oprostitev plačila sodne takse – razlogi za oprostitev
Ker taksna obveznost za postopek pred sodiščem prve stopnje znatno presega tožnikov enomesečni dohodek, ki zadošča samo za pokrivanje najosnovnejših življenjskih potreb, bi bila s plačilom te taksne obveznosti sredstva, s katerimi se tožnik preživlja, znatno zmanjšana.
spor majhne vrednosti – izvedba naroka na predlog stranke - izvedba dokaza - materialno procesno vodstvo – ekonomičnost postopka – vezanost sodišča na predlog stranke za izvedbo naroka – neudeležba na naroku - sodba na podlagi pripoznave
V sporu majhne vrednosti je sodišče vezano le na predlog stranke, da narok izvede, ne pa tudi na predlog o tem, kateri dokazi naj se na naroku izvedejo.
Če obstaja spor, ali je tožena prava stranka, mora tožeča stranka za to, da je skladno s 1. odstavkom 158. člena ZPP upravičena do povrnitve stroškov postopka, izkazati, da je zahtevek izpolnila prav tožena stranka.
Ugovor zastaranja predstavlja materialnopravni ugovor prenehanja izterljivosti terjatve. Dejanske predpostavke za utemeljitev tovrstnega ugovora mora v okviru trditvene in dokazne podlage ponuditi tisti, ki se na ta ugovor sklicuje. Da bi tožena stranka s takšnim ugovorom uspela, bi ona morala ponuditi trditve in dokaze, da je od zapadlosti terjatve tožeče stranke do vložitve tožbe že iztekel 3-letni zastaralni rok.
odpoved pogodbe o zaposlitvi – sodno varstvo – rok za sodno varstvo – prekluzivni rok – pravni pouk
Kljub temu da je tožena stranka tožnico v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pomanjkljivo opozorila na pravno varstvo, ker je ni izrecno opozorila na določen rok za vložitev tožbe, se tožba, ki jo je tožnica vložila po izteku 30-dnevnega roka od vročitve odpovedi, zavrže.
odpravnina – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Ker je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ji je dolžna plačati odpravnino ne glede na dejstvi, da nima dovolj sredstev in da je prenehala opravljati dejavnost kot samostojna podjetnica.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – prepoved škodljivega ravnanja – lojalnost delavca do delodajalca
Tožena stranka je tožniku utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je s svojim impulzivnim in arogantnim obnašanjem presegel mejo sprejemljivega vedenja in obnašanja podrejenega do nadrejenega. Očitano ravnanje po obsegu in intenzivnosti ustreza pravnemu standardu hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja in sicer obveznosti delavca, da se vzdrži škodljivega ravnanja, katere vidik je lojalnost delavca do delodajalca.
S pravnomočno odločbo, s katero je bilo odločeno, da tožnica ni več upravičena do denarne socialne pomoči, je odpadel pravni temelj, na podlagi katerega je bila tožnici v spornem obdobju izplačana denarna socialna pomoč, zato je nastala njena obveznost vrnitve preveč izplačanih zneskov. O tem je toženec pravilno odločil z dopolnilno odločbo, ki se izda v primerih, ko pristojni organ ni z odločbo odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka.
Ker je s pravnomočno odločbo toženec odločil, da tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči, saj ji je bila naknadno za isto obdobje priznana in izplačana tudi pokojnina, je zaradi odpada pravne podlage tožnica dolžna preveč izplačane zneske denarne socialne pomoči vrniti tožencu.
