pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje - dobroverna posest
Bistvo pravnega standarda dobroverne posesti v povezavi z materialnopravno določbo o priposestvovanju lastninske pravice (28. ZTLR) je v izostanku slehernega dvoma o lastninski upravičenosti osebe, ki zatrjuje, da je lastninsko pravico na nepremičnini pridobila na originaren način s priposestvovanjem, saj 72. člen ZTLR jasno določa, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova, o takšni posesti pa v konkretnem primeru ne moremo govoriti. Tožeča stranka ob sami pridobitvi spornih parcel v posest namreč ni mogla biti v dobri veri, da sta zemljišči njeni, saj je glede na vsebino izjave toženčevega očeta vedela, da ji je lastnik zgolj začasno in pogojno omogočil razpolaganje s spornima parcelama na tak način, da je na njih postavila proizvodno halo (in da torej ni šlo za prenos lastninske pravice), ravno tako pa dobre vere ni pridobila niti kasneje, saj kljub opravljenim vsem dejanjem, ki so bila potrebna, da bi s C. lahko sklenila prodajno pogodbo za zamenjani parceli do podpisa takšne pogodbe v praksi ni prišlo.
Navedeno tako pomeni, da tožeča stranka lastninske pravice na spornih zemljiščih ni mogla priposestvovati, saj za takšno pridobitev lastninske pravice zgolj nesporno ugotovljena posest brez nujnega elementa dobrovernosti posestnika ne more zadoščati, je pa tožeča stranka lahko lastninsko pravico pridobila na podlagi gradnje na tujem svetu (24. člen ZTLR). Dejstvo, da je proizvodni objekt zgradila v skladu z izrecnim soglasjem in z dovoljenjem lastnika, da na njegovem zemljišču postavi novo nepremičnino, ji namreč daje lastnost dobroverne graditeljice, ki pa lahko v skladu s tem zakonskim določilom na originaren način pridobi lastninsko pravico zgolj na tistem delu tujega zemljišča, na katerem stoji objekt in na zemljišču, ki je potrebno za njegovo redno rabo.
Tožena stranka je bila najemnik celotnih prostorov, torej tudi prostora, ki ga je oddala v podnajem T. d.o.o. P., in zato nasproti tretjim osebam odgovarja tudi za ravnanje podnajemnika. Dejstvo, da je te prostore oddala v podnajem, ne izključuje njene odgovornosti za dogodke, tudi ne za škodo, ki je ali bi lahko nastala zaradi napačnega ravnanja podnajemnika.
Tuja sodna odločba, ki se sicer glasi na denarno terjatev in ki je z odločbo domačega sodišča prve stopnje priznana, je izenačena s tako odločbo, kot jo ima v mislih 1. odst. 257. čl. ZIZ in je torej izpolnjen pogoj iz tega določila, kar se tiče obstoja odločbe.
Na vsakogar, ki izpolni obveznost, za katero ima kakšen pravni interes, preide ob izpolnitvi po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami. Glede na to, da ima tožnik kot zastavitelj pravni interes pri poravnavi obveznosti dolžnika do upnika, to pa zato, da prepreči prodajo nepremičnine, katere lastnik je, ima seveda od dolžnika že na podlagi 300. čl. ZOR pravico zahtevati vrnitev tistega zneska, ki ga je v skladu s pogodbo med upnikom in dolžnikom, že plačal, od dolžnika, prav tako pa gre pri tisti terjatvi, ki je napram upniku namesto dolžnika še ni poravnal, res za pogojno terjatev, ki jo je upnik upravičeno prijavil v stečajno maso dolžnika.
spor majhne vrednosti - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - pritožbeni razlog
Trditve tožene stranke, da za slabo ekonomsko-finančno stanje ni vedela oz., da ni mogla vedeti in da so ugotovitve sodišča prve stopnje s tem v zvezi napačne, pomeni napad na dejansko stanje, ki v pritožbenem postopku, v sporih majhne vrednosti ni dopusten.