ZNISESČP člen 2, 2/1.. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1/2, 64/1/4.
pravice in obveznosti po ZNISESČP - sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - verifikacija stare devizne vloge - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - prenos sredstev
Glede na nesporno dejstvo, da je do prenosa sredstev na drugo devizno vlogo tožeče stranke v skupnem znesku 101.398,07 DKK prišlo dne 3. 1. 1992 in da je stanje predmetne devizne vloge po navedenem prenosu znašalo 96.470,31 DKK, kar je po ugotovitvi tožene stranke bilo stanje devizne vloge na dan 31. 12. 1991, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka zmotno oziroma vsaj preuranjeno upoštevala obravnavani prenos sredstev na drugo devizno vlogo tožeče stranke pri ugotavljanju stanja predmetne devizne vloge na dan 31. 12. 1991 ter zmanjšala terjatev tožeče stranke za znesek, ki je bil prenesen na drugo devizno vlogo. Tožena stranka je pri tem nepravilno uporabila materialno pravo, saj prenosa na drugo devizno vlogo dne 3. 1. 1992, to je po 31. 12. 1991, glede na določbo prvega odstavka 2. člena ZNISESČP ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju stanja devizne vloge na dan 31. 12. 1991, ampak je treba ugotoviti, ali je prišlo do dejanskega izplačila sredstev iz predmetne devizne vloge. S svojim ravnanjem je tožena stranka po eni strani zmotno uporabila materialno pravo, po drugi strani pa je tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje.
ZNISESČP člen 2, 2/1, 2/2.. ZUS-1 člen 59, 59/1, 63, 63/1.. ZUP člen 42, 42/1.. Protokol 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 1.
pravice in obveznosti po ZNISESČP - sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - prenos sredstev na privatizacijski račun - verifikacija stare devizne vloge - predlog za združitev postopkov
Sodišče je zavrnilo predlog za združitev predmetne zadeve I U 815/2019 z zadevo I U 817/2019, saj niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predmet sodne presoje v zadevi I U 817/2019 namreč ni isti upravni akt, poleg tega tudi predmet odločanja v postopkih za izdajo izpodbijanih upravnih aktov oziroma v upravnem sporu ni isti, saj vsaka od tožečih strank uveljavlja svojo polovico devizne vloge zapustnice.
Tožeča stranka še trdi, da je izpodbijana odločitev napačna, ker ne upošteva, da je do prenosa z devizne vloge na JPR prišlo brez njene vednosti in volje ter da sredstev ni uporabila v privatizaciji. Kot je že presodilo Vrhovno sodišče RS v sodbi, X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 (s katero je Vrhovno sodišče RS spremenilo sodbo, I U 323/2017 z dne 28. 5. 2018, na katero se tožeča stranka sklicuje, tako da je tožbo zavrnilo), ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR po ZNISESČP ni pravno relevantno. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Drugi stavek drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvi stavek tega člena (niti v drugi stavek prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci ... v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Po izvedenem prenosu na JPR je upniško - dolžniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Ravnanje nekdanjih upnikov pri prenosu sredstev z računa Banke pri tem ni bistveno, saj je razlog za prenos deviznih vlog nastal izven sfere Banke. Kot je sodišče že pojasnilo, Republika Slovenija odgovarja za obveznosti, ki jih ima Banka do varčevalcev, ker je bila njena lastnica in je v tej vlogi (lahko) prenesla njeno premoženje na novo banko. Če pa Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko v izpodbijanem aktu ni ugotavljala volje oziroma ravnanja tožeče stranke pri prenosu sredstev na JPR. Za pravilno rešitev spora je pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke. Za odločitev v tej zadevi je tudi povsem nepomembno, ali je tožnik prenesena sredstva na JPR v privatizaciji uspel unovčiti ali ne. Zadeva Fabian proti Madžarski pred ESČP, na katero se sklicuje tožeča stranka pa ni primerljiva z obravnavano zadevo, saj je v navedeni zadevi šlo za vprašanje pravic iz pokojninskega zavarovanja.
