lekarniška dejavnost - podružnica - molk organa prve in druge stopnje - procesne predpostavke - tožba zaradi molka organa
Sodišče, glede na ugovor toženke, da „v zadevi niso izpolnjeni vsi pogoji za začetek postopka“ poudarja, da je v primeru, če je vloga nepopolna, organ dolžan vložnika po prvem odstavku 67. člena ZUP v roku petih delovnih dni pozvati, naj pomanjkljivosti odpravi, in določiti rok, v katerem mora to storiti. Ker gre za instrukcijski rok, njegova prekoračitev sicer nima neposrednih pravnih posledic, vendar ga kljub temu ni mogoče zanemariti. To bi namreč pomenilo, da bi organ z opustitvijo dolžnega ravnanja lahko preprečil uporabo 222. člena ZUP ali jo odložil za nerazumno obdobje, kar bi bilo v nasprotju z institutom tožbe zaradi molka organa in bi lahko vodilo v omejevanje pravice do sodnega varstva.
lekarniška dejavnost - podružnica - izdaja dovoljenja - izdaja odločbe
Utemeljitev prvostopenjskega organa, da ni izdal dovoljenja za poslovanje podružnice zato, ker je sprejel Program podeljevanja koncesij na primarni ravni zdravstvene dejavnosti v Občini ..., s katerim je odločil, da koncesij za lekarniško dejavnost ne bo podeljeval, ni pravilna in so tožbene navedbe v tem delu utemeljene. Programa, ki ureja drugo obliko za izvajanje lekarniške dejavnosti in ne izhaja iz zakonskih meril iz drugega odstavka 8. člena ZLD-1 za mrežo lekarniške dejavnosti, ni mogoče uporabiti za odločitev o dovoljenju za poslovanje podružnice. Tožnica trdi in je trdila tudi v upravnem postopku, da želi odpreti podružnico lekarne na urbanem območju na lokaciji, ki je več kot 400 m oddaljena od obstoječe lekarne, s čimer je zatrjevala izpolnjevanje enega od meril za odprtje podružnice iz 8. člena ZLD-1. Ker se je tožena stranka oprla na Program, ki kot rečeno, ne izhaja iz meril iz 8. člena ZLD-1, je napačno uporabila materialno pravo. Utemeljena pa je tudi tožbena trditev, da je organ kršil ZUP, ker po prejemu vloge ni izvedel postopka ugotavljanja dejstev.
ZUP člen 222, 222/4. ZUS-1 člen 28, 28/4, 36, 36/1, 36/1-2.
lekarniška dejavnost - podružnica - molk drugostopenjskega organa - procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa - preuranjena tožba
Tožničina urgenca je na dan 8. 11. 2019 le datirana, na pošto pa jo je oddala šele 12. 11. 2019, naslovnik pa jo je nato prejel 13. 11. 2019, nakar je drugostopenjsko odločbo z dne 15. 11. 2019 tožnici odpremil 18. 11. 2019 (ponedeljek), tj. znotraj sedemdnevnega roka. Iz vročilnice izhaja, da je bila tožnica o tem prispelem pismu obveščena že 19. 11. 2019 (torek), kar je bilo tudi znotraj predmetnega sedemdnevnega roka. Kljub temu pa je nato vložila svojo tožbo dne 21. 11. 2019 (četrtek), pisanje pa nato prevzela šele dan za tem, 22. 11. 2019. Iz tega izhaja, da v zadevi ni podana situacija, ko drugostopenjski organ o pritožbi ne bi odločil v nadaljnjih sedmih dneh od tožničine zahteve, zato je treba tožbo zavreči.
ZUP razlikuje med procesnim položajem, ko vloge sploh ni mogoče obravnavati, ker ne vsebuje najosnovnejših podatkov za to (67. člen), in položajem, ko je vlogo sicer mogoče obravnavati, vendar stranka ne predloži dokazov, na podlagi katerih bi se organ lahko prepričal o utemeljenosti njenega zahtevka. Določba, da organ v takem primeru postopek nadaljuje, zato smiselno pomeni, da mora organ odločiti na podlagi podatkov, ki so mu na voljo, oziroma nadaljevati ugotovitveni postopek.
lekarniška dejavnost - opravljanje lekarniške dejavnosti - molk organa - podružnica
V zadevi ni sporno, da drugostopenjski organ ni odločil o tožničini pritožbi s 13. 6. 2019 zoper odločbo Občinske uprave Občine Cerkno in da ga je tožnica 6. 9. 2019 pisno pozvala, naj o zadevi odloči v nadaljnjih sedmih dneh. Na glavni obravnavi 10. 11. 2020 je tožnica povedala, da do tega dne odločba drugostopenjskega organa še ni bila izdana, do izdaje te sodbe pa sodišče tudi ni prejelo nobenega obvestila, da so se v vmesnem času te okoliščine spremenile. Poleg tega plačilo upravne takse ni procesna predpostavka za obravnavo vloge oziroma pritožbe v upravnem postopku, temveč zakon za njeno neplačilo predvideva nastop drugih pravnih posledic (zamudne obresti, prisilna izterjava). Toženka bi tako morala o tožničini pritožbi odločiti ne glede na dejstvo, ali je upravna taksa plačana ali ne.
ZLD člen 5, 5/1, 6.. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-3, 64/1-4.. Pravilnik o pogojih za opravljanje lekarniške dejavnosti (2006) člen 31, 32, 33.
lekarniška dejavnost - verifikacija lekarne - zavrženje vloge - sposobnost biti stranka
Postopek verifikacije je namenjen izključno presoji ali lekarna izpolnjuje kadrovske, prostorske in druge materialne pogoje za opravljanje svojih nalog (tako tudi ustaljena sodna praksa, npr. Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 19/2017). Pravilno je torej tožničino stališče, da zakon toženki ne daje podlage, da bi v okviru verifikacije lekarne ugotavljala izpolnjevanje pogojev, ki se ne nanašajo na zmožnost lekarne za njeno nemoteno delovanje in ki v tem pogledu ne izhajajo iz ZLD in Pravilnika o pogojih za opravljanje lekarniške dejavnosti.
Neizpolnjevanje teh pogojev tako lahko pomeni le, da stranka zahtevane pravice ne more pridobiti, torej izdajo zavrnilne odločbe, ne pa, da ne more biti stranka po prvem odstavku 42. člena ZUP.
kontrolni zdravstveni pregled - cestni promet - bolezen - zdravstvena nezmožnost za vožnjo
S kontrolnim zdravstvenim pregledom bo potrjena ali ovržena utemeljenost suma o tožnikovi zdravstveni nezmožnosti za zanesljivo vožnjo motornih vozil. 85. člen ZVoz-1 predstavlja podlago za preveritev telesne in duševne zmožnosti voznika kadarkoli, ko se pojavi sum bolezenskega stanja, katerega simptomi lahko predstavljajo nevarnost v cestnem prometu.
postopek razrešitve - predčasna razrešitev - kolegijski organ - obrazložitev - bistvena kršitev določb postopka
Tožnik je ugovarjal, da je postopek začel vodja sektorja za ekonomiko javnega zdravstva Ministrstva za zdravje, ki za vodenje postopka ni pristojen. Ker se toženka v izpodbijanem aktu o tem ugovoru sploh ni izrekla, sodišče tega, ali je postopek vodila pooblaščena oseba, ni moglo preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil upravnega postopka. Glede na to, da toženka na ta ugovor ni odgovorila, pa je bila tožniku kršena tudi pravica do izjave.
Ker toženka ne ugovarja trditvam tožnika, da ni razrešila vseh članov sveta JAZMP, ampak le tri, je to dejstvo nesporno. Iz tega lahko izhaja zgolj zaključek, da očitkov zoper štiri člane ni bilo ter zato ni predmet dokazovanja. Sodišče se sicer strinja s toženko, da so za odločitve lahko odgovorni le posamezniki in ne organ kot tak, vendar pa bi morala toženka, ob tem, ko štirim članom kolegijskega organa ni očitala nobenih kršitev, navesti konkretne razloge o tem, zakaj je ravno tožniku mogoče očitati neaktivnost, tj. s katerim konkretnim delovanjem je odstopal od ravnanja članov, katerim se taka neaktivnost (ob istih sklepih sveta) ne očita. Svet JAZMP je namreč kolegijski organ, ki odloča z večino glasov vseh članov. Že iz tega razloga tožniku ni mogoče posplošeno očitati, da ravno on kot član sveta direktorju ni dal (ustreznih) navodil za delo, saj navodila direktorju daje svet.
Iz izpodbijanega akta tudi ne izhaja, kakšno konkretno ravnanje naj bi bilo od tožnika v času, od kar je za pridržke revizorja izvedel in bil obveščen, da bodo ob ustreznem ravnanju vodstva odpravljeni, pa do razrešitve, od njega pričakovano, pa ga tožnik ni opravil oziroma ga niso opravili člani sveta. Zgolj na podlagi trditve, da niso izkazana nobena aktivna ravnanja v smeri ustreznega vodenja poslovnih knjig, pa ob navedenih, neprerekanih oziroma nespornih dejstvih, zakonski razlog za razrešitev ni izkazan.
ZJA člen 16, 23, 23/2, 28. ZUP člen 29, 31, 237, 237/2, 237/2-3, 237/2-7.
postopek za razrešitev - kolegijski organ - obrazložitev - bistvena kršitev določb postopka - razrešitev člana sveta zavoda
Tožnica je ugovarjala, da je postopek začel vodja sektorja za ekonomiko javnega zdravstva Ministrstva za zdravje, ki za vodenje postopka ni pristojen. Ker se toženka v izpodbijanem aktu o tem ugovoru sploh ni izrekla, sodišče tega, ali je postopek vodila pooblaščena oseba, ni moglo preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil upravnega postopka. Glede na to, da toženka na ta ugovor ni odgovorila, pa je bila tožnici kršena tudi pravica do izjave.
Ker toženka ne ugovarja trditvam tožnice, da ni razrešila vseh članov sveta JAZMP, ampak le tri, je to dejstvo nesporno. Iz tega lahko izhaja zgolj zaključek, da očitkov zoper štiri člane ni bilo ter zato ni predmet dokazovanja. Sodišče se sicer strinja s toženko, da so za odločitve lahko odgovorni le posamezniki in ne organ kot tak, vendar pa bi morala toženka, ob tem, ko štirim članom kolegijskega organa ni očitala nobenih kršitev, navesti konkretne razloge o tem, zakaj je ravno tožnici mogoče očitati neaktivnost, tj. s katerim konkretnim delovanjem je odstopala od ravnanja članov, katerim se taka neaktivnost (ob istih sklepih sveta) ne očita. Svet JAZMP je namreč kolegijski organ, ki odloča z večino glasov vseh članov. Že iz tega razloga tožnici ni mogoče posplošeno očitati, da ravno ona kot članica sveta direktorju ni dala (ustreznih) navodil za delo, saj navodila direktorju daje svet.
Iz izpodbijanega akta tudi ne izhaja, kakšno konkretno ravnanje naj bi bilo od tožnice v času, od kar je za pridržke revizorja izvedela in bila obveščena, da bodo ob ustreznem ravnanju vodstva odpravljeni, pa do razrešitve od nje pričakovano, pa ga tožnica ni opravila oziroma ga niso opravili člani sveta. Zgolj na podlagi trditve, da niso izkazana nobena aktivna ravnanja v smeri ustreznega vodenja poslovnih knjig, pa ob navedenih, neprerekanih oziroma nespornih dejstvih, zakonski razlog za razrešitev ni izkazan.
ZJA člen 16, 18, 23, 23/2. ZUP člen 29, 31, 237, 237/2, 237/2-3, 237/2-7.
kolegijski organ - postopek razrešitve - obrazložitev - bistvena kršitev določb postopka - predčasna razrešitev
Tožnica je ugovarjala, da je postopek začel vodja sektorja za ekonomiko javnega zdravstva Ministrstva za zdravje, ki za vodenje postopka ni pristojen. Ker se toženka v izpodbijanem aktu o tem ugovoru sploh ni izrekla, sodišče tega, ali je postopek vodila pooblaščena oseba, ni moglo preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil upravnega postopka. Glede na to, da toženka na ta ugovor ni odgovorila, pa je bila tožnici kršena tudi pravica do izjave.
Ker toženka ne ugovarja trditvam tožnice, da ni razrešila vseh članov sveta JAZMP, ampak le tri, je to dejstvo nesporno. Iz tega lahko izhaja zgolj zaključek, da očitkov zoper štiri člane ni bilo ter zato ni predmet dokazovanja. Sodišče se sicer strinja s toženko, da so za odločitve lahko odgovorni le posamezniki in ne organ kot tak, vendar pa bi morala toženka, ob tem, ko štirim članom kolegijskega organa ni očitala nobenih kršitev, navesti konkretne razloge o tem, zakaj je ravno tožnici mogoče očitati neaktivnost, tj. s katerim konkretnim delovanjem je odstopala od ravnanja članov, katerim se taka neaktivnost (ob istih sklepih sveta) ne očita. Svet JAZMP je namreč kolegijski organ, ki odloča z večino glasov vseh članov. Že iz tega razloga tožnici ni mogoče posplošeno očitati, da ravno ona kot članica sveta direktorju ni dala (ustreznih) navodil za delo, saj navodila direktorju daje svet.
Iz izpodbijanega akta tudi ne izhaja, kakšno konkretno ravnanje naj bi bilo od tožnice v času, od kar je za pridržke revizorja izvedela in bila obveščena, da bodo ob ustreznem ravnanju vodstva odpravljeni, pa do razrešitve, od nje pričakovano, pa ga tožnica ni opravila oziroma ga niso opravili člani sveta. Zgolj na podlagi trditve, da niso izkazana nobena aktivna ravnanja v smeri ustreznega vodenja poslovnih knjig, pa ob navedenih, neprerekanih oziroma nespornih dejstvih, zakonski razlog za razrešitev ni izkazan.
ZLD-1 člen 10, 10/3, 43. ZUP člen 2, 2/1, 2/2, 222, 222/4.
lekarniška dejavnost - koncesija za opravljanje lekarniške dejavnosti - dovoljenje - upravna zadeva - molk organa
Za poslovanje podružnične lekarnese izda dovoljenje in o njem odloča občina, ki pred tem pridobi predpisana predhodna mnenja oziroma soglasja. Da gre za upravno zadevo, izhaja že iz tega, da se o zadevi izda dovoljenje. Ko pa gre za odločanje o tem, da se nekomu nekaj dovoli, to pomeni, da gre za postopek, ki se začne na zahtevo oziroma na podlagi vloge stranke. Takšno zahtevo je tožnica podala in v njej zahtevala izdajo upravne odločbe.
Razen navedbe določb predpisov, obrazložitev izpodbijane odločbe nima razlogov o ugotovljenem dejanskem stanju, niti navedbe dokazov, niti razlogov o tem, kateri dokazi so bili odločilni za sprejetje odločitve, prav tako tudi nima razlogov, zakaj je dejansko stanje narekovalo takšno odločitev. Iz obrazložitve namreč ne izhaja, iz katere države je vstopil tožnik na območje Republike Slovenije, ali je država, iz katere je vstopil, uvrščena na seznam držav z epidemiološko visokim tveganjem za okužbo z nalezljivo boleznijo COVID-10 (rdeči seznam), kdaj je in kje je tožnik prestopil mejo in tudi ali je uveljavljal katero izmed izjem, ko se karantena ne odredi. Izpodbijane odločbe se tako ne da preizkusiti.
karantena - nalezljive bolezni - obrazložitev odločbe
Izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve namreč ne izhaja, iz katere države je vstopil tožnik na območje Republike Slovenije, ali je država, iz katere je vstopil, uvrščena na seznam držav z epidemiološko visokim tveganjem za okužbo z nalezljivo boleznijo COVID-10 (rdeči seznam), kdaj je in kje je tožnik prestopil mejo in tudi ne, ali je uveljavljal katero izmed izjem, ko se karantena ne odredi.
URS člen 19, 22, 32. ZUP člen 9, 214. Odlok o odrejanju in izvajanju ukrepov, povezanih s preprečevanjem širjenja COVID-19, na mejnih prehodih na zunanji meji in na kontrolnih točkah na notranjih mejah Republike Slovenije (2020) člen 10, 10-14.
karantena - svoboda gibanja - omejitev svobode gibanja - izjema - obrazložitev odločbe - pravica do enakega varstva pravic - pravica do izjave
Niti iz izreka niti iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, iz katere države je vstopil tožnik na območje Republike Slovenije, navedena tudi ni ura vstopa, kakor tudi ne, na kateri seznam je uvrščena dotična država in zakaj, v posledici česar in iz katerih razlogov, je tožniku odrejena karantena. Zgolj prepis zakonskih besedil ne zadošča standardu obrazloženosti in konkretiziranosti odločbe ter razlogom odločitve orana, torej razlogom, zakaj je organ ocenil in kateri pogoji so bili izpolnjeni, da je tožniku bil izrečen ukrep karantene.
Ker v odločbi niso navedeni bistveni dokazi in dejstva, ki so organ vodili k izpodbijani odločitvi, je bila tožeči stranki kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, iz katere med drugim izhaja pravica stranke do izjavljanja v postopku. Pri odreditvi karantene gre za poseg v posameznikovo pravico do svobode gibanja iz 32. člena Ustave RS in za poseg v pravico varstva osebne svobode iz 19. člena Ustave RS, zaradi česar mora biti tovrsten ukrep še posebej natančno obrazložen, saj je posameznik, ki mu je izrečen ukrep karantene, omejen v svobodi gibanja in v osebni svobodi, zaradi česar mu morajo biti zagotovljena vsa procesna jamstva iz 19. člena Ustave RS.
ZUP člen 222, 222/1, 222/4, 255, 255/1. ZLD-1 člen 3, 3/1, 39, 39/1, 121, 121/2, 121/7. ZZ člen 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28. ZZDej člen 20, 20/1. ZJZP člen 3, 94.
koncesija - koncesija za opravljanje lekarniške dejavnosti - pogodba o koncesiji - pogodba za nedoločen čas - molk organa
Ni mogoče slediti ugovorom toženke, da je ureditev iz 121. člena ZLD-1 nejasna oziroma nepopolna do te mere, da zakona sploh ni mogoče uporabiti oziroma, da je zato zakon v nasprotju z Ustavo. Pri tem sodišče izpostavlja, da je pri razlagi določb ZLD-1 treba upoštevati tudi druge zakone, ki urejajo zadevno področje, kot tudi, da se je o določenih relevantnih vidikih že izrekla tudi sodna praksa.
Iz odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-194/17-21 z dne 15. 11. 2018, je razvidno stališče, da koncept materialnih preoblikovanj sloni na institutu univerzalnega pravnega nasledstva in da gre (tudi) v takšnem primeru za prenos koncesije s koncesionarja na drugega izvajalca zdravstvene dejavnosti, na katerega (na ta prenos) pa se v omenjeni zadevi presojana določba tretjega odstavka 42. člena ZZDej ne nanaša. V odločbi U-I-194/17-21 je Ustavno sodišče tudi navedlo (opomba 73), da določba drugega odstavka 74. člena ZJZP dopušča prenos posebne in izključne pravice (torej tudi koncesije) na drugega izvajalca skladno z zakonom in ob predhodnem soglasju javnega partnerja, to je koncedenta. Tudi iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, št. I Cpg 903/2013 z dne 11. 2. 2015, je razvidno stališče, da obstajajo področja (kot je upravnopravno), na katerih pri statusnem preoblikovanju ne pride do samodejnega prenosa vseh pravic in obveznosti, ker bi zgolj z uporabo določb ZGD-1 o univerzalnem pravnem nasledstvu lahko prišlo do obida javnopravnih omejitev, in je zato utemeljeno (z odločbo) ugotavljati, ali je prenos koncesije na prevzemno družbo dopusten in ali so v takšnem primeru izpolnjeni pogoji, ki omogočajo koncedentu, da s prenosom soglaša.
lekarniška dejavnost - podružnica - molk organa - rok za izdajo odločbe - tožba zaradi molka organa
Prvostopenjski organ bi moral o tožničini vlogi odločiti v roku, ki ga za to določa zakon. Enako bi moral ravnati drugostopenjski organ. Po presoji sodišča je zato zahteva tožnice, da mora toženka o njeni vlogi odločiti, v skladu z določbo 28. člena ZUS-1, utemeljena.
URS člen 156. ZZDej člen 42. ZUP člen 9, 209. ZUstS člen 23.
podelitev koncesij - javna služba - osnovna zdravstvena dejavnost - soglasje ministrstva - pravica do izjave - neustavnost zakona
Sodišče ni dolžno vedno, kadar katera od strank zahteva, prekiniti postopka. Tako je dolžno ravnati tedaj, kadar samo dvomi o tem, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, skladen z ustavo. Je pa sodišče dolžno resne in ustrezno obrazložene navedbe stranke glede domnevne protiustavnosti vzeti na znanje in pretehtati njihovo utemeljenost.
Organ, ki izda odločbo mora v njej navesti akt, s katerim je drugi organ dal soglasje ali ga odrekel oziroma navesti, da drugi organ v predpisanem roku niti ni dal niti ga odrekel. Akcesorni akt, v konkretnem primeru zavrnitev izdaje soglasja, ni samostojni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, saj s tem ni bilo odločeno o pravici tožeče stranke oziroma njeni pravni koristi. Zato ga je možno izpodbijati s pravnimi sredstvi, vloženimi zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o glavni stvari. Kljub temu pa mora biti stranki dana možnost, da se s to odločbo seznani in se o njej izjavi.
Sklep Ministrstva za zdravje, s katerim je bila zavrnjena zahteva občine za izdajo soglasja k podelitvi koncesije, ni bil vročen tožnici. S tem ji je bilo onemogočeno, da bi se pred izdajo odločbe seznanila s celotnim gradivom, in da bi se lahko izjavila o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za odločitev.
ZUS-1 člen 2, 2/1, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZUP člen 9, 214, 237, 237/2, 237/2-3, 237/2-7.
inšpekcijski postopek - ukrep zdravstvenega inšpektorja - oglaševanje - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - načelo zaslišanja strank - pomanjkljiva obrazložitev - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Drugostopenjski organ je v 1. točki izreka izpodbijane drugostopenjske odločbe zavrnil tožničino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo. S tem pa ni vsebinsko odločil o kakšni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice in zato v tem delu njegova odločitev ne vpliva na vsebino prvostopenjske odločbe. To pomeni, da drugostopenjska odločba v tem delu ne predstavlja dokončnega upravnega akta, s katerim bi se posegalo v tožničin pravni položaj in ki bi se ga lahko izpodbijalo v upravnem sporu, poleg tega pa tudi zakon izrecno ne določa, da jo je mogoče izpodbijati v upravnem sporu.
Po presoji sodišča bi moral prvostopenjski organ pred izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe dati tožnici možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ter o rezultatu ugotovitvenega postopka. Tožnico bi moral seznaniti s svojimi ugotovitvami tako glede dejanskega stanja, kot tudi z vidika pravnega stanja obravnavane zadeve, vključno z mnenjem NIJZ, na katerega je oprl svojo odločitev, in sicer tako, da bi imela tožnica možnost opredeliti se do njegovih stališč v dejanskem in pravnem pogledu ter tudi ustrezno in zadostno možnost, da bi se lahko celovito opredelila do mnenja NIJZ ter navedla morebitne nasprotne argumente in predložila ali predlagala ustrezna dokazila v podkrepitev svojih navedb. Da tožnici taka možnost izjave pred prvostopenjskim organom ni bila dana, je med strankama nesporno, saj toženka temu v upravnem sporu konkretizirano ne ugovarja.
Navedbe v prvostopenjski odločbi, da iz mnenja NIJZ izhaja, da izdelek ne sodi med živila za posebne zdravstvene namene, ter da bi glede na sestavo lahko sodil med prehranska dopolnila, vendar bo treba ustrezno preoblikovati informacije potrošniku, vključno z uporabo zdravstvenih trditev, ne pomenijo konkretizirane presoje prvostopenjskega organa in tudi ne razlogov, pomembnih za izrek izpodbijanega ukrepa. Prvostopenjski organ se tako v izpodbijani odločbi ni z ničemer konkretizirano opredelil, zakaj in na katerih pravnih podlagah je izrekel tožnici sporni inšpekcijski ukrep. Odločba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, niti ne vsebuje navedb določb vseh relevantnih prepisov, ter tudi ne razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, zato je posledično ni mogoče materialnopravno preizkusiti.
Tožnica je že v pritožbi obširno pojasnjevala, zakaj po njenem mnenju sporni izdelek sodi med živila za posebne zdravstvene namene in tudi o tem predložila dokazila, vendar se drugostopenjski organ do teh navedb in dokazil ni opredelil, niti jih ni presodil glede na mnenje NIJZ oziroma ponujene dokaze. Pavšalna pa je tudi trditev drugostopenjskega organa, da imajo moški s težavami s plodnostjo možnost uživanja običajne prehrane in da nimajo posebnih prehranskih potreb, saj te svoje trditve ni z ničemer obrazložil oziroma je ni podprl z argumenti glede na konkretne okoliščine obravnavane zadeve. To pa pomeni, da je obrazložitev izpodbijane prvostopenjske odločitve tudi v povezavi z obrazložitvijo drugostopenjske odločbe pomanjkljiva do te mere, da je onemogočen njen materialnopravni preizkus.
ZPacP člen 20, 41, 61, 62, 78, 213. ZUP člen 9, 10, 146, 237, 237/2-3, 237/2-7.
pacientove pravice - kršitev pacientovih pravic - zaslišanje priče - bistvena kršitev določb postopka - pomanjkljiva in neobrazložena dokazna ocena
Sodelovanja stranke v postopku ni mogoče enačiti z izjavo stranke kot dokazom. Zaradi pravice do izjave, ki je sestavni del ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, in se na zakonski ravni odraža tudi v določbah ZUP (prim. 9. in 146. člen), mora biti tudi v postopku, kot je obravnavani, stranki omogočeno, da navaja dejstva in predlaga dokaze, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, da sodeluje pri izvedbi dokazov, da postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem ter da se seznani z uspehom dokazovanja in se o tem izreče. Pri tem je treba poudariti, da stranka nima absolutne pravice do izvedbe vsakega dokaza, ki ga predlaga. Če pa predlaga določen dokaz in ga organ ne izvede, mora to zavrnitev ustrezno utemeljiti, ker gre sicer za kršitev pravice do izjave in obenem za pomanjkljivo obrazložitev odločitve.
zdravstvena dejavnost - ukrep delovnega inšpektorja - nadurno delo
Namen posebne ureditve nadurnega dela v zdravstveni dejavnosti je v sami naravi dela zaposlenih, kjer je (bolj kot v ostalih dejavnostih) v ospredju javni interes (skrb za zdravje bolnikov), ki (upoštevaje načelo sorazmernosti) opravičuje za to kategorijo zaposlenih drugačno ureditev nadurnega dela, kot velja za ostale zaposlene. Upoštevaje tako logično, sistematično kot tudi jezikovno razlago predpisov, je mogoče zaključiti, da za zaposlene v zdravstveni dejavnosti velja zgolj tedenska in ne tudi mesečna in letna omejitev nadurnega dela.