ZZZDR člen 123, 123/1, 123, 123/1. ZOR člen 210, 210/4, 341, 210, 210/4, 341. ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8, 55, 55/1, 55/1-8.
prenehanje preživninske terjatve - redno šolanje - pobotanje preplačanih zneskov
Vsako prenehanje šolanja še ne more biti podlaga za zakonsko domnevo, da je izvršilni naslov (sprejet v času mladoletnosti upravičenca) ugasnil. Šolanje je namreč lahko prekinjeno tudi iz opravičenih razlogov, ki pa terjajo potrebno trditveno in seveda tudi dokazno podlago, ki jo mora sodišču v primeru ugovora navesti in izpolniti preživninski upravičenec.
Česar upnik ni niti trdil, pa čeprav bi bilo pravno relevantno, sodišče ni bilo dolžno ugotavljati.
Dolžnik je torej (po določbi tedaj še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, in sicer 4. odst. 210. čl.) plačal preživnino na podlagi izvršilnega naslova, za katerega se je kasneje izkazalo, da je v relevantnem obdobju ugasnil. Zato je nastopila obveznost upnika, da neupravičeno prejete zneske vrne oz. nadomesti sedanjemu dolžniku. Zato so tudi izpolnjeni pogoji za pobot izterjevane terjatve (sporni za oktober in november 2002), saj gre za vzajemne terjatve, ki se glasijo na denar in ki so že zapadle (materialnopravno pobotanje, ne da bi bila prekršena omejitev po 341. čl. ZOR, ker gre za istovrstni preživninski terjatvi oz. upoštevanje preplačila le-te). Opozicijski ugovorni razlog prenehanja terjatve je tako utemeljen tudi za tista dva zneska preživnine, za katera sodišče prve stopnje ugovoru ni ugodilo.
stroški upravljanja, prenove in izboljšav - prodaja nepremičnine
Stroške v zvezi z upravljanjem je lastnik bil dolžan trpeti. (33.čl. tedaj veljavnega Stanovanjskega zakona). Tudi če je predhodno stanovanje odtujil s prodajno pogodbo, njegova obveznost ni prenehala, saj je bistveno dejstvo, da o sklenitvi prodajne pogodbe upravnika ni obvestil, čeprav se je o tem s pogodbo zavezal.
Ob odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe je sodišče vezano na trditve strank v predlogu in v okviru teh trditev presoja, ali so pogoji za izdajo začasne odredbe izpolnjeni.
Vlažna tla na krovu ladje so brez dvoma spolzka. Sodna praksa pa je že večkrat zavzela stališče, da so spolzka tla kot stvar, iz katere izvira pri redni rabi in pri običajni pazljivosti večja nevarnost za uporabnike, nevarna stvar (2. odst. 154. čl. in 173. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih).
Utemeljeno pa pritožba graja materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da bi dolžnik z izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo in to večjo od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Golo dejstvo, da je dolžnik društvo, takega zaključka ne omogoča, njegove trditve v predlogu za odlog pa so bile presplošne. V čem naj bi utrpel znatnejšo škodo, ni obrazložil na način, ki bi bil pravno relevanten v konkretnem primeru, trditev, da nima garancije, da bi prejel denar nazaj od upnika, pa za sklepanje o nasprotnem gotovo ne zadošča.
Stranka ne more zahtevati, da določen izvedenec ne opravi dela iz razlogov po 2. in 3. odst. 244. čl. ZPP. Pravico ima samo zahtevati izločitev izvedenca po 247. čl. ZPP.
Sodišče nima zakonske podlage, da prepove davčnemu organu odmero davka. Ker je torej tožnik predlagal neprimerno sredstvo zavarovanja, za katerega ni zakonske podlage, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Ne drži namreč, kar navaja pritožnik v pritožbi, da je edina možnost preprečitve odtujitve in obremenitve nepremičnine, ki ni vknjižena v zemljiško knjigo, ravno s predlagano prepovedjo davčnemu organu, saj ima ZIZ posebne določbe o zavarovanju nepremičnin, ki niso vknjižene v zemljiško knjigo, v 4. odst. 244. člena ter v 211. členu v zvezi z 239. členom ZIZ.
ZTLR člen 42, 42. ZPP člen 337, 337/1, 337, 337/1. SPZ člen 268, 268.
poseg v lastninsko pravico - meja - prenumeracija parcel
Tožniki so dokazali lastninsko pravico na svojih parcelah ter da sta toženca s postavitvijo žične ograje in uživanjem zemljišča do le-te, posegla v njihovo lastninsko pravico. Zato je tožencema naložilo odstranitev sporne ograje in jima v bodoče prepovedalo takšne ali podobne posege, pri čemer se je pravilno oprlo na določila 42.čl. ZTLR.
Prvostopenjsko sodišče je zato zaradi odmere takse pravilno pretvorilo vrednost spornega predmeta v število točk po vrednosti točke ob vložitvi tožbe, v nadaljevanju pa kot osnovo za izračun takse vzelo vrednost točke na dan taksne obveznosti. Ker po 1.odst. 25.čl. ZST prvotna vrednost (določena s številom točk) ostane podlaga za plačilo takse, je prvostopenjsko sodišče pravilno izhajalo iz izračuna, da je v obravnavani zadevi za odmero takse za sodbo in pritožbo odločilna v točkah določena vrednost predmeta, ob vložitvi tožbe.
Zgolj postavljena zapornica ne pomeni avtomatično motilnega dejanja, če bi tožeča stranka kljub zapornici imela možnost dostopa do svojih nepremičnin s tem, da bi delavci, ki skrbijo za varnost ob bazenu in razpolagajo s ključi sporne zapornice, po s strani tožene stranke zatrjevanem "nalogu" nemudoma omogočili prehod.