davek na dodano vrednost (DDV) - vračilo DDV - vračilo davka - stranka v postopku - pravni interes
Na podlagi četrtega odstavka 43. člena ZUP mora subjekt, ki zahteva udeležbo v upravnem postopku navesti, v čem je njegov pravni interes, česar pa prvotožeča stranka v obravnavani zadevi zadevi ne zatrjuje. Iz navedene vloge izhaja le zatrjevanje prvotožeče stranke, da je bila nanjo prenesena terjatev v sodnem postopku, s čimer tudi po mnenju sodišča ni izkazala obstoja pravnega interesa za konkreten davčni postopek obravnave zahteve prvotožeče stranke za izdajo odločbe za vračilo presežka DDV po obračunu DDV za obdobjr april - junij 2016, ki ga je davčnemu organu predložil davčni zavezanec B. d.o.o. - v likvidaciji.
davek na dodano vrednost (DDV) - neplačan davek - vračilo preplačanega davka - obvestilo o pobotu - pravni interes
Prva in drugotožeča stranka sta v pripravljalni vlogi 23. 9. 2019 sodišče obvestili, da nimata več pravnega interesa za tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek, da naj davčni organ izda odločbo o vračilu DDV, saj je temu delu zahtevka toženka izvensodno ugodila.
Sodišče je na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 zaradi umika tožbe zoper sklep Finančne uprave RS DT 42301-335677/2016-24 z dne 6. 6. 2018 postopek ustavilo. Na podlagi 2. točke prvega odstavka 46. člena ZUS-1 v pripravljalnem postopku o umiku tožbe odloča predsednica senata.
izvajanje televizijske dejavnosti - odmera letnega plačila - zakonsko določen rok - prihodek
Če se odmerja letno plačilo za tekoče koledarsko letu 2019, se letno plačilo odmeri na podlagi višine prihodkov iz naslova izvajanja televizijske dejavnosti za leto 2018. Tožnik zato nima prav, da bo za koledarsko leto 2019 dolžan sporočiti podatke šele do 31. marca 2020, ker da obveznost za plačilo za leto 2019 (zaradi še ne iztečenega leta 2019 (v času izdaje izpodbijane odločbe - op. sod.)) še ni mogla nastati. Plačilo po 38. členu ZAvMS je namreč nedvomno vsakoletna obveznost zgoraj opredeljenih zavezancev, višina plačila pa je odvisna od višine prihodkov preteklega koledarskega leta teh zavezancev. To pa pomeni, da bo tožnik za odmero plačila za leto 2020 dolžan toženki sporočiti višino prihodkov, nastalih v letu 2019, in sicer do 31. marca 2020.
Obvestilo toženki o višini prihodkov iz izvajanja televizijske dejavnosti vsem izdajateljem televizijske dejavnosti, kot tudi ponudnikom avdiovizualnih medijskih storitev na daljavo (do 31. marca vsako leto), je za vse zavezance (torej tudi tožnika), zakonsko določena obveznost, ki jo morajo zavezanci spoštovati, saj v nasprotnem primeru nastopi (tudi) zakonsko določena posledica, tj. da se pri odmeri plačila upošteva celoten prihodek iz izvajanja televizijske dejavnosti oziroma s ponujanjem avdiovizualnih medijskih storitev na daljavo. Zato so po oceni sodišča pravno nerelevantna tudi vsa tožnikova nadaljnja izvajanja v zvezi s tem (da ne zadošča seznanitev z obveznostjo na spletni strani, da je sporen način poziva toženke, idr).
stavbno zemljišče - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - zazidano stavbno zemljišče - tlorisna površina objekta in zemljišča - merila za odmero nadomestila
NUSZ se v primeru zazidanega (oziroma po ZUreP-2 "pozidanega") stavbnega zemljišča plačuje od čiste tlorisne površine poslovnega prostora in prostorov, ki so funkcionalno povezani z njimi, če občina tako določi pa tudi od površine zemljišč, ki so namenjena poslovni dejavnosti. Zakon torej ne daje podlage za kakšrno koli povezavo med celotno površino zemljišča - tudi pripradajočega zemljišča oziroma stavbišča - in odmero NUSZ, saj kot podlago za odmero nadomestila predpisuje izključno dejansko površino, ki je v uporabi za poslovno dejavnost. Poleg tega gre pri tem parametru za površino prostorov oziroma zemljišč, ki je opredeljena na podlagi očitno in na prvi pogled drugačnih kriterijev kot površina stavbne oziroma gradbene parcele, in s tem za dve povsem različni lastnosti nepremičnine, med katerima ni neposredne povezave.