javni uslužbenec – plača – aneks k pogodbi o zaposlitvi – sodno varstvo
Čeprav tožnica spornega aneksa k pogodbi o zaposlitvi ni podpisala, je izkazala pravni interes oziroma pravno korist za vložitev tožbe, saj je tožena stranka pri obračunu in izplačilu plače pričela uporabljati ponujeni aneks k pogodbi o zaposlitvi, tako da ima za tožnico pravne posledice. Na podlagi 4. odstavka 3.a člena ZSPJS bi bilo sicer mogoče zaključiti, da je javnemu uslužbencu omogočeno sodno varstvo le v primeru neskladnosti določb o plači v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi v primerjavi z akti oziroma kolektivnimi pogodbami, vendar javni uslužbenec, ki aneksa k pogodbi o zaposlitvi ne podpiše, pa se ta na podlagi določb veljavnih predpisov kljub temu uporablja, ne more biti v slabšem položaju od javnega uslužbenca, ki aneks k pogodbi o zaposlitvi podpiše, pa v zvezi z določitvijo in izplačilom plače zahteva varstvo pravic po 4. odstavku 3.a člena ZSPJS.
ZPIZ člen 52, 52/1, 52/4. ZPIZ-1 člen 181, 409, 410. ZPKri člen 6.
naknadno priznana posebna pokojninska doba – višina pokojnine
Ker je bila tožnici, ki se je upokojila v letu 1996, pokojnina odmerjena v najvišjem možnem odstotku (85 %), kljub temu, da ji je bila kasneje (v letu 2006) na podlagi določb Zakona o popravi krivic priznana še dodatna pokojninska doba, ni pravne podlage, da bi se ji pokojnina odmerila v višjem odstotku. Le v primeru, ko so zavarovanci pridobili pravico do pokojnine, ki jim je bila odmerjena v odstotku, nižjem od 85 %, iz razloga, ker niso imeli dovolj pokojninske dobe, se jim naknadno priznana posebna pokojninska doba lahko upošteva pri ponovni odmeri pokojnine.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – diskriminacija
Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita, ker tožena stranka ni dokazala, da ni bila podana iz diskriminatornega razloga – ker ni dokazala, da na izbiro delavca, ki je prejel odpoved, ni vplivala tožnikova družinska povezava z osebo, s katero ima direktor tožene stranke na sodišču vrsto sporov, ampak je bil tožnik kot presežni delavec izbran iz objektivno upravičenih razlogov.
plačilo za delo – delo preko polnega delovnega časa
Ker tožnik ni dokazal, niti da je zatrjevane nadure opravil niti da mu je bilo nadurno delo odrejeno, njegov tožbeni zahtevek za plačilo iz tega naslova ni utemeljen. Poleg tega je treba upoštevati tudi, da je bilo s toženo stranko dogovorjeno, da bo tožnik v primeru, če bo delal več, kot je bilo dogovorjeno po pogodbi o zaposlitvi, za to delo dobil plačilo iz naslova stimulacije ali iz naslova dodatka za delovno uspešnost.
ZPIZ-1 člen 14, 39, 156, 156/5, 157, 157/1, 187, 198, 198/1, 198/1-1, 198/2, 198/2-1, 198/2-2, 203, 203/1, 208, 208/1, 208/3, 215, 222, 222/1, 223, 223/1, 223/2, 406, 407, 430, 430/1, 430/4. ZPIZ člen 9, 9/2, 9/3, 44, 126, 171, 172, 202, 202/2, 208, 211, 227, 230, 230/1, 231, 312, 317. ZPP člen 224, 224/1, 224/3. ZMEPIZ člen 38. Temeljni zakon o delovnih razmerjih (1965) člen 43, 44. Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (1974) člen 27, 29. Zakon o združenem delu (1976) člen 184. Zakon o delovnih razmerjih (1977) člen 79, 80, 81.
invalidska pokojnina - pokojninska osnova - nadurno delo - zavarovalna doba šteta s povečanjem
Pogoj za uveljavitev pokojnine, tudi invalidske, je prenehanje zavarovanja.
Čeprav plačevanje prispevkov od najnižje pokojninske osnove ni bilo ves čas skladno s predpisi, to na izračun pokojninske osnove ne vpliva. Pri izračunu pokojninske osnove ni mogoče upoštevati dejansko prejetih plač, temveč le plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki. Ker iz matične evidence izhaja, da so bili prispevki plačani od najnižjih pokojninskih osnov, tožnik pa ni dokazal, da so bili prispevki plačani od dejansko prejetih plač, uveljavljanje izračuna pokojninske osnove od dejansko prejetih plač, ni utemeljeno.
Plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992, se pri izračunu pokojninske osnove upošteva le, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj, in je bilo opravljeno kot izjemno, nepredvidljivo in nujno.
Ker tožnik, ki je bil sam zavezanec za plačilo prispevka delodajalca za zavarovalno dobo, ki šteje s povečanjem, prispevka ni plačal, tega obdobja zavarovanja ni mogoče šteti kot zavarovalne dobe s povečanjem. Zavarovalna doba se šteje s povečanjem le za tisti čas, ko je zavarovanec takšno delo dejansko opravljal.
Pripoznava zahtevka je eden od načinov razpolaganja z zahtevkom. Izražena mora biti izrecno, nedvoumno in brezpogojno - ustno na naroku ali pisno z vlogo na sodišče.
ZFPPIPP člen 427, 427/1, 427/1-2, 427/2, 427/2-2, 439, 439/1, 439/1-3.
izbris pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije - izbris subjekta – neznan poslovni naslov – izbrisni razlog
ZFPPIPP je za gospodarske subjekte predpisal poslovanje na poslovnem naslovu, saj je ZFPPIPP-A, ki je pričel veljati dne 13. 06. 2009, v 2. točki 1. odst. 427. člena predvidel kot poseben izbrisni razlog za izbris pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije, če ne posluje na poslovnem naslovu vpisanem v sodnem registru.
povzročitev škode – podlage za odškodninsko odgovornost – odškodninska odgovornost države – odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti – domneva vzročnosti – posebni primeri odgovornosti – odgovornost zaradi terorističnih dejanj, javnih demonstracij ali manifestacij
Ne glede na to, ali gre za športno prireditev, kot je štelo sodišče prve stopnje, ali za športno manifestacijo, kot trdijo pritožniki, za uporabo določbe 156. člena OZ ni podlage. Izhajajoč iz smisla pravila 156. člena OZ, je oškodovanec upravičen do povračila za škodo, ki jo je pretrpel v zvezi z dejanji, ki so bila uperjena zoper državo, njen sistem ali v njeno podporo, in ne proti oškodovancem osebno. V obravnavanem primeru pa je bilo po trditveni podlagi tožbe (šlo je za napad s strani huliganov, ker so tožniki hrvaški državljani), škodno dejanje uperjeno proti tožnikom.
ZZZDR člen 12, 13, 51, 51/2, 59, 59/1. ZPP člen 156, 156/1.
zunajzakonska skupnost – zakonska zveza – premoženjska razmerja med zakoncema – delež zakoncev na skupnem premoženju – pravdni stroški – separatni stroški
Ker se način bivanja tudi po sklenitvi zakonske zveze ni spremenil, dejstvo, da tožnik in zapustnica nista skupaj živela, ne izključuje obstoja izvenzakonske skupnosti pred tem.
tekst :
I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izreku o stroških spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža za 275,40 EUR.
II. V preostalem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
III. Toženi stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.
O b r a z l o ž i t e v
(1) Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje vrednost spornega predmeta ocenilo na 100.000,00 EUR (1. tč. izreka), v nadaljevanju pa odločilo, da se iz zapuščine po pokojni M. P. izločijo do ½ solastne nepremičnine parc. št. X1 in parc. št. X2, k.o. B., do 1/14 solastne nepremičnine parc. št. X3, k.o. B. (2. tč. izreka); do ½ vrednosti osebnega avtomobila Golf JXD reg. št. ... (3. tč. izreka), vse v korist tožnika S. P., tako da izločeni del ne spada v zapuščino po pokojni M. P. v zapuščinskem postopku, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pod III D 443/2006. Toženi stranki je naložilo plačilo 4.293,14 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (4. tč. izreka).
