ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-3, 55, 55/1, 55/1-2. ZDavP-2 člen 126, 126/5, 126a, 145, 145/2, 145/2-9. OZ člen 343.
seznam izvršilnih naslovov – prenehanje teka zakonskih zamudnih obresti – zastaranje davčnih obveznosti – poplačilo zastarane terjatve iz zastavljene stvari
Za zakonske zamudne obresti davčnih terjatev ne velja ureditev prenehanja teka zakonskih zamudnih obresti od obligacijskih terjatev (kjer gre za civilnopravna razmerja oziroma za razmerja, pri katerih so udeleženci v položaju prirejenosti in ne podrejenosti in nadrejenosti), da zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo znesek glavnice.
Smiselna uporaba določb OZ glede poplačila zastarane terjatve iz zastavljene stvari ni mogoča.
prednostne delnice – kumulativne delnice – participativne delnice – premoženjske pravice – udeležba na dobičku
ZGD-1 ne določa vseh možnih načinov/kombinacij, na katere se prednost prednostnih delnic nanaša, ampak to prepušča avtonomiji družbe, ki prednosti določi v statutu. Vsebino in pomen prednosti, ki jih zagotavljajo prednostne delnice, je namreč potrebno razumeti širše, onkraj okvirjev višine dividende, ter pri tem izhajati iz narave, pomena prednostne delnice. Prednostnim participativnim delničarjem tako res pripadajo take premoženjske pravice, kot gredo navadnim delničarjem, poleg teh pa še dodatne pravice, kar pa ni mogoče razumeti tako, da jim gredo pravice tudi v enakem obsegu.
Po določilu 2. odst. 245. člena ZPP se izvedenci določijo predvsem med sodnimi izvedenci za določeno vrsto izvedenskega dela. To pomeni, da postavitev izvedenca, ki ni sodni izvedenec, ne pomeni kršitve določil ZPP.
Drži pritožbena navedba, da je stroškovna odločitev pomanjkljivo obrazložena. Taka obrazložitev ob konkretizirani pritožbi praviloma terja razveljavitev tega dela sodbe, ker pa tožena stranka ve, katera pravdna dejanja so bila opravljena, bi morala za uspeh v pravdi tožena stranka konkretno utemeljiti, zakaj so bili s stroški odmerjeni v previsokem znesku oziroma do katere višine stroškov bi bila tožeča stranka upravičena.
potek glavne obravnave – izostanek tožene stranke z naroka – zamudna sodba – odločba ustavnega sodišča o razveljavitvi zakonske določbe – poseg v pravico do enakega varstva pravic tožene stranke
Ker podlage za izdajo zamudne sodbe, ki je posledica izostanka tožene stranke z naroka, po odločitvi Ustavnega sodišča ni, je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo.
poprava sklepa – napaka v imenu – nepravilna označba dolžnika v predlogu za izvršbo
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je napaka v navedbi priimka dolžnika le administrativna (pisna) napaka in torej ne gre za spremembo stranke. Zapis stranke v uvodu sodbe oziroma sklepa (in tudi v predlogu za izvršbo) ni nujno odločilen, temveč je treba upoštevati poleg zapisa tudi, kako sta opredelitev stranke razumela sodišče in dolžnik ter tudi celotno vsebino sklepa.
Napako je mogoče popraviti kadarkoli, sodišče pa lahko, če ugotovi, da je prišlo do napake v imenu, to odpravi tudi po uradni dolžnosti in ni vezano na predlog stranke.
ZZZDR člen 12, 13, 51, 51/2, 59, 59/1. ZPP člen 156, 156/1.
zunajzakonska skupnost – zakonska zveza – premoženjska razmerja med zakoncema – delež zakoncev na skupnem premoženju – pravdni stroški – separatni stroški
Ker se način bivanja tudi po sklenitvi zakonske zveze ni spremenil, dejstvo, da tožnik in zapustnica nista skupaj živela, ne izključuje obstoja izvenzakonske skupnosti pred tem.
tekst :
I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izreku o stroških spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža za 275,40 EUR.
II. V preostalem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
III. Toženi stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.
O b r a z l o ž i t e v
(1) Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje vrednost spornega predmeta ocenilo na 100.000,00 EUR (1. tč. izreka), v nadaljevanju pa odločilo, da se iz zapuščine po pokojni M. P. izločijo do ½ solastne nepremičnine parc. št. X1 in parc. št. X2, k.o. B., do 1/14 solastne nepremičnine parc. št. X3, k.o. B. (2. tč. izreka); do ½ vrednosti osebnega avtomobila Golf JXD reg. št. ... (3. tč. izreka), vse v korist tožnika S. P., tako da izločeni del ne spada v zapuščino po pokojni M. P. v zapuščinskem postopku, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pod III D 443/2006. Toženi stranki je naložilo plačilo 4.293,14 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (4. tč. izreka).
