Sodišče je pri obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora vezano na ugotovljeno dejansko stanje, ki je obstajalo v času, ko je bil pripor zoper obdolženca odrejen. To pomeni, da sodišče pisne odločbe o priporu ne sme utemeljevati z dokazi, ki so bili morebiti izvedeni že po ustni naznanitvi odreditve pripora oziroma sodišče z njimi v času sprejema odločitve o odreditvi pripora ni razpolagalo.
Določba 340. člena ZKP jasno sporoča, da se smejo zapisniki o izpovedbah prič, soobtožencev ali že obsojenih udeležencev pri kaznivem dejanju prebrati samo v izjemnih primerih, ki so posebej določeni v zakonu.
Čeprav se je glavna obravnava zaradi poteka več kot osemnajstih mesecev od zadnjega naroka začela znova, sodišče prve stopnje ni sledilo zakonskim določbam o neposrednem zasliševanju prič, temveč je kljub izrecnemu nasprotovanju obrambe prebralo zapisnike o njihovih izpovedbah. V tem je tudi samo prepoznalo navzkrižje z določbo drugega odstavka 340. člena ZKP, a je štelo, da tovrstna kršitev ni imela nobenega vpliva na zakonitost sodbe. Takšno prvostopenjsko ravnanje po presoji Vrhovnega sodišča kaže, da sodišče prve stopnje v konkretnem kazenskem postopku ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, kar pomeni, da je odločalo arbitrarno (samovoljno).
Policisti so se sami prepričali o verodostojnosti anonimne informacije in na tej lastni zaznavi policistov ter v nadaljevanju zbranih obvestil je temeljil predlog za odredbo hišne preiskave, ki mu je v sporni odredbi obrazloženo sledil preiskovalni sodnik. Ker utemeljen sum, izražen v predlogu in presojan v odredbi za hišno preiskavo, ni temeljil le na anonimni prijavi, temveč tudi na lastni zaznavi policistov, je pritrditi nižjima sodiščema, da je obrazložitev odredbe skladna z merili, vzpostavljenimi v sodni praksi Vrhovnega sodišča.
Institut prenosa krajevne pristojnosti predstavlja izjemo od splošnih pravil za določanje krajevne pristojnosti sodišča, pri čemer razlogi iz prvega odstavka 34. člena ZKP onemogočajo delo celotnega sodišča, medtem ko ga razlogi iz prvega odstavka 35. člena ZKP v znatni meri otežujejo. Posledično je prenos krajevne pristojnosti v prvem primeru obligatoren in v drugem primeru fakultativen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
VS00063520
URS člen 28, 29, 35, 36, 37, 38, 54, 56.. KZ-1 člen 82, 90, 90/3, 190, 190/1.. ZKP člen 248, 249, 249/1, 265.. ZS člen 12a, 12a/2, 13, 13/6, 80, 84.. ZVOP-1 člen 6, 6-19.. Sodni red (2016) člen 244.
odvzem mladoletne osebe - zakonska rehabilitacija - pravica do zasebnega življenja - pravica do informacijske zasebnosti - načelo sorazmernosti - pravica do družinskega življenja - izključitev protipravnosti - načelo zakonitosti - zavrnitev dokaznega predloga - zaslišanje mladoletnega oškodovanca - kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke - onemogočanje stikov - volja otroka - korist mladoletnega otroka - zlonamernost - odredba o postavitvi izvedenca - izvedensko mnenje iz drugega postopka - zastaranje kazenskega pregona
Kaznivo dejanje po prvem odstavku 190. člena KZ-1 je umeščeno v poglavje o kaznivih dejanjih zoper zakonsko zvezo, družino in mladino (otroke). Rok za zastaranje kazenskega pregona pri teh kaznivih dejanjih, izvršenih proti mladoletni osebi, začne teči šele po polnoletnosti oškodovancev (tretji odstavek 90. člena KZ-1).
Pravila o zakonski rehabilitaciji ne preprečujejo, da se občutljivi osebni (zdravstveni) podatki, zbrani v prejšnjem kazenskem postopku v okviru mnenja izvedenca psihiatrične stroke, znova uporabijo, čeprav je bila prehodna obsodba izbrisana iz kazenske evidence. Ponovna uporaba osebnih podatkov še ne pomeni pripisovanja (novih) pravnih posledic ravnanju, ki je bilo predmet presoje v izbrisani kazenski sodbi. Splošne, toliko manj pa kategorične prepovedi prehajanja dokaznega gradiva iz enega postopka v drugega ni. Ponovna uporaba preteklih izvedenskih mnenj ni nezdružljiva niti pretirana glede na namen, za katerega so bila izvedenska mnenja prvotno pridobljena. Pretekla izvedenska mnenja predstavljajo del na novo odrejenega izvedenskega dela za potrebe odločanja o aktualni kazenski zadevi z novimi (drugačnimi) časovnimi, dejanskimi in pravnimi dimenzijami. Pridobitev mnenj iz prejšnjih postopkov je utemeljena v dokaznih ter spoznavnih potrebah novega kazenskega postopka, ki jih je sodišče utemeljilo v odredbah, s katerimi je postavilo izvedence v aktualnem postopku.
