Navedena odločitev Vrhovega sodišča in stališče, da je tudi v konkretnem primeru priposestvovanje solastniškega deleža mogoče, nista v nasprotju z opisanim konceptom in ne trčita ob logiko načelnega stališča, da zaradi nezdružljivosti posesti in idealnega (miselnega) deleža priposestovanje idealnega deleža solastnine ni mogoče.

Kadar oseba zatrjuje izvrševanje dejanske oblasti na celotni nepremični, tožbo pa vloži zgolj zoper enega od zemljiškoknjižnih lastnikov, to ni ovira za ugotovitev priposestovanja solastniškega deleža toženega zemljiškoknjižnega solastnika. Taka ugotovitev ne preprečuje, da tožnik kasneje vloži tožbo zoper drugega solastnika. Tožeča stranka v takem primeru izpolnjuje vse materialnopravne pogoje za priposestovanje nepremičnine. To, da je tožila le enega od solastnikov, pa ima za posledico delno zavrnitev tožbenega zahtevka. Če tožnik vselej lahko zahteva manj od tistega, do česar bi bil upravičen, mu tudi sodišče lahko dosodi manj od tistega, kar zahteva. In ugotovitev solastniškega deleža je manj (minus) od ugotovitve lastninske pravice - in ne nekaj drugega (aliud).

Davčni zavezanec je upravičen do zmanjšanja davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja za stroške prevoza na delo in z dela, kamor sodi tudi vožnja od prebivališča v Republiki Sloveniji, kjer prebiva njegova družina, v drugo državo, do mesta, kjer dejansko opravlja delo, in nazaj. To velja ne glede na določbe 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, torej ne glede na to, ali se od tega prebivališča vozi vsaj štirikrat tedensko.

Če se stroški prevoza na delo in z dela priznavajo v sistemu odmere dohodnine, je treba spoštovati načelo davčne pravičnosti tudi pri ustreznem upoštevanju navedenih stroškov znotraj samega sistema dohodnine za vse davčne zavezance. To ne pomeni posebne ugodnosti davčnega zavezanca, temveč je eden od predpisanih elementov izračuna davčne osnove, kot podlage za določitev davčne obveznosti, ki mora biti skladen z ustavnimi načeli.

Edini pogoj za davčno upoštevanje stroškov prevoza za davčnega zavezanca, ki opravlja delo v tujini pri tujem delodajalcu, je njegova dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini. Iz 45. člena ZDoh-2 ne izhajajo omejitve davčnega upoštevanja stroškov prevoza za davčnega zavezanca, ki opravlja delo v tujini pri tujem delodajalcu in je tam tudi dejansko prisoten, niti tega da bi Vlada s podzakonskim predpisom lahko omejevala zakonsko določeno davčno upoštevanje stroškov na prevoz na delo in z dela pri izračunu davčne osnove tem davčnim zavezancem glede na kraj, od katerega se vozijo na delo. Določba 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja je v nasprotju s 45. členom ZDoh-2 ter presega ustavno dopustni obseg urejanja s podzakonskim predpisom.

Po ugotovitvi, da oseba, ki jo je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo v zahtevi navedel kot upravičenko, ni upravičena do denacionalizacije (ker je umrla pred 28. 8. 1945, ali pa ker se ni štela za jugoslovansko državljanko iz razlogov, ki jih določa drugi odstavek 9. člena ZDen), torej ni ovire, da se denacionalizacijski postopek na podlagi iste zahteve ne bi nadaljeval in pri tem kot upravičenca do denacionalizacije upošteval pravnega naslednika, ki izpolnjuje pogoje za tak status. To seveda ne pomeni, da lahko vsak pravni naslednik kot upravičenec uveljavlja denacionalizacijo celotnega podržavljenega premoženja. Obseg teh pravic je namreč določen z njegovim pravnim položajem upravičenca kot pravnega naslednika podržavljenega premoženja.

Zato je zakonodajalec z drugim odstavkom 64. člena ZDen določil, da je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša, konsistentno s tem pravilom pa je s prvim odstavkom 66. člena določil, da se po končanem ugotovitvenem postopku odloči tudi o upravičencih, ki se jim premoženje vrača in o obsegu tega premoženja.