koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - zdravstvena dejavnost - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - sprememba časa trajanja koncesije - retroaktivnost - ustavna presoja
V četrtem odstavku 41. člena ZZDej-K, ki določa izdajo odločbe v 12 mesecih od uveljavitve zakona, ne gre za prekluzivni rok, temveč za instrukcijski rok, ki državnemu organu narekuje izdati odločitev v predpisanem roku. Navedeno ne pomeni, da organ v nasprotnem, kolikor odločbo izda kasneje, izgubi pravico izdati odločbo, saj je učinek zakona nastopil z dnem njegove uveljavitve in je izdaja odločbe zgolj posledica veljavnih določb zakona in nastopa roka.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - sprememba koncesijskega akta - trajanje koncesije - obdobje podaljšanja koncesije - odločitev ustavnega sodišča
Koncesijsko razmerje je trajno pravno razmerje, za katerega je značilno, da gre za izpolnjevanje obveznosti ali opravljanje storitev skozi daljše časovno obdobje in kot tako v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta še ni bilo zaključeno. Četudi je bila v obravnavanem primeru izdana odločba o podelitvi koncesije in je kot taka pravnomočna, to še ne pomeni, da se ta odločba v prihodnje, pod pogoji, določenimi z zakonom, ne bo nikoli več spremenila.
nalezljive bolezni - varstvo pred nalezljivimi boleznimi - COVID-19 - karantena - obrazložitev odločbe
Za ukrep karantene, ki omejuje v Ustavi RS zagotovljeno svobodo gibanja, je še posebej pomembno, da je ustrezno obrazložen tako, da je vselej mogoče preveriti razloge, ki so organ vodili pri odločanju.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - zdravstvena dejavnost - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - sprememba časa trajanja koncesije - ustavna presoja - retroaktivnost
Določitev obdobja trajanja koncesije za obdobje petnajstih let ne spreminja načina opravljanja javne službe na podlagi koncesije in ne zmanjšuje njene vrednosti, kakor tudi ne prizadene posebej le določenega imetnika pravice. Po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije iz odločbe U-I-193/2019-14 pa tudi ni bila nepredvidljiva, zaradi česar zakonodajalcu ni bilo treba določiti odmene z zakonom.
inšpekcijski postopek - pogoji za opravljanje zdravstvene dejavnosti - dovoljenje ministrstva - prepoved opravljanja določenih zdravstvenih dejavnosti
Prepovedano je opravljanje tistih zdravstvenih dejavnosti, za katera tožnica ni imela dovoljenja v času izdaje izpodbijane odločbe, a jih je obenem na svoji spletni strani ponujala.
ZUP člen 214, 237, 237/2, 237/2-7. ZUS-1 člen 27, 27/3.
razrešitev člana sveta zavoda - postopek za razrešitev - kolegijski organ - obrazložitev - bistvena kršitev določb postopka
Tožena stranka bi morala že v obrazložitvi upravnega akta navesti, zakaj šteje, da je postopek vodila pristojna oseba pravilno in zakonito, ter katera ravnanja tožeče stranke šteje za krivdna ravnanja in zakaj ocenjuje, da posamezne navedbe in dokazi, ki jih tožeča stranka navaja in prilaga ne dokazujejo nasprotnega. Ker iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta to ni razvidno, presoja sodišča, ali je odločitev upravnega organa pravilna, ni mogoča. S tem pa je storjena absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka.
epidemija - COVID-19 - karantena - obrazložitev odločbe - nalezljive bolezni - legalitetno načelo - exceptio illegalis - denarna kazen za gospodarski prestopek - pravica do izjave stranke o odločilnih dejstvih
Pogoje za odreditev karantene določa ZNB v 19. členu, v skladu s katerim je treba razlagati Odlok Vlade RS, ki je bil sprejet na dovolj določni zakonski podlagi, to je na določbi drugega in četrtega odstavka 19. člena ter določbi 1. točke prve alineje 39. člena ZNB, Odlok o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 pa tudi ne presega okvirov, ki jih določa zakon (t.i. legalitetno načelo). Omenjeni Odlok namreč zgolj podrobneje razčlenjuje zakonske določbe, ko v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 19. člena ZNB, določa izjeme, ko se posamezniku, čeprav ta prihaja iz rizičnega območja, karantena ne odredi, bodisi zaradi izpolnjevanja PCT pogoja po prvem odstavku 6. člena Odloka bodisi zaradi izjem, ki jih Odlok določa v prvem odstavku 7. člena.
