Pavšalna trditev v tožbi, da ji psihično stanje v času sklepanja sodne poravnave ni omogočilo oblikovati pravno veljavne volje, ne da bi ob tem tožeča stranka navedla tudi kakšna konkretna dejstva za tako svojo trditev, sama po sebi ni zadoščala za postavitev izvedenca medicinske stroke, zato je sodišče prve stopnje pravilno ta dokazni predlog zavrnilo.
ZPP člen 140, 141, 142, 142/4, 140, 141, 142, 142/4.
zamudna sodba - vročanje sodnih pisanj
Toženka trdi, da ji tožba ni bila pravilno vročena v odgovor. Pri tem pa se zmotno sklicuje na določbe 142.čl. ZPP. Pritožnica je namreč očitno spregledala, da je bil ta člen spremenjen na podlagi določb 5.čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-A), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 96/2002 dne 14.11.2002.
Upnik je namreč k pogodbi priložil le potrdilo o tem, da naj bi bila sklenjena pogodba o odstopu terjatve. Na tem potrdilu se nahaja v izvirniku le klavzula notarke o ugotovljeni istovetnosti podpisnika in ne pravilna overitvena klavzula po 64.čl. Zakona o notariatu. Pa tudi če bi bila klavzula pravilna, to ne bi pomenilo, da je s tem overjena tudi pogodba. Predloženo potrdilo predstavlja le overitev direktorjeve izjave, da je bila sklenjena pogodba. S tem pa formalni pogoj iz 24.čl. ZIZ ni izpolnjen.
Prvostopenjsko sodišče je zato zaradi odmere takse pravilno pretvorilo vrednost spornega predmeta v število točk po vrednosti točke ob vložitvi tožbe, v nadaljevanju pa kot osnovo za izračun takse vzelo vrednost točke na dan taksne obveznosti. Ker po 1.odst. 25.čl. ZST prvotna vrednost (določena s številom točk) ostane podlaga za plačilo takse, je prvostopenjsko sodišče pravilno izhajalo iz izračuna, da je v obravnavani zadevi za odmero takse za sodbo in pritožbo odločilna v točkah določena vrednost predmeta, ob vložitvi tožbe.
Zgolj postavljena zapornica ne pomeni avtomatično motilnega dejanja, če bi tožeča stranka kljub zapornici imela možnost dostopa do svojih nepremičnin s tem, da bi delavci, ki skrbijo za varnost ob bazenu in razpolagajo s ključi sporne zapornice, po s strani tožene stranke zatrjevanem "nalogu" nemudoma omogočili prehod.
oderuška pogodba - posojilna pogodba - obrestna mera- nesorazmerje v koristi
Ugotavljalo je, ali in za koliko 5 % mesečne pogodbene obresti z določilom o obrestovanju celega zneska za vse posojilno obdobje, ne glede na vračilo, presegajo obresti, po katerih so v obravnavanem obdobju odobravale posojila banke. Izračun pokaže, da so dejanske obrestne mere obeh bank približno enake, pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je pri odločanju izhajalo iz povprečnih obrestnih mer za kredite za nekomitente bank , najete za enako obdobje. Zastavljalnica ni upravičena do višje obrestne mere od bank, še posebej glede na to, da se je na zanesljiv način zavarovala za tveganje glede vrnitve danega posojila s hipoteko. Zamudne obresti v pogodbi so bile namreč določene v višini 0,5 % dnevno na celotni znesek posojila, obračunavajo se od celotne glavnice ne glede na morebiti že vrnjene obroke, obračunavajo se dnevno in zamuda nastopi že ob 12.00 uri dneva, v katerem je treba poravnati obrok vračila. Nesorazmerje v izgovorjeni koristi tožene stranke je tolikšno, da gre za objektivno predvideni pogoj iz 6. čl. ZPOMZO.
Toženec je gradnji zidu nasprotoval, s sinom sta se odločila, da zid zrušita in jasno je, da je pri motilnem dejanju sodeloval in je bilo zato tudi storjeno v njegovo korist. V motenjskih pravdah je izključeno pretresanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti oz. nepoštenosti ali odškodninskih zahtevkih (426.čl. ZPP). Zato je dajatveni zahtevek zaradi motenja posesti utemeljen v okviru vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja.
Vlažna tla na krovu ladje so brez dvoma spolzka. Sodna praksa pa je že večkrat zavzela stališče, da so spolzka tla kot stvar, iz katere izvira pri redni rabi in pri običajni pazljivosti večja nevarnost za uporabnike, nevarna stvar (2. odst. 154. čl. in 173. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih).
Nasprotni udeleženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da za aktivno ravnanje, ki jima je bilo naloženo s sklepom sodišča, v SPZ ni podlage. Nujna pot je omejitev lastninske pravice v obliki posebne stvarne služnosti, zato je mogoče tudi z analogno uporabo 2. odst. 219. čl. SPZ, ki določa, da v primeru, ko je potrebno za izvrševanje stvarne služnosti opraviti kakšno dejanje, krije stroške takega dejanja lastnik gospodujoče stvari, priti do zaključka, da je odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno zgrešena.
