Z odločitvijo višjega sodišča, ki je prvostopenjsko sodbo v bistvenem potrdilo, v preostalem pa spremenilo, je bil opravljen prvi korak v smeri pričakovane pravnomočnosti (prvi odstavek 129. člena ZKP) in s tem tudi izvršljivosti sodbe. V takem položaju ni več relevantna ocena razumnega trajanja (dotedanjega in) pričakovanega sojenja (kot v primeru razveljavitve prvostopenjske sodbe), ampak ocena razumnosti nadaljnjega trajanja pripora v pričakovanju njene skorajšnje izvršitve z nastopom kazni zapora.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00064012
ZKP člen 385. KZ-1 člen 70, 70a, 70b.
varnostni ukrepi - prepoved spremembe na slabše - odvzem predmetov
Vrhovno sodišče uvodoma pritrjuje vložniku glede že uresničene nevarnosti in glede nevarnosti, ki bi šele utegnila biti uresničena. Gre za enotno podlago iz prvega in tretjega odstavka 70. člena KZ-1, po kateri se neprištevnim storilcem protipravnih dejanj izrekata varnostna ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu po 70.a členu KZ-1 in obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1. Kljub enotni podlagi, pa to še ne pomeni, da imamo pri navedenih varnostnih ukrepih opraviti zgolj z različicama ali modalitetama enega in istega varnostnega ukrepa, kot to izhaja iz povzete obrazložitve zahteve in kar bi po vložniku v teh primerih opravičevalo ožji obseg uporabe prepovedi spremembe na slabše iz 385. člena ZKP, kot v primerih, ko je krivim storilcem kaznivih dejanj izrečena kazenska sankcija.
Različno kot odvzem predmetov po 73. členu KZ-1, obvezen odvzem predmetov pri posameznih kaznivih dejanjih v posebnem delu Kazenskega zakonika ni pogojen z omenjenim načelom sorazmernosti iz drugega odstavka 70. člena KZ-1, odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem pa je zaradi drugačnega izhodišča, določenega v prvem odstavku 74. člena KZ-1 ter zaradi njegove posebne (sui generis) narave s katerim koli varnostnim ukrepom dejansko neprimerljiv.
Listina je ponarejena, če ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj, pri čemer ni relevantno, ali je vsebina ponarejene listine resnična ali ne (materialna falsifikacija). Gre torej za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja listine. Brez dvoma ponareditev listine predstavlja (lastnoročen) podpis druge osebe oziroma ponareditev tega podpisa.
vštevanje pripora v izrečeno kazen - vštevanje časa pridržanja - odvzem prostosti - znaki kaznivega dejanja
Ker so še vedno obstajali priporni razlogi, so se policisti PP Celje v času obsojenčeve zdravniške oskrbe nahajali na hodniku SB Celje in izvajali občasne kontrole, z namenom, da obsojencu ponovno odvzamejo prostost, če bi hotel pobegniti ter mu s tem preprečiti dokončanje ali izvršitev kaznivega dejanja, s katerim je grozil. Glede na navedeno je bila obsojencu tudi v tem času dejansko odvzeta prostost s policijskim pridržanjem, ki očitno ni bilo prekinjeno. Še posebej navedeno potrjuje izrecna navedba v uradnem zaznamku PP Celje, da bi policisti obsojenčevo zapustitev bolnišnice smatrali kot pobeg. Sodišče prve stopnje bi zato moralo obsojencu v izrečeno kazen zapora všteti tudi čas odvzema prostosti, ko se je nahajal v zdravniški oskrbi v SB Celje.
