OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00081932
ZIZ člen 267, 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3, 273.
kršitev pravice do izjave - pravica do učinkovite obrambe - preuranjena odločitev - odprava kršitev - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - ničnost kreditne pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - predlog za izdajo začasne odredbe - ureditvena (regulacijska) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - restriktiven pristop - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - kriterij nujnosti - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - grozeča škoda - pogoj reverzibilnosti - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo primarnosti prava EU - načelo učinkovitosti prava EU - sodna praksa SEU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - razlaga zakona v smislu določb direktive - učinkovitost sodnega varstva v primeru uspeha v sporu - valutno tveganje - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - pojasnilna dolžnost banke - slabo finančno stanje dolžnika - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - zadržanje učinkov - pravica do sodnega varstva - ustrezna trditvena podlaga - dokazni predlog za zaslišanje priče
Kljub dokaznemu standardu verjetnosti, ki velja v postopku za izdajo začasne odredbe, to ne pomeni, da je dokazovanje z zaslišanjem strank ali prič izključeno in da sodišče izvede le "dokazno oceno" trditev. Za to ne v ZPP ne v ZIZ ni podlage.
OZ člen 131, 131/1, 964, 965, 065/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8
porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena - znižanje dokaznega standarda - dokazni standard pretežne verjetnosti - škodni dogodek - zavarovalni primer
Pritožbeno sodišče uvodoma pripominja, da je sodišče prve stopnje ravno zato, ker je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da izvedenka preizkusa s poustvaritvijo takratnih dejanskih okoliščin ne more opraviti, skladno s sodno prakso ustrezno zaščitilo tožnikovo pravico do izjave, tako da je znižalo dokazni standard. O tem, ali je tožnik zmogel svoje dokazno breme za obstoj zatrjevanega zavarovalnega primera, je posledično presojalo z dokaznim standardom mejne (oziroma pretežne) verjetnosti in ne z dokaznim standardom prepričanja, ki sicer velja v pravdnih postopkih.
Slednja sta tudi izrecno pojasnila, da je pri izvedbi prisilnih varnostnih ukrepov (PVU) sodelovalo zadostno število oseb (ne pa premalo, kot zatrjuje tožnik), in sicer, da ni treba, da je hkrati prisotnih 5 oseb, temveč zadošča, kot v predmetni zadevi, da so na tožniku PVU najprej izvedli trije zdravstveni tehniki, nato pa sta se jima pridružila dva policista (kot izhaja iz 17. in 18. strani izvedenskega mnenja).
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti - duševne bolečine zaradi prehodno (začasno) zmanjšane življenjske aktivnosti - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - pravno priznana oblika nepremoženjske škode - zmotna uporaba materialnega prava - nalet motornih vozil - nateg vratnih mišic - dokaz s sodnim izvedencem - pravica oškodovanca do direktne tožbe proti zavarovalnici
Pravno priznana škoda je tista, ki predstavlja trajno prikrajšanje oziroma trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Odškodnina zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti se lahko odmeri le izjemoma, če gre za duševne bolečine zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali če so podane druge posebne, neobičajne posledice.
Odškodnina za škodo zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti se, če je utemeljena, praviloma upošteva pri odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - zastaranje terjatve - pretrganje zastaranja - upnikova neaktivnost - neplačilo predujma za cenitev
Uveljavljanje terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom ne pretrga teka zastaranja, če upnik kasneje odstopi od takega dejanja, a le če se je upnik želel odreči pravnemu varstvu in ne tudi, če je umik posledica nezmožnosti oprave izvršbe. Le v primeru, ko je umik zahtevka posledica nezmožnosti oprave izvršbe, namreč pride do pretrganja zastaranja, vendar le v primeru, če upnik umika ni podal iz razloga, da bi se zahtevku odpovedal, pač pa iz razlogov na strani dolžnika (neizterljivost terjatve). Morebitna aktivnost upnika pred sodiščem nima učinka pretrganja zastaranja, če upnik kasneje izgubi pravni interes za sodno varstvo, ki ga je najprej uveljavljal. Tako je bilo tudi v danem primeru, ko je bila izvršba s prodajo dolžnikove nepremičnine ustavljena iz razloga, ker upnik ni založil predujma za njeno cenitev.
neupravičena obogatitev - pritožbene novote - gospodarski spor majhne vrednosti - dopustni pritožbeni razlog
Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).
