Iz določb 163. člena ZPP izhaja, da je treba v primeru, ko sodišče izda odločbo v sporu brez razpisanega naroka v postopku v sporih majhne vrednosti, uporabiti sedmi odstavek 163. člena ZPP in ne tretjega, kot je nepravilno zaključilo sodišče druge stopnje.
V obravnavanem primeru je s strani sodišča druge stopnje nepravilno uporabljen 163. člen ZPP privedel do absurdnega zaključka, da mora toženec (ki se je uspešno branil zoper neutemeljen tožbeni zahtevek za zgolj 84,13 EUR) sam kriti svoje stroške prvostopenjskega postopka, ki približno petkrat presegajo vrednost spornega predmeta. Iz sodbe ESČP Čolić v. Hrvaška z dne 18. 11. 2021 izhaja, da mora biti pravica do dostopa do sodišča "dejanska in učinkovita", ne pa samo "teoretična ali iluzorna", in da lahko naložitev znatnega finančnega bremena po zaključku postopka (v obliki stroškov postopka) pomeni omejitev pravice do dostopa do sodišča v smislu prvega odstavka 6. člena EKČP. To pomeni, da je sodišče druge stopnje v obravnavanem primeru poleg kršitve 163. člena ZPP (zaradi kršitve načela sorazmernosti) kršilo tudi toženčevo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP. Hkrati je kršilo tudi toženčevo pravico iz 22. člena Ustave, ker je arbitrarno, neobrazloženo odstopilo od ustaljene sodne prakse višjih sodišč glede uporabe 163. člena ZPP.
Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 16846/2015 z dne 10. 6. 2022 podalo razlago določb prvega in drugega odstavka 196. člena KZ-1, ki sta veljala v času obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. V tej odločbi je odgovorilo na vprašanje, ali gre za izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov, torej kvalifikatorno prepovedano posledico iz drugega odstavka 196. člena KZ-1, če je delavec zaradi neobračunanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ob pravico, da se mu to obdobje všteje v pokojninsko dobo. Presodilo je, da vštevanje celotne delovne dobe v pokojninsko dobo ni v zakonu določena pravica, temveč pričakovanje delavca, da se bo vsa delovna doba vštela. Neobračunani oziroma neplačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje še ne pomenijo izpolnitve zakonskega znaka izgube pravice. Izguba pravice namreč pomeni, da delavec zaradi neplačanih ali neobračunanih prispevkov (vsaj začasno) ni mogel uresničiti katere od pravic iz socialnih zavarovanj, za pridobitev katerih se prispevki plačujejo (na primer pravice do pokojnine, pravic na podlagi invalidnosti, pravice do letnega dodatka, pravice do dodatka za pomoč in postrežbo).
Pritožnik glede na lastno izrecno izjavo ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka s pritožbo, zato je Vrhovno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.
Pravni interes za pritožbo, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti, pomeni, da mora pritožnik kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma izboljšanje njegovega pravnega položaja. To se presoja v vsakem upravnem sporu posebej ob upoštevanju konkretnih okoliščin posamezne zadeve.
Pritožnik glede na lastno izrecno izjavo ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka s pritožbo, zato je Vrhovno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo
Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) v četrtem odstavku 70. člena določa, da je zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. Pri tem ZMZ-1 ne omejuje možnosti pritožbe le na določene vrste sodb sodišča prve stopnje, pač pa to pravilo vzpostavlja za vse sodbe, ki pomenijo odločanje o materiji iz ZMZ-1, torej tudi tožbo zaradi molka organa zaradi nastopa fikcije, da je bila tožnikova zahteva zavrnjena, ker pristojni organ o njej ni odločil.
Drugi odstavek 51. člena ZMZ-1 je ob upoštevanju stališč Sodišča EU treba razumeti tako, da tudi prosilcu daje možnost vložiti zahtevo, naj upravni organ postopa skladno s to določbo, saj je rok za predajo potekel. Le na tak način je prosilcu zagotovljen dostop do ustreznega pravnega sredstva v zvezi z domnevnim potekom roka za predajo iz člena 29(2) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) v nadljevanju Dublinske Uredbe, kot to zahteva praksa SEU. V primeru vložitve take zahteve bi upravni organ moral izvesti ugotovitveni postopek o tem, ali je rok za predajo že potekel ali pa je bil denimo podaljšan skladno s členom 29(2) Dublinske uredbe. Če 6-mesečni rok še ni potekel oziroma je bil podaljšan in torej odgovornost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito še ni prešla na Republiko Slovenijo, bi moral prosilčevo zahtevo iz drugega odstavka 51. člena ZMZ-1 zavrniti, sicer pa bi po isti določbi moral razveljaviti sklep o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito in o prošnji odločiti.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali lahko upravni organ v postopku odobritve nakupa kmetijskega zemljišča izjavo predkupnega upravičenca o sprejemu ponudbe s hkratnim uveljavljanjem predkupnega upravičenja kot „kmet“ šteje kot izjavo iz 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ?
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je v skladu z Ustavo RS zakonska ureditev oziroma razlaga 84. člena Zakona o ohranjanju narave v zvezi s 23. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih, po kateri naj bi predkupna pravica lokalne skupnosti pri nakupu zemljišč na zavarovanih območjih, za katere je sprejela akt o zavarovanju, izključevala predkupno pravico solastnika teh nepremičnin?
Če gre za navajanje novih dejstev oziroma dokazov, glede katerih stranka ni prekludirana (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)), nesporno obstoji splošna dolžnost sodišča iz 285. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da zagotovi, da se v postopku ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, kar jasno izhaja iz besedila te določbe.
V obravnavani zadevi je sicer dejstvo dejanske seznanitve (dne 27. 2. 2019) revidentka uveljavljala že v upravnem postopku, zato bi glede navajanja novih dokazov v zvezi s tem lahko bila prekludirana. Ker pa je obstoj morebitne prekluzije treba ugotoviti v vsakem primeru posebej, materialno procesno vodstvo tudi v tem primeru ni izključeno, temveč mora biti kvečjemu dodatno razširjeno z opozorilom o navedenih zakonskih omejitvah ZUS-1.
Drugi odstavek 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) je po presoji Vrhovnega sodišča treba razlagati na način, da ne določa le obveznosti toženke, da v primeru, če se predaja prosilca ne opravi v roku iz člena 29 Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) - v nadaljevanju Uredba Dublin III, po uradni dolžnosti razveljavi sklep o zavrženju prošnje in jo obravnava, ampak daje upravičenje tudi prosilcu, ki to zatrjuje, da od toženke zahteva sprejetje odločitve v tej zvezi. V nasprotnem primeru namreč prosilec v primerih, ko do izteka roka pride po sprejetju odločitve o predaji, ne bi imel na voljo hitrega in učinkovitega pravnega sredstva. Povedano drugače; če prosilec vloži vlogo, v kateri zatrjuje, da je rok iz člena 29 Uredbe Dublin III potekel, in zahteva obravnavo prošnje, mora toženka takšno vlogo vselej tudi obravnavati oziroma o njej odločiti. Če ugotovi, da njegove navedbe držijo, mora ravnati v skladu z drugim odstavkom 51. člena ZMZ-1, če ugotovi, da rok ni potekel ali da je bil podaljšan, pa mora vlogo zavrniti.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je s tem, ko tožeči stranki, ki je občina, na območju katere naj bi se vršila obravnavana gradnja, ni priznalo statusa stranskega udeleženca postopka izdaje gradbenega dovoljenja, Upravno sodišče odločalo v nasprotju z Ustavo?
Med državami članicami Evropske Unije je treba izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
‒ kateri materialni predpis je treba uporabiti v primeru vložene prošnje za odpis dolga iz naslova neupravičeno prejete državne štipendije,
‒ ali mora izplačevalec pravice, ko odloča o odpisu dolga na podlagi devetega odstavka 44. člena ZUPJS, obvezno pridobiti mnenje centra za socialno delo.
Iz 367., 367.b in 384. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izhaja, da je predlog za dopustitev revizije dovoljen zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje in zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan.
Sklep vrhovnega sodišča o zavrnitvi pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve temu sodišču v novo sojenje ni odločitev, zoper katero bi bilo dopustno vložiti predlog za dopustitev revizije.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali odločanje toženca o vlogi zavarovanke za dodelitev osebnega zdravnika pomeni upravno zadevo.
Tožnik v predlogu za dopustitev revizije v bistvenem izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišč (da so razlogi sodišč v nasprotju z izvedenimi dokazi) in v tej zvezi uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar niti ni dopusten revizijski razlog (drugi odstavek 370. člena ZPP), ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka, češ da sodba sodišča druge stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih (zlasti glede vprašanja, zakaj sodišče ni verjelo pričam, ki jih je predlagal tožnik). Glede pomanjkljive obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje tožnik nejasno uveljavlja še odstop od sodne prakse. Glede zmotne uporabe materialnega prava pa se zgolj sklicuje na 179. člen ZDR-1, ki je podlaga za odločanje o odškodninski odgovornosti delodajalca, ne navede pa pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno v zvezi z uporabo navedene določbe.
Takšen predlog za dopustitev revizije nima sestavin, ki jih za vsebinsko obravnavo predloga zahteva četrti odstavek 367. b člena ZPP.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je presoja sodišča druge stopnje, da je tožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna za nastalo škodo za nesrečo pri delu tožnika, materialnopravno pravilna.
Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z vpogledom in prečitanjem potrdil osebnega zdravnika o začasni zadržanosti od dela, ni pa se v sodbi do njih izrecno opredelilo. To pomanjkljivost bi lahko odpravilo sodišče druge stopnje. Enako velja za ugotavljanje, ali so bile v zvezi s tožnikovo začasno zadržanostjo od dela izdane odločbe ZZZS ter ali so postale dokončne in pravnomočne oziroma ali je tožnik v zvezi z njimi uveljavljal sodno varstvo v socialnem sporu. Ta vprašanja ne predstavljajo samostojne pravne celote, ki v dejanskem in pravnem pogledu še ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Po presoji vrhovnega sodišča bi lahko sodišče druge stopnje samo odpravilo tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z višino prisojene odpravnine. To nasprotje je bilo posledica pisne oziroma računske pomote.
Upoštevaje drugi odstavek 475. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (ZTFI-1), ki zapoveduje subsidiarno uporabo Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) samo za položaje, ki niso (drugače) urejeni v ZTFI-1, je za odločitev o dovoljenosti pritožbe v tem primeru upoštevna ureditev v ZTFI-1 in s tem določba 482. člena istega zakona, ki izključuje pritožbo.
Pravni interes v upravnem sporu mora vključevati interes za odpravo pravnih učinkov izpodbijanega akta. Če teh več ni, preneha tudi pravovarstvena potreba za upravni spor.