javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - pravica do pritožbe - preuranjena tožba - zavrženje tožbe
Pravica pritožbe, zagotovljena v 13. členu ZUP, pomeni pravico stranke do rednega pravnega sredstva, ki ima odložilni učinek (če ni z zakonom določena izjema) in devolutivni učinek.
O pritožbi je odločila toženka, ki je izdala že prvi, s pritožbo izpodbijani sklep z dne 29. 5. 2018. Sodišče tako oba sklepa šteje kot akta prvostopenjskega postopka v dvostopenjskem postopku, torej da je bil tožnici omogočen nekakšen ugovor oziroma izjava v postopku na prvi stopnji.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ugotavljanje identitete prosilca - dvom - znatna nevarnost pobega prosilca - bistvena kršitev določb postopka
Toženka nikjer ne navede, na kakšen način (razen, da bo s na osebnem razgovoru s poglobljenimi vprašanji preverjala, ali tožnik res prihaja iz Pakistana) bo preverjala tožnikovo istovetnost, kar bi tudi morala konkretno opredeliti, zato izpodbijanega sklepa v delu, kjer toženka utemeljuje izrek ukrepa po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ni mogoče preizkusiti.
Sodišče (nasprotno od stališča iz sodb, I U 683/2020 in I U 700/2020) sodi, da za obstoj razloga omejitve gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni potrebno, da bi zakon še posebej določal objektivna merila za begosumnost.
Vsebina ukrepa po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 oziroma njegov namen pa je povsem drugačen od razloga iz pete alineje istega odstavka oziroma točke f) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, ki odkazuje na uporabo člena 28. Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Dublinska uredba III).
Za zaključek, da je podana utemeljena nevarnost pobega morajo biti (kot določa že citirana 31. točka 2. člena ZMZ-1) podane konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da bo oseba, če njeno gibanje ne bo omejeno, pobegnila. Res se pričakuje, da bo oseba, ki potrebuje zaščito, zanjo zaprosila v prvi varni državi in da ne bo imela t.i. ciljne države, vendar pa zgolj na tej podlagi v tem primeru ni mogoče utemeljeno sklepati na nevarnost pobega.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-a, 8/3-b.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pogoj - ugotavljanje identitete oziroma istovetnosti prosilca - pomanjkljiva obrazložitev - nevarnost pobega - utemeljena nevarnost
Omejitve gibanja v primeru, ko pristojni organ očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo je mogoče izreči le, kadar pristojni organ glede na okoliščine zadeve očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo in bo zato izvedel določena ravnanja preverjanja prosilčeve resnične identitete. V nasprotnem primeru ukrep ne bi bil nujen in bi bil nesorazmeren.
Za obstoj razloga za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni potrebno, da bi zakon še posebej določal objektivna merila za begosumnost.
razlastitev - uvedba postopka razlastitve - javna korist
Za izdajo odločbe o začetku razlastitvenega postopka po prvem odstavku 100. člena ZUreP-1, kar je predmet odločanja v tej zadevi, je pomembna le izkazana javna korist, ki jo ZUreP-1 opredeljuje v prvem in drugem odstavku 93. člena.
evidentiranje meje - evidentiranje urejene meje - mejni ugotovitveni postopek - zapisnik mejne obravnave - domneva strinjanja s predlagano mejo - napake volje
Če tožnica s podpisom zapisnika na mejni obravnavi takrat ni izkazala svoje prave volje (iz razlogov na njeni strani), torej da se s potekom mejne obravnave in ugotovitvami, ki izhajajo iz njene oprave, ni strinjala, kar bi kazalo iz njenih navedb v tožbi, lahko to uveljavlja pred sodiščem splošne pristojnosti v pravdnem postopku.
ZEKom-1 člen 224. Uredba (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o določitvi ukrepov v zvezi z dostopom do odprtega interneta in spremembi Direktive 2002/22/ES o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami ter Uredbe (EU) št. 531/2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji člen 6a.
