določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - svaštvo med stranko in sodnikom pristojnega sodišča - podpredsednik sodišča - ugoditev predlogu
Osebno nastopanje podpredsednika Okrožnega sodišča v Novi Gorici ali nastopanje z njim svaštveno in sorodstveno povezanih oseb je Vrhovno sodišče že v več zadevah prepoznalo kot okoliščino, ki bi lahko okrnila videz nepristranskosti sodišča. Zato je enako storilo tudi v tej zadevi ter na podlagi pooblastila iz 67. člena ZPP pristojnost za odločanje preneslo na Okrajno sodišče v Sežani.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz razloga smotrnosti - načelo ekonomičnosti postopka - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - dejansko prebivališče - začasno prebivališče nasprotnega udeleženca - zaslišanje osebe, ki naj se ji odvzame poslovna sposobnost - ugoditev predlogu
Glavni namen prenosa krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče je v skladu s temeljnim načelom ekonomičnosti postopka zagotoviti njegovo večjo smotrnost in Vrhovno sodišče ocenjuje, da je ta razlog v obravnavani zadevi podan glede na to, da je sedanje bivališče udeleženca, ki ga je v postopku treba obvezno zaslišati in pregledati, v Lenartu v Slovenskih goricah. Očitno je, da se bo postopek lažje, hitreje in z manjšimi stroški izvedel pred Okrajnim sodiščem v Lenartu kot pa pred Okrajnim sodiščem na Jesenicah.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - prenos pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - dvom v nepristranskost sojenja - nezadovoljstvo stranke z delom pristojnega sodišča - zavrnitev predloga
Pravila o delegaciji pristojnosti so izjema od zakonskih določb o stvarni in krajevni pristojnosti, zato jih je treba razlagati restriktivno. Dolžnika svoj predlog utemeljujeta z nestrinjanjem s cenitvijo nepremičnine in domnevo o dogovarjanju pristojnega sodišča z upnikom, vendar takšen dvom o nepristranskosti pristojnega sodišča ne more biti razlog za delegacijo pristojnosti. Če bi bil utemeljen, bi bil to razlog za izločitev sodnice (72. in 73. člen ZPP), presoja utemeljenosti takega predloga pa ni v pristojnosti Vrhovnega sodišča. Iz spisa je sicer razvidno, da je bil predlog dolžnikov za izločitev sodnice z dne 19. 5. 2022 zavrnjen s sklepom Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu Su 68/2022 z dne 1. 6. 2022. Tudi sicer institut delegacije pristojnosti ni sredstvo za odpravo morebitnih nepravilnosti pri delu sodišča niti sankcija za sodnikovo nepravilno delo. Za odpravo takih nepravilnosti imajo stranke na razpolago redna (in kadar so izpolnjeni pogoji tudi izredna) pravna sredstva.
predlog za dopustitev revizije - obvezne sestavine predloga za dopustitev revizije - opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - nepopoln predlog za dopustitev revizije - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlog se zavrže.
Predlagatelj ne postavi nobenih konkretnih pravnih vprašanj niti ne navaja okoliščin, ki bi kazale na njihov pomen, ki bi presegal njegov interes v konkretni zadevi. Zgolj splošna navedba, da odločitev v konkretni zadevi odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča v primerih, ko dokaz s sodnim izvedencem ni dosegel potrebnega stanja verjetnosti, da je bilo potrdilo manipulirano oziroma tega ni mogel potrditi z gotovostjo, brez navedb opravilnih številk zadev in konkretnega opisa, v čem naj bi izpodbijana sodba pritožbenega sodišča odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ne zadostuje.
začasna odredba v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo - tožba po 4. členu ZUS-1 - izpolnjevanje procesnih predpostavk - ugoditev pritožbi
Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne more ugotoviti ne tega, ali je bil predhodni preizkus tožbe dejansko opravljen, niti morebitnih razlogov za to, da sodišče ni upoštevalo ugovora toženke, da bi bilo treba tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči, ker očitano dejanje ne ustvarja nobenih pravnih učinkov in zato že pojmovno ne more posegati v pritožničine ustavne pravice. Izpodbijanega sklepa zato ni bilo mogoče preizkusiti glede obstoja procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavo tožbe, ker pa je zahtevo za izdajo začasne odredbe mogoče po vsebini obravnavati le, če so izpolnjene procesne predpostavke za tožbo, je odločitev prvostopenjskega sodišča o začasni odredbi preuranjena.