V obrazložitvi odločbe o odreditvi karantene niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je ministrstvo ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izrek karantene. Za odreditev karantene je namreč ključna ne le ugotovitev, iz katere države se vrača oseba, ki želi vstopiti v Republiko Slovenijo, pač pa tudi ugotovitev, kakšno je bilo epidemiološko stanje v tej državi v času pred vstopom osebe na ozemlje Republike Slovenije.
V primeru odsotnosti obrazložitve in navedbe dejstev in dokazov, ki utemeljujejo izdajo odločbe, namreč stranka v postopku nima možnosti podati izjave o upoštevanih dejstvih in tudi ni seznanjena z razlogi, zaradi katerih se je pristojni organ odločil, da karantensko odločbo izda.
Skopa obrazložitev izpodbijanega akta, ki mu tožeča stranka v upravnem sporu nasprotuje z obširnimi tožbenimi ugovori, ne omogoča preizkusa pravilnosti odločitve. Ugotovitve ministrstva o registrirani dejavnosti tožeče stranke so v očitnem nasprotju z vsebino tožničine vloge, v delu pa so tudi v nasprotju z materialnim pravom.
Nepravilna je ugotovitev strokovne komisije, ki jo v obrazložitvi sklepa povzema ministrstvo, da se vloga tožeče stranke ne nanaša na noben odlok, veljaven na dan pričetka dogodka dne 23. 11. 2021. Tega dne je namreč tudi po ugotovitvi sodišča veljal Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19, ki je zaradi epidemije nalezljive bolezni COVID-19 določal ukrepe za preprečevanje in obvladovanje okužb.
koncesija - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - ustavna pravica - sprememba koncesijskega akta - koncesijsko razmerje - retroaktivnost
Ustavno sodišče je z odločbo U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo. Ugotovilo je, da v tovrstnih primerih ne gre za kršitev prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz prvega odstavka 155. člena Ustave RS.
ZLD-1 člen 8, 8/2, 9, 9/1, 10, 10/4, 10/6, 39, 39/2. URS člen 51, 74.
lekarniška dejavnost - podružnica - mreža lekarniške dejavnosti na primarni ravni - gravitacijsko območje - svobodna gospodarska pobuda - javna korist - javna služba - omejevanje konkurence
Med strankama ni sporno dejstvo, da na gravitacijskem območju Mestne občine Maribor že obstajajo lekarne. Torej glede na to dejstvo niso podani pogoji za ustanovitev poslovanja podružnice lekarne iz petega odstavka 10. člena ZLD-1. Šesti odstavek 10. člena ZLD-1 določa tudi izjemo, ko se lahko ne glede na merila iz prvega odstavka tega člena izjemoma dovoli ustanovitev nove podružnice lekarne na demografsko ogroženih območjih. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno dejstvo, da območje Mestne občine Maribor ni demografsko ogroženo območje. Iz navedenega razloga ta izjema ni podana.
Po prvem odstavku 5. člena ZLD-1 je lekarniška dejavnost javna zdravstvena služba, saj se tudi na zasebnike, ki opravljajo lekarniško dejavnost, nanašajo jamstva iz 74. člena URS. Vendar pa to ne pomeni, da na tem področju ni mogoče omejiti svobode ustanavljanja, če ima omejitev podlago v nujnih razlogih v splošnem interesu, če zagotavlja uresničitev želenega cilja in ne presega tega, kar je nujno za dosego tega cilja (test sorazmernosti).
V skladu z drugim odstavkom 39. člena ZLD-1 lahko koncesionar organizira lekarne oziroma podružnice lekarn kot svoje organizacijske enote za izvajanje lekarniške dejavnostih na območjih, za katere ima koncesijo oziroma dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne.
lekarniška dejavnost - lekarna - podružnica - izdaja dovoljenja
Oboje, lekarno in podružnico lekarne, fizična ali pravna oseba lahko organizira le kot koncesionar. Ta položaj pa ima (kot že rečeno) lahko le na območju občine, ki ji je koncesijo podelila, oziroma na območju sosednjih občin, če so ji te skupaj podelile koncesijo. Z drugim odstavkom 39. člena ZLD-1 zakonodajalec v bistvu določa le, na katerih območjih v pristojnosti koncedenta koncesionar lahko organizira lekarne oziroma podružnice lekarn. To pa je območje, za katerega mu je s koncesijskim aktom (prva alineja prvega odstavka 42. člena, prvi odstavek 50. člena in prva alineja prvega odstavka 52. člena ZLD-1) podeljena koncesija, in območje, za katerega mu je koncedent (to je občina, ki je podelila koncesijo) ob izpolnjenih pogojih iz 10. člena ZLD-1 izdal dovoljenje za podružnico lekarne.
koncesije - trajanje koncesije - sprememba časa trajanja koncesije - računanje roka
ZZDej-K je začel veljati 17. 12. 2017, in ker gre za materialni in ne procesni rok, se 15-letni rok izteče 16. 12. 2032, ko koncesija preneha veljati. Določilo 100. člena ZUP o računanju rokov se nanaša na procesne roke, ki začnejo teči naslednji dan, medtem ko za materialni (15 letni) rok podelitve pravice, ki izhaja iz materialnega zakona, in sicer četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K velja, da začne teči od uveljavitve ZZDej-K, to je od 17. 12. 2017, kar pomeni, da se le ta izteče, kot je to pravilno določila tožena stranka, dne 16. 12. 2032.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - sprememba časa trajanja koncesije - retroaktivnost - ustavna presoja
Z novelo ZZDej-K je država vzpostavila sistem, v katerem so koncesije podrejena oblika opravljanja javne službe in se podelijo, če koncedent ugotovi, da javni zdravstveni zavod ne more zagotavljati dejavnosti v obsegu, kot je določen z mrežo javne zdravstvene službe, oziroma če javni zdravstveni zavod ne more zagotoviti potrebne dostopnosti do zdravstvenih storitev.
ZNB člen 22c. ZUP člen 193, 196, 237, 237/2, 237/2-3.
obvezno cepljenje otrok - opustitev obveznega cepljenja - komisija za cepljenje - pomanjkljivo strokovno mnenje - neobrazloženost sodne odločbe - pravica do izjave v postopku - bistvena kršitev določb postopka v upravnem postopku - ugoditev tožbi
Upravni organ se obveznosti obrazložitve odločbe ne more izogniti s pavšalno navedbo, da se je komisija opredelila do vseh strokovno relevantnih navedb in da je svojo odločitev obrazložila, saj ne pove, kaj je pravno relevanten dejanski okvir obravnavane zadeve, niti ne pove, zakaj pripombe tožnikov na strokovno mnenje ne bi bile pravno relevantne, v določenem delu pa niti ne odgovori na tožnikove navedbe v predlogu. S tem je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka.
Med strankama ni sporno, da tožnika dopolnitvi vloge nista priložila zdravstvene dokumentacije, opredeljene v 22. a členu ZNB. Tožnika tudi sicer v predlogu navajata, da je zaradi starosti otroka zdravstvena dokumentacija pomanjkljiva. Vendar pa ZNB, veljaven v času izdaje izpodbijanega sklepa, ne ureja posledic, če stranka vlogi ne predloži vseh dokazov, zato se glede tega uporabljajo določbe ZUP, skladno s katerim organ ne sme zavreči zahtevka, kot da ta sploh ni vložen, temveč mora postopek nadaljevati in v skladu s pravili postopka po materialnem predpisu odločiti o upravni stvari. Glede na to, da sta tožnika dopolnila predlog, čeprav po presoji tožene stranke ne tako, kot je to bilo zahtevano, bi morala tožena stranka o tem odločiti vsebinsko (meritorno) in ne bi smela zavreči predloga tožnikov.
ZZDej člen 3a, 83a, 83a/8, 83a/8-3. ZZdrI člen 18.
ukrep zdravstvenega inšpektorja - prepoved opravljanja določenih zdravstvenih dejavnosti - dovoljenje za opravljanje dejavnosti
Tožeča stranka kot izvajalec storitev medicinskega postopka TPM, bi morala pridobiti dovoljenje za opravljanje zdravstvene dejavnosti, česar pa ni storila, zato je tožena stranka pravilno odredila prepoved opravljanja zdravstvene dejavnosti.
lekarniška dejavnost - dovoljenje za poslovanje - podružnica - lekarna - položaj stranke v upravnem postopku - pravni interes
Zgolj zaradi mnenja, ki ga je dala v postopku izdaje dovoljenja, tožnica še ne izkazuje položaja stranke v postopku. Prav tako ji tega položaja ne vzpostavlja (zatrjevana osebna) vročitev izpodbijane odločbe, saj ni izkazano in niti ne zatrjuje, da bi vložila zahtevo iz drugega odstavka 229. člena ZUP. Pač pa ji je bil položaj stranke v upravnem postopku konkludentno priznan z odločitvijo o njeni pritožbi.
Vsakdo, ki v upravnem sporu nastopa kot tožnik, mora izkazovati obstoj procesnih predpostavk, katerih izpolnjenost je v pristojni presoji samega sodišča, ki ni vezano na predhodna stališča oziroma odločitve upravnega organa. Kar pomeni, da tudi ni vezano na stališče toženke o položaju (stranke), ki ga ima ali ga je imela tožeča stranka v upravnem postopku.
V konkretnem primeru se izpodbijani akt na tožečo stranko oziroma na upravičenja, ki se tičejo neposredno tožeče stranke, nedvomno in tudi nesporno ne nanaša. Aktivne legitimacije pa tožeča stranka tudi nima zaradi varovanja javnega interesa, na katerega se smiselno s tem, ko navaja, da vlaga tožbo tudi iz razloga, ker gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja, sklicuje v svojih vlogah. ZUS-1 namreč nevladnih organizacij kot aktivno legitimiranih zaradi varstva javnega interesa ne določa. Takšnega položaja tožeči stranki tudi ne dajejo materialni predpisi.
davki in prispevki od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve - zdravstvena dejavnost - opravljanje zdravstvene storitve - podjemna pogodba - pogodbeno razmerje - dohodek iz delovnega razmerja - obravnava poslovnih dogodkov skladno z njihovo ekonomsko vsebino
Pogodbe o (poslovnem) sodelovanju, ki jih je tožnik za opravljanje zdravstvenih storitev sklepal z zdravniki kot gospodarskimi subjekti, so sklenjene na neveljavni pravni podlagi. Navedene pogodbe civilnega prava so sklenjene v nasprotju s kogentnimi predpisi, zato se tudi po presoji sodišča ti aktivno pridobljeni dohodki zdravnikov, ustvarjeni na z davčnega vidika neveljavni podlagi, ne morejo obdavčiti kot dohodki, ki jih fizična oseba dosega v okviru svojega organiziranega poslovanja, oziroma v okviru svoje organizirane dejavnosti po 46. členu ZDoh-2.
Tožnik glede vrste in načina opravljanja storitev po Pogodbah o (poslovnem) sodelovanju, ne ugovarja, da so se na podlagi sklenjenih pogodb opravljale raznovrstne zdravstvene storitve, diagnostični pregledi, dežurstva, pa tudi ne o tem, da so se storitve opravljale v prostorih tožnika, z njegovimi sredstvi, po njegovih navodilih oziroma pod njegovim nadzorom, kar vse kaže na odvisno pogodbeno razmerje med delodajalcem in fizično osebo iz tretjega odstavka 35. člena ZDoh-2.
koncesije - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - konkurenca - sprememba časa trajanja koncesije - ustavna presoja - retroaktivnost
Ustavno sodišče je v odločbah U-I-194/17-21 z dne 15. 11. 2018 in U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 poudarilo, da je imel zakonodajalec za sprejetje zakonske spremembe (prvi odstavek 43. člena ZZDej in četrti odstavek 41. člena ZZDej-K) stvaren razlog, utemeljen v prevladujočem javnem interesu, ki se kaže pri izvajanju trajne in prevladujoče negospodarske javne službe v obliki javnih zavodov, kar je Ustavno sodišče prepoznalo kot ustavno dopusten razlog.
Ustavno varstvo konkurence ne pomeni, da mora biti udeležencu na trgu položaj na trgu trajno zagotovljen.
koncesija - trajanje koncesije - sprememba koncesijskega akta - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - pristojnost za odločanje
Pregled zadeve pokaže, da je izpodbijano odločbo izdal nepristojni organ, saj jo je izdal župan. Izpodbijano odločbo bi morala izdati občinska uprava občine, ki bi morala odločati o zadevi. Občino zastopa župan, ki pa ni hkrati predstojnik občinske uprave. Slednji je v zadevi, kot je obravnavana, ko gre za izvirno pristojnost občine, pristojen za odločanje na drugi stopnji.