telekomunikacije - postopek nadzora - telefonsko naročniško razmerje - plačilo opravljenih storitev - gostovanje v tujini
Tožnik je svoji naročnici obračunal klice, ki jih je ta opravila znotraj območja EU/EEA, kot klice v tujini. Takšno (nesporno) ravnanje tudi po presoji sodišča predstavlja kršitev 6.a člena Uredbe EU 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o določitvi ukrepov v zvezi z dostopom do odprtega interneta in spremembi Direktive 2002/22/ES o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami ter Uredbe (EU) št. 531/2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji, ki ureja odpravo maloprodajnih pribitkov za gostovanje in po katerem ponudniki storitev gostovanja uporabnikom gostovanja od 15. 6. 2017, če se bo zakonodajni akt, ki bo sprejet na podlagi predloga iz člena 19 (2), na ta dan že uporabljal, v nobeni državi članici ne zaračunajo pribitka, dodanega domači maloprodajni ceni za katerekoli regulirane gostujoče odhodne ali dohodne klice, za katerakoli regulirana gostujoča poslana sporočila SMS in za katerekoli uporabljene regulirane storitve podatkovnega gostovanja, vključno s sporočili MMS, pa tudi ne splošne pristojbine, da bi omogočili uporabo terminalske opreme ali storitve v tujini, ob upoštevanju členov 6.b in 6.c.
Po Pogodbi je bila kupnina dogovorjena na določljiv način. Pogodbene stranke so s Pogodbo določile izhodišče glede kupnine (4 mio EUR), glede na stanje v družbi A. na dogovorjen presečni datum pa je bilo dogovorjeno, da se znesek kupnine lahko na način, ki so ga pogodbene stranke določile s Pogodbo, zviša ali zniža. Takšne pogodbe klavzule so pri transakcijah s poslovnimi deleži, ki dejansko predstavljajo celoto kapitala gospodarske družbe, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru, običajne, saj kupec s tem postane imetnik deležev, ki ga upravičujejo do popolne upravljavske avtonomije v družbi, slednja pa predstavlja „živ organizem“ oz. delujočo pravno osebo, v kateri se stanje tekoče spreminja, kupčeva obveznost pa je posledično logično odvisna od stanja v družbi na dogovorjen presečni datum. Kljub temu, da se je točen znesek kupnine izračunaval naknadno, pa je bil mehanizem za izračun dogovorjen že s Pogodbo (s čimer je bila kupnina torej že tedaj dogovorjena na določljiv način), in torej Pogodba predstavlja Podlago za odsvojitev poslovnih deležev in za plačilo kupnine.
Razlaga drugega odstavka 32. člena ZDen, za kakršno se zavzema tožnica, bi bila po presoji sodišča v nasprotju z njenim namenom, da se z denacionalizacijo ne sme oškodovati tistih, ki so na podržavljenih zemljiščih po podržavljenju s svojimi sredstvi zgradili objekt, povzročila pa bi še novo krivico, saj upravičenki prav zaradi dejstva, da je na podržavljenih nepremičninah s svojimi sredstvi in v soglasju s tožnico (zemljiškoknjižno lastnico spornih zemljišč) zgradila oziroma obnovila objekta, zemljišča ne bi bila vrnjena v naravi. Prav tako bi bila razlaga, za katero se zavzema tožnica, v nasprotju z osnovnim namenom denacionalizacije, da je primarna oblika denacionalizacije vrnitev premoženja v last in posest, le če vrnitev premoženja v last in posest zaradi taksativno naštetih ovir ni mogoča, pride v poštev vrnitev premoženja v obliki odškodnine.
Iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izhaja, da lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo. Pri tem sodišče izrecno opozarja, da mora biti dvom v istovetnost očiten, da je podan ta razlog za omejitev gibanja. Tožena stranka dvom v istovetnost tožnika utemeljuje s tem, da pri sebi nima osebnega dokumenta s sliko in da ga doslej še ni priskrbel. S tem v zvezi sodišče meni, da zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje za očiten dvom v istovetnost določene osebe. Tak dvom bi bil npr. podan, če bi prosilec tekom postopka spreminjal svoje osebne podatke, če bi npr. dajal različne podatke o svojem imenu, priimku, datumu rojstva, državljanstvu ipd. Česa takega pa tožena stranka ne zatrjuje.
Sodišče meni, da bi tudi za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 moralo veljati, da bi morali biti v zakonu opredeljeni kriteriji, po katerih se presoja nevarnost pobega, v ZMZ-1 pa teh kriterijev ni. Zato po presoji sodišča ne obstaja pravna podlaga za omejevanje gibanja niti v tem konkretnem primeru, niti v drugih primerih, kjer je pogoj za omejitev gibanja obstoj nevarnosti pobega, dokler ne bo ZMZ-1 ustrezno spremenjen.
brezplačna pravna pomoč - odmera stroškov in nagrade odvetniku - odvetniške storitve - materialni stroški - odvetniška tarifa
Odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi.