ALTERNATIVNO REŠEVANJE SPOROV - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - TRANSPORTNO PRAVO
VSL00081485
Konvencija o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (CMR) člen 1, 1/1, 2, 2/1. Konvencija o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz (Montrealska konvencija) člen 1, 1/1, 1/2, 18, 18/1, 18/3, 18/4, 38, 38/1. ZPPCP-1 člen 82, 82/1, 82/5. ZARSS člen 16, 16/3, 18, 18/3, 18/5. ZPP člen 141a, 142.
gospodarski spor majhne vrednosti - mednarodni prevoz blaga - prevoz blaga v cestnem prometu - letalski prevoz - izguba pošiljke - odgovornost prevoznika v cestnem prometu - očitna napaka - omejitev višine odškodnine - huda malomarnost - povrnitev separatnih stroškov - informativni narok - alternativno reševanje sporov - vabilo na narok - osebno vročanje
Sicer drži, da se skladno s četrtim odstavkom 18. člena Montrealske konvencije v primeru prevoza po kopnem, ki se opravi zunaj letališča v okviru izvajanja pogodbe za letalski prevoz za namen dobave pošiljke naslovniku, šteje, da je vsaka škoda posledica dogodka, ki se je zgodil med letalskim prevozom. Vendar pa je ta domneva izpodbojna in velja samo v primeru, če ni dokazov o nasprotnem. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je do škodnega dogodka prišlo v odseku poti s cestnim prevozom, in sicer po tem, ko je toženka po zaključenem letalskem delu prevoza pošiljko pripeljala v svoje skladišče, od koder bi jo morala po cesti pripeljati do tožničinega sedeža. Ker je ugotovljeno, da je do škodnega dogodka prišlo v odseku poti s cestnim prevozom, domneva, da je vsaka škoda posledica dogodka, ki se je zgodil med letalskim prevozom, v obravnavani zadevi ne pride v poštev, posledično za presojo toženkine odgovornosti za izgubo pošiljke ni mogoče uporabiti določb Montrealske konvencije.
Toženka pošiljke ni izgubila namerno in se tudi ni zavedala možnosti nastanka škode, do izgube pošiljke pa je prišlo zato, ker je toženkin delavec zaradi podobnosti identifikacijskih številk na tožničini in drugi pošiljki ti številki zamenjal, tako da je na tožničini pošiljki pomotoma videl številko druge pošiljke, namenjene v Singapur, zaradi česar je bila pošiljka iz toženkinega skladišča pomotoma poslana napačnemu naslovniku v Singapur, kjer se je kljub toženkinemu prizadevanju za vrnitev pošiljke le-ta izgubila.
Tožničin očitek toženki, da pred pošiljanjem ni ustrezno preverila, kam je pošiljka namenjena, ne utemeljuje zaključka o hudi malomarnosti, ker ni bilo nobene razumne potrebe, da bi se poleg identifikacijske številke pošiljke dodatno preverjal še namembni naslov, ki je s to številko povezan. Tudi po presoji pritožbenega sodišča se upoštevajoč izjemno redko pojavnost zmotne zaznave identifikacijske številke pošiljke dodatno preverjanje identifikacijske številke oziroma namembnega naslova ne pričakuje od povprečnega prevoznika, temveč kvečjemu od posebej pazljivega prevoznika, zato odsotnost dodatnega preverjanja namembnega naslova ne utemeljuje obstoja hude malomarnosti.