Nestrinjanje s konkretno odločitvijo sodnika oziroma ravnanjem sodnika v posameznem postopku ni razlog za izločitev sodnika po 6. točki 70. člena ZPP. Stranke imajo namreč, če se z vodenjem postopka in odločitvami v okviru procesnega vodstva oziroma sprejeto odločitvijo ne strinjajo, možnost to uveljavljati z uporabo z zakonom predvidenih (rednih in izrednih) pravnih sredstev oziroma drugih procesnih institutov (s čimer se očitno strinja tudi pritožnica, saj teh razlogov iz izpodbijanega sklepa v pritožbi obrazloženo ne napada).
kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - kršitev kazenskega zakona - znaki kaznivega dejanja
Kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD, ki je po vseh značilnostih pomenilo inkriminacijo pomoči storilcu kaznivih dejanj iz tega zakona, je storil, kdor je na kakršenkoli način podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim dajal zavetišče, jim pošiljal, skrival ali prenašal orožje, hrano, material in drugo, jim služil za vzdrževanje zveze in delal druge usluge, ali oviral državne organe pri njihovem odkrivanju ali ulovitvi. Že iz opisa obdolženčevega ravnanja je razvidno, da nudenje duhovne oskrbe C. C. nikakor ne dosega takšne intenzitete, ki bi v skladu z merili, ki izhajajo iz v tej določbi primeroma navedenih izvršitvenih oblik pomoči, ki bi s kazenskopravnega vidika pomenilo relevantno naklepno podporo storilcu pri njegovem naklepno izvršenem protipravnem dejanju, ki ima znake kaznivega dejanja, in bi zato prestopilo v kazensko kriminalno cono. Nadaljnji očitek v opisu, da je obdolženi A. A. podpiral osebo, ki se je skrivala pred ljudsko oblastjo in s tem oviral državne organe pri njeni izsleditvi, pa je treba presojati v povezavi z dejstvom, da je obdolženca zavezovala spovedna molčečnost, moralno pa tudi obljuba, ki jo je dal umirajoči materi C. C., da bo temu podelil cerkvene zakramente. Zato se tudi iz tega zornega kota izkaže, da obdolžencu očitano ravnanje ne vsebuje kazenskih znakov kaznivega dejanja, katerega je bil obtožen, pa tudi ne kateregakoli drugega kaznivega dejanja.
PZ člen 278/3, 978, 978/1-29.. ZP-1 člen 2/2, 156-1.
zakonski znaki prekrška - uporaba milejšega zakona
Dejanske ugotovitve konkretnega primera napolnjujejo zakonski znak „uporabnik plavajoče naprave“, saj je kršitelj dalj časa uporabljal v morje za stalno položen betonski blok kot privez za svoj čoln, ko ta ni bil v plovbi, zato ga ni mogoče šteti za imetnika plavajoče naprave.
ZS člen 83, 83a, 83a/1, 83a/6. ZP-1 člen 58, 58/1, 59, 59/3, 60, 60/1, 63, 63/8, 64, 209.
COVID-19 - epidemija - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - rok za vložitev zahteve za sodno varstvo - zadržanje teka roka - materialni in procesni rok - razlaga zakona
Določba prvega odstavka 83.a člena ZS oziroma na njeni podlagi sprejeti podzakonski predpisi se ne morejo nanašati na zadeve, ki še niso v obravnavi pred sodiščem, torej še niso sodne.
Sklep Vlade o začasnem prenehanju teka rokov, sprejet na podlagi šestega odstavka 83.a člena ZS, se nanaša na zadeve, ki še niso v obravnavi pred sodiščem, njihov predmet pa je uveljavitev pravic strank v sodnih postopkih oziroma zadržanje teka teh rokov, ki so določeni z zakonom. Z določbo, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo, so zajeti tako materialni prekluzivni roki kot tudi prekluzivni procesni roki kot je tudi rok za vložitev zahteve za sodno varstvo. Rok za vložitev zahteve za sodno varstvo gre nedvoumno šteti za rok za uveljavitev pravice stranke v sodnem postopku, določen z zakonom.
začasni ukrepi v zvezi s sodnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19) - osnovna šola - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Za tožbo po prvem dostavku 4. člena ZUS-1 morajo biti izpolnjene vse splošne zakonske procesne predpostavke (36. člen ZUS-1), poleg tega pa tudi posebne procesne predpostavke, ki izhajajo iz besedila 4. člena ZUS-1 (4. točka prvega odstavka 36. člena v povezavi s 4. členom ZUS-1). Po teh procesnih predpostavkah je tožba (med drugim) dovoljena, če je v njej zatrjevano dejanje javne oblasti, ki naj bi poseglo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, izvedel pa naj bi ga organ države oziroma samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila pri izvrševanju njegovih oblastvenih pooblastil.
