dopuščena revizija - prodaja kmetijskih zemljišč - odobritev pravnega posla - sprejem ponudbe - rok za sprejem ponudbe - čas sklenitve pogodbe
Zakon o kmetijskih zemljiščih, ki je veljal v času sprejetja ponudbe v obravnavani zadevi (1. 4. 2014), je omogočal sklenitev pravnega posla prodaje kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije tudi po izteku roka za sprejem ponudbe iz četrtega odstavka 20. člena tega zakona, če je bil sprejem ponudbe v tem roku posredovan upravni enoti, čeprav ni bil ob tem posredovan tudi prodajalcu. V takem primeru je bil pravni posel sklenjen, ko je informacijo o sprejemu ponudbe prejel prodajalec od upravne enote skladno z drugim odstavkom 21. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih.
brezplačna pravna pomoč - nepriznani stroški - pravni interes za tožbo - ugoditev pritožbi - ni razlogov o pravnorelevantnih dejstvih
Pritožnikova tožba je bila zavržena na podlagi okoliščine, da je zahtevek za plačilo storitve vložila izvajalka brezplačne pravne pomoči (odvetnica) in ne pritožnik, pri tem pa ni bila presojena tožbena navedba, da če izvajalka ne bo poplačana iz sredstev brezplačne pravne pomoči, bo moral pritožnik sam poravnati nastale stroške. Ker teh navedb sodišče prve stopnje ni presodilo in o njih v sklepu navedlo razlogov, na kar utemeljeno opozarja pritožba, je bistveno kršilo določbe postopka upravnega spora iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1.
ZIUZEOP člen 100g. ZUS-1 člen 36, 36/1-2. ZS člen 83.
plačilo stroškov - gradbeno dovoljenje - nujna zadeva - prednostna zadeva - tek roka za vložitev tožbe - sodne počitnice / poletno poslovanje
Določba 100.h člena ZIUZEOP opredeljuje kot nujne in prednostne zgolj tiste postopke pravnega varstva, ki se nanašajo na postopke izdaje gradbenega dovoljenja, v katerih je prišlo do uporabe vsaj ene izmed določb poglavja 23.A ZIUZEOP. To jezikovno razlago smiselno (oziroma sistemsko) dopolnjuje še jasnejše besedilo predhodnega, 100.g člena, ki se pod naslovom „pravno varstvo“ izrecno in „ne glede na določbe predpisov, ki urejajo upravni spor“ nanaša na vložitev tožbe zoper gradbeno dovoljenje, „izdano z upoštevanjem določb tega zakona“.
URS člen 57. ZUS-1 člen 2, 4,. Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (11.11.2021) člen 8, 8/4.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - osnovna šola - oblastno ravnanje - pravica do izobraževanja - ugoditev pritožbi
Sicer drži, da je obveznost izvajanja testiranja in samotestiranja in s tem povezanih soglasij zakonitih zastopnikov mladoletnih učencev določil Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (v nadaljevanju Odlok) in da je bilo s tem Odlokom učencem, ki predpisanega testiranja ne izvajajo, začasno prepovedano „zbiranje v vzgojno-izobraževalnih zavodih“ (8. člen Odloka). Vendar pa je iz dejanskega stanja tudi razvidno, da je navedene omejitve iz Odloka v razmerju do pritožnikov uresničila prav tožena stranka v okviru njihovega medsebojnega javnopravnega razmerja (in ne morebiti drug državni organ). S tem je prišlo do udejanjanja splošnega in abstraktnega predpisa s strani tožene stranke v konkretnem primeru, kar je vplivalo na pravni položaj pritožnikov v zvezi z uresničevanjem njune pravice do osnovnošolskega izobraževanja. Zato je toženka (osnovna šola) ravnala kot oblastven organ v smislu 4. člena ZUS-1 s tem, ko je na podlagi svojega javnopravnega položaja enostransko posegla v način uresničevanja pravice do osnovnošolskega izobraževanja pritožnikov. Vprašanje, ali je bil tak poseg na zakonu utemeljen in s tem dopusten, pa je šele stvar nadaljnje, meritorne presoje v tem upravnem sporu.
prepozna tožba - razdružitev zadeve - naknadno izpodbijanje - dve tožbi
Zavrženje nove tožbe (ki ga zahtevajo nenazadnje že pravila litispendence) v nobenem delu ne vpliva na obravnavo prvotne, pravočasno vložene tožbe zoper isti (izpodbijani) akt.
