Zaradi izjemne narave ukrepa iz 67. člena ZPP je treba okoliščine, ki naj bi ga utemeljile, presojati strogo, in sicer tudi v tem smislu, da določitev drugega sodišča ne pride v poštev, kadar za uresničitev pravnih interesov procesnih udeležencev obstajajo drugi pravni instituti. Odpravi dvoma v pravilnost procesnega postopanja posamičnih sodnikov so namenjena redna in izredna pravna sredstva zoper sodniške odločitve, odpravi dvoma v sposobnost nepristranskega odločanja posamičnega sodnika pa predlog za izločitev takega sodnika. Enako velja, tudi če so (vmesne ali končne) odločitve v posamičnih postopkih vezane na vprašanje tožnikove procesne sposobnosti. Razumljivo je, da tožnik odločanje v zvezi s slednjim subjektivno doživlja izrazito negativno, tudi kot omejevanje dostopa do sodišča, vendar pa gledano objektivno, to je s stališča povprečnega razumnega opazovalca oziroma splošne javnosti, ne gre za utemeljen dvom v objektivno nepristranskost sodišča.
Dopuščeno revizijsko vprašanje je po svoji naravi materialnopravno, saj naslavlja izrazito stvarnopravno in družinskopravno dilemo, ali je v okoliščinah konkretnega primera dohodek iz poslovne dejavnosti skupno premoženje, ali pa posebno premoženje zakonca (samostojnega podjetnika), ki ga je ustvaril. Ključnega pomena za odgovor na revizijsko vprašanje je opredelitev civilnih plodov.
Drugače kot naravni plod, ki je neposredni in naravni (biološki ali fizikalni) proizvod matične stvari, je civilni plod premoženjski donos, pri katerem naravno (biološko ali fizikalno) donosnost predmeta nadomešča pravno razmerje, katerega predmet je plodonosna entiteta (stvarna, kot je premičnina ali nepremičnina, ali idealna, kot je pravica), in katerega neposredna pravna posledica je redno in vnaprej določeno dajanje premoženjske koristi, generičnega donosa, praviloma denarja. Donos, kot pravilno poudarja revident, je tu "brez nekega posebnega delovnega vložka ne le lastnika stvari (najemodajalca, posojilodajalca), temveč tudi imetnika (uporabnika) stvari (najemnika, posojilojemalca)". V nadaljevanju bo pojasnjeno, da je prav ta okoliščina, namreč vložek dela, in še toliko bolj, ko gre za razmerja med (nekdanjima) zakoncema, ključnega pomena za presojo pripadnosti novo nastale premoženjske koristi, oziroma, kakšna oblika lastnine je v kombinaciji lastnine in vloženega dela nastala na novi stvari.
Dohodek iz podjetniške dejavnosti (predelava plastičnih mas) ni plod opravljanja te dejavnosti ter pri njej uporabljenih proizvodnih strojev in poslovnih nepremičnin. To bi bil le v primeru, če bi bil predmet podjetniške dejavnosti oddajanje stvari skupnega premoženja (proizvodnih strojev in poslovnih nepremičnin) v najem ali v kakšno drugo dohodek prinašajoče pravno razmerje. In tudi če bi bilo takó (pa toženka tega ne zatrjuje), bi moralo sodišče v duhu sodbe in sklepa št. II Ips 291/2008 tehtati med temeljnim pravilom iz prvega odstavka 59. čl. SPZ, oziroma, ker gre za civilne plodove, pravilom, da le-ti z zapadlostjo pripadejo upravičencu iz plodonosnega pravnega razmerja, in načelom primarnosti delovno ustvarjalnih prispevkov, ki preveva družinsko stvarno pravo.
Vprašanje procesne pravilnosti odločitve, da je dohodek iz poslovne dejavnosti, ki jo je tožnik opravljal po prenehanju zakonske zveze, in v okviru katere je tožnik uporabljal (tudi) skupne stvari, skupno premoženje, bi bilo upoštevno le z vidika zadostne substanciranosti tožnikovih trditev, da je poleg skupnega premoženja (delovnih strojev in poslovnih nepremičnin) v pridobivanje dohodka vložil tudi lastno delo. Vendar ker toženka glede ugovora nenastale pravice ni zadostila trditvenemu bremenu, da ga podpre s trditvami, ki konstituirajo civilni plod, vključno s plodonosnim pravnim razmerjem, nosilno predpostavko pridobivanja civilnih plodov, se tožnikovo trditveno breme niti ni aktualiziralo.
Predlog za prenos krajevne pristojnosti se zavrne.
Navedbe nasprotne udeleženke, s katerimi utemeljuje svoj predlog, odražajo predvsem njeno osebno prizadetost zaradi dolgotrajnosti postopka. Te trditve pa same po sebi ne utemeljujejo razumnega dvoma v nepristranskost sodišča.
Okoliščina, da je senat v drugi zadevi pred istim sodiščem v pritožbenem postopku že odločal o zahtevkih strank, oziroma, da je sodišče glede posameznih dejstev in pravnih stališč, ki so lahko pravno pomembna tudi pri odločanju v predmetni zadevi, že zavzelo stališče in se do njih že opredelilo v navedeni drugi zadevi, ne more predstavljati posega v videz nepristranskosti sodišča. Gre za polje sodniškega odločanja, ki je lahko predmet strokovne presoje in preizkusa v postopkih rednih in izrednih pravnih sredstev, ne predstavlja pa okoliščin, ki bi lahko okrnile videz nepristranskosti sojenja v predmetni zadevi, ki se obravnava pred istim višjim sodiščem.