Tretji odstavek 10. člena ZLD je treba razlagati tako, da dovoljenje za poslovanje podružnice lahko pridobi v določeni občini le tisti, ki ima v tej občini že odprto lekarno na podlagi podeljene koncesije. Tega pa tožnica ne zatrjuje niti ne dokazuje.
Tožnica, ki ni javni lekarniški zavod, bolnišnica, učna lekarna, socialnovarstveni in drugi zavod ali lekarna v okviru vojaške zdravstvene službe, lahko lekarniško dejavnost opravlja le na podlagi koncesije, podeljene na podlagi zakona. Le koncesionar lahko lekarniško dejavnost opravlja tudi v podružnici lekarne. Med strankama ni sporno, da tožnici na območju toženke ni bila podeljena koncesija. Tožnica se zato ne šteje za koncesionarko na območju toženke. Ker torej tožnica nima statusa izvajalca lekarniške dejavnosti na območju toženke, je bila toženkina odločitev, da tožničino vlogo za izdajo dovoljenja za podružnico lekarne zavrne, pravilna.
Merilo delovne izkušnje in referenca v razpisni dokumentaciji ni vsebinsko opredeljeno in ne vsebuje kriterijev oziroma meril za njihovo uporabo. Tako očitna nenatančnost določenih meril oziroma kriterijev, na podlagi katerih naj bi se izbrala najugodnejša ponudba, nedvomno ne predstavlja izbire izvajalca javno-zasebnega partnerstva na pregleden način in po predpisanem postopku, s takim postopanjem pa je bil kršen četrti odstavek 48. člena ZJZP, saj gre za strogo formalnost postopka in merila niso v skladu s 44.d členom ZZDej.