(2) Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP (Zakon o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami), pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da zadevo po razveljavitvi sodbe vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Pritožnik izpodbija ugotovitev sodišča o obstoju izvenzakonske skupnosti med zapustnico in tožnikom. V sodbi naj bi manjkali razlogi o odločilnem dejstvu, in sicer, od kdaj je taka skupnost obstajala, sodišče pa naj bi prihajalo v nasprotje, ko najprej ugotavlja, da je skupnost obstajala od leta 1968, nato pa, da od leta 1970. Po mnenju tožene stranke ni dokazana skupna odločitev za gradnjo, s katero je sodišče utemeljilo obstoj izvenzakonske skupnosti. Nasprotno, iz pogodbe o nakupu zemljišča izhaja, da sta kot kupca nastopala zapustnica in njen oče, kar je sodišče povsem prezrlo. Volja za nakup zemljišča je tako obstajala samo pri zapustnici, pri tožniku pa ne, saj bi sicer kot kupec nastopal tudi on, še posebej ob dejstvu, da je imel denar za gradnjo, kot je sam izpovedal. Tudi ugotovitev sodišča, da sta zapustnica in tožnik skupno načrtovala prihodnost, nima podlage v dejstvih. Nikdar nista skupaj živela. Šele huda bolezen zapustnice ju je praktično prisilila k skupnemu življenju. Sodišče celo samo ugotavlja, da je manjkal konstitutivni element izvenzakonske skupnosti – skupno bivanje. Nadalje pritožnik izpodbija tudi ugotovitve sodišča glede deležev zakoncev na skupnem premoženju. Sodišče naj ne bi ugotovilo, od kdaj naprej je tožnik zapustnici izročal svojo plačo. Pritožnik celo dvomi, da je tožnik sploh dajal svoj zaslužek zapustnici, saj to naj ne bi bilo logično glede na to, da je živel v ekonomski skupnosti s svojo družino na kmetiji in ne v skupnem gospodinjstvu z zapustnico. Nesporno je tudi, da tožnik nikdar v 39 letih ni živel v hiši, kar pomeni, da je nikoli ni čutil kot svoje, temveč bolj kot nujno zlo. Prav tako nima podlage ugotovitev sodišča, da sta zapustnica in tožnik njenemu očetu odplačala del kupnine, saj je tožnik povedal, da ne ve niti koliko niti kdaj sta plačala, predložil pa ni niti nobenega dokazila o plačilu. Nepravilno naj bi bil ugotovljen tudi prispevek očeta zapustnice k gradnji. Sodišče je namreč zanemarilo njegov finančni prispevek k izdelavi fasade, ker ni sledilo izpovedi priče F. O., ki je povedal, da mu je izdelavo fasade naročil in plačal oče zapustnice. Navedena priča je res izjavila, da je bila to hiša F. N., kar je logično glede na to, da mu je izdelavo fasade naročil in plačal ravno on, zato ni razlogov, da mu sodišče ne verjame. Končno izpodbija še odločitev o stroških postopka. Sodišče ni odločilo o separatnih stroških tožene stranke, priglašenih na naroku dne 14. 11. 2007 v višini 500 odvetniških točk in 20 % DDV. Odločitve v stroškovnem delu pa tudi sicer ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ni obrazložilo, katere stroške in v kakšni višini je priznalo tožeči stranki.
(3) Pritožba je delno utemeljena, in sicer le glede odločitve o stroških.
(4) Sodba sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča sicer po vsebini materialnopravno pravilna glede na vsa raziskana in pravilno ugotovljena dejstva, le potrebna ni, saj tožnikov pravni položaj glede na zahtevek, kot ga je oblikoval, tudi po pravnomočnosti navedene sodbe ne bo nič drugačen, kot pred tem.
