Tožnica pravico do družinske invalidnine uveljavlja na podlagi določb ZVojI, ki opredeljuje upravičence do varstva po temu zakonu in določa sistem pravic, pri čemer pa je zakon ureditev določenih podrobnosti prenesel na podzakonski predpis, konkretno Pravilnik o opredelitvi pogoja za preživljanje družinskih članov. Slednji tako ne ureja nekih novih pogojev, ki jih zakon ne določa, prav tako ne spreminja pogoja, ki ga določa zakon, ali ureja drugače, kot to izhaja iz namena zakona, pač pa navedeni zakonski pogoj (pogoj preživljanja) zgolj opredeljuje (z določitvijo finančnega cenzusa) in je torej izvedbene narave.
davek na dodano vrednost (DDV) - račun - verodostojna listina - zaslišanje priče - davčna zloraba
Substanciranost predloga za zaslišanje priče od predlagatelja ne zahteva navedbe, kaj točno bo priča ob zaslišanju izjavila, saj predlagatelj ne more vedeti, kakšno bo njeno pričanje. Pojasniti mora le, katero pravno pomembno dejstvo ali okoliščino želi s pričanjem dokazovati in verjetnost, da bi oseba o tem vedela izpovedati. Dodatno pa je drugostopenjski organ tudi s tem, ko je navedel, da dokazi z zaslišanjem prič na pravilnost sprejete odločitve v obravnavani zadevi ne bi mogli vplivati, opravil nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno.
stranski udeleženec - priznanje lastnosti stranke v postopku - plačnik davka - davčni zavezanec - obračun davčnega odtegljaja - pravica do izjave
V obravnavanem primeru gre za odmero dokončnega davka, ki se po določbah zakona (131.a in 312. člen ZDoh-2) ne všteva v letno davčno osnovo, kar po presoji sodišča pomeni, da pravna korist tožnikov glede obračuna in plačila davka, ki se nalaga družbi kot plačniku, ni zgolj posredna, saj se z njo, ker gre za dokončen davek, odloča tudi o pravnem temelju in o višini dohodninske obveznosti tožnikov kot zavezancev za dohodnino. Glede nje pa tožnikom, udeležba v postopku, vključno z ustavno varovano pravico do izjave, ne bo omogočena v postopkih odmere dohodnine oziroma postopkih obnove odmere dohodnine.
ZUS-1 člen 37. ZUP člen 214. Odlok o odrejanju in izvajanju ukrepov za preprečitev širjenja nalezljive bolezni COVID-19 na mejnih prehodih na zunanji meji in na kontrolnih točkah na notranjih mejah Republike Slovenije (2020) člen 11, 11/2, 11/2-1.
Izpodbijana odločba ne vsebuje nobene navedbe glede ugotovljenega dejanskega stanja in posledično ne vsebuje tudi nobene presoje dokazov, niti ne vsebuje razlogov, ki bi glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali sprejeto odločitev, saj izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja niti iz katere države je vstopil tožnik na območje Republike Slovenije in ura vstopa, kakor tudi ne, na kateri seznam je uvrščena država, iz katere je vstopil v Republiko Slovenijo in iz katerega razloga je tožniku odrejena karantena. Odločba prav tako ne vsebuje nobenih ugotovitev glede tožnikovih ugovorov glede izpolnjevanja pogojev za obstoj izjeme iz 1. točke drugega odstavka 11. člena Odloka o odrejanju in izvajanju ukrepov za preprečevanje širjenja nalezljive bolezni COVID-19 na mejnih prehodih na zunanji meji, na kontrolnih točkah in v notranjosti Republike Slovenije. Ker ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da se ne more presoditi, ali je zakonit ali ne, je sodišče tožbi ugodilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek.
Razen navedbe določb predpisov, obrazložitev izpodbijane odločbe nima razlogov o ugotovljenem dejanskem stanju, niti navedbe dokazov, niti razlogov o tem, kateri dokazi so bili odločilni za sprejetje odločitve, prav tako tudi nima razlogov, zakaj je dejansko stanje narekovalo takšno odločitev. Iz obrazložitve namreč ne izhaja, iz katere države je vstopil tožnik na območje Republike Slovenije, ali je država, iz katere je vstopil, uvrščena na seznam držav z epidemiološko visokim tveganjem za okužbo z nalezljivo boleznijo COVID-10 (rdeči seznam), kdaj je in kje je tožnik prestopil mejo in tudi ali je uveljavljal katero izmed izjem, ko se karantena ne odredi. Izpodbijane odločbe se tako ne da preizkusiti.