Tretji odstavek 18. člena ZARSS določa, da se vabilo na informativni narok strankam vroči osebno. Tretji odstavek 16. člena ZARSS določa, da se vročanje vabil na srečanja in naroke v okviru postopkov alternativnega reševanja sporov po tem zakonu opravi po pravilih pravdnega postopka. Iz podatkov spisa (vabilo na informativni narok o mediaciji na list. št. 34 spisa) je razvidno, da je bilo vabilo na informativni narok o mediaciji strankama in njunima pooblaščencema poslano po elektronski pošti, kar ne ustreza pravilom pravdnega postopka o osebnem vročanju, skladno s katerimi se pisanja osebno vročajo tako, da se vročajo po (fizični) pošti z osebnim vročanjem ali po varni elektronski poti (142. in 141.a člen ZPP). Ker toženka ni bila pravilno vabljena na informativni narok o mediaciji, ni dolžna nasprotni stranki povrniti stroškov tega naroka.
SPZ člen 24, 25, 32, 33, 34, 35, 36. ZPP člen 8, 324. OZ člen 538.
posestno varstvo - varstvo pred motenjem posesti - motenjski spor - vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja - prepoved bodočega motenja - zadnje mirno posestno stanje - zadnja mirna posest - neposredna in posredna posest - soposest - opustitev posesti - motilno dejanje - samovoljno in protipravno motilno ravnanje - ekonomski interes v posestnem sporu - pravica do posesti - zahtevek v petitorni pravdi - dokazno breme - stopnja prepričanja kot dokazni standard - bodoče negotovo dejstvo - možnost dostopa - parkiranje - dostop z vozili - prepričljiva dokazna ocena - prekarij - najemna pogodba - posodbena pogodba
Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja ter je izključeno odločanje o pravici do posesti in pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti, ali odškodninskih zahtevkih.
Sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje (dejansko) stanje (so)posesti in ne glede na morebitne pravice do posesti oziroma prenehanje teh pravic.
OZ člen 9, 299, 329, 378, 381. ZPP člen 353, 442, 458.
postopek v sporu majhne vrednosti - spor majhne vrednosti - pogodbena kazen
Kot je tožencu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bil tožencu znesek 10 EUR na računu za mesec marec 2023 pravilno zaračunan. Toženec nima prav, da mu tožnica tega zneska ne bi smela zaračunati, ker me je tudi po računu za mesec april 2023 zaračunala 10 EUR pogodbene kazni. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje sta namreč pravdni stranki sklenili dve različni pogodbi za dogovorjene storitve in k vsaki aneks, ki jih je toženec podpisala in soglašal z njuno vsebino.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00081635
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3, 272/2-3, 273. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2.
kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - trditveno in dokazno breme - verjetnost obstoja terjatve - pojasnilna dolžnost banke - namen zavarovanja z začasno odredbo - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - reverzibilnost začasne odredbe - zadržanje plačila - odlog plačila
Pri tehtanju neugodnih posledic oziroma položajev pravdnih strank je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je toženka finančna institucija, ki ima terjatev zavarovano s hipoteko na dveh nepremičninah in ki ji začasen odlog plačevanja glede na obseg njenega finančnega kapitala ne bo povzročil večjih finančnih izgub. Premoženjski položaj tožnice ni odločilen, pomembne so neugodne posledice, ki bi v primeru neizdaje predlagane začasne odredbe lahko nastale tožnici, in ki so povezane predvsem s sodnimi postopki za uveljavitev njenih povračilnih zahtevkov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV
VSL00081227
ZPSVIKOB-1 člen 1, 3, 4, 6, 27, 33, 48. ZPP člen 192.
izključna krajevna pristojnost - odškodninska odgovornost bank - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - odločba o izrednih ukrepih - izbris obveznic - imetniki podrejenih obveznic - pravica do izjave - nov zakon - eventualno sosporništvo
Tožniki se ob vložitvi obravnavane pritožbe pa tudi ob vložitvi tožbe niso mogli soočiti z naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditvijo odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke. To pomeni, da se niso mogli izjaviti niti o procesnih možnostih razpolaganja z zahtevki skladno z novo zakonsko ureditvijo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00081331
ZIZ člen 15, 270, 270/2. OZ člen 107. ZPP člen 7, 7/2.