Sama okoliščina, da se je s prvotno tožbo v upravnem sporu izpodbijal dodatni upravni akt istega upravnega organa, ne pomeni, da o njej (v delu, ki se nanaša na izpodbijani sklep) ni treba odločiti.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2n, 28, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1-5, 84/2, 84a.
tujci - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi - objektivne in subjektivne okoliščine
Tožena stranka lahko odloči o pridržanju v zvezi s postopkom po Uredbi Dublin III, tudi če v času njenega odločanja še ni jasno, katera država se bo izrekla za pristojno za sprejem prosilca. Tako ne drži pritožbeni ugovor, da bi moral že sam sklep o pridržanju vključevati to okoliščino in da ga sicer ne bi bilo mogoče preizkusiti.
Ne drži pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni ocenjevalo vseh individualnih okoliščin, ki jih je treba ugotoviti za izrek pridržanja na podlagi 84. in 84. a člena ZMZ-1 ter 28. člena Uredbe Dublin III, saj je ustrezno kvalificiralo prav tiste razloge, ki poleg splošnih zakonskih kriterijev utemeljujejo pridržanje v obravnavanem primeru. Tako se je opredelilo tako glede okoliščin, da tožnik ni počakal na konec postopka o mednarodni zaščiti v Grčiji in na Hrvaškem, da je nezakonito prehajal meje, vključno z mejo z Republiko Slovenijo, ter glede dejstva, da je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil šele po prijetju, ko ga je našla policija (15., 16. in 17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Posebej je izpostavilo, da se strinja s presojo tožene stranke, da že sam način vstopa v Slovenijo (preko reke Bregane ter nadalje skozi odprtino v panelni ogradi), izogibanje hišam in hoja po gozdu, dokler ga ob prihodu v naselje ni našla policija, kaže na njegovo izogibanje varnostnim organom ter na ravnanje, ki je usmerjeno v nadaljnje ilegalno prehajanje ozemelj Evropske Unije do ciljne države, Francije.
Ker je torej delovne izkušnje iz prvega odstavka 53. člena ZOFVI možno pridobiti tudi v organizacijah, ki niso vpisane v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja, pa vzgojo in izobraževanje vseeno izvajajo, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno presodili, da je tožnica izpolnjevala pogoj zahtevanih delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju.
državna štipendija - vračilo štipendije - višja sila - predlog za dopustitev revizije - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali sta sodišči prve in druge stopnje z odločitvijo o odpravi odločb o dolžnosti vrnitve štipendije pravilno uporabili materialno pravo;
- ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede odločitve, da bi bilo treba v odločbo o dodelitvi državne štipendije poseči z izrednimi pravnimi sredstvi.
Iz tožnikovih navedb ne izhaja, da je bil pri toženki v delovnem razmerju, ampak v pogodbenem razmerju, s katerim utemeljuje premoženjskopravni zahtevek za vračilo plačanega zneska za usposabljanje. To ni vsebina delovnega spora po b) točki prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, ki je določen kot spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Ne gre tudi za kakšen drug spor iz 5. člena ZDSS-1, ki določa stvarno pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih.
Ker se je okrajno sodišče izreklo za stvarno nepristojno šele s sklepom, ki je bil izdan po razpisu glavne obravnave, je o svoji nepristojnosti glede na drugi odstavek 19. člena ZPP sklepalo prepozno. Zato je prišlo do ustalitve stvarne pristojnosti pri tem sodišču.
dopuščena revizija - javni uslužbenci - plača po dejanskem delu - predlog za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je tožnik za čas opravljanja višje vrednotenega delovnega mesta - v obdobju od 1. 4. 2014 do 31. 3. 2018 - upravičen do razlike v plači v višini enega plačnega razreda.