(5) Pravilna pa je ocena prvostopenjskega sodišča, da je izvenzakonska skupnost med tožnikom in zapustnico pred sklenitvijo njune zakonske zveze obstajala. To je prvo sodišče utemeljilo na podlagi ugotovitev o ekonomski skupnosti tožnika in zapustnice, njunih skupnih interesih, ki so se odražali v skupni odločitvi za gradnjo hiše in načrtovanju skupne prihodnosti, čustvenih in intimnih odnosih ter na dojemanju okolice, da sta kot mož in žena. Navedene razloge kot pravilne sprejema tudi pritožbeno sodišče. Svojo voljo biti kot mož in žena sta zapustnica in tožnik nato še oblično potrdila s sklenitvijo zakonske zveze, kar je v konkretnem primeru ključna okoliščina tudi za presojo izvenzakonske skupnosti pred tem. Na glavni očitek pritožnikov, da izvenzakonska skupnost ni imela bistvenega elementa – skupnega bivanja, je že odgovorilo prvostopenjsko sodišče. Bistvenega pomena je ugotovitev, da tožnik in zapustnica tudi po sklenitvi zakonske zveze nista zaživela skupaj, temveč sta še vedno živela vsak pri svoji materi, vikende pa sta preživljala skupaj na domu zapustnice. Ker se način bivanja tudi po sklenitvi zakonske zveze ni spremenil, dejstvo, da tožnik in zapustnica nista skupaj živela, ne izključuje obstoja izvenzakonske skupnosti pred tem. Življenjsko skupnost ženske in moškega, kot jo opredeljuje 12. člen ZZZDR (Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS, št. 14/89), sestavljajo številni elementi, pri čemer ni nujno potrebno, da morata ženska in moški nepretrgoma živeti skupaj, če so izpolnjeni ostali pogoji kot so ekonomska skupnost, soodvisnost, značilno čustveno in intimno razmerje, medsebojno nudenje pomoči in opore (1).
(6) Neutemeljen je očitek pritožnika glede ugotovitve o tem, ali je tožnik dejansko izročal svoj zaslužek zapustnici, saj sta to potrdili priči D. Š. in A. S., toženi stranki pa nasprotnega z ničemer nista dokazali oziroma sta v zaslišanju celo izpovedali, da o finančnih zadevah zapustnice ne vesta ničesar. Tožnika in zapustnico so očitno povezovali skupni interesi in načrtovanje prihodnosti, kar se je odražalo v skupni odločitvi za gradnjo hiše. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da volje za nakup zemljišča in gradnjo pri tožniku sploh ni bilo, ker na kupoprodajni pogodbi ni bil naveden kot kupec. Očitno je, da je volja tožnika za gradnjo obstajala, saj je bil nakup zemljišča posledica skupne odločitve, tožnik pa je svoj celotni zaslužek namenil gradnji hiše in za pomoč angažiral svoje sorodnike, ki so izdatno prispevali k gradnji. Prvostopenjsko sodišče je tudi pojasnilo, da sta zapustnica in tožnik očetu z obrestmi vrnila denar, s čimer sta odplačala njegov delež, ki ga je nato zapustničin oče z darilno pogodbo v celoti prenesel na zapustnico, ki je postala izključna zemljiškoknjižna lastnica. Čeprav tožnik ni znal pojasniti, kdaj in koliko denarja je bilo očetu zapustnice vrnjeno, to dejstvo samo po sebi ni odločilno in je tudi povsem razumljivo glede na ugotovitve prvega sodišča, da je s skupnimi finančnimi sredstvi v celoti razpolagala zapustnica. Dejstvo, da tožnik v predmetni hiši nikdar ni živel, pa ne vpliva na to, da hiša spada v skupno premoženje tožnika in zapustnice, saj je bila pridobljena z delom v času trajanja izvenzakonske skupnosti in kasneje zakonske zveze (2. odst. 51. čl. ZZZDR).
(7) Dejstva, da je zapustnico in tožnika k skupnemu življenju prisila šele bolezen zapustnice, ni mogoče razlagati tako, kot želi prikazati pritožnik, da med njima nikdar ni bilo volje za skupno bivanje, temveč taka okoliščina samo potrjuje njuno čustveno navezanost ter medsebojno nudenje pomoči in opore, kar predstavlja enega izmed temeljev zakonske zveze (13. čl. ZZZDR). Obstoju čustvenih in intimnih odnosov med tožnikom in zapustnico pritožnika niti ne oporekata.