prodaja poslovnega deleža - začasna odredba - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - dokazni standard - verjetnost - odstop od pogodbe pred iztekom roka - smiselna uporaba ZPP - nezatrjevana dejstva
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do pritožničinih trditev, da je nasprotnica zavarovanja prodajo poslovnih deležev, h kateri se je zavezala prizadevati, ovirala, ko je zoper svoja sopogodbenika predlagala izvršbo in z njo dosegla zastavno pravico na njunem deležu v družbi F. Dejstva iz tega sklopa, če so verjetna, bi lahko bila pomembna (v odvisnosti tudi od procesnega gradiva, ki ga je v svojo obrambo uveljavljala nasprotnica zavarovanja) s stališča 107. člena OZ, po katerem je dopusten takojšen odstop od pogodbe, če je iz sopogodbenikovega ravnanja očitno, da je ne bo izpolnil.
Neoporekanje nezatrjevanim (oz. nekonkretno zatrjevanim) dejstvom ne more zasnovati dejanske podlage za sodno odločbo.
Na splošno v postopku zavarovanja ni nujno (tako kot v pravdi) izčrpati vse dokazne ponudbe glede odločilnih dejstev; tipično bodo imeli "likvidnejši" listinski dokazi prednost, glede na naravo (zatrjevanega) spornega razmerja pa je včasih treba poseči tudi po personalnih dokazih, vendar niti v tem okviru ni treba izvesti vseh zaslišanj, pač pa se omejiti na tista, ki glede na zatrjevane okoliščine primera obetajo najkakovostnejše ugotovitve (prednost imajo osebe, ki so bolje seznanjene z zadevo, in priče - kar je pogosto nasprotno pravkar navedeni prvi skupini -, ki za izid zadeve niso močno zainteresirane.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - SODSTVO
VSL00081445
ZPP člen 1, 17, 17/2, 32, 32/1, 46, 48, 165, 165/3. ZDSS člen 5, 5/2, 5/2-b, 7, 7/2. OZ člen 190, 198.
stvarna pristojnost - spor o pristojnosti med specializiranim sodiščem in sodiščem splošne pristojnosti - delovno ali redno sodišče - sodišče splošne pristojnosti - pristojnost delovnega sodišča - spor iz delovnega razmerja - neupravičena obogatitev - spor iz civilnopravnega razmerja - naknadna razveljavitev sodbe - uspeh stranke v postopku z revizijo - povrnitev neupravičeno pridobljenih prejemkov - naknadno odpadla podlaga - sodna praksa - pravna narava zahtevka - navedbe v tožbi - varstvo pravic delavca - sklepanje po nasprotnem razlogovanju
V obravnavnem primeru ne gre za odločanje o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, temveč za povrnitev zneskov v posledici odpadle podlage. Vsebina oziroma narava zahtevka iz delovnega razmerja, ki se je uveljavljala v delovnem sporu, ne more biti podlaga za presojo pristojnosti v pogledu zahtevka, ki ga tožnica uveljavlja na podlagi neupravičene obogatitve. Ker gre za spor iz civilnopravnega razmerja, je za odločanje o njem stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV
VSL00081228
ZPSVIKOB-1 člen 1, 3, 4, 6, 27, 33, 48. ZPP člen 192.
izključna krajevna pristojnost - odškodninska odgovornost bank - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - odločba o izrednih ukrepih - izbris obveznic - imetniki podrejenih obveznic - pravica do izjave - razveljavitev sklepa - nov zakon - eventualno sosporništvo
Druga toženka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da tožniki, ki s tožbo uveljavljajo odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke, zahtevek zoper primarno in podredno toženko uveljavljajo na različnih pravnih podlagah, tožbo pa vlagajo zoper Banko in podredno poslovno banko.