Kupoprodajna pogodba za nepremičnino mora biti sicer sklenjena v pisni pogodbi, sodišče prve stopnje pa pravilno ugotavlja, da je veljavna tudi pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem deli izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale (člen 73 ZOR).
1.Ugovor pravnomočno razsojene stvari je utemeljen, če nastopata v isti zadevi isti stranki in če je v obeh zadevah podana tudi istovetnost zahtevkov.
2. Okoliščina, da tožeča stranka za isti zahtevek navaja več pravnih podlag, ne omogoča ponovnega odločanja o stvari, saj sodišče, ki mora poznati pravo, zavrne zahtevek šele potem, ko ugotovi, da ni utemeljen na podlagi nobenega predpisa, in ne samo na pravni podlagi, ki jo zatrjuje stranka.
izpolnitev obveznosti - nadaljevanje postopka po dedičih
Okoliščina, da je predlagatelj tekom postopka umrl, ne odvezuje udeleženke, da navedeni znesek izplača dedičem. Če so dediči neznani, ima na voljo ustrezne institute (npr. položitev stvari - 302.čl. Obligacijskega zakonika).
ZTLR člen 42, 42. ZPP člen 337, 337/1, 337, 337/1. SPZ člen 268, 268.
poseg v lastninsko pravico - meja - prenumeracija parcel
Tožniki so dokazali lastninsko pravico na svojih parcelah ter da sta toženca s postavitvijo žične ograje in uživanjem zemljišča do le-te, posegla v njihovo lastninsko pravico. Zato je tožencema naložilo odstranitev sporne ograje in jima v bodoče prepovedalo takšne ali podobne posege, pri čemer se je pravilno oprlo na določila 42.čl. ZTLR.
stroški upravljanja, prenove in izboljšav - prodaja nepremičnine
Stroške v zvezi z upravljanjem je lastnik bil dolžan trpeti. (33.čl. tedaj veljavnega Stanovanjskega zakona). Tudi če je predhodno stanovanje odtujil s prodajno pogodbo, njegova obveznost ni prenehala, saj je bistveno dejstvo, da o sklenitvi prodajne pogodbe upravnika ni obvestil, čeprav se je o tem s pogodbo zavezal.
Utemeljeno pa pritožba graja materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da bi dolžnik z izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo in to večjo od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Golo dejstvo, da je dolžnik društvo, takega zaključka ne omogoča, njegove trditve v predlogu za odlog pa so bile presplošne. V čem naj bi utrpel znatnejšo škodo, ni obrazložil na način, ki bi bil pravno relevanten v konkretnem primeru, trditev, da nima garancije, da bi prejel denar nazaj od upnika, pa za sklepanje o nasprotnem gotovo ne zadošča.
priposestvovanje nepremičnine - zemljiška knjiga - dobroverna posest
Pravno pravilo paragrafa 1500 ODZ, ki se je uporabljalo v teku priposestvovalne dobe za navedene nepremičnine, je namreč določalo, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ni smela biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana. Zato se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na to pravilo, če bi glede na okoliščine primera tedaj lahko vedela (to je v času sklepanja pogodbe v letu 1962 oz. v času vpisa v zemljiško knjigo - 1963), da je tožeča stranka že pridobila lastninsko pravico na navedenih nepremičninah s priposestvovanjem, torej izvenknjižno.
Pritožnica ni dedinja po zapustniku, saj jo je iz dedovanja izključil njegov sin kot dedič prvega dednega reda, ti pa izključujejo dediče drugega dednega reda. Prav tako pritožnica ni stranka postopka, kajti ta je samo prijavila svojo terjatev v zapuščinskem postopku. Stranka postopka bi postala le, če bi predlagala ločitev zapuščine (143.čl. ZD), kar pa ni predlagala.
Vrednost premoženja je potrebno glede na določbo 1. odst. 44. člena ZDEN ugotavljati po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti, v konkretnem primeru, ko je šlo za vrnitev v letu 1992, v času vrnitve.
S tem pa je tožeča stranka presegla okvir pravnega varstva, ki ji ga daje 26. člen ZVK v zvezi s 1. in 10.alinejo 3.odstavka 13. člena ZVK, saj je prepovedni zahtevek dopustno naperiti le zoper takšen način tržnega nastopanja in obnašanja, ki ga ZVK opredeljuje kot dejanje nelojalne konkurence (navajanje neresničnih podatkov, podatkov in izrazov, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo na trgu; neupravičena uporaba firme, imena ...). Prepovedan je zgolj "način" prodaje, oglaševanja in ponujanja izdelkov, ki je opredeljen kot dejanje nelojalne konkurence in ne prodaja, oglaševanje in ponujanje izdelkov samo, na prepoved česar meri predlagana začasna odredba (in tožbeni zahtevek).