Dovozna pot ali parkirišče za stranke s tožnikovim poslovanjem nista funkcionalno povezani nič manj, kot npr. hodnik, sanitarije ali čakalnica, saj so vse te površine nujno potrebne za normalno uporabo poslovnih prostorov.
ZBPP člen 1, 24, 24/5, 26, 26/1, 26/1-1. ZIKS-1 člen 98a.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - namen brezplačne pravne pomoči - pravno svetovanje
Glede na tožnikove navedbe, da se prošnja za BPP nanaša na postopanje ZPKZ ... v obdobju 2012 - 2016 ter da zoper odločbo oziroma odločbe o namestitvi po 98a. členu ZIKS-1 pritožbe ni vložil, je toženka pravilno ugotovila, da dodelitev zaprošene BPP v predmetni zadevi po določbah ZBPP ni mogoča.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-a, 8/3-d. ZMZ-1 člen 84, 84/1-1, 84/1-3.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - istovetnost - zloraba postopka - ovire za vračanje - objektivni kriterij - zmotna uporaba materialnega prava
Tožena stranka ni utemeljila, zakaj šteje, da obstoji očiten dvom v prosilčevo istovetnost, ampak je na podlagi ugotovitve, da tožnik nima osebne izkaznice, le posplošeno sklepala, da je želel namerno prikriti svojo pravo identiteto, čeprav je iz razlogov izpodbijanega sklepa razvidno, (1) da tožnik med postopkom ni spreminjal svojih osebnih podatkov in (2) da je pojasnil, da je osebno izkaznico v Turčiji skril zaradi strahu, da mu je ne bi vzela grška policija. Zato so v tem delu razlogi izpodbijanega sklepa tako bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti.
V zvezi z odreditvijo ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, saj za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito v ZMZ-1 v navedenih okoliščinah, ko objektivni kriteriji iz točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, na podlagi katerih bi tožena stranka lahko sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi, niso ustrezno implementirani, ni zakonske podlage.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 29, 214, 236.
carina - zahteva za vračilo uvoznih dajatev - povezane osebe - vrnitev preveč plačane carine - carinska vrednost - naknadna uskladitev transakcijske cene - transferne cene - sodba SEU
To, kar želi v obravnavanem primeru doseči tožeča stranka, je poskus naknadne uskladitve (znižanja) transakcijske cene s sklicevanjem na novo transferno ceno in ne za uveljavljanje vračila preveč plačane carine zaradi nepravilne carinske vrednosti v carinskih deklaracijah ob sprostitvi v prost promet. Obravnavane carinske deklaracije so bile namreč vložene kot redne deklaracije, od tam določene vrednosti blaga pa so bile obračunane carinske dajatve. Ne gre torej za to, da bi bila v deklaracijah navedena vrednost arbitrarna ali fiktivna ali da cene ob prodaji blaga ni bilo mogoče določiti. Tudi tožbeno zatrjevanje, da je bilo blago sproščeno v prost promet na podlagi začasne vrednosti blaga, nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju.
poštne storitve - spor med operaterjem in končnim uporabnikom - carinjenje blaga - stroški
Carinjenje oziroma carinsko posredovanje samo po sebi sicer ne pomeni poštnih storitev iz 18. točke drugega odstavka ZPSto-2, vendar pa je v primeru, če je opravljeno zaradi zagotavljanja teh storitev oziroma v njihovem okviru, s temi storitvami povezano oziroma celo prepleteno do take mere, da ga ni mogoče obravnavati ločeno od teh storitev. Toženka je zato ravnala pravilno, ko je spor med tožnico in prizadeto stranko obravnavala po 62. členu ZPSto-2.
