Kadar so podani utemeljeni razlogi za postavitev skrbnika za posebni primer, ga lahko po 268. členu DZ postavi tudi sodišče, pri čemer je to lahko tudi pristojni CSD. Izbiro mora opraviti upoštevajoč konkretne okoliščine zadeve, glede na predmet zahtevanega sodnega varstva in strokovno znanje, ki je (oz. bo) potrebno, da se bodo pravice in pravne koristi stranke kakovostno zavarovale.
Upoštevaje, da sta vsaj v začetku postopka (predhodno svetovanje na CSD) udeleženca bila soglasna, da stalno prebivališče otrok ostane na naslovu predlagatelja, pošta pa se za otroke vroča na naslov matere, sodišče druge stopnje ne vidi tehtnih razlogov, za spreminjanje slednjega, zato je v tem delu (glede stalnega prebivališča otrok) sklep sodišča prve stopnje spremenilo.
Od staršev se namreč pričakuje, da bodo za pridobitev preživninskih sredstev, s katerimi pokrijejo potrebe otrok, storili vse, kar je v njihovi moči in po potrebi poiskali oziroma izkoristili tudi dodatne možnosti zaslužka.
Pri tem je potrebno poudariti, da ne gre za absolutizacijo načela otrokove koristi, saj je potrebno pri presoji o potencialnih pridobitnih zmožnostih upoštevati, da načelo najvišje koristi otroka ni nadustavno ali celo zunajpravno načelo in ima svoje vsebinske meje, ki so začrtane z ustavnim položajem preživninskega zavezanca.
Kadar dolžno ravnanje ni predpisano, oblikuje sodišče svojo oceno o tem, kaj - če sploh kaj - bi bil moral organizator športnega tekmovanja storiti za preprečitev škode, na podlagi testa tehtanja interesov in okoliščin. Skladno s tem testom se obseg in intenzivnost varnostnih ukrepov ovrednotita glede na naslednje: obseg grozeče nevarnosti in škode; verjetnost, da pride do škode (v verjetnosti je logično vsebovana tudi predvidljivost škode); katere so možnosti za preprečitev škodne nevarnosti in kako (stroškovno) obremenjujoče so za njihove naslovnike; ali obstaja možnost oškodovanca, da se izogne škodi.
Organizator je z običajnimi in pričakovanimi ukrepi (prestavitev tekme za več ur, pivnanje in posipanje, dokler na igrišču ni bilo ne luž ne blata in ob pritisku na zadnji črti z igrišča ni pritekla voda) preprečil nevarnosti telesnih poškodb, katerih nastanek je precej verjeten. Torej škod, do katerih bi prišlo, če bi bilo jedrno telo teniškega igrišča - prostor znotraj oznak igrišča in za zadnjo črto v obsegu 4 do 5 metrov levo in desno od igrišča - , kjer se igralec med igranjem v veliki večini giba, premokro in s tem premalo utrjeno. Da lahko kljub izvršenim običajnim ukrepom škoda vendarle nastane na obrobnem delu igrišča (ki je ob klopi za igralce in sodnikovem stolu, kjer se igralci običajno le sprehodijo ob menjavah strani) - čeprav na njem ni ne luž ne blata in je jedrno telo igrišča ponekod že preveč suho - pa je poudarjeno manj verjetno, ker se na takem delu teniški udarci izvajajo le poudarjeno izjemoma.