Prvostopenjsko sodišče je zato zaradi odmere takse pravilno pretvorilo vrednost spornega predmeta v število točk po vrednosti točke ob vložitvi tožbe, v nadaljevanju pa kot osnovo za izračun takse vzelo vrednost točke na dan taksne obveznosti. Ker po 1.odst. 25.čl. ZST prvotna vrednost (določena s številom točk) ostane podlaga za plačilo takse, je prvostopenjsko sodišče pravilno izhajalo iz izračuna, da je v obravnavani zadevi za odmero takse za sodbo in pritožbo odločilna v točkah določena vrednost predmeta, ob vložitvi tožbe.
priposestvovanje nepremičnine - zemljiška knjiga - dobroverna posest
Pravno pravilo paragrafa 1500 ODZ, ki se je uporabljalo v teku priposestvovalne dobe za navedene nepremičnine, je namreč določalo, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ni smela biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana. Zato se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na to pravilo, če bi glede na okoliščine primera tedaj lahko vedela (to je v času sklepanja pogodbe v letu 1962 oz. v času vpisa v zemljiško knjigo - 1963), da je tožeča stranka že pridobila lastninsko pravico na navedenih nepremičninah s priposestvovanjem, torej izvenknjižno.
Utemeljeno pa pritožba graja materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da bi dolžnik z izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo in to večjo od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Golo dejstvo, da je dolžnik društvo, takega zaključka ne omogoča, njegove trditve v predlogu za odlog pa so bile presplošne. V čem naj bi utrpel znatnejšo škodo, ni obrazložil na način, ki bi bil pravno relevanten v konkretnem primeru, trditev, da nima garancije, da bi prejel denar nazaj od upnika, pa za sklepanje o nasprotnem gotovo ne zadošča.
Sodišče nima zakonske podlage, da prepove davčnemu organu odmero davka. Ker je torej tožnik predlagal neprimerno sredstvo zavarovanja, za katerega ni zakonske podlage, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Ne drži namreč, kar navaja pritožnik v pritožbi, da je edina možnost preprečitve odtujitve in obremenitve nepremičnine, ki ni vknjižena v zemljiško knjigo, ravno s predlagano prepovedjo davčnemu organu, saj ima ZIZ posebne določbe o zavarovanju nepremičnin, ki niso vknjižene v zemljiško knjigo, v 4. odst. 244. člena ter v 211. členu v zvezi z 239. členom ZIZ.
Zgolj postavljena zapornica ne pomeni avtomatično motilnega dejanja, če bi tožeča stranka kljub zapornici imela možnost dostopa do svojih nepremičnin s tem, da bi delavci, ki skrbijo za varnost ob bazenu in razpolagajo s ključi sporne zapornice, po s strani tožene stranke zatrjevanem "nalogu" nemudoma omogočili prehod.
Toženec je gradnji zidu nasprotoval, s sinom sta se odločila, da zid zrušita in jasno je, da je pri motilnem dejanju sodeloval in je bilo zato tudi storjeno v njegovo korist. V motenjskih pravdah je izključeno pretresanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti oz. nepoštenosti ali odškodninskih zahtevkih (426.čl. ZPP). Zato je dajatveni zahtevek zaradi motenja posesti utemeljen v okviru vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja.
invalidnina za telesno okvaro - tabela invalidnosti
Določbo 4. tč. 13. čl. Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE-95 je mogoče razlagati z analogijo le, če kakšna oblika posledic v tabeli ni predvidena. Tožnikova omejena gibljivost hrbtenice je kot poškodba posebej zajeta v tabeli in tudi glede odstotkov invalidnosti različno opredeljena, vendar pa ni posledica poškodbe oz. zloma vretenca, kar je po tabeli izrecen pogoj za priznanje invalidnosti. Izvedensko mnenje je bilo tisto, ki je sodišču dalo podlago za dejanske ugotovitve glede odločilnih okoliščin in je to namen dokaza z izvedencem. Pravna presoja zadeve je naloga sodišča in zato pritožba neutemeljeno očita sodišču, da ni sprejelo zaključkov izvedenca o tem, da je potrebno uporabiti določbe 13. čl. Pogojev.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj predpostavke sklepčnosti tožbe, vendar te ni obrazložilo. Sklepčnost kot predpostavka dopustnosti izdaje zamudne sodbe namreč pomeni, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, katerih resničnost se zaradi pasivnosti toženca predpostavlja. Navedena morajo biti vsa dejstva, na podlagi katerih sodišče ugotovi, če je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. To pomeni, da je zamudna sodba dopustna le tedaj, če so dejstva v tožbi takšna, da je mogoče brez nadaljnjih pojasnil oziroma navedb in zgolj na podlagi predloga tožeče stranke takšno sodbo tudi izdati. Tožeča stranka je poleg materialne škode zahtevala tudi povrnitev nematerialne škode. Z meritorno sodbo zoper prvo toženo stranko ji ni bila v celoti priznana zahtevana odškodnina po višini, kar gotovo kaže na delno nesklepčnost tožbe, zato ni bilo podlage za izdajo zamudne sodbe.