ZPIZ-2 člen 60, 60/1-2, 61,61/1. BBHSZ člen 37, 37/1, 37/3, 36. ZPP člen 378.
pravica do vdovske pokojnine - sporazum o socialnem zavarovanju med republiko slovenijo in bosno in hercegovino - varstvo pridobljenih pravic
Tožničinemu možu je bila starostna pokojnina ponovno odmerjena na podlagi prvega odstavka 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino. Ker je bila ta nižja od pokojnine, ki jo je prejemal po prejšnji odločbi, mu je bila na podlagi tretjega odstavka 37. člena Sporazuma še naprej izplačevana starostna pokojnina po tej odločbi. S tretjim odstavkom 37. člena Sporazuma je bila varovana pravica le upravičenca, zato je bila kot osnova za odmero tožničine vdovske pokojnine pravilno upoštevana pokojnina njenega moža, odmerjena glede na prvi odstavek 37. člena Sporazuma.
absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nasprotje med razlogi sklepa o vsebini listin in samimi listinami (protispisnost) - ugoditev pritožbi
Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pritožnica sodišču poslala dopis iz katerega bi izhajalo, da je bilo njeni pritožbi zoper v tem sporu izpodbijano odločbo ugodeno in, da je bil v ponovnem postopku izdan sklep o ustavitvi postopka. Ta dopis, ki je bil očitno pomotoma vložen v ta sodni spis, se po vsebini ne nanaša na predmetni upravni spor. Ker je sodišče prve stopnje dopisu pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici ima, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - pravna kvalifikacija - sprememba pravne opredelitve - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - tatvina
Zahtevam konkretizacije zakonskega znaka zaupanosti premoženja kot zakonskega znaka (poneverbe) je mogoče zadostiti na dva načina. Na eni strani bo zadoščala navedba delovnega mesta, nalog ali položaja storilca (v zvezi z zaposlitvijo, opravljanjem gospodarske dejavnosti, skrbništvom ali položajem uradne osebe), iz katere je mogoče prepoznati pravno podlago za razpolaganje s premoženjem, katerega prilastitev se očita. V drugih primerih bo poleg navedbe delovnega mesta, nalog ali položaja storilca treba navesti tudi pravno podlago za razpolaganje z zaupanim (in prilaščenim) premoženjem.
Iz opisa nedvomno izhaja, da je imela obsojenka dostop do sredstev na bančnem računu oškodovane družbe in možnost razpolagati z njimi. Vendar pa opis njene zaposlitve ("vodja poslovalnice") sporoča kvečjemu, da ji je v zvezi z zaposlitvijo bilo zaupano le premoženje, ki sodi v okvir poslovalnice in v zvezi z dejavnostjo, ki se je izvajala v okviru tako opredeljene poslovalnice. Opis dejanja ne ponuja konkretizacije podlage, ki naj bi obsojenki zagotavljala razpolagalna upravičenja v zvezi s premoženjem, ki presega okvirje poslovalnice na navedenem naslovu. Poimenovanje zaposlitve zato v tem primeru ne pomeni zadostne konkretizacije zakonskega znaka zaupanosti prilaščenega premoženja, tj. sredstev na bančnem računu oškodovane družbe.
