Toženki se revizija dopusti glede vprašanj,
(1) ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je podana aktivna legitimacija tožnice za uveljavljeno pravno varstvo za opustitveni zahtevek zaradi protipravnih posegov v radijsko frekvenco;
in (2) ali ima sodba sodišča druge stopnje značilnosti sodbe presenečenja in pomeni kršitev toženkine pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku).

Vrhovno sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da triletni subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ pred pravnomočnostjo sklepa o domiku nepremičnin kupcu 15. 5. 2014 ni mogel začeti teči, saj tožnica takrat, glede na to, da je zoper izdani sklep o domiku vložila pritožbo, še ni mogla vedeti za obstoj škode. Kot je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, je pri opredelitvi trenutka subjektivnega spoznanja relevantno tudi obdobje, ko je imela tožnica možnost razveljaviti učinke javne dražbe, torej (z vložitvijo pritožbe) odvrniti (odpraviti) škodo. Vsaj do trenutka, ko je sklep o domiku postal pravnomočen, je bila torej v negotovosti, ali ji bo škoda sploh nastala. Pomembno je, da je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zoper sklep o domiku, kljub temu da jo je zavrnilo, vsebinsko presojalo, pri tem pa ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica z vložitvijo pritožbe zlorabila svojo pravico do pravnega varstva v pravdnem postopku.
V konkretnem primeru je bilo na tožnici trditveno (in dokazno breme) glede dejstev, ki utemeljujejo zaključek o protipravnosti toženkinega ravnanja v spornem izvršilnem postopku. Stanje dolga na dan sporne prodaje je bilo tožničino trditveno in dokazno breme, ki mu je po presoji Vrhovnega sodišča zadostila. Revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče prekoračilo tožničino trditveno podlago in neutemeljeno ugotavljalo dejansko stanje, ni utemeljen.
Glede okoliščine konkretnega primera po presoji Vrhovnega sodišča izvršilnemu sodišču ni mogoče očitati, da je ravnalo protipravno, teža posega (v tožničino pravico do doma) pa je bila sorazmerna zasledovanemu cilju (poplačilo upnikov). Izvršilno sodišče je v izvršilnem postopku namreč ravnalo v skladu z določbami tedaj veljavnega ZIZ. Najprej je omejilo izvršbo na drugo nepremičnino (garažo) in šele potem, ko ta ni bila uspešna, nadaljevalo z izvršbo na stanovanje in shrambo. Izvršbo je večkrat odložilo, izvršilni postopki zoper tožnico so tekli že dlje časa (začeli so se najkasneje v letu 2010), njen dolg (7.923,69 EUR oziroma 4.523,69 EUR, upoštevajoč le terjatev upnika D., d. d., ki ni predlagal odloga izvršbe), pa ni bil minimalen. Tožnica tudi ni zatrjevala, da bi bil mogoča izvršba na kakšna druga izvršilna sredstva (plačo, TRR), s predlaganim odlogom in omejitvijo izvršbe pa ni bila uspešna. Izvršilno sodišče je presodilo, da tožnica ni navedla stanja dolga, glede omejitve na shrambo pa je bilo jasno, da glede na vrednost shrambe njena prodaja ne bi zadoščala za poplačilo njenih dolgov.
Sodna prodaja tožničinega stanovanja je bila v obravnavani zadevi nujen ukrep za uresničitev upnikove pravice do učinkovitega sodnega varstva.
Dejansko stanje v zadevi ESČP Vaskrsić proti Sloveniji z dne 25. 4. 2017 (pritožba št. 31371/12) tudi ni primerljivo z obravnavano zadevo.