Obsojenec oškodovanke ni spustil na prostost, še preden je bila izpolnjena njegova zahteva, temveč šele po oškodovankini privolitvi v izpolnitev njegove zahteve s prenosom lastništva na nepremičninah. Ravno tako njegove zahteve med samim trajanjem ugrabitve niti ni bilo mogoče izpolniti, zato je obsojenec od oškodovanke po izpustitvi zahteval garancijo (otroka za talca) ter zagrozil, da gre za zadnji opomin, preden bo ubil njo in njene otroke. Šele po nadaljnji grožnji je torej prerezal trakove, s katerimi je bila privezana na stol ter jo odpeljal v Celje.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - subjektivni znaki kaznivega dejanja - pridobitev premoženjske koristi - nastanek škode - ločenost premoženja družbe in družbenika
Ne drži, da direktor, ki je hkrati delni družbenik družbe z omejeno odgovornostjo, ne more izvršiti kaznivega dejanja zlorabe položaja na škodo družbe. Zaradi ločenosti premoženja družbe od premoženja njenih družbenikov kaznivega dejanja ni izvršil v škodo svojega premoženja, pač pa premoženja družbe.
Kasnejše vračilo škode ali priznanje terjatve v stečajnem postopku na obstoj že končanega kaznivega dejanja ne moreta vplivati.
URS člen 29, 35. ZKP člen 18, 371, 371/1, 371/1-8.
nedovoljeni dokazi - kolizija ustavnih pravic - tehtanje ustavnih pravic - načelo sorazmernosti - dokazi, ki jih pridobijo zasebniki ali novinarji - dokazni predlogi - sodelovanje stranke pri aktivnostih izvedenca
Kadar je dokaz pridobljen po zasebniku, je bistveno, da sodišče loči med posegom v pravico in kršitvijo pravice. Poseg v pravico sam po sebi še ne pomeni kršitve. Kadar so bili dokazi, ki bi bili lahko predmet ekskluzije, pridobljeni po zasebniku (torej jih niso pridobili država oziroma njeni organi pregona), mora sodišče opraviti tehtanje po metodologiji načela sorazmernosti in preizkusiti, ali je kršitev (zasebnosti) navkljub posegu vanjo sploh podana. Če ugotovi, da do kršitve ni prišlo, ker se je ena pravno zavarovana dobrina morala umakniti drugi pravno zavarovani dobrini, razloga za sankcijo z izločanjem tega dokaza ni.
Dopolnitev izvedenskega mnenja v smeri primerjave velikost obuval bi lahko bila za obsojenca razbremenilni dokaz. Za izvedbo takšnega dokaza pa ni dovolj, da ga obsojenec le predlaga, temveč mora (če je to potrebno) pri njegovi izvedbi tudi sam aktivno sodelovati.
napeljevanje - napeljevanje h kaznivemu dejanju - internetna komunikacija
Za napeljevanje ni ključen način komunikacije, temveč njegov učinek, tj. da je zmožno izzvati odločitev bodočega storilca za izvršitev kaznivega dejanja.
Prvi odstavek 77. člena ZP-1 kot splošno navezno okoliščino za določitev krajevne pristojnosti določa kraj storitve prekrška. Za določitev kraja storitve prekrška se smiselno uporabljajo določbe Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) o kraju storitve kaznivega dejanja (8. člen ZP-1). Po določbi 19. člena KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno na kraju, kjer je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, na katerem je nastala prepovedana posledica (tako imenovana ubikvitetna teorija). Za prekrške je, za razliko od kaznivih dejanj, značilno, da se za njihov obstoj praviloma ne zahteva nastanek prepovedane posledice, temveč zadošča kršitev določene zapovedne ali prepovedne norme, zato je v takšnih primerih za določitev kraja storitve prekrška treba uporabiti delavnostno teorijo in za kraj prekrška šteti kraj, kjer je storilec delal ali bi moral delati.
Sodna poravnava je lahko en od načinov storilčevega preslepitvenega ravnanja pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, vendar le, ko je posredi pogodba, s katero pogodbenika urejata prihodnja medsebojna razmerja.
