vojaška formacija - razporeditev v plačilni razred
Delovna mesta na obrambnem področju se določajo s sistemizacijo in formacijo (drugi odstavek 89. člena Zobr). To pomeni, da ima formacija za odločanje o pravicah iz delovnega razmerja glede zaposlenih v Slovenski vojski, enako naravo kot sistemizacija za zaposlene na upravnih in strokovnih nalogah na ministrstvu (podobno izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča v zadevi št. U-I-12/95, kjer je sprejelo stališče, da so delovna mesta v teritorialni obrambi določena s formacijo) in ni, kot to zmotno meni tožena stranka, samo akt vodenja in poveljevanja.
Okoliščina, da je tožnik sodnik porotnik sodišča, ki bi moralo odločati o zadevi, predstavlja tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.
prenehanje delovnega razmerja - neupravičena odsotnost z dela
Ker tožnik ni imel opravičila za svojo odsotnost in se na delo ni vrnil, je sodišče pravilno odločilo, da so s tem izpolnjeni vsi pogoji za prenehanje delovnega razmerja po 6. točki 100. člena ZDR (1990).
Po določbi prvega odstavka 39. člena ZPP se v primeru, če je za ugotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. Po drugem odstavku 41. člena ZPP pa se v primeru, če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, določi pristojnost (vrednost) po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Ker gre v spornem primeru za tri tožnike v navadnem sosporništvu, je treba vrednost spornega predmeta obravnavati za vsakega tožnika posebej (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP), enako pa velja tudi za nasprotno tožbo.
prenehanje delovnega razmerja - zasebni delodajalec - prenehanje upravljanja dejavnosti
Vrnitev obrtnega dovoljenja ne pomeni avtomatično in nujno, da se je začel postopek za prenehanje dejavnosti podjetnika. Za prenehanje delovnega razmerja na podlagi prve alinee 125. člena ZGD (1990) je odločilno, ali je zaradi prenehanja opravljanja obrtne dejavnosti, prenehala tudi dejavnost - poslovanje - podjetnika posameznika, ki je to dejavnost opravljal.
Sklicevanje na invalidnost (gre za telesno okvaro) in na nezmožnost opravljanja del na višini in dviganja bremen nad 10 kilogrami (iz spisa ni razvidno, da bi bil priznan status delovnega invalida)
je brezpredmetno, saj je vse eventuelne pravice iz delovnega razmerja oziroma zmanjšano delovno zmožnost mogoče uveljavljati tudi pri drugem delodajalcu, če delavec določenega dela zaradi zdravstvenih razlogov res ne bi več zmogel opravljati.
invalidska pokojnina - zamuda pri izplačilu - zamudne obresti
Z zatrjevanjem, da mu je zaradi krivdnega ravnanja tožene stranke pri odločanju o priznanju pravice do invalidske pokojnine nastala škoda, bi tožnik lahko uveljavljal plačilo odškodnine, ne pa plačilo zamudnih obresti. Zamudne obresti niso odškodnina temveč sankcija za plačilno zamudo in jih tudi ni mogoče zahtevati namesto odškodnine.
Ker je šteti, da je tožniku na podlagi neuspešno izpodbijanega sklepa delovno razmerje prenehalo zakonito, je bil iz ravnanja tožene stranke, ki je izdala ta sklep, s pravnomočno sodno odločitvijo izključen element nedopustnosti.
Nestrinjanja z odstopom zadeve zoper tožene stranke, navedene v tožbi pod točko 2, v pristojno odločanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani, tožnica ne more uveljaviti s predlogom za prenos stvarne pristojnosti.
ZTPDR člen 83, 83/1. ZDR (1990) člen 100, 100/1-6.ZPP člen 184, 184/2.
Neupravičena odsotnost z dela
Delodajalec je delavcu zato, ker je bil neupravičeno odsoten z dela, vročil zaključeno delovno knjižico. Pozneje, v teku individualnega delovnega spora, je delodajalec tožniku vročil dokončen sklep o prenehanju delovnega razmerja na podlagi 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR.
Tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik izpodbijal prenehanje delovnega razmerja na podlagi vpisa v delovno knjižico, in drugi zahtevek, s katerim je izpodbijal dokončni sklep delodajalca, ki je bil izdan na podlagi 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, sta dva samostojna zahtevka. Zato se za tožbo in za njeno razširitev (ki je v bistvu nova tožba) ločeno uporabljajo določbe ZTPDR, ki urejajo roke, v katerih mora delavec uveljavljati varstvo pri delodajalcu, in v katerih mora vložiti tožbo.
prenehanje delovnega razmerja - rok za vložitev ugovora
Rok iz 80. člena ZTPDR je prekluziven rok, ki nastopi avtomatično po zakonu, kar pomeni, da nasprotni stranki tega ni treba izrečno ugovarjati, pomeni pa, da ugasne sama pravica, in zato pravnega dejanja ni več mogoče opraviti na učinkovit način. Ker je postal sklep o prenehanju delovnega razmerja pravnomočen, to tudi pomeni, da glede pravice iz delovnega razmerja ni pogojev za varstvo pravic pri pristojnem sodišču. Gre za procesno predpostavko, zaradi katere je tožba, vložena v nasprotju z določili 83. člena ZTPDR, nedovoljena. Zato je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo v tem delu zavrglo.
prenehanje delovnega razmerja - sodni postopek - umik pritožbe - čas vložitve umika pritožbe
Z razveljavitvijo sodbe druge stopnje je zadeva vrnjena v procesno situacijo (pravno stanje), v katerem je bila pred izdajo razveljavljene sodne odločbe. Zato mora sodišče druge stopnje ob ponovnem odločanju o vloženih pritožbah upoštevati tudi njihov umik, kot dokončno procesno dejanje strank. Šteti je namreč, da odločba v smislu 2. odstavka 349. člena ZPP (1977) sploh še ni bila izdana.
prenehanje delovnega razmerja - delovno razmerje za določen čas - preoblikovanje v delovno razmerje za nedoločen čas
Ker je tožena stranka delovno razmerje s tožnikom sklenila v nasprotju z zakonom, je njeno ravnanje mogoče obravnavati po določilu prvega odstavka 18. člena ZDR (1990): šteje se, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Delo, ki ga je tožnik opravljal, že od vsega začetka ni imelo narave začasnosti, zato ne gre za primer iz drugega odstavka 18. člena ZDR (1990).
Za razliko od ničnosti lahko nezakonitost odločbe, s katero je bila kršena katera od pravic delavca, uveljavlja samo on, v predpisanem postopku in v rokih določenih z zakonom. Zakon torej ne določa ničnosti nezakonite odločitve delodajalca, saj bi jo v takem primeru lahko uveljavljal vsakdo, kar bi bilo v nasprotju s temeljnimi načeli delovnega prava.