Po uveljavitvi novega zakona ZPSVIKOB-1 sodišče prve stopnje ni dalo možnosti strankam, da se v postopku izjavijo ter jim glede na določeno izključno krajevno pristojnost ni dalo možnosti, da se pred odločitvijo o pristojnosti sodišča izjavijo glede zakonskih sprememb, vključno z učinki teh sprememb na zasnovo tožbe oziroma z morebitno prilagoditvijo zahtevka.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00081639
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 272, 272/2, 272/3. OZ člen 87.
tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - potrošniška kreditna pogodba - kreditna pogodba - hipotekarni bančni kredit - kredit v CHF - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - obstoj verjetnosti terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - preplačilo - valutno tveganje - Direktiva Sveta 93/13/EGS - razvoj sodne prakse - novejša sodna praksa - sodna praksa SEU - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - pojasnilna dolžnost banke - nepošten pogodbeni pogoj - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU
V tej pravdi se s stopnjo verjetnosti nakazuje, da v primeru, če bi bili zahtevki tožnikov utemeljeni, polnega učinka končne meritorne odločitve v tej pravdi in polnega učinka Direktive ne bo mogoče zagotoviti brez začasnega zavarovanja, s katerim bi se zadržalo plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi spornih pogodb. To pa je - poleg verjetnosti obstoja terjatve na ničnost pogodbe - edini relevantni pogoj, ki ga je mogoče postaviti tožnikoma za utemeljitev predlaganega zavarovanja, če naj se nacionalna zakonodaja in sodna praksa razlagata lojalno, kot nalaga sodba SEU C-287/22.
Glede na navedeno se izkaže, da evroskladna razlaga relevantnih določb ZIZ v navedenih potrošniških sporih omogoča znatno znižane standarde sicer strogo pojmovanih pogojev za ureditvene začasne odredbe.
spor majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave - predodelitev zadeve drugemu sodniku - napačen pravni pouk - kazenska ovadba zoper razpravljajočega sodnika - neopravičljivi razlogi za preklic naroka - Sodni red
Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da vložena kazenska ovadba toženca (in priče) zoper sodnico, kar ponovno izpostavlja pritožnik v pritožbi, ni razlog, zaradi katerega se toženec ni mogel udeležiti razpisanega naroka. Vložena kazenska ovadba zoper razpravljajočo sodnico tudi ni razlog za preklic in preložitev naroka, pri čemer stališče druge sodnice v drugi pravdni zadevi, na katerega se ponovno sklicuje pritožnik, ni zavezujoče za odločitev v predmetni pravdni zadevi. Kazenska ovadba še ni dokaz, da je bilo v njej naznanjeno kaznivo dejanje storjeno, zato niso pravno upoštevne sicer obširne navedbe pritožnika, s katerimi se zavzema za drugačno stališče.
Tožnica je s toženko sklenila Partnerski sporazum o sodelovanju pri izvajanju projekta C. v Mestni občini D. z dne 27. 2. 2020 (Partnerki sporazum - A5), na podlagi katerega je toženka za tožnico opravila 160 ur študentskega dela, za kar je prejela plačilo v višini 1.217,60 EUR neto po urni postavki 9 EUR bruto. Tožnica je uveljavljala, da je bila toženki po pomoti obračunana urna postavka v višini 9 EUR bruto namesto 9 EUR bruto bruto, zato od toženke, ki je bila zaradi tega obogatena, po prvem odstavku 190. člena OZ zahteva vrnitev preveč izplačanega neto zneska v višini 353,60 EUR, toženka pa je ugovarjala, da ni prišlo do pomote, ampak je bil takšen dogovor.