Sodišče pritrjuje tožnikovim tožbenim navedbam, da se morajo bistveno enaki položaji obravnavati enako in mora, kolikor zakonodajalec take položaje ureja različno, za to razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz stvari same, zakonodajalec pa ga mora ustrezno utemeljiti. A sodišče obenem ugotavlja, da je predlagatelj (Vlada RS) Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-D), ki je določil posebno ureditev plačila dodeljenih odvetnikov, že v postopku sprejemanja tega zakona podal razlago in opravil presojo skladnosti predlagane spremembe zakona z Ustavo RS (zakonodajno gradivo EVA: 2014-2030-0052 št. 00720-17/2014/7 z dne 4. 12. 2014). Pojasnil je, da je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije.
odprava ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (ZDavP) - zakoniti razlog za odpravo odločbe - kršitev procesnega prava - nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - dopolnilni sklep - podlaga za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici
V obravnavanem primeru ne gre za popravo pomote v opisanem smislu, pač pa za dopolnjevanje dopolnilne odločbe za izkoriščanje apnenca. Prvostopenjski organ je v sklepu namreč sam pojasnil, da so bile pri izdaji dopolnilne odločbe pomotoma izpuščene nekatere parcele, četudi naj bi bile že pred tem vključene v pridobivalni prostor.
Zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki sicer lahko pripelje do kršitve materialnega zakona, ni mogoče razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici, ker nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne predstavlja kršitve materialnega, temveč formalnega prava. Tako je tudi stališče upravnosodne prakse (primeroma, sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 26/2006, št. X Ips 380/2012; sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 740/2015, št. I U 78/2017). Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je tožena stranka svojo odločitev, da razveljavi sklep prvostopenjskega organa po nadzorstveni pravici, oprla na razloge, ki ne dopuščajo uporabe tega izrednega pravnega sredstva, saj je odločitev utemeljila s kršitvami, ki so procesne narave, sklicevala pa se je tudi na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.
Ugotovitev, da je tožniku izrečena kazen zapora že iztekla, pomeni, da si z vloženo tožbo, s katero je zahteval, naj se izpodbijana odločba odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. To pa pomeni, da tožnik nima več pravnega interesa za vloženi tožbeni zahtevek, drugačnega (ugotovitvenega) zahtevka pa ni vložil, niti svojega zahtevka po nastopu novih okoliščin, to je po odpustu s prestajanja kazni zapora, ni spremenil v ugotovitvenega.
ZUreP-2 člen 200. EZ-1 člen 473, 473/8. ZUS-1 člen 2, 2/2, 5, 36, 36/1, 36/1-4.
omejitev lastninske pravice - služnost v javno korist - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Sklepu o uvedbi postopka za omejitev lastninske pravice z ustanovitvijo trajne služnosti v javno korist ni mogoče pripisati več kot le procesnega pomena, zato ne uživa samostonega sodnega varstva.
ZOdv člen 17, 17/5. Odvetniška tarifa (2015) člen 7, 7/2. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
brezplačna pravna pomoč - odmera stroškov in nagrade odvetniku - odvetniška tarifa - nadaljevano kaznivo dejanje - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev določb postopka
Ker je treba obrambo obdolženca pripraviti za vsako očitano dejanje, ki tvori nadaljevano kaznivo dejanje, je treba šteti vsako dejanje kot dejanje, zaradi katerega se skupna vrednost storitve zviša za 25 %, vendar največ za 100 %.
upravni spor - predhodni preizkus tožbe - nepopolna tožba - poziv na popravo tožbe - zavrženje tožbe - zastopanje v upravnem sporu
V postopku pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije je lahko pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Iz vsebine priloženega pooblastila ne izhaja, da je bila vložnica tožbe pooblaščena za njeno vložitev, iz priloženega obvestila pa tudi ne izhaja, da je vložnica tožbe odvetnica (vložnica je računovodja) oziroma, da ima opravljen pravniški državni izpit.
sklep o popravi pomote - odprava ali razveljavitev upravne odločbe po nadzorstveni pravici
Čeprav je iz sklepa mogoče razumeti, da je prvostopenjski organ očitno želel uskladiti podatke o pridobivalnem prostoru s podatki o parcelnih številkah, ki ga obsegajo, in od katerih, kot navaja, nekatere niso bile zajete z dopolnilno odločbo, pa s takim dopolnjevanjem ne gre za popravo pomot, pač pa dejansko za izdajo odločbe, s katero se dopolnilna odločba iz leta 1995 vsebinsko spreminja.