Kritika vsakokratne oblasti (politikov, javnih funkcionarjev, parlamentarnih in drugih političnih strank, vlade, koalicije in opozicije, nosilcev oblasti oziroma javnih pooblastil in podobno) torej uživa največ pravne zaščite in s tem tudi največ svobode. Pri tem je kritika lahko zelo ostra, celo surova in neusmiljena. Dopušča tudi pretiravanja in izraze, ki so sami po sebi, glede na uporabljene besede in konkludentna ravnanja, žaljivi. Prav v tem je bistvo ustavno pravne zaščite svobode izražanja: pravna zaščita gre tudi pretiranim, šokantnim, žaljivim in javno vznemirjajočim izjavam; deplasiranim, slabega okusa in nizkotnim, v moralnem smislu nepoštenim. Objektivno žaljivi pomen uporabljenih besed in užaljenost naslovnika sama po sebi še ne zadoščata za sklep, da je bila prestopljena meja svobode izražanja. Obstaja namreč bistvena in odločilna razlika med svobodnim izražanjem (free speech) in poštenim izražanjem (fair speech). Ljudi se zato ne sme utišati, preganjati ali kaznovati zgolj zaradi golih besed, ki so bile uporabljene ali le zaradi vsebine besed ali zaradi vsebine idej, ki so za besedami, ampak le zaradi dejanske ali zelo verjetne škode (škodljivih posledic), ki so jih te besede povzročile. Presoja "škode", pa mora biti resna in stroga. Varstvo pravice do svobode izražanja pa ne uživajo tiste izjave, katerih izključen namen je sramotitev oziroma zaničevanje prizadete osebe.
Pravica do svobode izražanja je torej ustavno zagotovljena pravica, ki pa je hkrati tudi omejena s pravicami drugih, vendar le ob upoštevanju splošnega ustavnega načela sorazmernosti, to je ob pravilnem tehtanju med kolidirajočimi ustavnimi vrednotami. Najpogosteje prihaja svoboda izražanja v kolizijo prav s pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave ter varstvom osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave, ki predstavljata temelj in mejo ustavnega varstva časti in dobrega imena. Ob nastanku kolizije dveh enakovrednih pravic, kot sta pravica do svobode izražanja na eni in pravica do varstva osebnega dostojanstva ter osebnostnih pravic na drugih strani, je potrebna vsebinska omejitev obeh pravic oziroma se je potrebno odločiti, katera je v dani situaciji bolj pomembna in potrebuje ustrezno zaščito.
Praksi ESČP in Ustavnega sodišča RS je v več svojih odločbah sledilo tudi Vrhovno sodišče. Iz prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da se mora presoja ključnega vprašanja, ali je treba v konkretnih okoliščinah svobodo govora zaščititi ali ne, osredotočiti na: (i) pomen izjav, (ii) položaj ali predhodno ravnanje oškodovanca, (iii) prispevek izjav k razpravi, ki je v javnem interesu in (iiii) ugotovitev ali so bile izjave podane z namenom zaničevanja ali so bile usmerjene v osebno žalitev in blatenje oškodovanca oziroma ali je predmet javne razprave stopil v ozadje.
Iz ustaljene prakse Ustavnega sodišča je razvidno, da se pravici do zasebnosti oseba lahko izrecno ali molče odpove, vanjo pa se lahko poseže tudi brez dovoljenja, kadar gre za izvrševanje neke pravice, ki bi imela, ob upoštevanju načela sorazmernosti, prednost pred pravico do glasu.
Upoštevaje navedeno je v obravnavanem primeru bistveno, da se je obsojenec odločil žalitve zapisati in jih poslati oškodovancu, zato se ne more sklicevati, da je bila s tem, ko je oškodovanec žalitve naznanil organom pregona in jim predal od obsojenca prejeta elektronska sporočila, kršena njegova pravica do zasebnosti oziroma pravice iz 37. in 38. člena Ustave. Obsojenec se je torej s pošiljanjem elektronskih sporočil z izrazito žaljivo vsebino za oškodovanca moral zavedati, da bo oškodovanec lahko v ustreznem postopku branil svojo pravico do časti in dobrega imena in njegova elektronska sporočila predložil organom pregona. Na takšen način se je svoji pravici do zasebnosti odpovedal.
Spoštovanje načela kontradiktornosti mora biti zagotovljeno tako v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot tudi v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Pravica do izjave narekuje dvostranskost pravnih sredstev, to je ureditev, po kateri se pravno sredstvo pred odločitvijo instančnega sodišča vroči nasprotni stranki, ki lahko nanj odgovori.
