lekarniška dejavnost - podružnica - izdaja dovoljenja - pogoji za opravljanje dejavnosti
Tožnica nima statusa izvajalca lekarniške dejavnosti na območju toženke, zato je toženka ravnala pravilno, ko je tožničino vlogo za izdajo dovoljenja za podružnico lekarne zavrnila, ne da bi pred tem izvedla ugotovitveni postopek o izpolnjenosti materialnih pogojev za podružnico lekarne po določbah 10. člena ZLD-1 in ni pridobila mnenja Lekarniške zbornice Slovenije in soglasja ministrstva.
lekarniška dejavnost - podružnica - izdaja dovoljenja - pogoji za opravljanje dejavnosti
Tožnica zmotno meni, da drugi odstavek 39. člena ZLD-1 pomeni podlago za ustanovitev podružnice lekarne izven območja občine, ki je podelila koncesijo. Navedena določba izrecno govori o koncesionarju, to je osebi, ki ima koncesijo za izvajanje lekarniške dejavnosti. Ta položaj pa ima lahko fizična ali pravna oseba le na območju občine, ki je koncesijo podelila, oziroma na območju sosednjih občin, če so te skupaj podelile koncesijo. S citirano določbo zakonodajalec v bistvu določa le, na katerih območjih v pristojnosti koncedenta koncesionar lahko organizira lekarne oziroma podružnice lekarn. To pa je območje, za katerega mu je s koncesijskim aktom (prva alineja prvega odstavka 42. člena, prvi odstavek 50. člena in prva alineja prvega odstavka 52. člena ZLD-1) podeljena koncesija, in območje, za katerega mu je koncedent (to je občina, ki je podelila koncesijo) ob izpolnjenih pogojih iz 10. člena ZLD-1 izdal dovoljenje za podružnico lekarne.
lekarniška dejavnost - podružnica - izdaja dovoljenja - pogoji za opravljanje dejavnosti
Tožnica zmotno meni, da drugi odstavek 39. člena ZLD-1 pomeni podlago za ustanovitev podružnice lekarne izven območja občine, ki je podelila koncesijo. Navedena določba izrecno govori o koncesionarju, to je osebi, ki ima koncesijo za izvajanje lekarniške dejavnosti. Ta položaj pa ima lahko fizična ali pravna oseba le na območju občine, ki je koncesijo podelila, oziroma na območju sosednjih občin, če so te skupaj podelile koncesijo. S citirano določbo zakonodajalec v bistvu določa le, na katerih območjih v pristojnosti koncedenta koncesionar lahko organizira lekarne oziroma podružnice lekarn. To pa je območje, za katerega mu je s koncesijskim aktom (prva alineja prvega odstavka 42. člena, prvi odstavek 50. člena in prva alineja prvega odstavka 52. člena ZLD-1) podeljena koncesija, in območje, za katerega mu je koncedent (to je občina, ki je podelila koncesijo) ob izpolnjenih pogojih iz 10. člena ZLD-1 izdal dovoljenje za podružnico lekarne.
lekarniška dejavnost - podružnice - dovoljenje za poslovanje
Drugi odstavek 39. člena ZLD-1 določa, da koncesionar organizira lekarne oziroma podružnice lekarn kot svoje organizacijske enote za izvajanje lekarniške dejavnosti na območjih, za katera ima koncesijo oziroma dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne, v skladu z mrežo lekarniške dejavnosti na primarni ravni po predhodnem mnenju pristojne zbornice in s soglasjem ministrstva.
Navedena določba torej izrecno govori o koncesionarju, to je osebi, ki ima koncesijo za izvajanje lekarniške dejavnosti. Ta položaj pa ima (kot že rečeno) lahko fizična ali pravna oseba le na območju občine, ki je koncesijo podelila, oziroma na območju sosednjih občin, če so te skupaj podelile koncesijo.
koncesije - trajanje koncesije - ustavna presoja - retroaktivnost - sprememba časa trajanja koncesije - zobozdravstvena dejavnost
Tožeči stranki je bilo z izpodbijano odločbo spremenjeno obdobje trajanja koncesije za področje zobozdravstvene dejavnosti odraslih na način, da je namesto za nedoločen čas podeljena za določen čas. Sporno je pravno vprašanje, ali lahko tožena stranka svojo odločitev opre na četrti odstavek 41. člena ZZDej-K, ki je po mnenju tožeče stranke v nasprotju z več določbami Ustave. Ustavno sodišče je odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo. Izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati napačne uporabe materialnega prava.
lekarniška dejavnost - podružnica - nepopolna vloga
S strani toženke zahtevano dokazilo, tj. dokazilo o pravici razpolanja s prostori, ne predstavlja nobene izmed (sicer primeroma) navedenih sestavin vloge po 66. členu ZUP in ni določeno kot obvezna sestavina vloge za izdajo dovoljenja za poslovanje podružnice lekarne v ZLD-1. V kolikor toženka meni, da bi morala tožnica v postopku pred njo izkazati tudi dejansko razpolaganje s prostori, v katerih bi želela odpreti podružnico lekarne, neizkazovanje izpolnjevanja takšne zahteve tako ne more predstavljati razloga za zavrženje tožničine vloge, pač pa kvečjemu za njeno zavrnitev.
ZZDej-K člen 41, 41/4. URS člen 2, 33, 74, 155, 49.
koncesije - podelitev koncesij - pogodba o koncesiji - sprememba pogodbe - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - odločitev ustavnega sodišča
Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo. Skladno s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o ustavnem sodišču so odločbe Ustavnega sodišča obvezne.
ZZDej-K člen 41, 41/4, 41/6. ZLD-1 člen 8, 8/2, 39, 39/4.
koncesije - zdravstvena dejavnost - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - sprememba časa trajanja koncesije - ustavna presoja - retroaktivnost zakona
Ustavno sodišče Republike Slovenije je že večkrat zavzelo stališče, da ima zavezujoče učinke tudi razlaga ustavne določbe in da njegova ustavnosodna razlaga ne zavezuje le zakonodajalca, temveč tudi sodišča.V predmetni zadevi je bilo sodišče tako dolžno upoštevati razlago, zavzeto v zadevi številka U-I-193/19-14, saj prepričljivih ustavnopravnih argumentov zoper to stališče ni našlo.
Koncedent izda odločbo, ko odloča o podaljšanju koncesije, vendar pa to še ne pomeni, da mu ni treba izdati odločbe tudi v primeru, ko zavrne predlog za podaljšanje koncesije, čeprav to ni v zakonu izrecno določeno. Tožeča stranka je namreč vložila predlog za podaljšanje koncesije na organ, ki je za to pristojen, to je na Občino Trebnje, le-ta pa bo morala po presoji sodišča o predlogu odločiti z upravno odločbo.
Z izdanim mnenjem se celoten postopek podaljšanja koncesije še ni zaključil. Občina Trebnje bi morala o predlogu za podaljšanje koncesije izdati ustrezen upravni akt, zoper katerega ima tožeča stranka možnost vložiti tožbo v rednem upravnem sporu. Iz navedenega razloga je tožba tudi preuranjena, saj je očitno, da tak akt ni bil izdan. Tudi če bi se izhajalo iz stališča, da je dopis Občine Trebnje tožeči stranki o prenehanju pogodbe tak akt, je tudi v tem primeru tožba preuranjena, saj je bila vložena pred datumom tega dopisa.
Pravni učinki izpodbijanega akta so prenehali že pred vložitvijo predmetne tožbe. Tožnica pa si glede na nesporno dejansko stanje s predlagano odpravo izpodbijane odločbe ne more izboljšati svojega pravnega položaja, in zato nima pravnega interesa za vodenje tega postopka. S prenehanjem pravnih učinkov izpodbijanega akta je prenehala tudi potreba za sodno varstvo v upravnem sporu.
koncesije - trajanje koncesije - sprememba časa trajanja koncesije - zdravstvena dejavnost - občina - ustavna presoja
V obravnavani zadevi gre za spremembo odločbe o koncesiji, podeljene za nedoločen čas, v koncesijo za določen čas.
Po ustaljeni ustavnosodni presoji zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic ne pomeni učinkovanje predpisa za nazaj, če se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona.
ZZDej-K člen 41, 41/4. ZLD-1 člen 8, 8/2, 39, 39/4.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - zdravstvena dejavnost - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - sprememba časa trajanja koncesije - retroaktivnost - ustavna presoja
Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi U-I-193/19 z dne 6. 5. 2021 poudarilo, da je prevladujoč javni interes pri izvajanju trajne in prevladujoče negospodarske javne službe v obliki zavodov, kar je ustavno dopusten cilj. Naslednji stvaren razlog, ki opravičuje spremenjeno ureditev, je preprečitev zapiranja trga in omejevanje konkurence, kar je že samo po sebi ustavna kategorija. Glede na tako pomembne cilje izpodbijane ureditve, po presoji naslovnega sodišča, z načinom izvrševanja koncesijskega razmerja, kot je določeno v sporni določbi ZZDej-K (čas trajanja koncesijskega razmerja za obdobje 15 let) ta meja ni presežena, kar pomeni, da zakon na ustavno dopusten način ureja uživanje lastnine oziroma v tem primeru premoženjskega upravičenja.
ZZDej-K člen 41, 41/4, 44f. URS člen 14, 33, 74, 155.
koncesija - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - sprememba koncesijskega akta - prepoved retroaktivnosti - svobodna gospodarska pobuda - odločitev ustavnega sodišča
S spremembo 43. člena ZZDej tožnici koncesija ni bila odvzeta. Prav tako ni bil zožen njen dosedanji obseg in tožnici niso bile naložene nobene obveznosti ali omejitve pri opravljanju njene dejavnosti. Za razliko od prej nedoločenega roka trajanja koncesijskega razmerja je določen rok trajanja 15 let. To obdobje teče od uveljavitve zakona in ne posega v obdobje, v katerem jo je koncesionar že izvajal. Zato ni utemeljena tožbena trditev, da sprememba ni dopustna brez določitve nadomestila. Določitev obdobja trajanja koncesije za obdobje 15 let namreč ne spreminja načina opravljanja javne službe na podlagi koncesije in ne zmanjšuje njene vrednosti, ne prizadene posebej le določenega imetnika pravice, ta sprememba pa, kot je pojasnilo že Ustavno sodišče, tudi ni bila nepredvidljiva.
Vsak oblastni ukrep (ki neugodno) učinkuje na posameznikovo premoženjsko sfero, ne pomeni nujno posega v človekovo pravico iz 33. člena Ustave, katerega dopustnost se presoja po strogem testu sorazmernosti. Lahko pomeni le urejanje načina pridobivanja in uživanja lastnine z namenom zagotavljanja njene gospodarske, socialne ali ekološke funkcije, ki ni podvrženo ustavnosodni presoji po strogem testu sorazmernosti. Kje je meja pooblastila iz 67. člena Ustave, je odvisno od narave stvari, ki je predmet lastnine oziroma premoženjskega upravičenja. Ustavno sodišče je izpostavilo prevladujoč javni interes pri izvajanju trajne in prevladujoče negospodarske javne službe v obliki zavodov, kar je ustavno dopusten cilj. Naslednji stvaren razlog, ki opravičuje spremenjeno ureditev, je preprečitev zapiranja trga in omejevanje konkurence, kar je že samo po sebi ustavna kategorija. Glede na tako pomembne cilje izpodbijane ureditve po presoji sodišča z načinom izvrševanja koncesijskega razmerja, kot je določeno v sporni določbi ZZDej-K (čas trajanja koncesijskega razmerja za obdobje 15 let), ta meja ni presežena, kar pomeni, da zakon na ustavno dopusten način ureja uživanje lastnine oziroma v tem primeru premoženjskega upravičenja.
Ali za podaljšanje koncesije ni potrebe, ker bo program lahko izvajal javni zavod (da je to primarna oblika, pa je po presoji Ustavnega sodišča cilj, ki je v skladu z Ustavo), bo na podlagi strokovnih izhodišč tretjih oseb presojal koncedent. Konkurenca med javnimi zavodi in koncesionarji je torej vzpostavljena v tem smislu, da koncesije ne bodo več potrebne, če bodo javni zavodi v prihodnje pri izvajanju zdravstvene dejavnosti tako uspešni, da ne bo potrebno dopolnjevanje te dejavnosti z izvajanjem javne službe v obliki koncesij.
ZZDej člen 44f. ZZDej-K člen 41, 41/4. URS člen 33, 51, 74.
koncesije - poseg v pravnomočno razmerje - retroaktivnost - odločba Ustavnega sodišča
Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo. Skladno s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o ustavnem sodišču so odločbe Ustavnega sodišča obvezne.
Z omejitvijo časa trajanja koncesije se po presoji sodišča v ničemer ne poseže v zasebno lastnino tožeče stranke. Po preteku 15 let se namreč lahko koncesija podaljša. Tudi če se po tem obdobju ne bi podaljšala, bi lahko tožeča stranka še naprej opravljala svojo dejavnost kot zasebno zdravstveno dejavnost, le brez koncesije.
smrt pacienta - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev določb postopka - informiranost pacienta - pacientove pravice - kršitev pacientovih pravic
Tožnica utemeljeno opozarja, da obrazložitev odločbe v izpodbijanem delu ne zadosti predpisanemu zakonskemu standardu. Komisija namreč v odločbi zaključuje, da je bila kršena pacientova pravica do obveščenosti in sodelovanja, ker začasno odpustno pismo ni v celoti v skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZPacP, za razliko od pozneje izdanega odpustnega pisma. Vendar pa Komisija v odločbi ni konkretno ugotovila in obrazložila, kakšna je sploh vsebina začasnega odpustnega pisma, in ne utemeljila, zakaj takšna vsebina v okoliščinah obravnavanega primera ni bila ustrezna, kot tudi ni pojasnila, kakšna je vsebina končnega odpustnega pisma, kolikor svojo odločitev temelji na primerjavi z njim.
ZIUZEOP člen 20, 20/2. Odlok o preklicu epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (2020) člen 1, 3, 4.
interventni ukrep - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - epidemija - preklic - postopek sprejema akta - veljavnost akta
Vlada RS je dne 14. 5. 2020 sprejela in objavila Odlok o preklicu epidemije nalezljive bolezni SARS - COV-2, s katerim je na območju Republike Slovenije preklicala epidemijo (1. člen Odloka). Hkrati je v 3. členu določila, da z dnem uveljavitve Odloka preneha veljati Odredba o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 na območju Republike Slovenije. Vlada RS je torej prenehanje epidemije vezala na dan uveljavitve Odloka, pri čemer iz 4. člena Odloka izhaja, da le-ta začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS. Ker je bil Odlok objavljen 14. 5. 2020, to pomeni, da je začel veljati 15. 5. 2020, kar pomeni, da s 15. 5. 2020 ni bila več razglašena epidemija na območju Republike Slovenije.
koncesije - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - sprememba časa trajanja koncesije - pogodba o koncesiji - sprememba pogodbe - ustavna presoja - retroaktivnost
Sodišče ugotavlja, da toženka v izpodbijani odločbi ni pravilno uporabila določbe 41. člena ZZDej-K, na katero opira svojo odločitev, torej da je zmotno uporabila materialno pravo. Koncesijsko odločbo, ki je bila izdana za nedoločen čas, bi v skladu s četrtim odstavkom 41. člena ZZDej-K lahko toženka zgolj spremenila tako, da bi trajanje koncesijskega razmerja spremenila iz nedoločenega časa v določen čas 15 let, ne pa tožnici podelila koncesije za določen čas, kot je to navedla v 1. točki izreka.
ZLD-1 člen 8, 8/2, 39, 39/4. URS člen 49, 51, 155. ZZDej-K člen 41, 41/4.
dodelitev koncesije - sprememba časa trajanja koncesije - neustavnost zakona - prepoved povratne veljave pravnih aktov - pravica do zasebne lastnine - svobodna gospodarska pobuda
Po presoji sodišča na abstraktni ravni sicer ni mogoče izključiti možnosti, da v nekaterih primerih, ko koncesija ne bo podaljšana (kar je torej bodoč in negotov dogodek, ki ga ni mogoče posploševati in predpostavljati, da bo nastopil v vsakem primeru), ob prenehanju koncesijskega razmerja v dejavnost vložena sredstva s prejetim zaslužkom ne bodo (v celoti) povrnjena. V zvezi s tem pa ne gre prezreti sedaj veljavnega 44. f člena ZZDej, ki določa, da koncedent in koncesionar medsebojna razmerja v zvezi z opravljanjem koncesije uredita s pogodbo, pri čemer morata urediti tudi način financiranja koncesijske dejavnosti ter pravice in obveznosti v času trajanja, kot tudi po poteku koncesijske dobe. V primeru obsežnih vlaganj, potrebnih za izvajanje konkretne koncesijske dejavnosti, bo torej vprašanje, ali se ob prenehanju koncesije morebitna neamortizirana vlaganja povrnejo, mogoče urediti s pogodbo. Kar se tiče že obstoječih koncesijskih razmerij, pri katerih koncesionarji do prenehanja koncesijskega razmerja z zaslužkom ne bi povrnili vloženih sredstev, pa je treba (v primerih, ko po koncesijski pogodbi koncedent pogodbe ni smel odpovedati z odpovednim rokom8) upoštevati, da lastninska svoboda posameznikov, ki jo varuje 33. člen Ustave, ni neomejena.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - podelitev koncesij - pogodba o koncesiji - sprememba pogodbe - trajanje koncesije - pogodba o delu za določen čas - odločitev ustavnega sodišča
Toženka v izpodbijani odločbi ni pravilno uporabila določbe 41. člena ZZDej-K, na katero opira svojo odločitev, torej da je zmotno uporabila materialno pravo. Bistveno neskladje med izpodbijano odločbo in določbo četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K pa je predvsem v odločitvi toženke, da koncesijsko odločbo razveljavi, tožniku pa ponudi v podpis novo koncesijsko pogodbo (4. in 5. točka izpodbijane odločbe). Za tako odločitev namreč toženka ni imela podlage niti v določbi četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, na katero se sklicuje, niti v drugih določbah ZZDej.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - sprememba koncesijskega akta - pogodba za določen čas - odločitev ustavnega sodišča
ZZDej-K v četrtem odstavku 41. člena določa, da se koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki so bile pred uveljavitvijo ZZDej-K podeljene za nedoločen čas, spremenijo v koncesije za določen čas, in sicer za obdobje 15 let, šteto od uveljavitve tega zakona. Ustavno sodišče RS je v postopku za oceno ustavnosti z odločbo št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K, na katerem temelji izpodbijana odločba, ni v neskladju z Ustavo.