(2) Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP (Zakon o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami), pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da zadevo po razveljavitvi sodbe vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Pritožnik izpodbija ugotovitev sodišča o obstoju izvenzakonske skupnosti med zapustnico in tožnikom. V sodbi naj bi manjkali razlogi o odločilnem dejstvu, in sicer, od kdaj je taka skupnost obstajala, sodišče pa naj bi prihajalo v nasprotje, ko najprej ugotavlja, da je skupnost obstajala od leta 1968, nato pa, da od leta 1970. Po mnenju tožene stranke ni dokazana skupna odločitev za gradnjo, s katero je sodišče utemeljilo obstoj izvenzakonske skupnosti. Nasprotno, iz pogodbe o nakupu zemljišča izhaja, da sta kot kupca nastopala zapustnica in njen oče, kar je sodišče povsem prezrlo. Volja za nakup zemljišča je tako obstajala samo pri zapustnici, pri tožniku pa ne, saj bi sicer kot kupec nastopal tudi on, še posebej ob dejstvu, da je imel denar za gradnjo, kot je sam izpovedal. Tudi ugotovitev sodišča, da sta zapustnica in tožnik skupno načrtovala prihodnost, nima podlage v dejstvih. Nikdar nista skupaj živela. Šele huda bolezen zapustnice ju je praktično prisilila k skupnemu življenju. Sodišče celo samo ugotavlja, da je manjkal konstitutivni element izvenzakonske skupnosti – skupno bivanje. Nadalje pritožnik izpodbija tudi ugotovitve sodišča glede deležev zakoncev na skupnem premoženju. Sodišče naj ne bi ugotovilo, od kdaj naprej je tožnik zapustnici izročal svojo plačo. Pritožnik celo dvomi, da je tožnik sploh dajal svoj zaslužek zapustnici, saj to naj ne bi bilo logično glede na to, da je živel v ekonomski skupnosti s svojo družino na kmetiji in ne v skupnem gospodinjstvu z zapustnico. Nesporno je tudi, da tožnik nikdar v 39 letih ni živel v hiši, kar pomeni, da je nikoli ni čutil kot svoje, temveč bolj kot nujno zlo. Prav tako nima podlage ugotovitev sodišča, da sta zapustnica in tožnik njenemu očetu odplačala del kupnine, saj je tožnik povedal, da ne ve niti koliko niti kdaj sta plačala, predložil pa ni niti nobenega dokazila o plačilu. Nepravilno naj bi bil ugotovljen tudi prispevek očeta zapustnice k gradnji. Sodišče je namreč zanemarilo njegov finančni prispevek k izdelavi fasade, ker ni sledilo izpovedi priče F. O., ki je povedal, da mu je izdelavo fasade naročil in plačal oče zapustnice. Navedena priča je res izjavila, da je bila to hiša F. N., kar je logično glede na to, da mu je izdelavo fasade naročil in plačal ravno on, zato ni razlogov, da mu sodišče ne verjame. Končno izpodbija še odločitev o stroških postopka. Sodišče ni odločilo o separatnih stroških tožene stranke, priglašenih na naroku dne 14. 11. 2007 v višini 500 odvetniških točk in 20 % DDV. Odločitve v stroškovnem delu pa tudi sicer ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ni obrazložilo, katere stroške in v kakšni višini je priznalo tožeči stranki.
(3) Pritožba je delno utemeljena, in sicer le glede odločitve o stroških.
(4) Sodba sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča sicer po vsebini materialnopravno pravilna glede na vsa raziskana in pravilno ugotovljena dejstva, le potrebna ni, saj tožnikov pravni položaj glede na zahtevek, kot ga je oblikoval, tudi po pravnomočnosti navedene sodbe ne bo nič drugačen, kot pred tem.
