Na dopuščeno vprašanje v delu, ki je relevanten v obravnavani zadevi, Vrhovno sodišče odgovarja: izvršilno sodišče je v primeru spora o vsebini terjatve iz sodne poravnave kot izvršilnega naslova vezano na jezikovno razlago in njenega besedila ne more razlagati še z drugimi razlagalnimi metodami, tudi ne z namenom sklenitve sodne poravnave.
Na premici ugotovljenih kršitev oziroma prekoračenih pooblastil, ki jih je storilo pritožbeno sodišče pri obravnavi pritožbe, pritožbeno sodišče postopka (še) ni pripeljalo do točke, v kateri bi moralo ob pogojih, ki jih določa drugi odstavek 351. člena ZPP, oceniti, ali bi morebitna uporaba druge (presenetljive) materialnopravne podlage terjala izvedbo materialno procesnega vodstva, zato dejstvo, da pritožbeno sodišče tega ni storilo, za odločitev o reviziji ni odločilno. Ker pa je doseg ugotovljenih kršitev tak, da je odločilnega pomena za vsebino odločbe, je treba ugotoviti, da je izdana sodba, ki vsebuje preobrat v odločitvi glede podrednega zahtevka, ob tem, da tožnik zoper tako odločitev nima več rednega pravnega sredstva, rezultat nezakonitega odvzema možnosti, da tožnik sodeluje v sodnem postopku, se učinkovito brani pred procesnimi ravnanji, ki vplivajo na njegove pravice, interese oziroma na njegov pravni položaj ter možnosti aktivnega vplivanja na odločitev v zadevi. Utemeljen je revizijski očitek, da je bila tožniku v pritožbenem postopku kršena pravica do izjave in da ima sprejeta odločitev za tožnika posledično "efekt" sodbe presenečenja.
Kadar je zapadlost terjatve iz izvršljivega notarskega zapisa neposredna zakonska posledica neplačila (posameznega obroka), tedaj upnik ni dolžan dokazovati zapadlosti terjatve s posebno izvensodno izjavo iz tretjega odstavka 20a. člena ZIZ. Zadošča, če upnik zapadlost terjatve zatrjuje v predlogu za izvršbo.
Razumna razlaga tiste prvine 20.a člena ZIZ, ki govori o pisni izjavi o zapadlosti terjatve, se zato nanaša na položaje, ko ima takšna izjava nek materialnopravni pomen. To je tedaj, ko upnik z izjavo uresničuje odpoklicno upravičenje. Razlaga, ki bi zahtevo iz 20. a člena ZIZ raztezala tudi na položaje, ko izjava takšnega pomena nima ter bi bila sama sebi namen, bi brez razumnega razloga oteževala upnikov položaj ter s tem posegala v njegovo pravico do učinkovite izvršbe, torej v pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave).
Iz povzetih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta na podlagi spornega 4. člena Dogovora pravdni stranki uredili razmerja v primeru, če bi prišlo iz kakršnihkoli razlogov do prekinitve oziroma prenehanja pogodbenega dogovora. Sporno določilo je tako omogočilo ureditev pogodbenih medsebojnih razmerij v primeru prenehanja ureditve, kot je bila dogovorjena z Dogovorom in Pogodbo o poslovnem sodelovanju kot njenim sestavnim delom. Z odpovedjo je prenehal veljati bistveni vsebinski del dogovora, v katerem so bile opredeljene medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank. Zgoraj opisane medsebojne obveznosti in pravice pravdnih strank so po odpovedi pogodbe prenehale. Gradnjo igrišč sta pravdni stranki izvedli skupaj vsaka s svojimi vložki, v skladu s poslovno logiko takega dogovora, ki jo izkazuje tudi zapis sporne določbo, da je bila po prevzemu igrišč v upravljanje in trženje s strani tožene stranke v korist tožeče stranke priznana pravica do brezplačne uporabe teniških igrišč in pomožnih objektov. Pravdni stranki sta torej izvedli skupna vlaganja v izgradnjo igrišč v dogovorjenih soprispevkih in za primer prenehanja Dogovora in Pogodbe o poslovnem sodelovanju že v naprej uredili medsebojna razmerja po prenehanju sodelovanja.
Torej ne gre za za situacijo, ko dolžnik ni izpolnil že zapadlih denarnih obveznosti iz upniško dolžniškega razmerja, upnik pa je zato izkoristil oziroma zlorabil svoj prevladujoč položaj. Tožena stranka je z odpovedjo pogodbenega razmerja, katerega podstat so predstavljala skupna vlaganja, povzročila položaj, ko se je najprej razbremenila izpolnjevanja svojih pogodbenih obveznosti in obenem povzročila nastop v naprej dogovorjene posledice - dokončne ureditve razmerij med strankama po prenehanju pogodbe. Tudi ni mogoče prezreti, da iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, da bi bila tožena stranka tedaj šibkejša pogodbena stranka (obe pravdni stranki sta pravni osebi, tožena stranka celo gospodarska družba) in nenazadnje - tožena stranka tudi ni substancirano zatrjevala in dokazala nesorazmerja med vrednostjo omenjenih štirih igrišč in svojimi prispevki.
Odlok je splošni akt lokalne skupnosti, oblastni izraz njene samouprave, s katerim ureja javnopravna razmerja iz svoje pristojnosti, med drugim tudi rabo prostora in prostorske ureditve lokalnega pomena, kot je umeščanje stavb v prostor. Zato državi pri izdaji gradbenega dovoljenja ni mogoče pripisati odgovornosti za nejasne in pomanjkljive določbe prostorskega akta ali, kot je to v obravnavanem primeru, z vidika varstva pred poplavami slabe rešitve lokalne samouprave.
Upoštevati je namreč treba tudi delitev pristojnosti med lokalno skupnostjo (občino) in državo. Za umeščanje stavb v prostor je pristojna občina (12. člen Zakona o urejanju prostora - ZureP-1, ki je veljal v spornem času), medtem ko je pristojnost države, da v okviru postopka izdaje gradbenega dovoljenja presoja, ali so izpolnjeni predpisani pogoji za izdajo tega dovoljenja, med katerimi je na prvem mestu preverjanje, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom (prvi odstavek 14. člena in 54. člen in nasl. ZGO-1). V pristojnost občine spada tudi urejanje in izvedba varstva pred naravnimi nesrečami na svojem območju (prvi odstavek 37. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami - ZVNDN) ter načrtovanje in izvajanje zaščitnih ukrepov (četrta alineja drugega odstavka 37. člena ZVNDN).
Ključnega pomena za odgovor na revizijsko vprašanje in presojo pravilnosti določitve deležev pravdnih strank na skupnem premoženju na podlagi 59. člena ZZZDR je opredelitev, ali gre za posebno premoženje (le) toženke ali za posebno premoženje enega in drugega zakonca - tožnika in toženke - in s tem solastnino z enakim deležem obeh. V prvem primeru bi se namreč vložek toženkinega posebnega premoženja ob ugotovljenih (in zato nespremenjenih) drugih prispevkih tožnika in toženke odrazil na višjem deležu na skupnem premoženju. V drugem primeru takšen - enak - vložek posebnega premoženja vsakega od njiju ne bi vplival na velikost deležev na skupnem premoženju. Odgovor na gornje vprašanje je odvisen od presoje, ali je oče podaril osnovni vložek za poslovni delež le svoji hčerki - toženki - ali obema pravdnima strankama.
Glede na ugotovljeno okoliščino primera, da je tožnik sodeloval v poslovanju družbe B., je v tem kontekstu razumen in sprejemljiv argument sodišča druge stopnje, da bi moral biti seznanjen z dejstvom, da je bil osnovni vložek za ustanovitev družbe B., ki ga je vplačal toženkin oče, darilo izključno toženki. Ob predstavljeni domnevi, da je darilo, ki je dano v trajanju življenjske skupnosti le enemu zakoncu, dano obema, in še posebej ob pravkar izpostavljeni okoliščini se ne zdi nerazumno pričakovanje sodišča, da bi moral toženkin oče v času daritve/ob plačilu osnovnega vložka izrecno navesti, da ga poklanja le hčerki. Tega, kot izhaja iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj, ni storil, zato je sodišče druge stopnje imelo podlago za zaključek, da je oče dal darilo obema pravdnima strankama. Glede na zavzeto stališče v reviziji izpostavljena indica (pravdni stranki sta razpolagali z dohodki, s katerimi bi brez težav vplačali ustanovni kapital in da je toženkin oče vpisal toženko v register kot edino družbenico in direktorico družbe B., ne pa tudi tožnika) zbledita. Prepričljiv je tudi argument sodišča druge stopnje, da se je šele po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank generiral spor o lastništvu družbe B. oziroma komu je bila namenjena ustanovitev družbe oziroma plačilo ustanovnega kapitala. Skladna s tem je izpostavljena ugotovitev, da sta si pravdni stranki iz družbe B. po poplačilu posojila (leto pred razpadom življenjske skupnosti med njima, op. Vrhovnega sodišča) "izplačali" znesek 95.000 EUR (in nakazali na svoja TRR, tudi tožnik) ter ga šteli kot njuno skupno premoženje in ne kot premoženje toženke ali družbe B..
Na dlani je torej, da toženka ne more doseči zvišanja svojega deleža na skupnem premoženju na tej podlagi.
Nakupa parcele kljub okoliščinam konkretnega primera ni mogoče šteti za del enotnega projekta nakupa zemljišča in gradnje. Vlaganje zunajzakonskega partnerja v nepremičnino, ki je bila kupljena z denarnimi sredstvi drugega zunajzakonskega partnerja, bi lahko imelo stvarnopravne posledice le v primeru dogovora, da na nepremičnini nastane solastnina (skupna lastnina).