Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je tožnica lahko na originaren način pridobila lastninsko pravico z gradnjo na zemljišču, ki je del zaščitene kmetije, in je stavba nelegalna gradnja ("črna gradnja").
Izvrševanje lastninske pravice vsakega solastnika na celi stvari je omejeno s solastninsko pravico drugih lastnikov. Solastniki imajo pravico posest izvrševati skupaj (hkrati ali sukcesivno) ali deljeno, pri čemer vsak posestnik dejansko oblast nad stvarjo izvršuje na fizično določenem delu stvari. Zato je o načinu souporabe pravzaprav nujen dogovor med solastniki, zlasti v primerih, ko zaradi narave stvari hkratna uporaba ali deljena uporaba ni mogoča.
Tak dogovor očitno ni bil mogoč, saj stranki mirne medsebojne komunikacije nista (bili) sposobni. Posest hiše, ki je sicer dvostanovanjska, a ni omogočala ločenega bivanja dveh družin, sta druga od druge prevzemali v postopkih izvršbe sodnih odločb. V takih razmerah dodatna (izrecna, na drugega solastnika naslovljena) zahteva po souporabi kot izraz neprivolitve v prikrajšanje ni potrebna. Četudi se tožeča stranka v letu 1994 morda ni izselila zaradi toženčevega (psihičnega) nasilja, pa je z nadaljnjimi ravnanji nedvoumno pokazala, da želi (so)posest hiše. V kasnejšem, za odločitev o uporabnini relevantnem obdobju, so se med strankama razvili sovražni odnosi zaradi njunega vzajemnega ravnanja, zato bi bilo neutemeljeno neobstoj dogovora in s tem ravnanje v nasprotju z načeli vestnega in poštenega izvrševanja pravic ter mirnega reševanja sporov pripisati zgolj eni stranki. Čeprav naj bi toženec z uporabo le kletnega stanovanja v hiši pristajal na deljeno posest, pa v takih okoliščinah skupnega izvrševanja posesti realno ni bilo mogoče pričakovati. Tako deljena posest kot izročitev ključev hiše sta ustvarjala le videz možnosti souporabe, v resnici pa ločeno bivanje dveh družin v hiši ni bilo mogoče. Zato sta pravdni stranki kot solastnici v obdobjih, ko sta izvrševali (izključno) posest, dolžni drugi plačati uporabnino.