brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetniku - višina nagrade - znižana nagrada - odvetniška tarifa - obvezna razlaga odvetniške tarife
Šesti odstavek 30. člena ZBPP določa, da je odvetnik za pravno pomoč po ZBPP upravičen do nagrade in povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški tarifi. ZBPP torej napotuje na uporabo OT, ob uporabi katere je potrebno upoštevati tudi ZOdv. Ta v 17. členu ureja vprašanje plačila odvetnikov in povračila stroškov, v petem odstavku 17. člena pa določa plačilo odvetnikom, postavljenim po uradni dolžnosti in odvetnikom, ki izvajajo storitve BPP, v višini polovice zneska, ki bi jim pripadal po OT. Gre za jasno in natančno urejeno vprašanje povračila stroškov odvetnikov. Določbe si ne nasprotujejo, kot to zmotno trdi tožnik, prav tako izvajalec BPP natančno ve, na kakšen način mu bodo odmerjeni priglašeni stroški in v pravno varnost posameznika ni poseženo.
davek na promet nepremičnin - odmera davka - menjava nepremičnin - razdelitev solastnine - odplačni prenos lastninske pravice
Davčna organa sta pravilno ugotovila, da gre v konkretnem primeru za menjavo nepremičnin in s tem za situacijo, ki se po 1. alineji tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2 izrecno šteje za odplačni prenos nepremičnin iz drugega odstavka istega člena, ki je obdavčen. Z razdelitvijo solastnine na nepremičninah se lastniški deleži pravzaprav zamenjajo, zato je vsak od solastnikov zavezan za plačilo davka na promet nepremičnin za lastniške deleže, ki jih je odsvojil solastniku na podlagi pogodbe o razdelitvi solastnine. Pri zamenjavi nepremičnin je namreč davčni zavezanec vsak udeleženec v zamenjavi za vrednost vrednost nepremičnine, ki jo odtuji v skladu s tretjim odstavkom 5. člena ZDPN-2. Razdelilo se je premoženje z zamenjavo solastniških deležev na posameznih nepremičninah. Zamenjala se je ena nepremičnina za drugo.
davek na promet nepremičnin - odmera davka - menjava nepremičnin - razdelitev solastnine - odplačni prenos lastninske pravice
Prenos lastninske pravice ob razdelitvi solastnine glede na zahtevo po odplačnosti prenosa lastninske pravice iz drugega odstavka 3. člena ZDPN-2 ter glede na določbo 5. alineje tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2, po katerih se v obdavčitev zajame le prenos tistega dela nepremičnine, ki presega lastniški delež posameznega solastnika, in ki je bil solastniku izplačan, po določbah ZDPN-2 res ni obdavčen, saj se v obdavčitev zajema le prenos tistega dela nepremičnine, ki presega lastniški delež posameznega lastnika, in ki je bil solastniku izplačan. Vendar pa je iz zakonskega besedila mogoče razbrati tudi, da prenos ni obdavčen samo, če gre za delitev solastnine v smislu določb SPZ in torej za delitev posamezne stvari, ki je v solastnini. V konkretnem primeru pa do takšne delitve solastnih nepremičnin in s tem do neobdavčenega prenosa lastninske pravice na posameznih nepremičninah ni prišlo. Razdelilo se je premoženje in ne posamezna nepremičnina z zamenjavo solastniških deležev na posameznih nepremičninah. Posledično gre za prenos lastninske pravice iz 1. alineje tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2, ki je obdavčen, in ne iz 5. alineje tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2, na katerem vztraja tožeča stranka.
odškodnina od tuje države - pravica do odškodnine na podlagi FIP - razlika med tujo odškodnino in odškodnino po ZDen - upravičenec do odškodnine po FIP - ugotavljanje lojalnega ravnanja
V zvezi s postopkom lojalnosti gre za dokazovanje dejstev, ki so se sicer zgodila v spornem obdobju oziroma med drugo svetovno vojno, vendar glede na današnjo presojo vprašanja lojalnosti. Vprašanje, ali se je A.A. lahko štel za osebo nemške narodnosti v smislu določb FIP in to dejstvo izkazoval pri avstrijskih organih, ko so (ali bi) odločali o odškodovanju kot pravno relevantno po FIP za pridobitev odškodnine, pa je odločilno za presojo, kot izhaja iz obrazložitve organa. Relevantna je presoja tega dejstva v luči leta 1946 oz. v času, ko bi odškodnino uveljavljal.
ZJU člen 84, 91, 158, 158/2, 158/4. Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih člen 52, 52/1.
javni uslužbenec - premestitev na drugo delovno mesto - razrešitev naziva - imenovanje v uradniški naziv - poslovni razlog
Predmet tega upravnega spora je presoja zakonitosti odločbe, da se tožnika s 27. 10. 2015 razreši naziva podsekretar in se ga imenuje v naziv višji svetovalec I. Ne presoja pa sodišče zakonitosti same premestitve tožnika na drugo delovno mesto, saj za to ni stvarno pristojno. Vprašanje zakonitosti premestitve tudi ni predhodno vprašanje za ta upravni spor. Upravni organ mora, ko odloča o imenovanju v naziv, le formalno ugotoviti, da gre za premestitev iz razlogov in na način, predviden z ZJU. Ni pa zahtevana vsebinska presoja izpolnjevanja zakonskih pogojev za premestitev.
Kljub temu, da je bila odločba o razrešitvi in imenovanju v nov naziv izdana 28. 9. 2015, to je pred izdajo sklepa o razrešitvi, je začela učinkovati šele z dnem premestitve, to je 27. 10. 2015. V tem delu je namreč drugostopni organ ugodil tožnikovi pritožbi, saj so šele s premestitvijo izpolnjeni pogoji za imenovanje v nižji naziv. Pri tem pa po stališču Vrhovnega sodišča ni treba, da je premestitev dokončna ali pravnomočna, dovolj je, da pravno učinkuje.
javni natečaj - neizbira na delovno mesto - pravice neizbranega kandidata - ponovni postopek
V ponovljenem postopku je, po oceni sodišča, prvostopenjski organ pravilno izvedel tretjo fazo postopka, saj je v predhodnem postopku, to je s sklepom z dne 23. 9. 2015, drugostopenjski organ sklep o neizbiri tožnice odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek, in sicer v tretjo fazo izbirnega postopka, z napotilom, da mora prvostopenjski organ ponovno tretjo fazo izbirnega postopka javnega natečaja izvesti (in ne zgolj dopolniti - opomba sodišča) tako, da bo natečajna komisija vse (in ne zgolj nekatere - opomba sodišča) kandidate ocenila v skladu z naprej postavljenimi merili oziroma tako, da njena odločitev ne bo očitno nerazumna.
brezplačna pravna pomoč - izbira odvetnika - načelo ekonomičnosti
Določba prvega odstavka 30. člena ZBPP daje prosilcu možnost, da si lahko sam izbere osebo, pooblaščeno za izvajanje BPP. Vendar pa je pri upoštevanju oziroma neupoštevanju takega prosilčevega predloga treba najprej presojati ali je prosilčev predlog v skladu z načelom ekonomičnosti. Tudi po presoji sodišča ne more biti ekonomično, da bi se prosilcem določali odvetniki z drugih območij in ne z območja sodišča, kjer bo dejanje opravljeno, saj bi s tem nastali večji stroški. Takšno odločanje je neekonomično in ne more biti racionalno. To ne more biti niti v primeru, če prosilec sam izbere odvetnika iz drugega območja. Ta možnost je prosilcem sicer dana, vendar pa želje prosilca po presoji sodišča ne morejo prevladati nad načelom ekonomičnosti, ki ga morajo v predmetnih postopkih zasledovati organi, ki odločajo po ZBPP.
davek na promet nepremičnin - odmera davka - menjava nepremičnin - razdelitev solastnine - odplačen prenos - prenos lastninske pravice
Prenos lastninske pravice ob razdelitvi solastnine glede na zahtevo po odplačnosti prenosa lastninske pravice iz drugega odstavka ter glede na določbe 5. alinee tretjega odstavka 3. člena, po katerih se v obdavčitev zajame le prenos tistega dela nepremičnine, ki presega lastniški delež posameznega solastnika, in ki je bil solastniku izplačan, po določbah ZDPN-2, res ni obdavčen. Vendar pa je že iz zakonskega besedila mogoče razbrati, da prenos ni obdavčen samo, če gre za delitev solastnine v smislu določb SPZ in torej za delitev posamezne stvari (nepremičnine), ki je v solastnini. V konkretnem primeru pa do takšne delitve solastnih nepremičnin, in s tem do neobdavčenega prenosa lastninske pravice na posameznih nepremičninah, sploh ni prišlo. Razdelilo se je premoženje, in to z zamenjavo solastniških deležev na posameznih nepremičninah. To pa pripelje do situacije, da se zamenja ena nepremičnina za drugo nepremičnino in s tem do prenosa lastninske pravice iz 1. alinee tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2, ki je obdavčen.
odmera davka v posebnih primerih - sredstva za privatno potrošnjo - izvor premoženja - dokazno breme
Davčno osnovo za relevantno obdobje predstavlja razlika med vrednostjo premoženja oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Davčni organ je pri zbiranju in obdelavi podatkov ugotovil, da so sredstva za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki ga je tožnica pridobila in z njim razpolagala v relevantnem obdobju precej presegala dohodke, ki jih je tožnica napovedala davčnemu organu za isto obdobje. To je bil razlog, da je davčni organ tožnico pozval k predložitvi prijave premoženja. Davčni organ je z metodo neto vrednosti premoženja in s tem na način, ki ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, pristopil k ugotavljanju razlike med vrednostjo spremembe neto premoženja tožnice v obdobju od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2011 ter porabo sredstev in dohodkov tožnice v navedenem obdobju. Ugotovil je, da je tožnica kot fizična oseba v obdobju 1. 1. 2008 do 31. 12. 2011 razpolagala s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki ga je ocenil v vrednosti 132.336,71 EUR, ki precej presega dohodke tožnice v istem obdobju, ki se ugotavljajo v višini 103.716,72 EUR. Navedeno je razlog, da se tožnici za navedeno obdobje odmeri davek po določbah petega odstavka 68. člena ZDavP-2 in sicer od davčne osnove 28.619,99 EUR v višini 5.228,87 EUR.
davek na promet nepremičnin - odmera davka - menjava nepremičnin - razdelitev solastnine - odplačen prenos - prenos lastninske pravice
Prenos lastninske pravice ob razdelitvi solastnine glede na zahtevo po odplačnosti prenosa lastninske pravice iz drugega odstavka ter glede na določbe 5. alinee tretjega odstavka 3. člena, po katerih se v obdavčitev zajame le prenos tistega dela nepremičnine, ki presega lastniški delež posameznega solastnika, in ki je bil solastniku izplačan, po določbah ZDPN-2, res ni obdavčen. Vendar pa je že iz zakonskega besedila mogoče razbrati, da prenos ni obdavčen samo, če gre za delitev solastnine v smislu določb SPZ in torej za delitev posamezne stvari (nepremičnine), ki je v solastnini. V konkretnem primeru pa do takšne delitve solastnih nepremičnin, in s tem do neobdavčenega prenosa lastninske pravice na posameznih nepremičninah, sploh ni prišlo. Razdelilo se je premoženje, in to z zamenjavo solastniških deležev na posameznih nepremičninah. To pa pripelje do situacije, da se zamenja ena nepremičnina za drugo nepremičnino in s tem do prenosa lastninske pravice iz 1. alinee tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2, ki je obdavčen.
akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - sklep o uvedbi revizije poslovanja - obrazložitev odločbe
Sklep o uvedbi revizije poslovanja je sklep, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Gre za javnopravni, enostranski oblastveni posamični akt, izdan v izvrševanju upravne (nadzorne) funkcije, s katerimi je organ na podlagi izrecne zakonske določbe odločil, da bo po tretji osebi opravil revizijo poslovanja sicer samostojne pravne osebe. Takšen akt pa mora biti izdan v skladu s pravili, ki jih določa ZUP - tudi s tistimi, ki določajo obvezne sestavne dele akta.
ZDavP-2 člen 68, 68/5, 77, 131, 141. ZUS-1 člen 20, 20/3. ZUP člen 188.
odmera davka v posebnih primerih - sredstva za privatno potrošnjo - izvor premoženja - gotovina - ocena davčne osnove - dokazovanje - zaslišanje priče - postavitev izvedenca - pravica do pregleda dokumentov - tožbena novota
V predloženem upravnem spisu se nahajajo vse listine, ki so podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, oziroma drugače, da davčni organ v izpodbijani odločbi dejstva ugotavlja le na podlagi listin, ki se nahajajo v spisih. Pravica do pregleda dokumentov oziroma drugih spisov, v katerih naj bi se nahajali, se uveljavlja v upravnem oziroma v davčnem postopku in ne z zahtevo za dopolnjevanje spisov v upravnem sporu. Sodišče zato predlogu tožeče stranke za dopolnitev spisov ni sledilo. Z ugotovitvami, ki so bile podlaga za uvedbo inšpekcijskega postopka, je bil tožnik seznanjen s sklepom o začetku inšpekcijskega postopka. Skladno s petim odstavkom tedaj veljavnega 131. člena ZDavP-2 se v davčni preiskavi zbrani dokazi in podatki lahko uporabijo kot dokaz tudi v davčnem inšpekcijskem nadzoru.
Po določbah 141. člena ZDavP-2 od dneva začetka postopka do izdaje odločbe ne sme preteči več kot šest oziroma devet mesecev, če se davčna osnova ugotavlja z oceno. Vendar pa to ne pomeni, da je treba postopek ustaviti, oziroma da odločba ne bi smela biti izdana. Kot s sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso in pravno teorijo navede že tožena stranka, je rok, ki ga za izdajo odločbe v davčnem inšpekcijskem nadzoru določa ZDavP-2, enako kot rok za izdajo odločbe po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, instrukcijski in ne prekluziven, kot vztraja tožnik. To pa pomeni, da je odločba lahko izdana tudi po preteku predpisanega roka in da iz tega razloga ni nezakonita in da jo je kot takšno treba odpraviti.
ZDT-1 člen 37, 37/8, 102. ZSS člen 29, 32, 32/1, 32/1-2.
ocena tožilske službe - napredovanje državnega tožilca - kriteriji za napredovanje - delovna sposobnost
Toženka utemeljeno izpostavi svoj položaj avtonomnega in neodvisnega organa, ki ima pomembno vlogo pri spodbujanju kakovosti dela državnih tožilcev. Kot taka ima toženka tudi ključno vlogo pri podrobnejšem urejanju zakonskih kriterijev za oceno tožilskega dela ter pri oblikovanju standardov dela tožilstev oziroma tožilcev. Opisana vloga toženke se izraža skozi njeno zakonsko pristojnost, da sprejema merila za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe (prvi odstavek 102. člena ZDT-1). Odraža se tudi pri njenem odločanju o ocenah državnotožilske službe in napredovanju tožilcev, kjer ima toženka tudi po mnenju sodišča določeno polje proste presoje, ko gre za presojo izpolnjevanja predpisanih kriterijev oziroma tehtanje pomena posameznih indikatorjev znotraj posameznega kriterija.
Toženka je v razlogih izpodbijanega sklepa izčrpno obrazložila, da je tožnica v večini pregledanih zadev prekoračila pričakovani oziroma najdaljši dopustni čas reševanja in za koliko ga je prekoračila. Ob primerjavi njenega dela z delom ostalih tožilcev na PO je ugotovila, da tožnica sicer v tem smislu od drugih dveh tožilcev na PO ni negativno odstopala (glede števila nerešenih zadev, v katerem je bil prekoračen rok; kot tožnica obrazlaga in s priloženimi izpisi dokazuje v tožbi, pa tudi ne glede povprečnega časa reševanja zadev). Vendar po presoji toženke dejstvo, da so vsi trije tožilci na PO zadeve reševali neažurno, še ne pomeni, da je to sprejemljivo oziroma da to ni ovira za napredovanje.
ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-1. URS člen 43. ZVis člen 6,23.
volitve rektorja univerze - volilni imenik - uvrstitev na volilni imenik - volilna pravica - subsidiarni upravni spor - zavrženje tožbe
Volilne pravice kot ustavno varovane pravice ne gre enačiti z volilno pravico, ki je način soodločanja zaposlenih v razmerju do delodajalca. Sodišče meni, da zato v obravnavani zadevi ne gre za kršitev ustavne pravice, ki jo varuje 43. člen URS, pač pa kvečjemu za kršitev ustavne pravice do soodločanja iz 75. člena URS in bi odločanje o tem lahko sodilo na področje delovnega prava, kolikor bi bil tak tudi tožbeni zahtevek.
Odločitev Volilne komisije, ki tožnice ni uvrstila na volilni imenik za volitve rektorja, se nanaša izključno na področje avtonomnega notranjega organiziranja in delovanja univerze, ki ima podlago v ZVis ter na njegovi podlagi sprejetima Statutu in Pravilniku. To pomeni, da taka odločitev, oziroma odločba Volilne komisije, ni bila izdana v okviru izvrševanja upravne funkcije, pač pa v okviru lastnih pristojnosti univerze, ki ima podlago v prej naštetih predpisih. Odločitev Volilne komisije torej ni akt organa ali dejanje, ki dopušča upravni spor po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, saj Volilne komisije pri takem odločanju ni mogoče šteti za organ upravne oblasti.
Glede na to, da je bila glede istega upravnega akta v drugem upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba, je sodišče predmetno tožbo zavrglo na podlagi določbe 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
ZKme-1 člen 53, 56. ZUP člen 214, 279, 279/1, 279/1-3.
nepovratna sredstva - zahteva za izplačilo sredstev - ničnost odločbe - obrazložitev odločbe
Ni mogoče slediti trditvi tožeče stranke, da je tožena stranka s svojo odločitvijo samovoljno posegla v njeno pravico do odobrenih sredstev. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo o njenem zahtevku le odločila, in to tako, da ga je zavrnila, v izrek pa povzela višino sredstev, kot jo je tožeča stranka uveljavljala v zahtevku. Sodišče ugotavlja, da je tako odločitev (kolikor bi bila dokončna) mogoče izvršiti, to je s tem, da se nepovratna sredstva tožeči stranki ne bi izplačala. Tožena stranka torej ni posegla v pridobljeno pravico tožeče stranke do nepovratnih sredstev, pač pa je v okviru svojih pristojnosti zgolj sprejela odločitev o (ne)izplačilu.
Iz izpodbijane odločbe ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, kaj je bil predmet odločanja, in sicer ali je bilo to odločanje o spremembi obveznosti o pravici do sredstev po 54. členu ZKme-1 ali odločanje o zahtevku za izplačilo po 56. členu tega zakona. V izreku odločbe je tožena stranka odločila le o slednjem, medtem ko je v obrazložitvi navedla, da je odločala ne le o tem, pač pa tudi o spremembi naložbe. Izrek odločbe in obrazložitev sta torej drug z drugim v nasprotju in take odločitve ni mogoče preizkusiti.
brezplačna pravna pomoč - vračilo neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči - premoženje prosilca - sprememba premoženjskega stanja prosilca
Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da so v premoženju tožnika nastale spremembe, katerih pa tožnik v danem roku ni sporočil pristojni službi za BPP.
upravni postopek - grajeno javno dobro - načelo zaslišanja stranke
ZUP drugostopenjskemu organu sicer omogoča, da pomanjkljivo obrazložitev prvostopenjske odločbe ustrezno dopolni, vendar mora to storiti na podlagi dopolnitve ugotovitvenega postopka, ki vključuje tudi možnost stranke, da se opredeli do tako ugotovljenih dejstev.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - nezazidano stavbno zemljišče - pogoji za odmero nadomestila - komunalna opremljenost zemljišč - dejanska možnost priklopa na komunalno infrastrukturo - ustavnost oziroma nezakonitost občinskega odloka
Že možnost izvedbe priključkov na javna omrežja pomeni dejansko možnost njihove izvedbe, zato dejstvo, da bi morali priključki potekati preko zemljišča, ki ni v tožnikovi lasti, še ne pomeni, da te možnosti ni.
Ni v nasprotju s predpisi ureditev, kjer je na območju, ki je namenjeno kompleksni zazidavi (izgradnja večstanovanjskega poslovno športnega objekta), uporabniku nezazidanega stavbnega zemljišča odmerjeno višje NUSZ kot uporabniku zazidanega stavbnega zemljišča.
Tožnikov položaj se v primeru uspeha v tem upravnem sporu ne bi v ničemer izboljšal glede na to, da je s svojo vlogo za dovolitev zadrževanja v celoti uspel, zato si s tožbo ne more še izboljšati svojega položaja, kar pomeni, da ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe