Način ugotavljanja pravnih praznin in način, kako jih zapolnjujemo, nikakor nista dejavnosti, ki bi ju bilo mogoče izvajati poljubno, kar zagotovo še posebej velja v obravnavanem primeru, ko gre za vprašanje obstoja prekluzivnega roka in z njim povezano izgubo sicer zakonsko priznane pravice do sodnega varstva. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi dalo preveliko težo interesu gospodarskih družb, ki so glede na določilo tedanjega 3. odst. 489. čl. ZGD mogle in morale računati z možnostjo sodnega preizkusa primerne odpravnine in morebitnimi posledicami tega preizkusa. Premajhen poudarek in pomen pa je pripisalo pravni varnosti izstopajočih delničarjev, ki jim je zakon nedvoumno priznaval pravico, da o primerni odpravnini na njihov predlog odloči sodišče, pri čemer njeno uveljavljanje zakonsko ni bilo izrecno časovno omejeno, zaradi česar delničarji na morebitno izgubo priznane pravice s potekom prekluzivnega roka niso mogli računati. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča analogija v primeru, kot je obravnavan, izključena.
ZVRS člen 7, 7/1, 7, 7/1. ZIZ člen 17, 17. ZPP člen 76, 76/1, 76, 76/1.
Na izvršilni naslov je izvršilno sodišče vezano, vse dokler ni z izrednimi pravnimi sredstvi spremenjen ali razveljavljen (primerjaj 1. odst. 19. člena v zvezi s 4. točko 1. odst. 55. člena ZIZ). Ugovor, da bi lahko sodišče skladno s 3. odst. 173. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ po uradni dolžnosti izterjalo le takse in stroške, ki so bili plačani iz sredstev sodišča, bi dolžnica torej morala uveljavljati že v pritožbi proti sklepu, ki sedaj predstavlja izvršilni naslov.
Za ugotovitev ali ima dolžnica sposobnost biti stranka v tem postopku (t. i. aktivna procesna legitimacija), je pomemben že prvi del njene označbe - le Republika Slovenija, in ne katerokoli ministrstvo, je namreč pravna oseba (primerjaj tudi 5. člen Zakona o vladi Republike Slovenije).
Iz 31. člena ZIZ ni mogoče razbrati, da gre za skrajni ukrep izvršilnega postopka. Iz samega zakonskega besedila namreč izrecno izhaja, da lahko upnik predložitev seznama dolžnikovega premoženja predlaga kadarkoli tekom izvršilnega postopka, tekom enega izvršilnega postopka pa lahko tudi večkrat, sploh pa zakon od njega zahteva zgolj verjeten izkaz, da s predlaganimi sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan, kar kaže na to, da je namen omenjenega ukrepa v tem, da se upniku omogoči čim učinkovitejša izterjava njegove terjatve, ne pa v varovanju dolžnika. Zaradi navedenega se razlaga, ki jo je navedlo prvostopno sodišče, da se predložitev seznama dolžnikovega premoženja lahko zahteva šele, ko so izčrpana vsa druga sredstva po tem zakonu, pokaže za nesprejemljivo, neekonomično in v nasprotju z njenim namenom, prvostopno sodišče pa je pri odločanju o upničinem predlogu imelo pred očmi ravno ta napačno presojan namen predlaganega zakonskega instituta,zaradi česar je odločitev prvostopnega sodišča preuranjena.