Subsidiarni upravni spor po drugem odstavku 157. člena Ustave in prvem dostavku 4. člena ZUS-1, je namenjen varovanju posameznika pred posegi oblasti, ki bi lahko vplivali na njegove ustavno varovane človekove pravice ali temeljne svoboščine, ne glede na to, kateri nosilec oblasti jih izvrši (organ države, samoupravne lokalne skupnosti itd.) in v kakšni obliki (z aktom ali dejanjem). Navedeno pomeni, da je do subsidiarnega sodnega varstva po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 upravičena le oseba, ki je bila v svojem ustavno varovanem položaju prizadeta z izvrševanjem javne oblasti, ki jo izvaja (kateri koli) nosilec te oblasti. Za dovoljenost tožbe po 4. členu ZUS-1 je torej odločilnega pomena, ali je sporna dejanja tožene stranke mogoče šteti za dejanja javne oblasti, ki jih je storila kot organ države ali nosilec javnega pooblastila pri izvrševanju svojih oblastvenih pooblastil.
Pritožnica v pritožbi ne izpodbija razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo odločitev, da sklep o potrditvi mandatov ni upravni akt oziroma akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.
Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva (gre za generalno izključitev takšnih pritožb), v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki takšne pritožbe dopuščajo (npr. določb ZPP, ki se v upravnem sporu v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače). Vrhovno sodišče lahko torej poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari.
Tudi iz pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave ne izhaja, da bi zoper sklep o stroških postopka moralo biti zagotovljeno redno ali izredno pravno sredstvo, o katerem bi odločalo Vrhovno sodišče.
ZUreP-2 člen 197. ZEKom-1 člen 20, 20/2, 20/3, 20/4.
dopuščena revizija - služnost v javno korist - cenitev nepremične
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je mogoče šteti, da določbe drugega, tretjega in četrtega odstavka 20. člena ZEKom-1 vprašanje ustanovitve služnosti urejajo samostojno in celovito, ali pa je za vprašanje obvezne cenitve treba uporabiti ureditev po 197. členu ZureP-2?
I. Ali mora posameznik, da bi spadal pod izjemo od lobiranja po 56.a členu ZIntPK (pri stikih z državnimi organi pri obravnavi in sprejemanju predpisov in drugih splošnih aktov, na področju, ki se neposredno nanaša na sistemska vprašanja krepitve pravne države, demokracije in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin), uveljavljati izključno navedena sistemska vprašanja ali pa lahko ob tem hkrati izpostavlja tudi interese svoje interesne skupnosti?
in
II. Ali s strani skupščine izrecno pooblaščeni član nadzornega sveta, ki deluje kot izvoljeni predstavnik družbe, spada pod izjemo iz četrtega odstavka 58. člena ZIntPK?
Vrhovno sodišče se z vprašanjem pravilne razlage predvidenih izjem od obvezne registracije lobista še ni ukvarjalo, zato je odgovor na zastavljeno vprašanje objektivno pomemben za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava.
ZUS-1 člen 4, 4/1, 33, 33/2, 33/2-2, 33/2-3. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2022) člen 15.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - tožba po 4. členu ZUS-1 - ugotovitveni zahtevek - prenehanje veljavnosti materialnopravnih predpisov - pravni interes - osnovna šola - delna ugoditev pritožbi
Pritožnika sta v tožbi postavila tako ugotovitveni kot prepovedni zahtevek (druga in tretja alineja drugega odstavka 33. člena ZUS-1), oba v zvezi s ponavljajočim (trajajočim) ravnanjem toženke. Stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bilo s prenehanjem veljavnosti Odloka doseženo tudi to, kar sta pritožnika uveljavljala z ugotovitvenim zahtevkom in da zato zanj ne izkazujeta več pravnega interesa, je očitno napačno. Prenehanje veljavnosti predpisa namreč samo zase ne pove in ne ugotavlja ničesar glede nezakonitosti ravnanj toženke in posegu v človekove pravice in temeljne svoboščine pritožnikov v času, ko je sporni Odlok še veljal.
Ker torej prenehanje veljavnosti Odloka, ki je nastopilo po vložitvi tožbe, ne more biti odločilno za pravni interes pritožnikov glede ugotovitvenega zahtevka, je Vrhovno sodišče ugodilo pritožbi tako, da je izpodbijani sklep v tem delu razveljavilo in zadevo v navedenem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 160, 160/1, 160/1-4. ZUS-1 člen 5, 5/4, 51. Uredba o državnem prostorskem načrtu za rekonstrukcijo dela daljnovoda 2 × 110 kV Gorica-Divača (odsek Renče) (2016) člen 4, 5, 12, 12, 23, 26.
akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - elektroenergetski objekt - zavrženje tožbe - omejitve javnopravne narave - namembnost zemljišč - predhodni preizkus pritožbe - glavna obravnava v upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Predpis oziroma njegova norma morata imeti učinek upravnega akta, da ju je mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Neposredno morata urejati pravni položaj konkretno določenih oziroma določljivih oseb, kar pomeni, da po vsebini že pomenita odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi teh oseb na način, da izdaja nadaljnjih upravnih odločb ni potrebna. Na podlagi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1 je torej Upravno sodišče pristojno odločati v upravnem sporu le tedaj, ko akt izpolnjuje pogoje za upravni akt, vendar je izdan v obliki predpisa.