Tožena stranka je svojo odločitev, da razveljavi sklep prvostopenjskega organa po nadzorstveni pravici, oprla na razloge, ki ne dopuščajo uporabe tega izrednega pravnega sredstva, saj je odločitev utemeljila s kršitvami, ki so procesne narave, sklicevala pa se tudi na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - nastanitev v centru za tujce - istovetnost - begosumnost - sorazmernost - začasna odredba
Na tožniku je dokazno breme, da izkaže svojo identiteto, čeprav je tudi toženka dolžna ukreniti vse potrebno, da se tožnikova identiteta razčisti, kar ji nalaga 118. člen ZMZ-1, torej tudi z drugimi dokazili kot z osebnim dokumentom. Da pa bo to mogoče (npr. s pričami, poizvedovanje pri pristojnih organih varnih držav, ki jih je tožnik prečkal in kjer je prišel v stik z organi), je aktivno sodelovanje tožnika nujno.
Ker ni sporno, da tožniki bivajo ob načrtovani povezovalni cesti, bi toženka morala konkretneje pojasniti, ali se vplivi nanašajo tudi na nepremičnine tožnikov, česar v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi, niti v odgovoru na tožbo ni storila.
Že določitev omilitvenih ukrepov pomeni, da so ugotovljeni vplivi bistveni, ki pa postanejo nebistveni ravno zaradi predvidenih omilitvenih ukrepov. Presoja ustreznosti omilitvenih ukrepov, kot so predvideni v Poročilu o vplivih nameravanega posega na okolje, in s tem ugotovitev, ali se z nameravanim posegom nedopustno posega v pravne koristi tožnikov, pa je predmet meritornega odločanja v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja in ne že odločanja o priznanju statusa stranskega udeleženca. Določitev omilitvenih ukrepov oziroma pogojev, s katerimi se natančno določi, kako naj se poseg izvede, tako da čezmernih obremenitev ne bo, je namreč vsebina okoljevarstvenega soglasja. To izhaja iz določb tretjega odstavka 61. člena ZVO-1, v skladu s katerimi je v okoljevarstvenem soglasju treba določiti vse tiste pogoje, ki jih mora upoštevati nosilec nameravanega posega, da bi preprečil, odstranil ali zmanjšal škodljive vplive na okolje. Zato se mora toženka do v Poročilu o vplivih nameravanega posega na okoljepredvidenih omilitvenih ukrepov konkretno opredeliti, tožnikom pa je treba omogočiti, da se v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja o teh omilitvenih ukrepih izrečejo (9. člen ZUP).
Toženka mora pri določanju pogojev, ki jih mora upoštevati nosilec nameravanega posega, da bi preprečil, odstranil ali zmanjšal škodljive vplive na okolje in pri uporabi relevantnih nacionalnalih predpisov upoštevati tudi obvezujoče dolobče direktiv Evorpske Unije.
Direktiva 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje člen 11. ZVO-1 člen 51a, 51a/2, 51a/5. Uredba o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (2014) točka priloga 1.
varstvo okolja - presoja vplivov objekta na okolje - predhodni postopek - stranski udeleženec - pravni interes
Da upravni organ pri presoji, ali je za nameravani poseg v okolje treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje, lahko upošteva merila iz Uredbe o posegih v okolje za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, mora nosilec nameravanega posega te jasno in natančno opisati v svoji zahtevi.
Glede uporabe določb Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje v obravnavani zadevi sodišče pojasnjuje, da se ta uporablja, če je nameravani poseg naveden med projekti iz priloge I ali II k tej direktivi, kar bo morala ugotoviti toženka. Sodišče zato zgolj pripominja, da prvi odstavek 11. člena te direktive glede pogojev za dopustnost pravnega sredstva članov „zadevne javnosti“ v smislu člena drugega odstavka prvega člena te direktive navaja dva primera. Dopustnost pravnega sredstva je lahko tako odvisna od „zadostnega interesa“ ali od obstoja „kršitve pravice“, odvisno od tega, kateri od teh pogojev je predviden v nacionalni zakonodaji. Pomembno je dodati, da je treba zadevno določbo razlagati ob upoštevanju ciljev Aarhuške konvencije, ki je želela člane zadevne javnosti, ki imajo zadosten pravni interes ali uveljavljajo kršeno pravico, vključiti v ohranjanje, varovanje in izboljševanje kakovosti okolja in varovanje človekovega zdravja.
upravni postopek - upravna zadeva - zavrženje vloge
Tožnica tako uveljavlja, da se ji kot skrbnici osebe, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost, zagotovijo denarna sredstva, iz katerih bo lahko v dedni zadevi plačala pravno zastopanje svojega varovanca. Sodišče se strinja s toženko, da takšna zahteva ni upravna stvar, o kateri bi organ odločal v upravnem postopku.