ZZDej člen 82. ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4.
javni socialnovarstveni zavodi - postopek izvajanja zdravstvenega nadzora - nadzor nad delovanjem bolnišnic - postopek nadzora - procesni sklep - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Gre za sistemski nadzor, ki temelji na določbah 82. člena ZZDej, ter za sklep, s katerim se v skladu s četrtim odstavkom 80. člena istega zakona začne postopek nadzora, in ki kot takšen še ne vsebuje odločitve o materialnopravni določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Gre torej za odločitev procesne narave, ki se nanaša na izvedbo postopka nadzora. Izpodbijani sklep zato ni dokončni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, prav tako pa tudi ni sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta ni obnovljen, ustavljen ali končan.
lekarniška dejavnost - podružnica - izdaja dovoljenja - opravljanje lekarniške dejavnosti - mreža lekarniške dejavnosti na primarni ravni - gravitacijsko območje - javni interes - javna korist - svoboda ustanavljanja družb
Šesti odstavek 10. člena ZLD-1 določa tudi izjemo, ko se lahko ne glede na merila iz prvega odstavka tega člena izjemoma dovoli ustanovitev nove podružnice lekarne na demografsko ogroženih območjih. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno dejstvo, da območje Občine Grosuplje ni demografsko ogroženo območje. Iz navedenega razloga ta izjema ni podana. Ker iz tega razloga niso podani pogoji za ustanovitev podružnice lekarne tožnice, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je vlogo tožnice zavrnil.
lekarniška dejavnost - podružnica - zahteva za izdajo odločbe - javna služba - zavrženje - načelo zaslišanja strank - obrazložitev sklepa - bistvena kršitev določb postopka
Prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni jasno navedel razlogov za zavrženje tožničine vloge in tudi ni jasno navedel, na kateri podlagi iz prvega odstavka 129. člena ZUP je tožničino vlogo zavrgel. Dejansko pa je prvostopenjski organ tožničino vlogo obravnaval po vsebini. Po drugi strani iz izreka in obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da gre za zavrženje tožničine vloge, kar pa pomeni, da prvostopenjski organ tožničine vloge ni vsebinsko obravnaval. Izrek sklepa je po povedanem v nasprotju z obrazložitvijo, zaradi česar se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in je bilo že zaradi tega potrebno izpodbijani sklep odpraviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje.
lekarniška dejavnost - podružnica - zahteva za izdajo odločbe - odločanje v upravnem postopku - molk organa
Tožničina vloga z dne 18. 3. 2019 je po vsebini zahteva za izdajo odločbe. O takšni zahtevi je tožena stranka dolžna odločati na način in v rokih iz ZUP, kar v konkretnem primeru prav tako očitno ni bilo storjeno. Zato je tožnica toženko upravičeno pozivala, da o njeni zahtevi izda odločbo, oziroma da odloči o pritožbi. Iz tožbe in spisov tudi sledi, da je tožnica toženo stranko pozivala k odločitvi na predpisan način in v predpisanih rokih. Česar pa le-ta ni storila, temveč je, kot rečeno, odgovarjala le z dopisi in s tem na način, ki ne zadosti zahtevam iz ZUP, ki se nanašajo na odločanje organov v upravnem postopku.
To pa pomeni, da tožena stranka o vlogi tožeče stranke ni odločila in so zato izpolnjeni pogoji za odločanje sodišče o tožbi zaradi molka organa.
zdravstvena dejavnost - javni razpis - arbitraža - tožba v upravnem sporu - pravočasnost tožbe
Tožena stranka napačno šteje kot izključevalni razlog po predmetnem javnem razpisu okoliščino, da tožeča stranka že izvaja program v obsegu 1,2 tima. To ne pomeni, da tožeča stranka zgolj iz tega razloga ne more biti uspešna na predmetnem javnem razpisu, pomeni namreč le, da je treba to okoliščino pri izbiri programov ustrezno ovrednotiti. Prednost pri izbiri imajo namreč tisti koncesionarji, ki še nimajo pogodbeno dogovorjenega programa v višini enega tima.
ZZDej člen 64. Pravilnik o pripravništvu in strokovnih izpitih zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev na področju zdravstvene dejavnosti (2022) člen 3, 28, 31.
strokovni izpit - pristop k strokovnemu izpitu - pogoji za pristop - pripravništvo - delovne izkušnje - doktor dentalne medicine - priznanje poklicne kvalifikacije - izvedensko mnenje
Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločitve pojasnila razloge za svojo odločitev, da mora tožnica na področjih in vsebinah, kot so navedeni v izreku izpodbijane odločbe, dopolniti obveznost študijskega programa in pripravništva. Pri tem se pravilno sklicuje na določbe 28. člena in 31. člena Pravilnika o pripravništvu in strokovnih izpitih zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev na področju zdravstvene dejavnosti. Slednji med drugim določa, da se v postopku dopolnitve obveznosti izobraževalnega programa iz 28. člena Pravilnika, primerja izobraževalni program, ki ga je posameznik opravil z izobraževalnim programom, ki velja za zadevi poklic v Republiki Sloveniji in trajanje izobraževanja, ki ga je posameznik zaključil s trajanjem izobraževanja v Republiki Sloveniji.
ZZDej-K člen 41, 41/4, 41/6. URS člen 74, 158. ZZDej člen 44f.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - sprememba koncesijskega akta - retroaktivnost - trajanje koncesije - sprememba časa trajanja koncesije - odločitev ustavnega sodišča
Časovna omejitev že prej časovno omejene koncesije na najdaljše obdobje petnajstih let od uveljavitve ZZDej-K, po presoji sodišča pomeni milejšo spremembo obstoječega koncesijskega razmerja kot iz nedoločenega v določen čas na podlagi četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K1. Ker sta določbi četrtega in šestega odstavka 41. člena ZZDej-K primerljivi in ima sprememba po določbi šestega odstavka 41. člena ZZDej-K po presoji sodišča milejše posledice kot po četrtem odstavku navedenega člena ZZDej-K, sodišče zavezuje stališče, ki ga je Ustavno sodišče RS sprejelo v odločbi U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021, ki se je nanašalo na spremembo koncesije za nedoločen čas v določen čas. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da je določba četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K ustavnopravno skladna, da določba ne učinkuje retroaktivno in da je v skladu z načelom zaupanja v pravo.
Neutemeljeno je tožničino sklicevanje na poseg v svobodo dela (49. člen Ustave RS), češ da tožnici spremenjena določba 16. člena ZZDej-K po izteku koncesije, preprečuje nadaljnje opravljanje njenega poklica. Pri njej zaposleni oziroma na drug način angažirani zdravniki in medicinsko ter administrativno osebje bodo še vedno lahko svobodno opravljali svoj poklic, saj prenehanje koncesijske dejavnosti v pridobljene pogoje za opravljanje poklica ne posega in jim ga ne onemogoča.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - podelitev koncesij - trajanje koncesije - odločitev ustavnega sodišča
Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo. Skladno s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o ustavnem sodišču so odločbe Ustavnega sodišča obvezne.
Ustavno sodišče je pri svoji presoji upoštevalo tudi vidik nove ureditve koncesij z vidika 74. člena Ustave, zato sodišče ni vložilo ponovne zahteve za oceno ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, ker naj bi bilo to določilo v nasprotju z 74. členom Ustave. Sodišče tudi ni ponovno vložilo zahteve za oceno ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, ker naj bi bilo navedeno določilo po stališču tožeče stranke v nasprotju s 33. členom Ustave. Navedeno določilo Ustave določa, da je zagotovljena pravica do zasebne lastnine in dedovanja. Z omejitvijo časa trajanja koncesije se po presoji sodišča v ničemer ne poseže v zasebno lastnino tožeče stranke. Z 41. členom ZZDej-K tožeči stranki koncesija ni bila odvzeta in ni bil zožen njen dosedanji obseg. Sodišče tudi ni ugotovilo, da bi četrti odstavek 41. člena ZZDej-K pomenil poseg v ustavno pravico tožnika do svobode dela (49. člena Ustave). Pri njem zaposleno medicinsko in administrativno osebje bi lahko še vedno svobodno opravljalo svoj poklic.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - zdravstvena dejavnost - trajanje koncesije - sprememba časa trajanja koncesije - retroaktivnost - ustavna presoja
Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 v eni od zadev odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo RS. Ugotovilo je namreč, da v tovrstnih primerih ne gre za kršitev prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz prvega odstavka 155. člena Ustave RS. ZZDej-K je bil objavljen 17. 11. 2017 in je začel veljati 17. 12. 2017. To pomeni, da je bil za začetek uporabe izpodbijane povedi določen trenutek po njeni uveljavitvi. Izpodbijana poved tudi ne učinkuje tako, da bi za nazaj posegala v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta. Koncesijsko razmerje je namreč trajno pravno razmerje, za katerega je značilno, da gre za izpolnjevanje obveznosti ali opravljanje storitev skozi daljše časovno obdobje in kot tako v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta še ni bilo zaključeno. Četudi je bila v obravnavanem primeru izdana odločba o podelitvi koncesije in je kot taka pravnomočna, to še ne pomeni, da se ta odločba v prihodnje pod pogoji, določenimi z zakonom, ne bo nikoli več spremenila. Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic tako ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona.
ZNB člen 22, 22a, 22b, 22c. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
obvezno cepljenje otrok - opustitev obveznega cepljenja - komisija za cepljenje - vsebina strokovnega mnenja - pomanjkljivo strokovno mnenje - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev določb postopka
Strokovno mnenje komisije je podlaga za odločanje toženke, kar pa slednje ne odvezuje dolžnosti, da svojo odločbo ustrezno obrazloži. Če tega na podlagi preskopega strokovnega mnenja komisije ne more storiti, mora od komisije zahtevati dopolnitev mnenja oziroma njena dodatna pojasnila. Tudi ko gre za strokovna vprašanja, mora biti namreč presoja komisije in toženke argumentirano obrazložena, tako da je mnenje oziroma na njegovi podlagi sprejeto odločitev mogoče preizkusiti.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - sprememba koncesijskega akta - trajanje koncesije - odločitev ustavnega sodišča
Koncesijsko razmerje je trajno pravno razmerje, za katero je značilno, da gre za izpolnjevanje obveznosti ali opravljanje storitev (lahko tudi ponavljajoče se) skozi daljše časovno obdobje in kot tako v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta še ni bilo zaključeno.
Četudi gre za pridobljeno pravico, sama po sebi ne zagotavlja, da se ta odločba v prihodnje, pod pogoji, določenimi z zakonom, ne bo nikoli več spremenila. Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona
Ker tožena stranka ni poslala upravnih spisov, ki se nanašajo na zadevo, sodišče ni moglo presoditi zakonitosti postopka pred izdajo izpodbijanega akta, kot je to dolžno storiti. Breme dokazovanja v tem obsegu je na strani tožene stranke, ta pa zakonitosti vodenja postopka in izpodbijane odločbe na način, kot ga zahteva zakon, ni izkazala. Sodišče je zato tožbi ugodilo.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - zdravstvena dejavnost - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - sprememba časa trajanja koncesije - retroaktivnost - ustavna presoja
V četrtem odstavku 41. člena ZZDej-K, ki določa izdajo odločbe v 12 mesecih od uveljavitve zakona, ne gre za prekluzivni rok, temveč za instrukcijski rok, ki državnemu organu narekuje izdati odločitev v predpisanem roku. Navedeno ne pomeni, da organ v nasprotnem, kolikor odločbo izda kasneje, izgubi pravico izdati odločbo, saj je učinek zakona nastopil z dnem njegove uveljavitve in je izdaja odločbe zgolj posledica veljavnih določb zakona in nastopa roka.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - sprememba koncesijskega akta - trajanje koncesije - obdobje podaljšanja koncesije - odločitev ustavnega sodišča
Koncesijsko razmerje je trajno pravno razmerje, za katerega je značilno, da gre za izpolnjevanje obveznosti ali opravljanje storitev skozi daljše časovno obdobje in kot tako v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta še ni bilo zaključeno. Četudi je bila v obravnavanem primeru izdana odločba o podelitvi koncesije in je kot taka pravnomočna, to še ne pomeni, da se ta odločba v prihodnje, pod pogoji, določenimi z zakonom, ne bo nikoli več spremenila.
nalezljive bolezni - varstvo pred nalezljivimi boleznimi - COVID-19 - karantena - obrazložitev odločbe
Za ukrep karantene, ki omejuje v Ustavi RS zagotovljeno svobodo gibanja, je še posebej pomembno, da je ustrezno obrazložen tako, da je vselej mogoče preveriti razloge, ki so organ vodili pri odločanju.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - zdravstvena dejavnost - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - sprememba časa trajanja koncesije - ustavna presoja - retroaktivnost
Določitev obdobja trajanja koncesije za obdobje petnajstih let ne spreminja načina opravljanja javne službe na podlagi koncesije in ne zmanjšuje njene vrednosti, kakor tudi ne prizadene posebej le določenega imetnika pravice. Po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije iz odločbe U-I-193/2019-14 pa tudi ni bila nepredvidljiva, zaradi česar zakonodajalcu ni bilo treba določiti odmene z zakonom.
inšpekcijski postopek - pogoji za opravljanje zdravstvene dejavnosti - dovoljenje ministrstva - prepoved opravljanja določenih zdravstvenih dejavnosti
Prepovedano je opravljanje tistih zdravstvenih dejavnosti, za katera tožnica ni imela dovoljenja v času izdaje izpodbijane odločbe, a jih je obenem na svoji spletni strani ponujala.
epidemija - COVID-19 - karantena - obrazložitev odločbe - nalezljive bolezni - legalitetno načelo - exceptio illegalis - denarna kazen za gospodarski prestopek - pravica do izjave stranke o odločilnih dejstvih
Pogoje za odreditev karantene določa ZNB v 19. členu, v skladu s katerim je treba razlagati Odlok Vlade RS, ki je bil sprejet na dovolj določni zakonski podlagi, to je na določbi drugega in četrtega odstavka 19. člena ter določbi 1. točke prve alineje 39. člena ZNB, Odlok o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 pa tudi ne presega okvirov, ki jih določa zakon (t.i. legalitetno načelo). Omenjeni Odlok namreč zgolj podrobneje razčlenjuje zakonske določbe, ko v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 19. člena ZNB, določa izjeme, ko se posamezniku, čeprav ta prihaja iz rizičnega območja, karantena ne odredi, bodisi zaradi izpolnjevanja PCT pogoja po prvem odstavku 6. člena Odloka bodisi zaradi izjem, ki jih Odlok določa v prvem odstavku 7. člena.
V obrazložitvi odločbe o odreditvi karantene niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je ministrstvo ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izrek karantene. Za odreditev karantene je namreč ključna ne le ugotovitev, iz katere države se vrača oseba, ki želi vstopiti v Republiko Slovenijo, pač pa tudi ugotovitev, kakšno je bilo epidemiološko stanje v tej državi v času pred vstopom osebe na ozemlje Republike Slovenije.
V primeru odsotnosti obrazložitve in navedbe dejstev in dokazov, ki utemeljujejo izdajo odločbe, namreč stranka v postopku nima možnosti podati izjave o upoštevanih dejstvih in tudi ni seznanjena z razlogi, zaradi katerih se je pristojni organ odločil, da karantensko odločbo izda.