ZPP člen 23, 24, 24/1, 25, 25/2. ZDSS-1 člen 5. ZIZ člen 62.
postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - razveljavitev sklepa o izvršbi - spor o pristojnosti - individualni delovni spor - negativni kompetenčni spor - sodišče splošne pristojnosti - delovno sodišče - spor o pristojnosti med rednim in delovnim sodiščem - zavrženje predloga
Okrajno sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, je menilo, da je za odločanje v obravnavani zadevi pristojno delovno sodišče ter pred Vrhovnim sodiščem sprožilo spor o pristojnosti. Slednji v dani fazi postopka še ni podan, saj delovno sodišče svoji pristojnosti doslej (še) ni nasprotovalo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00063683
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2. URS člen 22. ZPP člen 4, 8, 286b, 347, 348, 348/5, 349, 355, 358. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-4. OZ člen 86.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - ničnost pogodbe - posojilo v tuji valuti - valuta denarne obveznosti (valutna klavzula) - valutno tveganje - dolgoročni kredit v CHF - pojasnilna dolžnost banke - kršitev pojasnilne dolžnosti - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - pritožbena obravnava - načelo neposrednosti - dokazna ocena - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Pritožbena obravnava ni le sredstvo izenačevanja spoznavnih možnosti obeh sodišč, ampak izvirna dopolnitev postopka. Nezaupanje v postopek in v argumentacijo (tj. v metode ugotavljanja dejanskega stanja) namreč implicira tudi nezaupanje v rezultate, dobljene s takim postopkom in s tako argumentacijo. Konec koncev je smisel ponovitve dokazovanja prav v tem, da prinese nekaj novega, da prejšnjo izvedbo dokaza izboljša, razjasni, pojasni, odpravi dvome itd. In prav ta presežek (nekaj drugega in nekaj več) je bistven za drugačno dokazno oceno.
Pritožbeno sodišče je poznalo ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča glede t. i. problematike švicarskih frankov, vendar je svojo drugačno odločitev utemeljilo na razlikovalnem zaključku, da tožnika nista bila ustrezno informirana. Od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je odstopilo z uporabo precedenčne tehnike razlikovanja.
Toženka je vedela, da sta tožnika sposobna le za najem kredita v CHF, a jima kljub temu ni pojasnila ničesar glede valutnega tveganja, in tako nista vedela, kakšno tveganje prevzemata. Tovrstnega toženkinega ravnanja ni mogoče opredeliti drugače kot nedobrovernega, kajti glede na breme, ki ga pogodbeni pogoj nalaga tožnikoma v primerjavi s kreditno pogodbo v domači valuti - neomejeno valutno tveganje, toženka ni mogla razumno pričakovati, da bi tožnika ob ustrezni transparentnosti tak pogoj prav gotovo/v vsakem primeru sprejela.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00063639
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 347, 347/2, 348, 348/5. OZ člen 131, 131/2, 149, 150, 153, 153/2, 153/3. ZVZD-1 člen 3, 3/1, 5. ZDR člen 43.
povrnitev škode - nesreča pri delu - delo na višini - poškodba pri padcu z višine - odgovornost za škodo od nevarne dejavnosti - objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - opustitev ukrepov za varno delo - navodila za varno delo - razbremenitev objektivne odškodninske odgovornosti - ravnanje oškodovanca - soprispevek oškodovanca k nastanku škode - standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje - konkretizacija procesnih kršitev - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
V sodni praksi je sprejeto stališče, da že delo na nižji višini, kot je bila v konkretnem primeru, predstavlja nevarno dejavnost. Tožnik je bil usposobljen za varno delo na objektu in bi mogel in moral vedeti, da način, na katerega se je lotil dela, ni pravilen. Vendar za varno opravljanje dela ni imel na voljo nobene ustrezne rešitve. Preostalo mu je samo še to, da o tem obvesti svojega nadrejenega in da po potrebi opusti opravljanje nevarnega dela, česar ni storil. Obravnavani tožnikovi opustitvi pa težo dodatno zmanjšuje tudi okoliščina, da je šlo za nujno delo, s katerim se je mudilo. Delodajalec je z opustitvijo nadzora in konkretnih navodil delavce prepustil samim sebi ter jih tako tiho oziroma posredno usmeril, da delo na način, ki je z vidika varnosti in zdravja pri delu nesprejemljiv, čim prej opravijo. Ob tehtanju vsega pojasnjenega Vrhovno sodišče zaključuje, da tožniku ni mogoče pripisati prispevka k nastanku škode, ter da zato ni podlage niti za delno razbremenitev odgovornosti toženkinega zavarovanca po tretjem odstavku 153. člena OZ.
ZPP člen 14, 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. OZ člen 131. KZ-1 člen 310, 310/1.
predlog za dopustitev revizije - odškodnina za premoženjsko škodo - kaznivo dejanje samovoljnosti - onemogočitev dostopa do nepremičnine - protipravnost - identično dejansko stanje - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - vezanost na kazensko obsodilno sodbo - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno stališče sodišča, ko v predmetnem odškodninskem sporu, kljub določbi 14. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), svoje odločitve ni vezalo na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo in je svojo odločitev vezalo na vprašanje, ali je prvo toženka veljavno odstopila od najemne pogodbe za poslovni prostor.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI POSTOPEK
VS00062831
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4, 84/5, 84/6. ZUP člen 9, 144, 144/1, 144/1-4, 146.
mednarodna zaščita - pridržanje v centru za tujce - pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito - osebna varnost - nujni ukrep v javnem interesu - pravica do izjave - izvedenec psihiatrične stroke - zavrnitev pritožbe - zavrnitev izdaje začasne odredbe - zavrženje pritožbe
Za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje). Ker torej ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja (ko bi bila njegova krivda lahko izključena zaradi neprištevnosti ob njihovi storitvi – tretji odstavek 1. člena KZ-1), niti pridržanje ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije do odločitve o prošnji, so navedbe glede zavrnitve predloga za postavitev izvedenca psihiatrične stroke neutemeljene.
Sodišču se po tem, ko je na začetku pritožnikovega zaslišanja preverilo pritožnikovo stanje (zapisnik o glavni obravnavi z dne 10. 11. 2022 na strani 4, l. št.29) in na podlagi tega, kar izpostavlja v omenjeni točki obrazložitve (da je mirno in zbrano spremljal narok ter smiselno in tekoče odgovarjal na postavljena vprašanja), tudi ni vzpostavil dvom o priitožnikovi procesni sposobnosti.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 46, 46/3. URS člen 22. ZUS-1 člen 59, 59/1.
Na določbe Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 (Procesna direktiva) in z njo povezano prakso Sodišča EU se je mogoče opreti glede vprašanja, ali so nacionalni procesni standardi dovolj visoki oziroma ali dosegajo standarde iz Procesne direktive, ni pa mogoče z njimi utemeljiti nižanja morebitnih višjih nacionalnih standardov na raven standardov iz Procesne direktive. V obravnavani zadevi to pomeni, da je bilo sodišče prve stopnje pri odločitvi o opustitvi glavne obravnave najprej dolžno uporabiti nacionalne pravne vire, šele v primeru, če bi ti viri ne dosegali standardov Procesne direktive, pa bi imelo podlago za morebitno presojo neposrednega učinka te direktive.
Pravica do glavne obravnave sicer ni absolutna, vendar pa Upravno sodišče lahko opusti njeno izvedbo samo v primerih, ki jih izrecno določa zakon, opirajoč se na ustavnoskladno razlago take zakonske določbe in ob upoštevanju pravnega načela, da je izjeme od uresničevanja človekovih pravic treba razlagati restriktivno.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da Upravno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni jasno in izrecno ter v skladu z zakonsko prepisanimi izjemami obrazložilo, zakaj ni opravilo glavne obravnave. Pri tem Vrhovno sodišče posebej poudarja, da to ne pomeni, da v zadevah, kot je obravnavana, ni mogoča zakonita opustitev glavne obravnave, vendar opozarja na ustrezno navedbo razlogov za to.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00063638
ZDOdv člen 27, 27/4, 27/6, 31, 31/3. ZIZ člen 64, 64/1, 65, 65/2, 65/3. URS člen 23, 23/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1.