Iz splošnih pogojev med drugim izhaja, da dajejo izvajalcu poštnih storitev podlago za izvajanje in obračun storitev carinskega posredovanja po veljavnem ceniku za pošiljke, ki jih naslovnik uvaža prek tega izvajalca.
Po določbah tožničinih Splošnih pogojev pomeni, da je tožnica prizadeti stranki lahko zaračunala storitve carinskega posredovanja, ki jih je opravila v zvezi s tem. Na to pa po presoji sodišča ne vpliva okoliščina, da prizadeta stranka storitev carinskega posredovanja ni naročila neposredno pri tožnici. Med strankami namreč ni sporno, da je šlo pri carinskem posredovanju za carinjenje poštnih pošiljk, torej pošiljk, ki so predmet uporabe storitev, ki jih zagotavlja tožnica.
Za začetek in tek upravnega spora morajo biti izpolnjeni temeljni pogoji, ki jih določa zakon. ZUS-1 takšne pogoje (t.i. procesne predpostavke) ureja v prvem odstavku 36. člena. Na obstoj teh predpostavk skladno z drugim odstavkom istega člena ZUS-1 pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka, če niso izpolnjene, pa mora tožbo s sklepom zavreči. Tako med drugim sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.
Sklep o prekinitvi upravnega postopka je procesni sklep, ki ne pomeni odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice. Njegov edini pravni učinek je v tem, da do nastopa v njem predvidene okoliščine (v konkretnem primeru do nastopa pravnomočnosti odločitve o izdaji vodnega soglasja) upravni postopek ne teče in da se v tem času ne izvršujejo procesna dejanja in ne tečejo z zakonom predpisani roki zanje.
Glede na določbe ZUP (153. člen) pritožba zoper sklep, s katerim se prekine upravni postopek, ne zadrži izvršitve sklepa; kot že rečeno, v času prekinitve upravni postopek ne teče, v tem času se ne izvršujejo procesna dejanja in ne tečejo z zakonom predpisani roki zanje (v času prekinitve tako tudi ne teče rok za izdajo odločbe iz 222. člena ZUP in ne rok za odločitev o pritožbi iz 256. člena ZUP). Zato tožnica ob vložitvi predmetne tožbe zaradi molka zanjo ni izkazovala pravnega interesa. V času prekinitve postopka namreč upravni organ ne more in ne sme odločiti o stvari, ki je predmet prekinjenega postopka.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
Tožena stranka dejanskega stanja, ob upoštevanju drugega nosilnega stališča, da je Maroko skladno Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), ni bila dolžna ugotavljati s pridobivanjem dodatnih poročil o izvorni državi, saj je mogoče sklepati, da v tej državi na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu ZMZ-1, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.
javni poziv - dodelitev nepovratne finančne vzpodbude - naložbe v rabo obnovljivih virov energije - razpisni pogoj
V skladu z Javnim pozivom se finančna spodbuda za naložbo vgradnje toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe na območju občin s sprejetim Odlokom o načrtu za kakovost zraka na območju Mestne občine Maribor ne more dodeliti, če občinski akt ali lokalni energetski koncept določa na tem območju drug prednostni način ogrevanja. V zvezi s tem je tožena stranka izpodbijano odločitev pravilno oprla na veljavni Odlok, torej predpis, ki je veljal v času njenega odločanja, in ne na Odlok /2013, ki je veljal v času objave Javnega poziva.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - izjema od splošnega pravila dodeljevanja BPP - veriženje prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči
Tožena stranka je ravnala pravilno, ko pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP pri odločitvi sploh ni presojala, saj dodelitev brezplačne pravne pomoči v upravnih sporih zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči že po določbi 5. alineje 8. člena ZBPP ni dopustna. Zato je bila prošnja tožeče stranke že iz tega formalnega razloga pravilno zavržena po 1. točki drugega odstavka 37. člena ZBPP.
vezanost upravnega organa na mnenje sodišča - ponovljeni postopek
Ker tožena stranka v ponovljenem postopku ni sledila pravnemu mnenju sodišča in njegovim napotkom v pravnomočni sodbi št. I U 115/2018-16 z dne 20. 9. 2018, je bistveno kršila določbe postopka (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).
