Izpodbijani sklep temelji na določbi tretjega in četrtega odstavka 334. člena ZBan-2 (na podlagi katerih je tožena stranka tožnike pozvala, da pomanjkljivosti zahteve odpravijo v roku 15 dni in ker tožniki pomanjkljivosti v danem roku niso odpravili, je tožena stranka njihovo zahtevo zavrgla), ki je tako v obravnavani zadevi pravilno uporabljen v postopku, ki je del skupnega postopka (z ECB), pri čemer gre za fazo, ki je prenesena na toženo stranko kot nacionalni organ in je v postopku pred toženo stranko pravilno uporabljeno relevantno nacionalno pravo kot del upoštevnega prava Unije. Del slednjega, torej upoštevnega prava Unije, so tako tudi določbe glede prekluzivnega 15 dnevnega roka iz tretjega odstavka 334. člena ZBan-2.
V konkretnem primeru ne gre za prvi promet oziroma prvo registracijo zadevnega vozila, kar preprečuje uveljavljanje oprostitve oziroma vračila davka, ki ga zahteva tožnica. Kar je tudi logično, saj je bil davek že plačan pri prvem nakupu oziroma registraciji zadevnega vozila. Ta pa lahko, kot rečeno bremeni le prvega kupca, ki bi (ob izpolnjenih pogojih iz 5. člena) lahko zahteval, da se ga oprosti plačila, pa tega očitno ni storil. Ne more pa tega zahtevati nadaljnji kupec vozila, ki bi s tem ne le neupravičeno, temveč tudi v nasprotju z zakonom posegel v že zaključeno davčno-pravno razmerje.