Opravljene meritve so pokazale, da je stanovanje primerno ogreto, da je vlažnost v stanovanju v optimalnem območju, da pregled s termovizijsko kamero ni pokazal izrazitih toplotnih mostov, da je zamakanje v objektu izključeno in da so napake okoli oken posledica slabe vgradnje/zamenjave/nastavitve okovja oziroma odprtega okna. Komisija je na podlagi navedenega zaključila, da razlog za nastajanje plesni v stanovanju ni v samem stanovanju, pač pa v načinu uporabe le-tega. Ker je bilo ugotovljeno, da pri tožnikovem stanovanju ne gre za konstrukcijsko vlago, s tem ni bil izpolnjen drugi pogoj, ki se zahteva za priznanje točk za zdravstvene razmere.
V predmetni zadevi je med strankama nesporno, da tožnik na naslovu nima prijavljenega stalnega prebivališča. Toženka je glede na navedeno pravilno ugotovila, da pogoj iz prvega odstavka 18. člena ZUPJS ni izpolnjen, omenjeno nepremičnino pa je zato glede na določbe 17. člena ZUPJS treba upoštevati pri ugotavljanju tožnikovega premoženja. Zgolj okoliščina, da ima tožnik na naslovu sporne nepremičnine prijavljeno začasno prebivališče ter da tam tudi dejansko živi, na navedeno ne more vplivati.
Z izpodbijano odločbo tožnici ni bilo naloženo nič drugega kot to, da se ji prepoveduje opravljanje dejavnosti, to je reja drugih živali. Tožnica je namreč kot fizična oseba - posameznica opravljala dejavnost, ki je ni imela ustrezno registrirane. Dejavnost je vršila v svojem imenu in za svoj račun, na kar kaže več okoliščin, ki jim tožnica ne ugovarja, te nepravilnosti pa tožnica ni odpravila na predpisan način, tj. da bi dejavnost registrirala v skladu z zakonom. Po presoji sodišča je zato davčni organ pravilno odločil, da tožnica opravlja delo na črno.
Po stališču Sodišča EU vprašanje, ali je zadevna oseba zahtevala odlog izvršitve odločitve o predaji, ni bistveno, in da se države članice, ki so želele okrepiti pravno varstvo prosilcev s takojšnjim odložilnim učinkom (pri)tožbe zoper odločitev o predaji, zaradi spoštovanja zahteve po hitrosti ne smejo znajti v položaju, ki bi bil manj ugoden od tistega, v katerem se znajdejo tiste države članice, ki takega ukrepa niso štele za potrebnega. Tožena stranka teh interpretacij Sodišča EU, ki so podprte tudi z dolgoletno in povsem ustaljeno interpretacijo Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s 3. členom EKČP, po kateri mora tožba imeti avtomatični suspenzivni učinek, če tožnik nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi s 3. členom EKČP, od začetka meseca aprila 2025 ne upošteva (več) oziroma jo morebiti ne upošteva dosledno.
Avtomatični suspenzivni učinek po samem zakonu je treba nujno zagotoviti za pravna sredstva zoper odločbe, ko izvršitev "lahko" tožnika izpostavi "resnemu tveganju" v zvezi s pravico iz 4. člena Listine. V tem okviru nacionalni organ za presojo, ali izvršitev odločbe o vrnitvi, na katero se nanaša pravno sredstvo, "lahko" zadevno osebo izpostavi takemu tveganju, ni dolžan odločiti o tem, ali izvršitev te odločbe "dejansko" povzroči to tveganje.
Vložitev pravnega sredstva po samem zakonu povzroči odložitev izvršitve napadene odločbe, tudi če ta odložitev ne izhaja iz uporabe nacionalne ureditve, kadar to pravno sredstvo vsebuje trditve, s katerimi se želi dokazati, da bi bil ta državljan tretje države zaradi izvršitve te odločbe izpostavljen velikemu tveganju za kršitev pravice iz 4. člena Listine, ki očitno niso neutemeljene, in kadar ta ureditev ne določa drugega pravnega sredstva, ki bi bilo urejeno z natančnimi, jasnimi in predvidljivimi pravili, ki po samem zakonu povzročijo odložitev izvršitve take odločbe.
Tožniki so v tožbi in v predlogu za izdajo začasne odredbe navajali trditve, da bi v primeru njihove predaje Hrvaški lahko prišlo do kršitve pravice iz 4. člena Listine najmanj v navezavi na mladoletnega tožnika. Upravno sodišče sicer nima podatkov o tem, da bi bile nastanitvene kapacitete na Hrvaškem za mladoletnika in njegovo družino primerljive tistim, ki jih je ESČP upoštevalo v zadevi Tarakhel. Vendar pa je bilo slabih poročil o stanju na Hrvaškem glede dostopa do azilnega postopka v preteklih upravnih sporih preveč in nobenega dovolj zanesljivega o tem, kako hrvaški organi obravnavajo prosilce, ki so vrnjeni po Dublinski uredbi, da bi lahko sodišče pri obravnavanju predloga za izdajo začasne odredbe ravnalo drugače, kot to izhaja iz izreka te odločbe. Načelo medsebojnega zaupanja namreč pomeni tudi to, da so si upravni organ dolžni izmenjati pravno relevantne informacije, ker je to del lojalnega sodelovanja na katerem lahko sloni tudi zaupanje. Te izmenjave informacij za zaščito vsaj koristi mladoletnega tožnika tožena stranka pred izdajo odločbe ni naredila, zato je bilo treba predlogu za izdajo začasne odredbe ugoditi.
Težko popravljivo škodo, ki bi lahko nastala s predajo tožnika Hrvaški, je mogoče in jo je treba preprečiti z izdajo začasne odredbe, ki zadrži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu. Tožena stranka izdaji začasne odredbe zaradi varstva javnega interesa v odgovoru na tožbo niti ne nasprotuje.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Formalni pogoj za izdajo začasne odredbe je vložena tožba, ki je dopustna. Obstoj vložene tožbe je procesna predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe. Če tožba in s tem upravni spor nista dopustna, ni dopustno vsebinsko obravnavati niti predloga za izdajo začasne odredbe. Zavržena tožba je procesna ovira za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi in njeno morebitno izdajo.