ZLS člen 21, 88a, 89. ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-4.
zdravstvena dejavnost - lekarniška dejavnost - podružnica - molk organa - zadržanje akta občinskega sveta - izvirna pristojnost občine
Tožničina zahteva za zadržanje odloka ter njegovo predložitev Ustavnemu sodišču RS ni upravna zadeva, saj ne gre za odločanje o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih pravnih ali fizičnih oseb, niti ni zakonske podlage, da je o tovrstnih predlogih potrebno odločati v upravnem postopku ali izdati upravno odločbo. Sodišče pritrjuje ugotovitvam toženke, da izvajanje javne lekarniške dejavnosti spada med izvirne pristojnosti občin, kar pomeni, da toženka nima pravne podlage, da bi zadržala izvrševanje odlokov, za katere meni, da so nezakoniti ter jih predložila Ustavnemu sodišču RS na podlagi drugega odstavka 89. členu ZLS, saj slednje velja le za odloke, ki se nanašajo na prenesene pristojnosti občin, kot pravilno ugotavlja tudi toženka. Ne glede na navedeno pa sodišče dodaja, da je odločitev toženke (tudi v kolikor bi bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 89. člena ZLS), da zadrži odlok, za katerega meni, da je neustaven ter ga predloži Ustavnemu sodišču RS, ena od njenih pristojnosti, ki ji jo daje ZLS, pri čemer toženka pri odločitvi za zadržanje odloka ali predložitvi na Ustavno sodišče RS ni vezana na predloge strank, niti ni v zakonu predvideno, da bi morala v zvezi s tovrstnimi predlogi odločati v upravnem postopku ali izdati upravno odločbo.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - sprememba koncesijskega akta - pogodba za določen čas - odločitev ustavnega sodišča
ZZDej-K v četrtem odstavku 41. člena določa, da se koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki so bile pred uveljavitvijo ZZDej-K podeljene za nedoločen čas, spremenijo v koncesije za določen čas, in sicer za obdobje 15 let, šteto od uveljavitve tega zakona. Ustavno sodišče RS je v postopku za oceno ustavnosti z odločbo št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 202 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K, na katerem temelji izpodbijana odločitev, ni v neskladju z Ustavo.
lekarniška dejavnost - verifikacija lekarne - podružnica - odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici
V obravnavanem primeru se v izpodbijani odločbi navaja, da je napačna uporaba materialnega prava posledica napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pomeni, da je kršitev, ki se ugotavlja v zvezi s prvostopenjsko odločbo, v resnici dejanske in ne materialnopravne narave. Torej po presoji sodišča ni izpolnjen zakonsko predpisani pogoj za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici iz drugega odstavka 274. člena ZUP, v zvezi s čimer sodišče tožnici pritrjuje tudi glede nedoslednosti v izpodbijani odločbi, tj. da je v izreku govora o odpravi, medtem ko cit. določilo ZUP daje možnost za razveljavitev.
COVID-19 - varstvo pred nalezljivimi boleznimi - karantena - omejitev svobode gibanja - obrazložitev odločbe - nemogoč preizkus odločitve - skrajšani ugotovitveni postopek - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Za odreditev karantene je bistveno, iz katere države se vrača oseba, ki želi vstopiti v RS, kakšno je epidemiološko stanje v tej državi oziroma na kateri seznam je uvrščena ta država ter zakaj oseba ne sodi v eno od izjem po 10. členu Odloka. Sodišče ugotavlja, da ne iz izreka, ne iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja niti, iz katere države je vstopila tožnica na območje Republike Slovenije, kdaj je vstopila, kakor tudi ne, na kateri seznam je uvrščena dotična država in iz katerih razlogov je tožnici odrejena karantena.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - koncesijska pogodba - sprememba koncesijskega akta - pogodba za določen čas - odločitev ustavnega sodišča
Gre za spremembo odločbe o koncesiji, podeljene za nedoločen čas, v koncesijo za določen čas in s tem za odločitev, ki temelji na četrtem odstavku 41. člena ZZDej-K, na katerega se toženka v izpodbijani odločbi tudi pravilno sklicuje.
koncesija - pogodba o koncesiji - pogodba za določen čas - sprememba - odločitev ustavnega sodišča
V obravnavanem primeru gre za spremembo odločbe o koncesiji, podeljene za nedoločen čas, v koncesijo za določen čas in s tem za odločitev, ki temelji na četrtem odstavku 41. člena ZZDej-K. Glede na to, da je Ustavno sodišče v postopku za oceno ustavnosti odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo, ustavnost omejene zakonske ureditve ni več vprašljiva.
ZNB člen 8, 9, 47, 47/8. ZVU člen 1, 1/1, 5, 26, 26/5, 26/5-4, 27, 27/1, 27/1-1, 28. Pravilnik o pitni vodi (2004) člen 3, 3/1, 6, 7, 9. Pravilnik o tehničnih ukrepih in zahtevah za varno obratovanje kopališč in za varstvo pred utopitvami na kopališčih (2003) člen 1.
inšpekcijski postopek - ukrep zdravstvenega inšpektorja - kopališče - kazen - izpolnjevanje pogojev za opravljanje dejavnosti - vodovodno omrežje - strokovno mnenje
Tožnica prezre, da se tretji odstavek 1. člena Pravilnika o tehničnih ukrepih in zahtevah za varno obratovanje kopališč in za varstvo pred utopitvami na kopališčih ne nanaša na dejavnost lastnika bazena, ampak na bazen kot objekt oziroma prostor. Prvi del stavka namreč govori o bazenih do 30 m2, drugi del stavka pa o podobnih prostorih, katerih osnovni namen ni plavanje oziroma kopanje. Pravilnik torej ne izvzema bazenov v sklopu savn, ampak se nanaša na vse bazene s površino vode nad 30 m2 ne glede na namen bazena in ne glede na to, v katerem prostoru se nahaja. Ker za uporabo pravilnika tudi ni pomembno, koliko ljudi se v bazenu lahko nahaja, so tožničine navedbe o tem, kdo bazen uporablja, irelevantne.
Tožnica meni, da strokovno mnenje NIJZ ni predpis, vendar s tem v obravnavanem primeru ne more uspeti, ker je dal navodilom NIJZ značaj predpisa pravilnik. V tretjem odstavku 4. člena Pravilnika o minimalnih higienskih zahtevah je namreč določeno, da upravljavec pripravi načrt iz prvega odstavka tega člena v skladu z navodili za izdelavo načrta zagotavljanja varnosti kopalne vode, bazena oziroma bazenskega kopališča, ki jih pripravi NIJZ in so objavljena na njegovi spletni strani. Glede na navedeno je tožnica dolžna upoštevati navodila NIJZ, ker ji to nalaga predpis, toženka pa je imela pravno podlago, po kateri ji je to naložila.
ZUP člen 63, 63/1, 63/6. Uredba o upravnem poslovanju (2005) člen 42, 42/2.
lekarniška dejavnost - podružnica - zahteva za izdajo odločbe - odločanje v upravnem postopku - molk organa - po elektronski pošti oddana vloga - dokazno breme
Tožnica je pritožbo poslala z "običajnim" elektronskim sporočilom. Tudi tako komunikacijo, če do nje pride, je skladno s temeljnimi načeli šteti za veljavno, pod pogojem, da se s tem ne poseže v javni interes ali pravice tretjih oseb.1 Vendar pa je po presoji sodišča v primeru, če organ trdi, da take vloge ni prejel, dokazno breme, da je organ vlogo prejel, na strani vlagatelja.
Uspešno zaključen postopek prve obravnave po ZPacP ni vedno predpogoj za podajo druge zahteve pri Komisiji. Ker je tožnik (dopolnjeno) zahtevo za izvedbo prve obravnave podal 10. 9. 2020, prva obravnava pa še vedno ni bila razpisana niti do vložitve zahteve za drugo obravnavo 2. 10. 2020, je bil s tem prekoračen 15 dnevni rok od vložitve prve zahteve za določitev termina obravnave, hkrati pa mora pacient v takem primeru, kadar ni razpisana prva obravnava, že v roku 30 dni od podaje pravočasne in pravilno vložene prve zahteve podati drugo zahtevo, za obravnavo katere je pristojna Komisija. Tožnik je ravno zato, ker prva obravnava ni bila razpisana, zahtevo za drugo obravnavo vložil pravočasno.
Izrek izpodbijane odločbe ni določen, saj v njem ni navedeno ravnanje izvajalca zdravstvene dejavnosti, s katerim naj bi bile kršene določbe ZPacP, zato je bilo treba že iz tega razloga izpodbijano odločbo odpraviti.
ZUP člen 279, 279/1, 279/1-4. ZLD-1 člen 5, 5/3, 9, 9/1, 28. ZUS-1 člen 68.
ničnost upravnega akta - zdravstvena dejavnost - lekarniška dejavnost - mreža lekarniške dejavnosti na primarni ravni - lekarna - ustanovitev - gravitacijsko območje - soglasje ministrstva - zavrnitev izdaje soglasja
Prva točka izreka izpodbijane odločbe se nanaša na tretjo osebo, ki zahteve za izdajo soglasja k ustanovitvi lekarne ni podala. Res je sicer, da je MOL (kljub nepravilnemu zapisu imena v odločbi, je brez dvoma jasno, da se 1. točka izreka nanaša na Mestno občino Ljubljana) ustanoviteljica tožnice, vendar sta tožnica in MOL dva ločena pravna subjekta.
V obravnavani zadevi bi tožena stranka lahko odločila zgolj, da tožnici (javnemu zavodu, ki ustanavlja lekarno) soglasje izda ali pa izdajo soglasja zavrne. Za izdajo odločbe, s katero je ugotovila, da tožnica zaradi dejstva, da njeni ustanoviteljici ni bilo izdano soglasje za ustanovitev lekarne, ne more ustanoviti lekarne, tožena stranka ni imela podlage v zakonu.
Glede na dejstvo, da mrežo lekarniške dejavnosti na primarni ravni zagotavlja občina, ki to mrežo tudi določi, gravitacijsko območje pa je eden od elementov za določitev mreže, je jasno, da določitev gravitacijskega območja ni v pristojnosti Ministrstva za zdravje. Ob upoštevanju ugotovitve, da gravitacijsko območje tudi ni pojem, ki bi ga bilo mogoče z ugotavljanjem dejstev enoznačno določiti (kar bi pomenilo, da bi Ministrstvo za zdravje pred izdajo soglasja preverjalo, ali je občina pri določitvi tega območja pravilno uporabila zakon), je jasno, da je določitev gravitacijskega območja oblastno ravnanje občine oz. izvrševanje njene pristojnosti lokalne samoupravne skupnosti.
Na dan izdaje izpodbijane odločbe tako tožena stranka ni razpolagala s pravnim aktom MOL, iz katerega bi izhajala določitev gravitacijskega območja in mreže lekarn v tej občini, pri čemer MOL niti v odgovoru na poizvedbo tožene stranke ni izrecno odgovorila na vprašanje, kaj šteje za gravitacijsko območje Lekarne Vilharjeva, saj je navedla le, da je gravitacijsko območje MOL širše od njenih meja, ne pa tudi, do kam to območje sega, kar pomeni, da dejansko stanje pred odločbo ni bilo popolno ugotovljeno. Določitev gravitacijskega območja je nujni predpogoj za ustanovitev lekarne, saj dokler to območje ni določeno, ni mogoče ugotoviti, kakšno je število prebivalcev na njem in ali je posledično presežen prag za ustanovitev nove lekarne.
Urejanje odnosov med Zavodom za zdravstveno varstvo Slovenije in zdravstvenimi zavodi ter zasebnimi zdravstvenimi delavci ureja III. poglavje drugega dela ZZVZZ. Iz določb izhaja, da pri tem ne gre za oblastno delovanje tožene stranke, ampak se s partnerskim dogovarjanjem o financiranju zdravstvenih storitev določi program storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja.
napredovanje v naziv - pogoji za napredovanje v naziv - pomanjkljiva obrazložitev - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Razlogi za zavrnitev v izpodbijani odločbi niso pojasnjeni na način, iz katerih bi izhajalo, da toženka prvega pogoja glede strokovnega izpita dejansko ne izpolnjuje, saj se toženka ni opredelila glede po presoji sodišča relevantne informacije Zbornice zdravstvene in babiške nege z dne 29. 1. 2019, da tožnici v zdravstveni dejavnosti ni potrebno opravljati pripravništva in strokovnega izpita. Ob dejstvu, da lahko opravljen strokovni izpit po stališču toženke pomeni katerikoli opravljen izpit, ne zgolj izpit iz področja socialnega varstva, se sodišču postavlja vprašanje neenake obravnave tožnice, kolikor ji na svojem področju (zdravstvo) glede na število opravljenih praktičnih ur, ni treba opravljati strokovnega izpita in bi to po presoji sodišča pomenilo, da podzakonski akt tožnici onemogoča napredovanje v naziv, kar bi bilo po presoji sodišča pravno nevzdržno.
ZUP člen 9, 196, 214, 214/1. ZNB-UPB1 člen 22, 23, 24, 25.
obvezno cepljenje otrok - opustitev obveznega cepljenja - komisija za cepljenje - vsebina strokovnega mnenja - pomanjkljivo strokovno mnenje - pojasnila dolžnost - pravica do izjave
Sodišče poudarja, da (kot je navedlo tudi že Vrhovno sodišče v citirani sodbi X Ips 326/2009) ima komisija (ki jo sestavljajo zdravniki) enako pojasnilno dolžnost, kot zdravnik, ki izvaja cepljenje. Posebej tudi poudarja, da se sodišče do mnenja ni opredeljevalo z vidika medicinske stroke, ampak z upravnosodnega vidika glede tega, kaj mora tako mnenje (in posledično toženkina odločba) vsebovati ter kako in na kakšen način naj bi odgovorilo na tožničine (četudi laične) pomisleke.
lekarniška dejavnost - podružnica - verifikacija lekarne - svobodna gospodarska pobuda - pravica do izjave - obrazložitev odločbe
ZUP v 138. členu glede ugotovitvenega postopka določa, da je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembni za odločitev, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi, nadalje pa v 214. členu določa, da je treba v odločbi obrazložiti med drugim v ugotovitvenem postopku ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto. Po presoji sodišča je v izpodbijani odločbi slednje v celoti izostalo, saj iz njene obrazložitve izhajajo le povzetek tožničine vloge ter citati 5., 39. in 40. člena ZLD-1.
lekarniška dejavnost - podružnica - obrazložitev odločbe - pravica do izjave
Toženka je zavrnila tožničino zahtevo zgolj z utemeljitvijo, da ima občina A. že organizirano izvajanje lekarniške dejavnosti, ki pomeni ustrezno zagotavljanje kakovostne in učinkovite preskrbe z zdravili in drugimi izdelki za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja ter svetovanja glede njihove varne, pravilne in učinkovite uporabe pacientom in zdravstvenim delavcem v zdravstvu za občane občine A. Pri tem pa ni navedla pravne podlage, po kateri bi bila navedena ugotovitev lahko razlog za zavrnitev zahteve.
V izpodbijani odločbi o odreditvi karantene bi morala biti jasno navedena država, iz katere je tožnica vstopila v Slovenijo, datum in ura vstopa, kakor tudi razlogi, zakaj je bila tožnici odrejena karantena oziroma zakaj morebiti ne sodi med izjeme, če je izjemo uveljavljala.
Izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi, da je tožničina vloga formalno nepopolna, ker v njej ni naveden natančen naslov lokacije objekta podružnice lekarne in ker ji ni priloženo dokazilo o lastništvu objekta ali soglasje lastnika objekta, Ker toženka ni navedla podlage, po kateri mora biti v vlogi za izdajo dovoljenja za podružnico lekarne naveden točen naslov lokacije in po kateri mora biti vlogi priloženo tudi dokazilo o lastništvu objekta ali soglasje lastnika objekta, ga ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).
ZLD-1 člen 5, 5/1, 10, 10/3. ZUP člen 2, 2/1, 2/2,129, 129/1, 129/1-1.
lekarniška dejavnost - opravljanje lekarniške dejavnosti - izdaja dovoljenja - upravna zadeva
Z obravnavano vlogo je tožnica zahtevala izdajo dovoljenja za poslovanje podružnice lekarne. ZLD-1 v tretjem odstavku 10. člena določa, da dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne izda občina, na območju katere se podružnica lekarne ustanovi, na podlagi predhodnega mnenja Lekarniške zbornice Slovenije in soglasja ministrstva. Da gre torej za upravno zadevo, izhaja že iz tega, da se o zadevi izda dovoljenje, o katerem odloča občina, na območju katere se podružnica lekarne ustanovi. Ta dovoljenje izda na podlagi predpisanih predhodnih mnenj oziroma soglasij, upoštevaje izpolnjevanje meril, ki jih za vzpostavitev mreže lekarniške dejavnosti na primarni ravni določa ZLD-1. Ker se lekarniška dejavnost uvršča med javne zdravstvene službe, ki je zakonsko regulirana, tudi ni dvoma, da gre pri izdajanju obravnavanega dovoljenja za odločanje o tožničini pravici (poslovanju njene podružnice lekarne) na področju upravnega prava.
lekarniška dejavnost - podružnica - zahteva za izdajo odločbe - odločanje v upravnem postopku - molk organa
Tožnica je dala vlogo, s katero je zahtevala izdajo dovoljenja za vzpostavitev podružnice in je vlogo v skladu z določbami ZLD-1 naslovila na toženo stranko kot organ, ki je pristojen za odločanje v zadevi. Že po naravi stvari gre v takšnem primeru za odločanje v upravnem postopku, v upravnem postopku pa pristojni organ sprejme in sporoči stranki svojo odločitev z upravnim aktom (z odločbo oziroma s sklepom) in ne z dopisom, kot je bilo to očitno storjeno v konkretnem primeru. Tožnica je toženo stranko pozivala k odločitvi na predpisan način in v predpisanih rokih, česar pa le-ta ni storila. To pa pomeni, da tožena stranka o vlogi tožeče stranke ni odločila in so zato izpolnjeni pogoji za odločanje sodišča o tožbi zaradi molka organa.