba določbe o zastaranju razlagati restriktivno. Vrhovno sodišče RS se je v zadevi II Ips 10/2023 ukvarjalo z vprašanjem, ali zastaranje nepremoženjske škode, ki izvira iz istega historičnega škodnega dogodka, teče ločeno glede posamezne oblike nepremoženjske škode in zavzelo stališče, da je treba 352. člen OZ razlagati tako, da je začetek zastaralnega roka za vse oblike nepremoženjske škode praviloma vezan na isti trenutek, to je, ko je oškodovanec izvedel za obstoj in višino celotne nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče je prepričano, da v okoliščinah konkretnega primera enako velja za premoženjsko škodo za tujo pomoč.
Tudi v pritožbi zatrjevano pričakovanje tožnika, da bo za visoko ograjo na viaduktu dodaten prostor, ni življenjsko sprejemljivo. Tako visoka ograja ob cestišču vedno pomeni prepreko, na podlagi katere bi povprečno skrben človek lahko sklepal, da ni namenjena prehajanju. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da razumen in odgovoren posameznik ne skače čez visoko betonsko ograjo v popolno temo. Splošno znano tudi je, da je na začetku vsakega viadukta oznaka, da gre za viadukt. Skrben posameznik se mora zavedati, da preskok visoke varovalne ograje lahko povzroči padec z višine. Kraji, kamor se lahko pešci umaknejo, so na avtocesti posebej označeni. V nočnem času, v katerem se je zgodil padec, pa mora biti gibanje pešcev še posebej pazljivo.
DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSM00073866
ZPP člen 8. ZD člen 10, 10/2. DZ člen 4, 4/1, 4/2. ZZZDR člen 12.
dedna pravica - dedna pravica izvenzakonskega partnerja - dalj časa trajajoča življenjska skupnost (izvenzakonska skupnost) - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - medsebojna čustvena navezanost partnerjev - celovita dokazna ocena - življenjska in ekonomska skupnost
V skladu s stališči sodne prakse govorijo v prid obstoja izvenzakonske skupnosti predvsem okoliščine, kot so obstoj skupnega gospodinjstva, obstoj ekonomske skupnosti in dejstvo, da osebi v očeh okolice veljata za izvenzakonska partnerja (tako imenovana notorna skupnost). Pri navedenih okoliščinah gre zgolj za zunanje indikatorje, ki le nakazujejo na obstoj morebitne izvenzakonske skupnosti med dvema osebama. Da je določeni skupnosti mogoče pripisati kvaliteto izvenzakonske skupnosti, pa je odločilna predvsem notranja komponenta, to je, kako vsak od "partnerjev" dojema svoj odnos do drugega "partnerja", in ali se volji obeh partnerjev ujemata.
Skupno bivanje torej ni izključni pogoj za nastajanje skupnega življenja, če obstajajo utemeljeni razlogi, zaradi katerih partnerja začasno ne živita skupaj.
URS člen 14, 22, 23, 25, 33. OZ člen 557. ZZK-1 člen 243. ZPP člen 5, 8, 165, 165/3, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 354, 354/1.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - notarski zapis - sposobnost razsojanja - razumevanje postopka - alzheimerjeva bolezen - izjava pravno poslovne volje - izvedensko mnenje - zdravstveni karton - pomanjkljiva dokazna ocena - kršitev pravice do izjave - kršitev pravice do enakega obravnavanja - vrnitev zadeve v ponovno odločanje
Predmetni postopek je usmerjen v ugotavljanje zmožnosti izraziti pravo poslovno voljo, sedaj že pokojne osebe, v določnem časovnem obdobju njenega življenja. Posledično je izključena možnost neposrednega pregleda, diagnostike ter zaslišanja te osebe kot pogodbene stranke. Sodišče druge stopnje zato sprejema stališče, da je v obravnavani zadevi na mestu uporaba znižanega dokaznega standarda nadpolovične verjetnosti. Ta zahteva, da tožnica, na kateri je dokazno breme, dokaže, da je verjetnost, da je bila pokojna ob sklepanju sporne pogodbe nerazsodna, večja od verjetnosti, da je bila v tem trenutku zmožna razsojati. Ali je tožnica temu dokaznemu standardu zadostila, pa izhajajoč iz argumentacije izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.
darilna pogodba - pogodba v korist tretjega - darilna obljuba - zastaranje
Pritrditi je namreč argumentaciji pritožbe, da velja splošni del obligacijskega zakonika, torej tudi določbe o institutu pogodbe v korist tretjega, za pogodbe, ki so urejene v posebnem delu OZ. Drži tudi, da nobena izmed določb OZ, ki ureja darilno pogodbo (določbe od 533. do 545. člena OZ) ne določa, da za darilno pogodbo ni mogoče uporabiti instituta pogodbe v korist tretjega oziroma, da je njegova uporaba izključena.
odstop terjatve v zavarovanje - poroštvo - odgovornost za izterljivost - bodoče terjatve - zastaranje - pretrganje zastaranja
Res je sodišče prve stopnje navedlo, da morajo biti terjatve, za katere porok odgovarja, identificirane, vendar pa je v 11. točki obrazložitve jasno navedlo, da so bile te v poroštveni pogodbi dovolj identificirane, upoštevajoč tudi položaj toženca kot poroka, ki je bil ob odstopu terjatev zakoniti zastopnik toženke in je bil tudi oseba, ki je v imenu toženke opravila vsa dejanja toženke v zvezi z odstopom terjatev. Prav tako iz 8. člena točke b) pogodbe jasno izhaja, da se je toženec kot porok zavezal izpolniti vse obveznosti tako toženke kot Prodajalca kot tudi Dolžnika v zvezi s to pogodbo, obveznosti Prodajalca pa so se nanašale tudi na bodoče, torej še ne obstoječe terjatve, ki bi bile odstopljene.
Tudi če bi bila glede bodočih terjatev (terjatev toženke do A. d.o.o. na dan sklenitve pogodbe še ni obstajala) poroštvena izjava podana le glede odgovornosti toženke za izterljivost terjatev, pa je pomembno to, da odgovornost za izterljivost terjatev po 424. členu OZ vsebinsko pomeni zavezo, da bo prevzemnik terjatve terjatev lahko izterjal od dolžnika.
Tožnica je izterjavo poskusila doseči, saj je dosegla pravnomočnost sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine do dolžnika te terjatve, vendar je izkazano (to niti ni sporno), da z izvršbo ni uspela, družba (dolžnik) je bila v posledici zaključka stečajnega postopka, v katerem ni prišlo do razdelitve upnikom, izbrisana iz sodnega registra. Zato tožnici ni mogoče očitati, da bi morala hkrati, da bi dosegla pretrganje zastaranja, zahtevek pred sodiščem naperiti tudi zoper toženko, da bi dosegla pretrganje zastaranja tudi zoper njo. Tako ravnanje bi bilo tudi neposlovno in nelogično ter takega kopičenja zahtevkov pred sodiščem od nje ni mogoče zahtevati. S pravnomočnim izvršilnim naslovom je dosegla tudi izkaz o obstoju terjatev, le izterjati je ni mogla zaradi pomanjkanja sredstev na strani dolžnika terjatve.
URS člen 22. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZPSPP člen 24, 24/1, 24/2, 26, 26/1, 26/2. ZVarD člen 4, 4/1.
najemna pogodba za poslovni prostor za nedoločen čas - sodna odpoved najema poslovnih prostorov - primeren čas za odpoved - odpovedni rok - diskriminacija - sodba presenečenja - pravica do izjave stranke
Sodišče druge stopnje izpostavlja dejstvo, da ZPSPP dejansko varuje najemnika, ko v najemnih pogodbah za nedoločen čas določa sodno odpoved (26. člen), hkrati pa, da odpovedni rok ne sme biti krajši od enega leta (drugi odstavek 24. člena). Enoletni odpovedni rok, ki je določen v ZPSPP kot v specialnem predpisu je dejansko obdobje, namenjeno temu, da najemnik svoje poslovanje uredi na drug način, torej, da v tem času svoje poslovanje glede na to, da mu je najemno razmerje odpovedano, temu primerno prilagodi.
odgovornost za stvarne napake - obstoj škode - dejansko vprašanje - razmejitev dejanskih in pravnih vprašanj - ni predhodno vprašanje - izrek odločbe
Obstoj škode nima značaja pravnega vprašanja, pač pa predstavlja dejansko vprašanje. Ne gre za predhodno vprašanje, če je treba, da bi o zadevi sodišče lahko meritorno odločilo, ugotoviti le obstoj ali neobstoj določenih dejstev, tudi če se ta ista dejstva ugotavljajo v kakšnem drugem postopku.
Za vezanost na rešeno predhodno vprašanje mora biti v matičnem postopku predmet zahtevka ugotovitev obstoja ali neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja. Vezanost na že rešeno predhodno vprašanje se izvaja le iz izreka odločbe o pravici ali pravnem razmerju, o katerih je bilo v nekem drugem postopku odločeno kot o glavnem vprašanju. Vezanost na predhodno vprašanje nikoli ne more zajemati ugotovitev v obrazložitvi. Pravnomočen in izvršljiv namreč postane zgolj izrek sodne odločbe, ne pa razlogi v obrazložitvi.