brezplačna pravna pomoč - vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - uspeh v postopku - pridobitev premoženja - načelo varstva pravic strank - razpolaganje s stvarjo
Možnost dejanskega razpolaganja je pravni standard, ki ga je treba presoditi v vsaki zadevi posebej. Tega pa po presoji sodišča organ za brezplačno pravno pomoč v obravnavani zadevi ni storil. Tožena stranka ni izvedla ugotovitvenega postopka za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembna za razjasnitev zadeve ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavljajo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Tožnica namreč navaja, da premoženja ni pridobila šele s pravnomočnostjo citirane sodbe, ampak je premoženje imela že pred navedenim postopkom. Sporno premoženje je bilo skupno premoženje tožnice in njenega bivšega partnerja in je sodišče določilo le delež premoženja. Tožnica izpostavlja, da z nepremičnino ne more prosto razpolagati, saj jo koristi njen bivši partner in je tožnica bila primorana vložiti predlog za delitev skupnega premoženja.
ZMZ-1 člen 21, 21/3. ZUP člen 9, 9/1, 9/3. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 16.
mednarodna zaščita - status begunca - splošna verodostojnost - načelo zaslišanja strank - nekonsistentne in protislovne navedbe - nova dejstva in dokazi - prekluzija - splošna verodostojnost prosilca - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov - družinski član
Tožnik glede na navedene ugotovitve toženi stranki utemeljeno očita, da tekom postopka ni bil soočen z nekonsistentnostmi, ki so bile ugotovljene na podlagi njegovih (kontradiktornih oziroma nejasnih) izjav, prav tako pa mu glede teh očitkov ni bila dana možnost podati pojasnilo in se glede njih izjaviti.
Po stališču prakse SEU je potrebno v okviru posamične obravnave prošnje za mednarodno zaščito upoštevati nevarnost preganjanja in resnih groženj tudi za družinskega člana prosilca, da se ugotovi, ali je ta zaradi družinskih vezi z navedeno ogroženo osebo tudi sam izpostavljen tem grožnjam. Sodišče meni, da bi bila lahko takšna tudi situacija v konkretni zadevi. Kadar je to primerno (npr. če ne gre za očitno zlorabo pravice), je treba upoštevati tudi dejstva in dokaze, ki so se pojavili po izdaji odločbe upravnega organa in jih ne a priori zavrniti, ker so bili uveljavljani po izdaji prvotne odločbe upravnega organa.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - pridobitev premoženja - vračilo prejete brezplačne pomoči
Organ za brezplačno pravno pomoč mora pri odločanju po drugem odstavku 49. člena ZBPP uporabiti prosti preudarek, kar pomeni, da mora biti odločba izdana v mejah pooblastila, za tako odločanje in v skladu z namenom, za katerega je to pooblastilo dano. Navedeno mora biti v odločbi obrazloženo tako, da je mogoče preizkusiti, ali je bila odločitev sprejeta v mejah in v skladu z namenom pooblastila za odločanje po prostem preudarku.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev - verjetni izgled za uspeh - objektivni pogoj
Prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči je mogoče kot neutemeljeno zavrniti le, če je očitno, da zadeva nima (niti) verjetnih izgledov za uspeh. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka. Organ za brezplačno pravno pomoč pa nima zakonske podlage, da bi podrobno opravil vsebinsko presojo verjetnosti uspeha, ki bi presegala standard očitnosti.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-b.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - ugotavljanje dejstev - objektivni kriterij - napačna uporaba materialnega prava
Odreditev omejitve gibanja v primeru, ko je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito in jih sicer ne bi bilo mogoče pridobiti, je dopustna le, če obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Zato je navedeni ukrep mogoče izreči le v primeru jasno izraženega namena tožeče stranke glede zapustitve Republike Slovenije, če tega ni, pa v primeru izpolnitve vnaprej določenih objektivnih kriterijev, ki opredeljujejo nevarnost pobega.
Objektivna merila, ki opredeljujejo obstoj nevarnosti pobega, morajo biti določena v jasni in splošni zavezujoči določbi, ki jo je mogoče nedvoumno izvajati in uporaba katere je predvidljiva.