V novejši ustavnosodni presoji Ustavno sodišče zbiranje, obdelovanje in hrambo osebnih podatkov presoja skozi merila pravice do informacijske zasebnosti iz 38. člena Ustave. Prav ta merila so upoštevna ob presoji ravnanja sodišča, ki s pomočjo izvedencev zbira zdravstvene podatke o obsojenki ter njenih otrocih (mladoletnih oškodovancih), tj. vse na podlagi sodnih odločb (odredb o izvedenstvu), s katerimi sodišče izvršuje materialno procesno vodstvo in zbira dokazno gradivo. Vsebinski temelj (tudi) za odločbe materialnega procesnega vodstva je presoja pogojev, ali naj se začne sodni kazenski postopek, s čimer je zadoščeno zahtevi po določni zakonski podlagi (drugi odstavek 38. člena Ustave) za pridobivanje občutljivih osebnih podatkov v kazenskem postopku. Določbe ZKP od sodišča zahtevajo, da za potrebe odločanja o kazenski zadevi, tj. predmetu obtožbe, odločitev o odreditvi izvedenstva v odredbi konkretizira z navedbo dejstev ter okoliščin, ki naj bi jih ugotovilo s pomočjo izvedenca. Še dodatna obrazložitev odredbe o izvedenstvu ni potrebna. Presoja predpostavk za tek sodnega postopka in presoja, ki jo sodišče izrazi v odredbi o izvedenstvu, prestavljata celoto, iz katere je mogoče prepoznati, ali je zbiranje ter obdelovanje občutljivih osebnih podatkov nujno za izvajanje pristojnosti kazenskega sodišča.
Nižji sodišči sta argumentirano utemeljili obstoj zakonskega znaka zlonamernosti. Opravili sta tehtanje med vsebino izvršljivih sodnih odločb o stikih mladoletnih oškodovancev z enim od staršev in koristmi otrok. Ugotovili sta, da niso obstajale (izjemne) okoliščine, ki bi kazale, da je vsebina odločb o stikih v nasprotju z največjimi koristmi oškodovancev, kar pomeni, da ni prišlo do kolizije koristi otrok z izvršljivimi sodnimi odločbami. Opredelili sta se, da indoktrinirani volji obeh otrok, ki sta bila v kritičnem obdobju pod starostnim pragom kognitivne zrelosti (pred adolescenco), ni mogoče priznati relevantnosti. S tem sta sledili merilom, ki jih je Ustavno sodišče izoblikovalo v zadevi Up-616/15-17.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00062678
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367/2. OZ člen 168, 168/3, 169.
predlog za dopustitev revizije - odgovornost države za delo sodišč - pravica do sojenja v razumnem roku - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - zahtevek za povrnitev premoženjske škode - zavrnitev predloga
predlog za dopustitev revizije - zavrženje predloga - izvršljivost izvršilnega naslova - izvršilni naslov
Ena od zahtev formalno popolnega predloga torej je, da predlagatelj pri oblikovanju spornega pravnega vprašanja izhaja iz stališč izpodbijane sodbe o tem vprašanju, s čimer je povezana zahteva po kratki utemeljitvi, zakaj so ta stališča napačna. Obravnavani predlog temu ne zadosti. Izpostavljeno pravno vprašanje se namreč ne nanaša na stališče izpodbijane sodbe, da davčnemu organu v izvršilnem postopku ni treba in da celo ne sme preveriti, ali je izvršilni naslov postal izvršljiv, ampak na način dokazovanja okoliščine pravilno opravljene vročitve izvršilnega naslova. Ta vidik pa bi bil relevanten le, če bi sodba temeljila na nasprotnem pravnem stališču, ki bi bilo tudi pravilno, in sicer da mora davčni organ pred izdajo sklepa o izvršbi preveriti nastop izvršljivosti odločbe, kar je tudi predmet sodnega varstva (zanj pa je pomembna pravilno opravljena vročitev odločbe dolžniku). Vendar v tej smeri predlagateljica vprašanja ni postavila, posledično je predlog, kljub zmotnemu stališču Upravnega sodišča, nepopoln.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00062515
ZMZ-1 člen 20, 28, 31, 49, 52, 61, 62, 62/1-2.
očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - zavrnitev pritožbe - ekonomski interes
Pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, in sicer da je izvorno državo zapustil, ker ni našel zaposlitve in da obstaja tveganje, da bo zaradi pomanjkanja prehrane, osnovne zdravstvene nege in zatočišča, kot bistvenih elementov dostojnega življenja, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Ker se je do teh trditev (pravilno) opredelilo že sodišče prve stopnje, pritožnik pa njegovim razlogom po vsebini ne nasprotuje, je prvostopenjsko sodišče tožbo utemeljeno zavrnilo.
ZUS-1 člen 32, 32/2, 84. ZPP člen 367a, 367c, 367c/2, 154.
predlog za dopustitev revizije - zavrnitev predloga - zahteva za izdajo začasne odredbe - zavrženje zahteve
O zahtevi za izdajo začasne odredbe, vloženi skupaj s predlogom za dopustitev revizije, je mogoče odločiti le do odločitve o reviziji. Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo predlog za njeno dopustitev, ni izpolnjen pogoj za vsebinsko odločanje o začasni odredbi. Zahtevo je zato zavrglo.
predlog za dopustitev revizije - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - laičen predlog za dopustitev revizije - predlog za revizijo, ki ga vloži stranka sama - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - nedovoljen predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Ker je predlog za dopustitev revizije laičen, ga je Vrhovno sodišče zavrglo, ne da bi poprej odločalo o vrnitvi v prejšnje stanje.
Tožnik lahko spremeni (ali dopolni) svojo tožbeno zahtevo za prepoved nadaljevanja dejanja v ugotovitveno tožbo, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o tem odloči, saj to ne posega v pravno varovani položaj drugih strank upravnega spora.
Sodišče prve stopnje je dolžno pozvati stranko, da odpravi formalne pomanjkljivosti tožbe (nepopolnost, nejasnost). Ni pa dolžno pozivati strank na dopolnitve, ki zadevajo področje ustreznosti oziroma utemeljenosti tožbe ali tožbenega predloga oziroma zahtevka.
Sodno varstvo v upravnem sporu ni namenjeno varstvu pred bodočimi ravnanji nosilcev oblasti, ki bi morda šele lahko posegla v posameznikov pravni položaj, ampak je v skladu z ustavo in zakonom mogoče uveljavljati sodno varstvo le zoper kršitve, ki so jih organi v okviru svojega oblastvenega delovanja že povzročili.
predlog za dopustitev revizije - pritožbena obravnava - sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji - načelo neposrednosti - prosta presoja dokazov - sprememba dokazne ocene pred sodiščem druge stopnje - pripoznava dolga - zavrnitev predloga
ZTLR člen 24, 25, 26. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - gradnja na tujem svetu - pridobitev lastninske pravice - nedobroverni graditelj - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je materialno pravno pravilen zaključek sodišča, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu (24. - 26. členi ZTLR)?
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00065242
OZ člen 965. ZPP člen 182, 184, 184/2, 185, 185/1, 187, 191, 191/2, 191/3, 339, 339/2, 339/2-8.
direktna tožba zoper zavarovalnico - naknadno sosporništvo - naknadno sosporništvo na pasivni strani - objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - objektivna sprememba tožbe - nadomestitev soglasja - dopuščena revizija - kršitev pravice do izjave - ugoditev reviziji
Sodišče druge stopnje je napačno ugodilo ugovoru tožene zavarovalnice, da ji je zaradi posebne narave direktne tožbe treba zagotoviti pošteno sojenje tako, da se utemeljevanje direktnega zahtevka z drugo zavarovalno pogodbo (sklenjeno z drugim zavarovancem), obravnava kot naknadno sosporništvo. Pri naknadnem sosporništvu je soglasje novega toženca potrebno zato, ker tretji odstavek 191. člena ZPP ustvarja fikcijo, da se je pravda zoper njega začela že takrat, ko je bila vložena tožba zoper prvotnega toženca. Pri naknadni objektivni kumulaciji zahtevkov (182. člen ZPP) pa gre za objektivno spremembo tožbe, zato materialni in procesni učinki vložitve tožbe glede novega zahtevka, vključno s pretrganjem zastaranja (365. člen OZ) nastopijo šele z dnem spremembe tožbe, ne pa že z vložitvijo tožbe. Pravilna je bila odločitev sodišča prve stopnje, da je prišlo do naknadne kumulacije zahtevkov, ki je po drugem odstavku 184. člena ZPP ena od oblik objektivne spremembe tožbe, pri kateri sodišče lahko nadomesti soglasje toženca.
Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz 2. alineje drugega odstavka 367. a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa (pri čemer ga je Vrhovno sodišče zaradi večje jasnosti in zamejenosti delno skrajšalo) izpolnjeni, zato je tožničinem predlogu za dopustitev revizije v tem delu ugodilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP). Gre namreč za vprašanje pravilne razlage razmerja med akontacijo dohodnine in samim obračunom dohodnine, ki je pomembno z vidika varovanja zasebne lastnine ter zasledovanja načela pravične obdavčitve. Vrhovno sodišče se z navedenim vprašanjem še ni ukvarjalo, zato je odgovor na zastavljeno vprašanje objektivno pomemben za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava.