Tretji odstavek 10. člena ZLD je treba razlagati tako, da dovoljenje za poslovanje podružnice lahko pridobi v določeni občini le tisti, ki ima v tej občini že odprto lekarno na podlagi podeljene koncesije. Tega pa tožnica ne zatrjuje niti ne dokazuje.
Tožnica, ki ni javni lekarniški zavod, bolnišnica, učna lekarna, socialnovarstveni in drugi zavod ali lekarna v okviru vojaške zdravstvene službe, lahko lekarniško dejavnost opravlja le na podlagi koncesije, podeljene na podlagi zakona. Le koncesionar lahko lekarniško dejavnost opravlja tudi v podružnici lekarne. Med strankama ni sporno, da tožnici na območju toženke ni bila podeljena koncesija. Tožnica se zato ne šteje za koncesionarko na območju toženke. Ker torej tožnica nima statusa izvajalca lekarniške dejavnosti na območju toženke, je bila toženkina odločitev, da tožničino vlogo za izdajo dovoljenja za podružnico lekarne zavrne, pravilna.