Sodišče nima zakonskega pooblastila za to, da bi samo nadomeščalo voljo strank. Ta volja mora biti zato izražena dovolj jasno, da lahko sodišče ravna v skladu z njo. V obravnavani zadevi temu ni tako, zato sodišče zaključuje, da tožba ni sposobna za obravnavo.
ZKme-1 člen 54. Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o izvajanju ukrepa naložbe v osnovna sredstva in podukrepa podpora za naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (2020) člen 104.
neposredna plačila v kmetijstvu - zahteva za izplačilo sredstev - rok za vložitev zahteve - sprememba obveznosti - prošnja za podaljšanje roka - pravočasnost vloge
Tožnik je zahtevo za podaljšanje roka za prvi zahtevek za izplačilo sredstev vložil prepozno, ker jo je vložil po poteku roka za vložitev prvega zahtevka za izplačilo sredstev.
Določbe 54. člena ZKme-1 ne urejajo podaljšanje procesnega roka, temveč omogočajo spremembo roka, določenega v odločbi o pravici do srestev. V primeru neupoštevanja roka za vložitev zahtevka za izplačilo stranka izgubi pravico zahtevati izplačilo sredstev, posledično to pomeni, da lahko na podlagi 54. člena ZKme-1 zahteva spremembo obveznosti, določene v odločbi o pravici do sredstev, le pred potekom tega roka.
davčna izvršba - pritožba - rok za vložitev pritožbe - zavrženje pritožbe
V skladu z drugim odstavkom 157. člena ZDavP-2 določen 8-dnevni rok za pritožbo se je iztekel v četrtek, dne 14. 3. 2019, tožnica pa je pritožbo poslala priporočeno v petek, 15. 3. 2019. Tega dne vložena pritožba je po obrazloženem vložena prepozno, zato je bila pravilno zavržena (240. člen ZUP).
karantena - nalezljive bolezni - obrazložitev odločbe
Izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve namreč ne izhaja, iz katere države je vstopil tožnik na območje Republike Slovenije, ali je država, iz katere je vstopil, uvrščena na seznam držav z epidemiološko visokim tveganjem za okužbo z nalezljivo boleznijo COVID-10 (rdeči seznam), kdaj je in kje je tožnik prestopil mejo in tudi ne, ali je uveljavljal katero izmed izjem, ko se karantena ne odredi.
Stranka v upravnem sporu ne more neposredno uveljavljati sodnega varstva zoper upravni akt, ki ga izpodbija s tožbo, ampak mora najprej izčrpati pravno sredstvo v upravnem postopku pred organom, ki ni sodišče. Če stranka tega ne stori ali pa če je to storila prepozno, nastopi pravna posledica, ki je v tem, da se vložena tožba s sklepom zavrže.
davčna izvršba - prispevki za socialno varnost - zamudne obresti - sklep o odpustu obveznosti - prednostne terjatve
Zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, kar za obravnavani primer pomeni, da niso bile odpuščene s sklepom o odpustu obveznosti in jih je davčni organ utemeljeno naložil v plačilo tožnici.
ZDKG člen 2, 2/1, 2/2, 2/2-1, 2/2-2, 2/2-3, 4, 4/1, 4/2, 5, 5/2. ZUS-1 člen 28, 47.
zaščitena kmetija - status zaščitene kmetije - preveritev pogojev za zaščiteno kmetijo - boniteta - obseg zaščitene kmetije - uradni podatki zemljiškega katastra - rok za vložitev tožbe - predhodno vprašanje
Organ je preveritev pogojev za zaščiteno kmetijo opravil na podlagi vloge vlagatelja stranke z interesom B. B. in torej ne po uradni dolžnosti, prav tako preveritve ni opravil na podlagi drugega odstavka 5. člena ZDKG-A. Zakon (tj. ZDKG) namreč nikjer ne izključuje možnosti, da se pogoji za določitev zaščitene kmetije ne morejo (ponovno) preveriti, če se spremenijo podatki (v zemljiški knjigi ali zemljiškem katastru).
V primeru preveritve pogojev za zaščito kmetije ne gre za upravljanje in razpolaganje z dediščino, temveč za dodelitev statusa premoženja, ki je predmet dedovanja, zato gre pravica predlagati preveritev, ali zaščitena kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščito tudi le posameznim dedičem.
Po presoji sodišča je v konkretnem primeru izkazana ne samo težka popravljivost škode, ampak celo nepopravljivost škode, kajti odstreljenih medvedov kot strogo zavarovane živalske vrste ne bo mogoče nadomestiti, pri čemer uboj vsake posamezne živali, ki je zavarovana na nacionalni in mednarodni ravni, pomeni neprecenljivo in nenadomestljivo škodo.
Tožena stranka je sodišče obvestila, da je tožnik 8. 9. 2020 samovoljno zapustil azilni dom in se tja ni več vrnil. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in se vanj tudi ni vrnil po poteku treh dni (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3, 84/2. ZTuj-2 člen 97. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - ugotavljanje prosilčeve istovetnosti - dvom v prosilčevo identiteto - begosumnost
Tožnik ima prav, ko trdi, da dejstvo, da ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, ne zadostuje za očiten dvom v njegovo istovetnost v smislu navedene določbe ZMZ-1, vendar pa v obravnavani zadevi toženkina presoja ne temelji le na tej okoliščini. Toženka namreč, kot povedano, dvom v tožnikovo identiteto opira tudi na nekonsistentnost njegovih navedb o možnostih pridobiti osebni dokument od sorodnikov v izvorni državi ter na različno navajanje tožnikovega imena in priimka ter rojstnega datuma.
Glede na nesporne okoliščine, to je, da je azilni dom v preteklosti že zapustil in da namerava pot nadaljevati v Italijo, pa je pravilna tudi toženkina presoja, da je pri tožniku podana begosumnost, ki opravičuje izrek ukrepa po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 v zvezi s tretjo alinejo prvega ostavka istega člena ZMZ-1.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - zavrženje zahteve - nova dejstva in dokazi
Sodišče šteje, da tožena stranka v postopku ni mogla upoštevati zatrjevanega „novega dejstva“ v zvezi s tožnikovim slabim duševnim stanjem, saj ga je tožnik uveljavljal šele v tožbi (ne da bi navedel, zakaj ga predhodno brez lastne krivde ni mogel uveljavljati pred toženo stranko v postopku v zvezi z njegovim drugim zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka, čeravno naj bi se samopoškodoval po lastni izjavi že v času pred podajo prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka), saj to ni bilo zaznavno glede na njegove izjave. Sodišče pa presoja le pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, tega „novega“ dejstva pa tožnik predhodno ni uveljavljal v za to predpisanem postopku, ni pa navedel razlogov, zakaj tega brez svoje krivde ni mogel storiti, ti razlogi pa so takrat že obstajali. Poleg tega sodišče še pripominja, da zatrjevano slabo duševno stanje, ki naj bi se pri tožniku razvilo šele po odhodu iz izvorne države, zaradi nahajanja tožnika v zaporu in nato v Centru za tujce, medtem ko je njegova žena v Nemčiji, očitno glede na izjavo tožnika z dne 18. 6. 2020 tudi ni posledica razlogov, zaradi katerih je tožnik zapustil izvorno državo. In ravno zaradi povečanja verjetnosti izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito se v skladu s 65. in 64. členom ZMZ-1 presoja pomembnost novih dejstev (in dokazov).
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - varna izvorna država - subjekt preganjanja ali resne škode
Za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje zgolj trditev o o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi da država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2, 84/6. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 9, 9/3, 10, 26. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem osebne svobode - nevarnost pobega - načelo sorazmernosti - implementacija direktive
V primerih ko gre za odvzem osebne svobode in ne zgolj za omejitev gibanja, ni nobene zakonite podlage, da tožena stranka izpodbijani akt še naprej obravnava zgolj kot omejitev gibanja, kajti to lahko vodi do sistemskih pomanjkljivosti pri zagotavljanju varstva človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v Sloveniji, ki jim je odvzeta prostost.