Toženka je podpisala Partnerski sporazum, kjer je bilo izrecno določeno, da je seznanjena s celotnim besedilom javnega razpisa, razpisno dokumentacijo in Navodil, zato se neupravičeno sklicuje, da je Navodila in Metodologija ne zavezujejo in z njimi ni seznanjena. S podpisom Partnerskega sporazuma je potrdila, da je seznanjena z vsemi pogoji razpisa, torej tudi s tem, da predstavlja 9 EUR strošek, ki bo izplačan tožnici in iz katerega bo slednja plačala delo študentov, da gre torej za bruto bruto znesek in ne za bruto urno postavko toženke. Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije, Navodil in Partnerskega sporazuma ni imelo podlage za zaključek, da je toženka utemeljeno verjela, da znaša plačilo 9 EUR bruto na uro. Toženka s tem v zvezi v odgovoru na pritožbo neutemeljeno uveljavljala, da je tožnica v neopravičljivi zmoti. V neopravičljivi zmoti je bila kvečjemu toženka, ki glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije in Navodil ni imela podlage za sklepanje, da ji pripada plačilo v višini 9 EUR bruto na uro. Tudi če bi bila pogodbena določila nejasna, pa to ne pomeni, da je bilo doseženo soglasje volj obeh strank, da znaša urna postavka 9 EUR bruto. Da bi bilo doseženo soglasje volj o urni postavki v višini 9 EUR bruto, sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo, ampak je zmotno štelo, da je toženka imela podlago za to, da je verjela, da je urna postavka 9 EUR bruto, kar pa, kot že rečeno, ne pomeni, da je bilo tudi dogovorjeno plačilo v takšni višini.
neupravičena obogatitev iz naslova preveč izplačanih plač - neopravičljiva zmota - soglasje volj pogodbenih strank - celotno bruto plačilo - urna postavka - študentsko delo
Toženka je podpisala Partnerski sporazum, kjer je bilo izrecno določeno, da je seznanjena s celotnim besedilom javnega razpisa, razpisno dokumentacijo in Navodil, zato se neupravičeno sklicuje, da je Navodila in Metodologija ne zavezujejo in z njimi ni seznanjena. S podpisom Partnerskega sporazuma je potrdila, da je seznanjena z vsemi pogoji razpisa, torej tudi s tem, da predstavlja 9,00 EUR strošek, ki bo izplačan tožnici in iz katerega bo slednja plačala delo študentov, da gre torej za bruto bruto znesek in ne za bruto urno postavko toženke.
Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije, Navodil in Partnerskega sporazuma ni imelo podlage za zaključek, da je toženka utemeljeno verjela, da znaša njeno plačilo 9,00 EUR bruto na uro. Toženka s tem v zvezi v odgovoru na pritožbo neutemeljeno smiselno uveljavlja, da je bila tožnica v neopravičljivi zmoti. V neopravičljivi zmoti je bila kvečjemu toženka, ki glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije in Navodil ni imela podlage za sklepanje, da ji pripada plačilo v višini 9,00 EUR bruto na uro. Tudi če bi bila pogodbena določila nejasna, to ne pomeni, da je bilo doseženo soglasje volj obeh strank, da znaša urna postavka 9,00 EUR bruto. Da bi bilo doseženo soglasje volj o urni postavki v višini 9,00 EUR bruto, sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo, ampak je zmotno štelo, da je toženka imela podlago za to, da je utemeljeno sklepala o obstoju dogovora, da je urna postavka 9,00 EUR bruto, kar pa, kot že rečeno, ne pomeni, da je bilo tudi dogovorjeno plačilo v takšni višini. Ker urna postavka v višini 9,00 EUR bruto na uro ni bila dogovorjena, se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na odločitev v zadevi VIII Ips 256/2016, kjer je bila v pogodbi o zaposlitvi in aneksih določena plača v previsokem znesku, delodajalec pa je zahteval vrnitev plače, ki je bila določena v nasprotju z veljavno zakonodajo.
spor majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave - predodelitev zadeve drugemu sodniku - napačen pravni pouk - kazenska ovadba zoper razpravljajočega sodnika - neopravičljivi razlogi za preklic naroka - Sodni red
Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da vložena kazenska ovadba toženca (in priče) zoper sodnico, kar ponovno izpostavlja pritožnik v pritožbi, ni razlog, zaradi katerega se toženec ni mogel udeležiti razpisanega naroka. Vložena kazenska ovadba zoper razpravljajočo sodnico tudi ni razlog za preklic in preložitev naroka, pri čemer stališče druge sodnice v drugi pravdni zadevi, na katerega se ponovno sklicuje pritožnik, ni zavezujoče za odločitev v predmetni pravdni zadevi. Kazenska ovadba še ni dokaz, da je bilo v njej naznanjeno kaznivo dejanje storjeno, zato niso pravno upoštevne sicer obširne navedbe pritožnika, s katerimi se zavzema za drugačno stališče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00082527
URS člen 22, 23, 25. OZ člen 6, 6/1, 197, 393, 393/1, 393/2, 404, 404/1. SPZ člen 68. SZ-1 člen 24, 24/4. ZPP člen 8, 11, 214, 285, 286.a, 314, 337, 337/1, 339, 339/1, 356. ZSZ člen 62, 62/1. Uredba o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode (2015) člen 44.