(8) Sodišče je ugotovilo, da je izvenzakonska skupnost med tožnikom in zapustnico obstajala od leta 1968 dalje (kar pomeni, da tudi leta 1970, ko je bilo pridobljeno zemljišče za gradnjo), zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da manjkajo razlogi o tem.
(9) Tudi ocena o tem, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, je materialnopravno pravilna. Prvostopenjsko sodišče je izhajalo iz zakonske domneve (1. odst. 59. čl. ZZZDR); breme, da se ta domnevo izpodbije, je bilo na strani tožene stranke, ki pa pri tem ni bila uspešna. Ob ugotovitvi, da sta tožnik in zapustnica v času trajanja zakonske zveze (in tudi izvenzakonske skupnosti) prejemala približno enake prejemke in da so k gradnji predmetne hiše izdatno prispevali predvsem tožnikovi sorodniki, je sodišče pravilno presodilo, da tožena stranka ni dokazala zatrjevanega večjega prispevka zapustnice in njenega očeta k gradnji predmetne hiše. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče zanemarilo finančni prispevek očeta zapustnice, saj je sodišče na podlagi izpovedi zaslišanih prič in izvedenskega mnenja njegov prispevek ocenilo na približno 11.000,00 EUR. Res je sicer, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo prispevka zapustničinega očeta k izdelavi fasade, ker ni sledilo izpovedi priče F. N., da je fasado na predmetni hiši izdelal po naročilu očeta zapustnice, ki je izdelavo fasade tudi plačal. Vendar pa glede na ugotovljeni bistveno večji prispevek tožnika in njegovih sorodnikov, ki ga je sodišče ocenilo na približno 26.936,00 EUR, finančni prispevek k izdelavi fasade sam po sebi ne vpliva na to, da bi bil delež zapustnice na skupnem premoženju samo iz tega razloga večji.
(10) Pritožba je delno utemeljena le glede pravdnih stroškov, ker prvostopenjsko sodišče ni odločilo o separatnih stroških tožene stranke (1. odst. 156. čl. ZPP). Iz zapisnika z dne 17. 11. 2007 izhaja, da pooblaščenka tožeče stranke tega dne na narok ni pristopila, ker je bila zadržana na glavni obravnavi v kazenskem postopku pri Okrožnem sodišču v C., svoj izostanek pa je opravičila šele po faksu istega dne in prosila za preložitev naroka. Ker bi to morala storiti prej, pa ni, je toženi stranki povzročila stroške, ki jih je tožnik dolžan povrniti ne glede na uspeh v pravdi. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 500 odvetniških točk, kar povečano za 20 % DDV na odvetniške storitve znaša 275,40 EUR. Za tak znesek je sodišče znižalo znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki. V preostalem delu pa je pritožba neutemeljena, saj je specifikacija posameznih stroškov tožeče stranke razvidna iz priloženega stroškovnika, tako da je odločitev v stroškovnem delu mogoče preizkusiti, zaradi česar ni podana očitana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, stroški pa so priznani in odmerjeni pravilno.
(11) Ker pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu (353. čl. ZPP).
(12) Pritožnika sta delno uspela le s pritožbo proti odločitvi o stroških, zato do pritožbenih stroškov nista upravičena (3. odst. 154. čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP).
uveljavljanje dedne pravice v pravdi - dediščinska tožba - dedna izjava - obnovitveni razlogi - pravda ob pogojih za obnovo postopka
Če stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem v zapuščinskem postopku, lahko po tem, ko je zapuščinska obravnava končana s pravnomočnim sklepom o dedovanju, svoje pravice uveljavlja v pravdi. Dedna izjava (bodisi sprejem bodisi odpoved dednemu deležu) mora biti jasna, nedvoumna ter podana v predpisani obliki. Navedbe začasnega zastopnika na zapuščinski obravnavi, da nima nobenega interesa v zapuščinskem postopku, ker se dedinja ni javila, pa ne morejo pomeniti odpovedi dedovanju.