Slovenski zakonodajalec je pogoj iz prava EU o tem, da mora obstajati "nevarnost pobega", prenesel v notranji pravni red tako, da je določil višji dokazni standard, in sicer, da mora biti ta nevarnost pobega "utemeljena", dodatno pa je v določbi člena 2(31) ZMZ-1 opredelil pojasnjevalno določbo, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče "utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila."
Slovenski zakonodajalec ni v notranji pravni red prenesel določbe člena 8(4) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev), ki državam članicam izrecno nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu. Tega slovenski zakonodajalec ni naredil kljub izrecni obveznosti po Direktivi o sprejemu 2013/33/EU, ki pa se v določilu člena 8(4) ne more uporabljati neposredno.
Ker je tožnik sam v celoti povzročil, da je podvržen ukrepu pridržanja, dejstvo, da zakonodajalec ni prenesel omenjene določbe sekundarnega prava EU v tem konkretnem primeru ne more biti razlog za nezakonitost ukrepa pridržanja.
Ker v pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ni dovoljeno poseči pod nobenim pogojem in ker se je na zaslišanju izkazalo, da je problem režima pridržanja v konkretnem primeru v elementu možnosti enourne telesne aktivnosti na prostem, ki jo je zelo verjetno dejansko tudi možno zagotoviti za pridržane v omenjenem objektu, je izpodbijani ukrep v tem delu nezakonit z vidika 4. člena Listine.
ZAID člen 7, 8, 56, 56/1, 58, 58/3, 67. URS člen 49, 155.
Inženirska zbornica Slovenije (IZS) - vpis v imenik pooblaščenih inženirjev - pogoji za vpis v imenik - izpolnjevanje pogojev - ustavna pravica do svobode dela - načelo zakonitosti - ustavnost zakonske ureditve
Z uveljavitvijo ZAID se je zahtevana strokovna izobrazba za pridobitev statusa pooblaščenega inženirja s področja geodetske stroke zvišala. Z zakonom se je torej spremenil pogoj temeljne izobrazbe, predpisane za vpis v imenik pooblaščenih arhitektov in inženirjev. Zakonodajalec je v 56. členu ZAID pridobljene pravice po ZGeoD-1 in ZEN prenesel le tistim posameznikom, ki so z dnem uporabe ZAID bili vpisani v imenik pooblaščenih inženirjev in v imenik geodetov v skladu z določbami ZGeoD-1, in imajo opravljen strokovni izpit iz geodetske stroke ter izpit za izvajanje geodetske dejavnosti. Zakonodajalec je torej zagotovil kontinuiteto dela le za v imenik IZS vpisane pooblaščene inženirje, ki niso več izpolnjevali pogojev za opravljanje tega dela.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - istovetnost - dvom - nevarnost pobega - ugotavljanje dejstev
Zgolj odsotnost osebnih dokumentov samo po sebi ne zadostuje za izrek ukrepa omejitve gibanja, ampak je ta razlog za omejitev gibanja podan, če obstaja očiten dvom v prosilčevo istovetnost. Na naroku za glavno obravnavo tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, temveč je trdil drugače kot v postopku pred toženo stranko, da potnega lista ni nikoli imel, ugotovljenih razlik s svojimi predhodnimi izjavami o tem v postopku pred toženo stranko pa ni prepričljivo pojasnil. Po oceni sodišča opisane okoliščine vzbujajo očiten dvom v tožnikovo istovetnost, saj je tudi sodišče v njegovi izpovedi našlo nedoslednosti oziroma nasprotja z njegovimi predhodnimi navedbami, kar nedvomno utemeljuje dvom o tem, ali je tožnik tista oseba, za katero se predstavlja.
Tožnikovo ravnanje in način, na katerega je zapustil Slovenijo, očitno kaže na to, da ima namen zapustiti Slovenijo in bo tako ravnal tudi v prihodnosti, kar pomeni, da je pri tožniku podana utemeljena nevarnost pobega in da je izpolnjen tudi zakonski pogoj iz 2. točke 1. odstavka 84. člena ZMZ-1.