solastnina - bremena skupne stvari - stroški uporabe - najemnik - delna sodba - prekluzija dejstev - nedovoljene pritožbene novote
Pritožbeno sodišče tudi soglaša stališčem sodišča prve stopnje, da je potrebno razlikovati med stroški, ki se nanašajo na celo stvar in jih v skladu z 68. členom SPZ krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev, in individualnimi stroški posameznega solastnika, ki nastanejo v posledici njegovega delovanja in so vezani na dejansko uporabo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da stroški električne energije (omrežnina in obračunska moč) ter stroški kupljenega kurilnega olja za ogrevanje po računih z dne 6. 8. 2021, 18. 1. 2022, 22.8. 2022 in 20. 1. 2023 ne sodijo med bremena skupne stvari v smislu 68. člena SPZ, ker gre za stroške, ki so jih solastniki dolžni plačati glede na dejansko porabo.
Pritožbeno ni sporno, da v sporni nepremičnini, in sicer na delu, ki je v posesti toženke, od 1. 8. 2023 biva najemnik, s katerim je toženka sklenila najemno pogodbo. Sodišče prve stopnje se po mnenju pritožbenega sodišča glede zavrnitve tega dela tožbenega zahtevka neutemeljeno sklicuje, da bi glede na določbo četrtega odstavka 24. člena SZ-1 tožnik moral najprej povrnitev tega stroška zahtevati od najemnika. Kajti navedena določba SZ-1 ureja razmerje med najemnikom in lastnikom stanovanja, na kar kaže umeščenost navedene določbe v II.3. poglavje SZ-1 z naslovom „Razmerje lastnik – najemnik“, v predmetni zadevi pa ne gre za takšno razmerje, temveč za razmerje med solastnikoma, za katero se kot lex specialis uporabi določba 68. člena SPZ. Ker je tožnik solastnik nepremičnine, spornega kurilnega olja za ogrevanje po naročilnici z dne 13. 7. 2023 pa ne bo koristil zgolj zase, temveč tudi toženka, ki bo na ta način svojemu najemniku zagotavljala ogrevanje preko skupne kurilne peči, gre pri teh stroških za stroške uporabe, ki se nanašajo na celo stvar (v smislu 68. člena SPZ). Zato jih je na podlagi 68. člena SPZ dolžna kriti tudi toženka.
Pritrditi je tudi pritožbi, da stroški pregleda kurilne naprave predstavljajo breme skupne stvari, saj gre za (eno) skupno kurilno napravo, ki služi za ogrevanje celotne stavbe, tožnik pa je v skladu s skrbnostjo dobrega gospodarja (prvi odstavek 6. člena OZ) v skladu s predpisi dimnikarju dve zaporedni leti omogočil, da pregleda kurilno napravo. Šlo je torej za dolžno ravnanje, ki ni vezano na pogostost uporabe kurilne naprave. Argument sodišča prve stopnje, da bi lahko toženka kurilno napravo (začasno) izbrisala iz evidence, če bi se tožnik izselil iz sporne nepremičnine, zaradi česar letni strošek pregleda kurilne naprave (v skladu s podzakonskim predpisom v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) ne bi nastal, ni življenjsko sprejemljiv, saj en solastnik od drugega solastnika ne more zahtevati (oziroma razumno pričakovati), da sporne nepremičnine sploh ne bo uporabljal.