Predlog se zavrne.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta sodišči druge in prve stopnje v okoliščinah konkretnega primera pravilno uporabili 21. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre).
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali tožnici, ki je bila zaposlena pri toženki s krajšim delovnim časom in bila zavarovana kot samozaposlena oseba za krajši delovni čas, pripada regres za letni dopust v enakem znesku kot delavcem, ki so delali s polnim delovnim časom.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je delavka, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za eno delovno mesto, dejansko pa večinoma dela delo drugega delovnega mesta, upravičena do plačila za delo na drugem delovnem mestu v višini izhodiščnega plačnega razreda tega drugega delovnega mesta, povečano za plačne razrede napredovanj, ki jih je že dosegla.
Vlagatelj, ki je sam vložil laičen in formalno pomanjkljiv predlog za dopustitev revizije, ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, niti ni priložil pooblastila. Vrhovno sodišče je zato predlog zavrglo.
Pravnomočna sodba sodišča druge stopnje je bila pooblaščenki toženca vročena 14. 10. 2024. Pooblaščenka je predlogu za dopustitev revizije priložila pooblastilo z datumom 20. 5. 2024, iz katerega tudi ne izhaja, da bi bila pooblaščena za vložitev predloga za dopustitev revizije. Pooblastilo ni novo niti posebno, zato je vrhovno sodišče predlog zavrglo.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta sodišči druge in prve stopnje storili bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z odločitvijo, da je toženka dejanski delodajalec tožnika in v zvezi z odločitvijo o reintegraciji tožnika.
Da bi bil predlog za dopustitev revizije formalno popoln, mora predlagatelj ne le navesti sporno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava prek sodne prakse (prim. 367. a člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)).
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče RS pravilno uporabilo materialno pravo (določbe Odvetniške tarife (OT)) glede vprašanja, ali tožniku kot zagovorniku obdolženca gredo priglašeni potni stroški in nagrada za posvet v zvezi z obiskom obdolženca v priporu dne 6. 7. 2022 in 17. 7. 2022?
Predlog se zavrne.
Predlog za dopustitev revizije se zavrne.
I. Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je višje sodišče s tem, ko je tek objektivnega roka za vložitev dediščinske tožbe oprlo izključno na uporabo prvega odstavka 141. člena Zakona o dedovanju (ZD), ne pa tudi na 360. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ravnalo pravilno in zakonito?
II. Predlog se zavrne glede prvega in drugega vprašanja in zavrže glede četrtega in petega vprašanja.
Da bi bil predlog za dopustitev revizije formalno popoln, mora predlagatelj ne le navesti sporno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava prek sodne prakse (prim. 367. a člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)).
Vrhovno sodišče ugotavlja, da obravnavani predlog za dopustitev revizije nima kratke obrazložitve, zakaj je Upravno sodišče predlagani vprašanji rešilo nezakonito. Upravno sodišče tožbe namreč ni zavrnilo zato, ker bi pritrdilo toženki, da je bila predlagateljeva prošnja res nepopolna, ampak iz razloga, ker naj bi ugovor, da to ni bila, predstavljal nedovoljeno tožbeno novoto v smislu tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tega razloga in z njim povezane pravilne uporabe tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 pa vprašanji, ki jih v predlogu navede predlagatelj, ne naslavljata, saj se nanašata le na kršitve pravil upravnega postopka glede popolnosti prošnje, katerih obstoja Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni vsebinsko ugotavljalo.
Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 142. členu ne zahteva osebnega vročanja sodbe sodišča druge stopnje.
V obravnavanem primeru ima pooblaščenka toženke s pošto dogovor, da se ji pisanja vroča v poštni predal. Pri vročanju v poštni predal pa velja, da se pisanja, ki se ne vročajo osebno, štejejo za vročena na dan, ko je bilo pisanje puščeno v poštnem predalu (četrti odstavek 139.b člena ZPP).
Izpodbijana sodba sodišča druge stopnje je bila toženkini pooblaščenki v poštnem predalu puščena 28. 10. 2024. Tega dne ji je bila torej vročena z navadno vročitvijo, zato se je zadnji dan tridesetdnevnega roka iz prvega odstavka 367. b člena ZPP iztekel 27. 11. 2024. Predlog, ki ga je pooblaščenka toženke na Vrhovno sodišče vložila s priporočeno pošiljko 4. 12. 2024, je tako vložen po izteku navedenega roka, zato ga je Vrhovno sodišče kot prepoznega zavrglo (377. člen ZPP).
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in v nasprotju z njenimi razlogi (torej ali je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP))?