(5) Pravilna pa je ocena prvostopenjskega sodišča, da je izvenzakonska skupnost med tožnikom in zapustnico pred sklenitvijo njune zakonske zveze obstajala. To je prvo sodišče utemeljilo na podlagi ugotovitev o ekonomski skupnosti tožnika in zapustnice, njunih skupnih interesih, ki so se odražali v skupni odločitvi za gradnjo hiše in načrtovanju skupne prihodnosti, čustvenih in intimnih odnosih ter na dojemanju okolice, da sta kot mož in žena. Navedene razloge kot pravilne sprejema tudi pritožbeno sodišče. Svojo voljo biti kot mož in žena sta zapustnica in tožnik nato še oblično potrdila s sklenitvijo zakonske zveze, kar je v konkretnem primeru ključna okoliščina tudi za presojo izvenzakonske skupnosti pred tem. Na glavni očitek pritožnikov, da izvenzakonska skupnost ni imela bistvenega elementa – skupnega bivanja, je že odgovorilo prvostopenjsko sodišče. Bistvenega pomena je ugotovitev, da tožnik in zapustnica tudi po sklenitvi zakonske zveze nista zaživela skupaj, temveč sta še vedno živela vsak pri svoji materi, vikende pa sta preživljala skupaj na domu zapustnice. Ker se način bivanja tudi po sklenitvi zakonske zveze ni spremenil, dejstvo, da tožnik in zapustnica nista skupaj živela, ne izključuje obstoja izvenzakonske skupnosti pred tem. Življenjsko skupnost ženske in moškega, kot jo opredeljuje 12. člen ZZZDR (Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS, št. 14/89), sestavljajo številni elementi, pri čemer ni nujno potrebno, da morata ženska in moški nepretrgoma živeti skupaj, če so izpolnjeni ostali pogoji kot so ekonomska skupnost, soodvisnost, značilno čustveno in intimno razmerje, medsebojno nudenje pomoči in opore (1).
(6) Neutemeljen je očitek pritožnika glede ugotovitve o tem, ali je tožnik dejansko izročal svoj zaslužek zapustnici, saj sta to potrdili priči D. Š. in A. S., toženi stranki pa nasprotnega z ničemer nista dokazali oziroma sta v zaslišanju celo izpovedali, da o finančnih zadevah zapustnice ne vesta ničesar. Tožnika in zapustnico so očitno povezovali skupni interesi in načrtovanje prihodnosti, kar se je odražalo v skupni odločitvi za gradnjo hiše. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da volje za nakup zemljišča in gradnjo pri tožniku sploh ni bilo, ker na kupoprodajni pogodbi ni bil naveden kot kupec. Očitno je, da je volja tožnika za gradnjo obstajala, saj je bil nakup zemljišča posledica skupne odločitve, tožnik pa je svoj celotni zaslužek namenil gradnji hiše in za pomoč angažiral svoje sorodnike, ki so izdatno prispevali k gradnji. Prvostopenjsko sodišče je tudi pojasnilo, da sta zapustnica in tožnik očetu z obrestmi vrnila denar, s čimer sta odplačala njegov delež, ki ga je nato zapustničin oče z darilno pogodbo v celoti prenesel na zapustnico, ki je postala izključna zemljiškoknjižna lastnica. Čeprav tožnik ni znal pojasniti, kdaj in koliko denarja je bilo očetu zapustnice vrnjeno, to dejstvo samo po sebi ni odločilno in je tudi povsem razumljivo glede na ugotovitve prvega sodišča, da je s skupnimi finančnimi sredstvi v celoti razpolagala zapustnica. Dejstvo, da tožnik v predmetni hiši nikdar ni živel, pa ne vpliva na to, da hiša spada v skupno premoženje tožnika in zapustnice, saj je bila pridobljena z delom v času trajanja izvenzakonske skupnosti in kasneje zakonske zveze (2. odst. 51. čl. ZZZDR).
(7) Dejstva, da je zapustnico in tožnika k skupnemu življenju prisila šele bolezen zapustnice, ni mogoče razlagati tako, kot želi prikazati pritožnik, da med njima nikdar ni bilo volje za skupno bivanje, temveč taka okoliščina samo potrjuje njuno čustveno navezanost ter medsebojno nudenje pomoči in opore, kar predstavlja enega izmed temeljev zakonske zveze (13. čl. ZZZDR). Obstoju čustvenih in intimnih odnosov med tožnikom in zapustnico pritožnika niti ne oporekata.
(8) Sodišče je ugotovilo, da je izvenzakonska skupnost med tožnikom in zapustnico obstajala od leta 1968 dalje (kar pomeni, da tudi leta 1970, ko je bilo pridobljeno zemljišče za gradnjo), zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da manjkajo razlogi o tem.
(9) Tudi ocena o tem, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, je materialnopravno pravilna. Prvostopenjsko sodišče je izhajalo iz zakonske domneve (1. odst. 59. čl. ZZZDR); breme, da se ta domnevo izpodbije, je bilo na strani tožene stranke, ki pa pri tem ni bila uspešna. Ob ugotovitvi, da sta tožnik in zapustnica v času trajanja zakonske zveze (in tudi izvenzakonske skupnosti) prejemala približno enake prejemke in da so k gradnji predmetne hiše izdatno prispevali predvsem tožnikovi sorodniki, je sodišče pravilno presodilo, da tožena stranka ni dokazala zatrjevanega večjega prispevka zapustnice in njenega očeta k gradnji predmetne hiše. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče zanemarilo finančni prispevek očeta zapustnice, saj je sodišče na podlagi izpovedi zaslišanih prič in izvedenskega mnenja njegov prispevek ocenilo na približno 11.000,00 EUR. Res je sicer, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo prispevka zapustničinega očeta k izdelavi fasade, ker ni sledilo izpovedi priče F. N., da je fasado na predmetni hiši izdelal po naročilu očeta zapustnice, ki je izdelavo fasade tudi plačal. Vendar pa glede na ugotovljeni bistveno večji prispevek tožnika in njegovih sorodnikov, ki ga je sodišče ocenilo na približno 26.936,00 EUR, finančni prispevek k izdelavi fasade sam po sebi ne vpliva na to, da bi bil delež zapustnice na skupnem premoženju samo iz tega razloga večji.
(10) Pritožba je delno utemeljena le glede pravdnih stroškov, ker prvostopenjsko sodišče ni odločilo o separatnih stroških tožene stranke (1. odst. 156. čl. ZPP). Iz zapisnika z dne 17. 11. 2007 izhaja, da pooblaščenka tožeče stranke tega dne na narok ni pristopila, ker je bila zadržana na glavni obravnavi v kazenskem postopku pri Okrožnem sodišču v C., svoj izostanek pa je opravičila šele po faksu istega dne in prosila za preložitev naroka. Ker bi to morala storiti prej, pa ni, je toženi stranki povzročila stroške, ki jih je tožnik dolžan povrniti ne glede na uspeh v pravdi. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 500 odvetniških točk, kar povečano za 20 % DDV na odvetniške storitve znaša 275,40 EUR. Za tak znesek je sodišče znižalo znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki. V preostalem delu pa je pritožba neutemeljena, saj je specifikacija posameznih stroškov tožeče stranke razvidna iz priloženega stroškovnika, tako da je odločitev v stroškovnem delu mogoče preizkusiti, zaradi česar ni podana očitana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, stroški pa so priznani in odmerjeni pravilno.
(11) Ker pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu (353. čl. ZPP).
(12) Pritožnika sta delno uspela le s pritožbo proti odločitvi o stroških, zato do pritožbenih stroškov nista upravičena (3. odst. 154. čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP).
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL0061841
ZZK-1 člen 243, 244, 244/3. ZOR člen 103, 103/1.
sale-lease back prodaja - izbris vknjižbe hipoteke – dobrovernost pridobitelja – dvojna prodaja – dvakratna prodaja iste stvari
Po ustaljenem stališču sodne prakse predstavlja dvojno razpolaganje z nepremičnino nemoralen posel, kar lahko utemeljuje ničnost. Ključni pogoj za utemeljenost tožbenega zahtevka (ničnosti zavezovalnega pravnega posla in izbris vknjižbe hipoteke) je nedobrovernost sopogodbenika, v korist katerega je bilo uvedeno drugo razpolaganje. Ista okoliščina (nedobrovernost pridobitelja) je ključna tudi za utemeljenost zahtevka za izbris po 243. členu ZZK-1, kajti v skladu s 3. odstavkom 244. člena ZZK-1 zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe ni dovoljen proti dobrovernim osebam.
pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost terjatve
Dovoljenje za izgradnjo provizorične garaže ne omogoča graditelju, da bi pridobil lastninsko pravico na nepremičnini, kjer stoji provizorična garaža, po pravilih gradnje na tujem zemljišču po določbah ODZ ali ZTLR.
Vnaprejšnja dokazna ocena načeloma ni dovoljena (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Sodišče lahko zavrne le izvedbo dokaza, ki gre v prid že dokazanemu dejstvu, ne pa tudi dokaza, ki naj takšno dejstvo ovrže. Ker pritožnica do seznanitve z izpodbijano odločitvijo ni mogla vedeti, ali bo sodišče prve stopnje zagrešilo opisano kršitev določb pravdnega postopka, ji ni mogoče očitati njenega prepoznega uveljavljanja v pritožbi (286b. čl. ZPP).
ZP-1 člen 22, 22/3, 22/4, 202a, 202a/1. ZVCP-1 člen 23, 23/1, 23/1-66, 235, 235/4, 235/5.
prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja – vožnja motornega vozila kot osnovni poklic – voznik začetnik – odločanje in izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja
V tem postopku ne gre za ponovno ugotavljanje odgovornosti storilca in tudi ne za izdajo novih odločb o prekršku, temveč le za preizkus pravilnosti izdanega sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja.
Ker je storilec oba prekrška, za katera so mu bile s sodbama sodišča izrečene kazenske točke, storil z motornim vozilom kategorije C, s katero opravlja vožnjo kot osnovni poklic, določbe 5. odstavka 235. člena ZVCP-1 ni mogoče uporabiti.
ZPP člen 123, 124, 224, 224/1, 224/4. ZD člen 133, 133/1, 138, 138/1, 138/2.
zapisnik o glavni obravnavi – dedna izjava – odpoved dediščini – sprejem dediščine – nepreklicnost dedne izjave – nepreklicnost izjave o sprejemu dednega deleža – sprememba dedne izjave v pritožbenem postopku
Pritožnica ni uspela izpodbiti vsebine zapisnika, iz katerega izhaja, da je sprejela dedni delež. Ker so dedne izjave nepreklicne, pa sprememba dedne izjave v pritožbi na pravilnost sklepa o dedovanju ne vpliva.
odškodninska odgovornost države - plačilo odškodnine – kršitev načela enakosti pred zakonom – položaj zapornikov – delo zapornika med prestajanjem kazni
Načelo enakosti pred zakonom pomeni, da se morajo enako obravnavati enaki primeri, pri čemer je nedopustno razlikovanje glede zagotavljanja človekovih pravic in svoboščin po narodnosti, rasi, spolu, jeziku, veri, političnemu ali drugemu prepričanju, gmotnemu stanju, rojstvu, izobrazbi, družbenemu položaju ali drugi osebni okoliščini. To pa pomeni, da tudi med zaporniki ne sme biti diskriminacije glede na poprej navedene posebne okoliščine, dopustno pa je njihovo neenako obravnavanje glede na ostale delavce, ki delo opravljajo po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi in v zvezi s pravicami, ki izvirajo iz te pogodbe. To velja tako glede plačila za opravljeno delo, katerega višino za zapornike ureja 54. člena ZIKS-1, kot tudi za zagotovitev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Za zagotavljanje le-tega po spremembi ZPIZ, na katerega se v tem delu ZIKS-1 sklicuje, ni več pravne podlage.
uveljavljanje nujnega deleža – čas, v katerem je nujni delež mogoče uveljaviti
ZD je vrsto postopka in čas, v katerem je nujni delež mogoče uveljaviti, sam omejil, vendar izključno z določiloma o zastaranju in učinkih pravnomočnega sklepa o dedovanju. Ker ZD uveljavljanje te pravice ne veže na čas obravnavanja pred sodiščem prve stopnje oziroma zaključka zapuščinske obravnave, pritožnicama ni mogoče odreči, da svojo pravico uveljavita tudi po obravnavi.
ZFPPIPP člen 427, 427/1, 427/1-2, 427/2, 427/2-2, 439, 439/1, 439/1-3.
izbris pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije - izbris subjekta – neznan poslovni naslov – izbrisni razlog
ZFPPIPP je za gospodarske subjekte predpisal poslovanje na poslovnem naslovu, saj je ZFPPIPP-A, ki je pričel veljati dne 13. 06. 2009, v 2. točki 1. odst. 427. člena predvidel kot poseben izbrisni razlog za izbris pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije, če ne posluje na poslovnem naslovu vpisanem v sodnem registru.
povzročitev škode – podlage za odškodninsko odgovornost – odškodninska odgovornost države – odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti – domneva vzročnosti – posebni primeri odgovornosti – odgovornost zaradi terorističnih dejanj, javnih demonstracij ali manifestacij
Ne glede na to, ali gre za športno prireditev, kot je štelo sodišče prve stopnje, ali za športno manifestacijo, kot trdijo pritožniki, za uporabo določbe 156. člena OZ ni podlage. Izhajajoč iz smisla pravila 156. člena OZ, je oškodovanec upravičen do povračila za škodo, ki jo je pretrpel v zvezi z dejanji, ki so bila uperjena zoper državo, njen sistem ali v njeno podporo, in ne proti oškodovancem osebno. V obravnavanem primeru pa je bilo po trditveni podlagi tožbe (šlo je za napad s strani huliganov, ker so tožniki hrvaški državljani), škodno dejanje uperjeno proti tožnikom.
obnova postopka – izredno pravno sredstvo - rok za vložitev predloga za obnovo postopka
Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče uveljavljati le zoper s sodno odločbo pravnomočno končan postopek. Pravnomočnost sodne odločbe je torej procesna predpostavka za uveljavljanje obnove postopka. V kolikor se tožena stranka v predlogu in v pritožbi sklicuje na nepravilnost vročanja zamudne sodbe toženi stranki, bi bila že iz samih navedb tožene stranke podana pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, ko je predlog zavrglo.
V kolikor pa je trditve pritožnika v predlogu za obnovo postopka in v pritožbi razumeti kot sklicevanje na nepravilnosti pri vročitvi tožbe v odgovor toženi stranki, pa je materialnopravno zmotno izhodišče pritožnika, da bi moral teči rok za vložitev predloga za obnovo postopka šele od 24. 09. 2009, ko naj bi tožena stranka izvedela za obstoj zamudne sodbe in ne že od 08. 04. 2008, ko naj bi nastopila pravnomočnost zamudne sodbe.
nerelevantna dejstva – neobrazložen ugovor – ugovor zoper sklep o izvršbi - obročno odplačevanje
Ugovor dolžnice torej ni bil obrazložen, zato ga je sodišče prve stopnje v skladu s 4. odstavkom 58. člena ZIZ in 5. odstavkom 62. člena ZIZ pravilno zavrnilo. Navedenih ugotovitev in zaključkov sodišče prve stopnje v pritožbi dolžnica tudi ne izpodbija, pač pa se sklicuje na dogovor z upnikom o obročnem odplačevanju, po katerem naj bi že plačala tretji obrok v vsoti, ki ji jo je določil upnik, kar vse se nanaša na čas po vložitvi ugovora, o katerem je sodišče prve stopnje odločalo in zato pri odločanju o izpodbijanem sklepu ni relevantno.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV
VSL0065074
ZNVP člen 24, 24/1, 33, 33/3, 34, 34/1, 34/3. ZOR člen 189, 189/3. OZ člen 168/3.
odgovornost za škodo – objektivna odškodninska odgovornost – nematerializirani vrednostni papirji – prenos nematerializiranih vrednostnih papirjev – nalog za prenos nematerializiranih vrednostnih papirjev – vzdrževanje podatkov centralnega registra – odgovornost člana klirinško depotne družbe – odgovornost klirinško depotne družbe – škoda – obseg povrnitve premoženjske škode – izgubljeni dobiček – merilo pričakovanosti
Profesionalna skrbnost ni združljiva z zanašanjem na to, da bo tudi druga oseba ravnala enako skrbno. Če je torej prva toženka pričakovala, da bo namesto nje druga toženka preverila tožnikov naslov v centralnem registru prebivalstva, je s tem prevzela nase riziko, da druga toženka morebiti ne bo vestno opravila te svoje dolžnosti.
Za oceno pričakovanega dobička so odločilne razmere v času škodnega dogodka. Tožnikova škoda je nastala 17.4.2000, ko so bile protipravno prodane njegove delnice, medtem ko je do prevzema L. prišlo jeseni leta 2002, torej več kot dve leti in pol kasneje. Ni dvoma, da 17.4.2000 nobena od pravdnih strank ni mogla pričakovati, sploh pa ne utemeljeno, da bo prišlo do prevzema L. in da bo zato vrednost spornih delnic skoraj trikrat višja od cene, po kateri so bile prodane. Splošno je znano, da so bili leta 2000 prevzemi gospodarskih družb pri nas redek, če že ne izjemen pojav. O tem, da bi tožnik sprejel N.-jevo prevzemno ponudbo in svojih delnic ne bi prodal že prej ali pozneje, dokler so še kotirale na borzi, je z večjo ali manjšo verjetnostjo mogoče sklepati šele s sedanjega časovnega gledišča, ki pa, kot že navedeno, ne more biti podlaga za oceno, ali je bilo izgubljeni dobiček mogoče utemeljeno pričakovati. Tožnikov odškodninski zahtevek iz tega naslova torej nima pravne podlage.