ugovor tretjega v izvršilnem postopku - ugovor zoper sklep o izvršbi - spor o nedopustnosti izvršbe - napotitev na pravdo - tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe - procesna predpostavka za vložitev tožbe - lex specialis - predhodni postopek kot procesna predpostavka - predhodni postopek pred državnim odvetništvom - pravica do sodnega varstva - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Namen 27. člena ZDOdv je uresničen že z izpolnitvijo procesnih predpostavk po drugem in tretjem odstavku 65. člena ZIZ, kar je bilo v obravnavani zadevi izpolnjeno z izdajo sklepa izvršilnega sodišča o zavrnitvi ugovora tretjega. Drugi in tretji odstavek 65. člena ZIZ v povezavi s šestim odstavkom 27. člena ZDOdv pomenita ureditev lex specialis v razmerju do predhodnega postopka mirne rešitve spora po določbah 27. člena ZDOdv.
Zmotna je presoja nižjih sodišč, da z interakcijo pravdnih strank v izvršilnem postopku ni bila izpolnjena predpisana procesna predpostavka za vložitev tožbe in da ni bil uresničen namen predhodnega postopka z možnostjo njegove izvenpravdne razrešitve.
dopuščena revizija - verifikacija stare devizne vloge - obrestna mera - razlaga določb zakona - ustavno skladna razlaga - neenaka obravnava - dolžnost sodišča - zahteva za oceno ustavnosti
V skladu z načelom zakonitosti mora upravni organ ostati v okviru zakona ob uporabi ustaljenih razlagalnih metod prava in si pri tem prizadevati ustavnoskladno razložiti določbo. Če pa Upravno sodišče meni, da gre pri izračunu po določbah ZNISESČP za neenako obravnavo enakih položajev varčevalcev glede na njihovo državljanstvo oziroma prebivališče (in ne za različno obravnavanje različnih položajev), pa ne iz zakonske ureditve same ne iz zakonodajnega gradiva ne more ugotoviti ustavno dopustnih razlogov za tako razlikovanje, je dolžno prekiniti postopek in samo vložiti zahtevo za oceno ustavnosti take zakonske ureditve (156. člen Ustave in prvi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču). Ne sme pa svoje ustavne dolžnosti iz 156. člena Ustave, ko je stranka že uveljavljala sodno varstvo v upravnem sporu, te presoje prenesti na upravni organ oziroma v upravni postopek, saj za to nima podlage ne v zakonskih določbah ne v določbah Ustave. Taka zahteva tudi iz sodb ESČP, na katere se Upravno sodišče sklicuje, ne izhaja.
Glede na stališče Upravnega sodišča, da razlogov za neenako obravnavo ne more dati sodišče, ker naj bi šlo za področje, ki med drugim zadeva izvrševanje ekonomske in socialne oziroma proračunske politike, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je presoja spoštovanja določb Ustave (tudi iz 14. člena) vselej pravna presoja, ki jo mora biti sposobno opraviti sodišče. Izbrani kriterij razlikovanja mora biti v razumni povezavi s predmetom urejanja, za različno obravnavo enakih pravnih položajev pa mora obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari in ne iz izvajanja proračunske politike. Pomembno je torej vrednostno merilo primerjave, glede na katero dva položaja primerjamo med seboj.
predlog za dopustitev revizije - postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - predlog za izdajo dopolnilne sodbe - neobstoječa sodba - zavrženje predloga za dopustitev revizije - zavrnitev predloga
Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo (II Ips 177/2015 in II Ips 115/2017), da neobstoječe odločitve ni mogoče izpodbijati ne z rednimi ne z izrednimi pravnimi sredstvi. Kadar je tako, gre za položaj iz 325. člena ZPP, v katerem pride v poštev izdaja dopolnilne sodbe. Napako lahko odpravi z dopolnitvijo sodbe samo tisto sodišče, ki je napako zagrešilo, in sicer le na predlog stranke, ki je vezan na 15 dnevni prekluzivni rok, štet od prejema sodbe. Če stranka predloga za izdajo dopolnilne sodbe ne poda, se šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjeno.