ZOR člen 25, 25/3, 39, 39/1, 616, 618, 619, 620, 620/3, 25, 25/3, 39, 39/1, 616, 618, 619, 620, 620/3.
podnajemna pogodba - pogodba o delu - stvarna napaka - jamčevanje za napake - odškodninski zahtevek - kumulacija zahtevkov - prekluzivni rok za sodno varstvo
Če uveljavlja naročnik povračilo neposredne škode, to je škode, ki jo
je utrpel na sami stvari, ki je bila predmet podjemne pogodbe in ki
se kaže v zmanjšanju vrednosti stvari, ki se lahko uspešno odpravi z
uveljavljanjem pravic iz naslova odgovornosti za stvarne napake
(torej z jamčevalnim zahtevkom), gre tak zahtevek sicer pravno
opredeliti kot splošni odškodninski zahtevek, vendar pa tega
odškodninskega zahtevka po eni strani ni mogoče kumulirati z
jamčevalnimi zahtevki, po drugi strani pa veljajo skladno s sprejeto
sodno prakso ravno iz razloga, ker je to vrsto škode mogoče uspešno
odpraviti že z uveljavljanjem jamčevalnih zahtevkov, za takšne
odškodninske zahtevke isti roki kot za tipičen jamčevalni zahtevek.
Po stališču novejše pravne teorije pa je odpravo takšne škode mogoče
zahtevati samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov, saj je odgovornost za
stvarne napake le posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti.
Drugače velja v primeru zahteve po povračilu nadaljnje škode.
Dolžnica bi morala izkazati in dokazno podkrepiti tudi trditev, da je škoda, ki bi jo sama pretrpela, večja od tiste, ki lahko nastane upniku. Upoštevati je namreč treba, da gre v primerih, kot je obravnavani, kjer je v izvršilnem naslovu dolžnici naloženo, da upniku izroči ključe hišne ključavnice in mu s tem omogoči nemoteno vstopanje in bivanje v hiši, tudi na strani upnika za zagotovitev tako pomembne vrednote oziroma dobrine, kot je vstop v stanovanje, pri čemer ima upnik na svoji strani pravico, ugotovljeno s sodno odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov. Dolžnica bi morala že v predlogu tudi zatrjevati in izkazati primer iz 1. do 9. točke 1. odst. 71. člena ZIZ, česar pa ni ne zatrjevala ne izkazala.
Toženka tožniku ne dolguje več ničesar na račun kupnine in je zato tožbeni zahtevek na razdrtje pogodbe, ki temelji prav na navedbi tega dejstva, to je, da toženka tožniku še ni plačala kupnine v celoti, neutemeljen.
6.čl. ZPN je določal, da občani ne morejo brez plačila pridobiti pravice uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini, vendar je šlo za določilo, ki je bilo v korist družbene lastnine (torej je šlo za javno korist).
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnica vložila ugovor po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, pri tem pa ni izkazala, da razlogov, ki jih sedaj uveljavlja, ni mogla uveljaviti v ugovoru zoper sklep o izvršbi.
Dolžnica ugotovitev sodišča o upravičenosti do nagrade cenilcu direktno niti ne izpodbija, njene pripombe na cenilni elaborat pa ne morejo omajati pravilnega sklepa sodišča prve stopnje o odmeri nagrade.
Sodišče je stike že uredilo s kvalitetnejšo obliko pravnega varstva, to je z odločbo in začasna odredba, ki je samo sredstvo zavarovanja, nudi predlagatelju manj kvalitetno pravno varstvo.
OZ člen 378, 378/1, 574, 574/1, 378, 378/1, 574, 574/1.
zamudne obresti
Ker je toženka, ki ji je tožeča stranka denar posodila, s plačilom v zamudi, je dolžna tožnici posojeni znesek vrniti, z obrestmi zaradi zamude (1. odst. 574. člena in 1. odst. 378. čl. Obligacijskega zakonika).
Do konca izvršilnega postopka na predlog upnika sodišče lahko dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov, izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmeti. Zoper sklep, izdan v skladu s citirano zakonsko določbo ima dolžnik ugovor kot edino pravno sredstvo (2.odst. 9.čl. ZIZ), vendar so ugovorni razlogi omejeni le na novo izvršilno sredstvo in predmet izvršbe.
Če tisti, ki ima služnostno pravico voženj preko tujega zemljišča, samovoljno razširi obseg služnosti, tako da prične na tujem zemljišču ustavljati in parkirati, predstavlja tako njegovo ravnanje motenje posesti.
Niti sam tožnik ni zatrjeval točnega zneska preživnine, ki naj bi jo plačal, ampak je le pavšalno navajal, da je toženki občasno dajal različne vsote denarja na račun preživnine. S takimi pavšalnimi navajanji o izpolnitvi svoje obveznosti tožnik v pravdi ne more uspeti. V primeru, če je res plačeval določene zneske denarja toženki na račun preživnine, bi moral o tem ponuditi ustrezne dokaze, česar pa ni storil, zato so vse pritožbene navedbe o tem, da v danih okoliščinah ni mogel vedeti, koliko dolguje ter voditi evidence o tem, koliko je toženki dal, neutemeljene. Njegova preživninska obveznost je bila v izvršilnem naslovu natančno določena, tožnik pa ni uspel dokazati, da sta se s toženko dogovorila za drugačno izpolnitev njegove obveznosti.