Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnikova družina šteje dva člana; poleg tožnika tudi njegovo zakonsko partnerico, saj jo je tožnik v predlogu navedel kot družinskega člana, to pa je potrjeno tudi s podatkom iz javne evidence. Pritožbena trditev, da zakonca ne živita (več) skupaj, na odločitev nima vpliva, saj tožnik ne zatrjuje, da bi zakonska zveza razpadla oz. da bi življenjska skupnost prenehala.

Ker je vrednost prvega vozila, ki je bilo prvič registrirano leta 2014, manjša od 28- kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, sodišče tega vozila ne bi smelo upoštevati.

Že ob upoštevanju ugotovljenega premoženjskega stanja družine (2.632,40 EUR dohodka na družinskega člana, avtomobil v vrednosti 19.095,80 EUR, polovični delež ene nepremičnine v vrednosti 74,300 EUR), ki presega premoženjski in dohodkovni cenzus, tožnik ne more doseči taksne oprostitve (niti delne), saj je taksna oprostitev namenjena samo najbolj socialno ogroženim posameznikom, kamor tožnika - kljub v predlogu zatrjevani trenutni brezposelnosti - ni mogoče uvrstiti.

Odmerjena taksna obveznost je (4.215,00 EUR) je razmeroma visoka. Tožnikova družina ima kreditne obveznosti; nepremičnega premoženja, ki sicer predstavlja unovčljivo/razpoložljivo oz. razpolagalno premoženje pa po splošnem vedenju ni mogoče takoj/nemudoma unovčiti. Tožnik zato ni zmožen (takoj) v enkratnem obroku plačati tako visoke sodne takse brez ogrozitve preživljanja.

Nasprotnima udeležencema z izpodbijano začasno odredbo ni bila priznana nikakršna pravica in ker se v izjavi, s katero sta nasprotovala umiku predloga, nista sklicevala na kršitev njunih pravic, ki bi izvirale iz izdane začasne odredbe, sodišče ni imelo podlage, da o vloženem ugovoru odloča vsebinsko, ampak bi moralo umik predloga vzeti na znanje in začasno odredbo skladno z določilom drugega odstavka 25. člena ZNP-1 razveljaviti.