Določitev območja urejanja in umestitev zemljišč v varovalni pas elektroenergetskega omrežja (daljnovoda) ne pomeni odločanja o pravicah ali pravnih koristih posameznikov, ampak prostorsko načrtovanje, katerega namen je umestitev objekta gospodarske infrastrukture v prostor in določitev trase, po kateri bo ta linijski objekt gospodarske infrastrukture (daljnovod) potekal. Pomeni torej normiranje v javnem interesu.
Umestitev zemljišč v varovalni pas elektroenergetskega omrežja pa za ta zemljišča tudi že določi pravni režim, to je javnopravne omejitve z namenom varovanja gospodarske infrastrukture. Te javnopravne omejitve, ki bodo predmet soglasij oziroma projektnih pogojev, tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso posamični pravni akti.
Izpodbijane določbe Uredbe (in priloga Pravilnika) ne pomenijo odločitve o pravicah in obveznostih pritožnikov, temveč predstavljajo le konkretnejši pristop k normiranju v javnem interesu oziroma kriterije, ki bodo upoštevani pri izdaji soglasij za posege v varovalni pas. Izpodbijane določbe niso posamični upravni akti, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, ampak splošni akti, za presojo katerih je izključno pristojno Ustavno sodišče (četrta alineja prvega odstavka 160. člena Ustave).
Zahteva, da je izvedba glavne obravnave v upravnem sporu pravilo, se nanaša predvsem na vsebinsko odločanje o tožbi, kar izhaja tudi iz sistematike zakona (določbe o predhodnem preizkusu tožbe so uvrščene v drug oddelek kot določbe o glavni obravnavi) ter iz samega 51. člena ZUS-1, ki se že nanaša na odločitev v upravnem sporu, torej po tem, ko je tožba že uspešno prestala predhodni preizkus.
URS člen 44, 90. ZRLI člen 3, 16a, 16a/1. ZLS člen 47.
lokalna samouprava - zbiranje podpisov - zahteva za razpis referenduma - določitev koledarskega roka za zbiranje podpisov - prekinitev teka roka - izredne razmere - COVID-19 - poseg v ustavno pravico
Čeprav določba 16.a člena ZRLI (ki določa, da če bi koledarski rok, v katerem se zbirajo podpisi volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma, v celoti ali deloma padel v čas med 15. julijem in 31. avgustom, predsednik Državnega zbora določi koledarski rok, ki začne teči 1. septembra oziroma, če bi koledarski rok za zbiranje podpisov v celoti ali deloma padel v čas med 25. decembrom in 2. januarjem, predsednik Državnega zbora na zahtevo predlagatelja določi koledarski rok, ki začne teči 3. januarja) za referendume na lokalnem nivoju ne velja, je po presoji Vrhovnega sodišča treba zaradi zasledovanja istega cilja, torej omogočanja občanom, da sodelujejo pri izvedbi referenduma, tudi na lokalnem nivoju dopustiti tako možnost določitve (drugega) koledarskega roka za zbiranje podpisov.
Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik utemeljeno opozarja, da so v času zbiranja podpisov v državi vladale izredne razmere, tudi če ni bilo razglašeno izredno stanje. Ni sporno, da se je občane pozivalo, naj omejijo stike na najnujnejše in ostanejo doma, da se je opozarjalo na zapiranje države in družbe, da je bilo delovanje javne uprave in celo sodišč spremenjeno, javni uslužbenci so opravljali le nujne naloge in podobno. V takih razmerah je tudi po presoji Vrhovnega sodišča sodelovanje občanov pri izvrševanju svoje ustavne pravice bilo najmanj otežkočeno, če ne celo oteženo ali onemogočeno. Na to ne vpliva niti navajanje tožene stranke, da bi upravna enota sprejela občane, ki bi želeli oddati podpis, saj občani s tem niti niso bili seznanjeni, predvsem pa glede na (tudi zgoraj opisano) stanje v državi na to niti niso mogli računati. Zato je župan, ki ni odredil prekinitve teka roka za zbiranje podpisov volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma o Odloku ravnal v nasprotju s pravico zahtevati referendum iz 44. v zvezi z 90. členom Ustave.
stroški postopka v upravnem sporu - pritožba zoper odločitev o stroških - nedovoljena pritožba
Pritožbo zoper sklep ureja določba prvega odstavka 82. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po kateri se sklep lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon. Pritožba zoper sklep je zato dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva, gre za generalno izključitev teh pritožb, takšna samostojna pritožba v upravnem sporu tako ni dovoljena.