Zaradi spoštovanja načela kontradiktornosti (tudi) v pritožbenem postopku določba 376. člena ZKP izrecno določa, da sodišče izvod pritožbe vroči nasprotni stranki, ki sme na to v 15 dneh po njenem prejemu podati sodišču odgovor na pritožbo.
V opisanem ravnanju je podan zakonski znak preslepitve v izvršitveni obliki, da je obsojenec oškodovancem prikrival, da obveznosti ne bodo izpolnjene.
V opisu navedeno dejstvo, da naj bi obdolženec predstavnikom oškodovane družbe zagotavljal, da bo dobavljeno blago plačano, saj da ima družba zagotovljene posle, zaradi česar so mu v oškodovani družbi omogočili nakup blaga z odlogom plačila, sam zase ne zadošča za konkretizacijo preslepitve. Tudi dejstvo preusmeritve sredstev na tretjo družbo samo po sebi ne predstavlja uresničitve zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1. V luči vseh ostalih v opisu navedenih okoliščin (prejem plačila s strani naročnika ter navedba, da je družba ustvarjala prihodke in imela denarni tok, ki ji je omogočal plačilo obveznosti do oškodovane družbe, pa je obdolženec ta sredstva porabil v druge namene) pa kot spremljajoča okoliščina utrjuje konkretizacijo obdolženčevega namena, da obveznosti do oškodovane družbe ostanejo delno neporavnane.
Ob tem velja pripomniti, da v opisu časovni trenutek prenosa sredstev na novo družbo ni opredeljen, iz opisa izhaja le, da je do prenosa sredstev prišlo, zaradi česar je bila izvršba oškodovane družbe neuspešna. Vprašanje, ali so v opisu zatrjevana dejstva dejansko bila podana na način, kot so opisana in obtožbeno zatrjevana, ter ali v dejanskem smislu opravičujejo zaključek o obstoju preslepitvenega namena, pa ni predmet preizkusa Vrhovnega sodišča.
oškodovanec kot tožilec - prevzem pregona - rok - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti
Rok iz drugega odstavka 60. člena ZKP je procesne in ne materialne narave.
To je rok, v katerem mora oškodovanec - če naj začne pregon - opraviti procesno dejanje. S tem procesnim dejanjem oškodovanec pridobi položaj stranke postopka in pred kazenskim sodiščem zastopa obtožbo. Vendar pa to ne pomeni, da je odločanje o kazenski obtožbi hkrati tudi odločanje o oškodovančevi pravici do kazenskopravnega pregona.
ZPP člen 367, 367/2, 377, 384, 384/1. ZIZ člen 10, 10/1, 15, 239.
predlog za dopustitev revizije - začasna odredba - zavarovanje denarne terjatve - postopek o glavni stvari - zavrženje predloga - nedovoljena revizija
Z novelo ZIZ-M je zakonodajalec omejil revizijo le na tiste sklepe v postopkih izvršbe in zavarovanja, s katerimi je bilo na drugi stopnji pravnomočno odločeno, da se predlog za izvršbo zavrže ali zavrne ali se predlogu za izvršbo ugodi. Ker predlog za izdajo začasne odredbe ni sklep prvega odstavka 10. člena ZIZ, revizija v teh postopkih ni dovoljena, s tem pa tudi ni dovoljen predlog za dopustitev revizije.
Ker ZIZ revizije v postopkih zavarovanja izrecno ne izključuje (več) niti je izrecno ne omogoča, je Vrhovno sodišče preverilo, ali bi lahko bila dovoljena po pravilih ZPP. Ob (zožujoči) razlagi prvega odstavka 384. člena ZPP je odgovor negativen. V njem je namreč določeno, da stranke lahko vložijo revizijo zoper sklepe, s katerimi je postopek (o glavni stvari) pravnomočno končan. To so sklepi, ki imajo dejansko naravo sodbe. Sklep o začasni odredbi ni takšen, saj postopek odločanja o izdaji začasne odredbe ne pomeni odločanja o glavni stvari.