brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - očitno nerazumna zadeva
Sodišče pojasnjuje, da zgolj dejstvo, da je tožnik izredno pravno sredstvo vložil oziroma ga pripravil, še ne pomeni, da je s tem avtomatično upravičen do dodelitve brezplačne pravne pomoči, pač pa bi bil do tega upravičen le, če bi bila njegova zahteva razumna, torej, če bi izpolnjeval pogoje iz 24. člena ZBPP (in bi obenem izpolnjeval tudi finančne pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči).
telekomunikacije - nadzor - namen trženja - soglasje naročnika
Iz tretjega odstavka 158. člena ZEKom-1 izhaja, da je uporaba telefonskih klicev (ki se ne izvajajo prek samodejnih klicnih in komunikacijskih sistemov) za namen neposrednega trženja dovoljena le s soglasjem naročnika ali uporabnika, zavrnitev soglasja pa mora biti za zadevnega naročnika ali uporabnika brezplačna. Besedilo tretjega odstavka 158. člena ZEKom-1 izrecno vsebuje zgolj zahtevo po soglasju naročnika ali uporabnika, pri čemer pa iz besedila ne izhaja, da bi moralo biti to soglasje predhodno oz. vnaprejšnje.
Iz predloga ZEKom-1 izhaja zakonodajalčev namen različnega urejanja položajev, v katerih se zaščita pred neželeno komunikacijo ureja v zvezi z avtomatiziranimi sistemi (kjer je "upravičeno zahtevati, da se izvaja le, če naročnik ali uporabnik da za to predhodno soglasje”), ter položajev, kjer se ta zaščita ureja v zvezi z drugimi oblikami neposrednega trženja, kot na primer osebnimi telefonskimi klici (ki so "dovoljene le, če s tem soglaša naročnik").
Ker se je toženka očitno oprla na izjavo prijavitelja (pri čemer iz izpodbijane odločbe ne izhaja ali le glede prvega klica, ali naj bi bili opravljeni tudi nadaljnji), bi morala tožnico pred izdajo odločbe z dejstvi, ki izhajajo iz njegove vloge seznaniti in ji omogočiti, da jih zanika ter predlaga izvedbo dokazov, ki so mu morda v prid.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - potek roka - pravni interes - umik predloga za izdajo začasne odredbe
Ker je tožena stranka z vlogo z dne 29. 3. 2023 prevzela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito po vsebini in se je izrekla, da ne bo predala tožnika Hrvaški po Dublinski uredbi, sodišče na podlagi vloge tožnika z dne 4. 4. 2024 ugotavlja, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo na odpravo izpodbijanega akta.
Razloge bi tožnik lahko uveljavljal že s pritožbo oziroma v upravnem sporu, v koliko bi zoper odločbo pravna sredstva uporabil, vendar tega ni storil.
Tožnik istih razlogov, ki bi jih lahko uveljavljal s pravnimi sredstvi zoper inšpekcijsko odločbo, ne more uveljavljati v tožbi zoper izpodbijano odločbo, s katero je bilo odločeno o izrednem pravnem sredstvu, to je zahtevi za izrek ničnosti odločbe.
vloga - vrnitev v prejšnje stanje - podpis - lastnoročni podpis - fikcija vročitve - prepozna tožba
Tožba je bila vložena po poteku zakonsko določenega (prekluzivnega) roka in je torej prepozna. Kolikor tožničine navedbe predstavljajo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ta prav tako ni pravočasen.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - prosilec iz Maroka - varna izvorna država - ekonomski razlog
Tožena stranka stranka je pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča. Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
V primeru dvostopenjskega upravnega odločanja je postopek končan, ko drugostopenjski organ odloči o pritožbi zoper prvostopenjski akt. Takrat nastopi učinek dokončnosti upravnega akta, o dokončnih upravnih aktih pa odloča sodišče v upravnem sporu (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Tožnik je tožbo vložil 7. 2. 2022, torej skoraj deset mesecev pred dokončnostjo izpodbijane odločbe. Taka tožba je glede na zgoraj pojasnjeno preuranjena, zato jo je sodišče zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Občini Šentjernej je v delu, v katerem je kot javno cesto kategoriziral nepremičnino v njuni lasti, v nasprotju z Ustavo. Dejstvo o neustavnosti Odloka v delu, ki se nanaša na nepremičnino tožnikov, namreč ni pravno pomembno za presojo v tem primeru. Zakonska ureditev, ki dovoljuje razlastitev zaradi prevzema obstoječe gospodarske javne infrastrukture (drugi odstavek 192. člena, prva alineja prvega odstavka 193. člena, peti odstavek 194. člena ZUreP-2), namreč že sama po sebi predpostavlja, da je tak objekt zgrajen na nepremičnini, ki ni v lasti države ali občine, temveč je v zasebni lasti. Če tak objekt ne bi bil zgrajen na nepremičnini v zasebni lasti, razlastitev ne bi bila potrebna. Izrečen ukrep tako ni nezakonit iz razloga, ker gre za cesto, kategorizirano kot javno cesto z neustavnim Odlokom.
varstvo konkurence - omejevalna ravnanja - zloraba prevladujočega položaja
Privilegirana komunikacija po sodni praksi SSEU in SEU, že ves čas uživa sodno zaščito tudi v postopkih, ki jih je po uredbah vodila oziroma vodi Evropska Komisija.
Komunikacija, da uživa status privilegirane komunikacije, mora biti izdelana izključno za pridobitev pravnega mnenja odvetnika v okviru uresničevanja pravic do obrambe.
Pri privilegirani komunikaciji se ne ščitijo podatki, ampak odnos zaupnosti med stranko in odvetnikom, kar pomeni nujen dodatek k polnemu uresničevanju pravice do obrambe. Predmet zaščite so torej informacije, ki sta si jih stranka in odvetnik izmenjala, oziroma ki so bile pripravljene za odvetnika za namen obrambe, s katerim bi odgovarjal na konkreten očitek agencije, ki je predmet preiskave.
To, da gre za pripravljalne listine, ki so nastale izključno za odvetnika pri uresničevanju pravice do obrambe, mora izhajati iz vsebine listin oziroma okoliščin zadeve, na podjetju pa je breme, da to dokaže.
igre na srečo - omejitev dostopa do spletnih strani - nadzor nad prirejanjem iger na srečo
Nasprotna stranka ni oporekala, da je ponudnica storitev informacijske družbe. Prav tako ni zanikala, da je zavezanka prirejala igre na srečo v Republiki Sloveniji. To ji je bilo, torej zavezanki, z odločbo predlagatelja prepovedano. Slednji je ugotovil, da te prepovedi ni spoštovala. Opisana dejstva predstavljajo dejansko podlago za uporabo prvega odstavka 107.a člena ZIS. Sodišče je zato nasprotni stranki (ponudnici storitev informacijske družbe) odredilo omejitev dostopa do spletnih strani.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - veriženje prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči
Ni sporno, da je tožnica prošnjo za dodelitev BPP vložila za pravno svetovanje in zastopanje za vložitev tožbe v upravnem sporu v zvezi z dodelitvijo BPP. Želi namreč vložiti tožbo zoper odločbo Upravnega sodišča, s katero je bila njena prošnja za dodelitev BPP zavrnjena. V takšnih ok0liščinah tožnica neutemeljeno nasprotuje uporabi 5. alineje 8. člena ZBPP. Ta namreč prav za primere, kakršen je tožničin, izrecno določa, da BPP ni mogoče dodeliti.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - napotnica - napačna opravilna številka
Tožena stranka je izdala dve odločbi z isto opravilno številko in z istim datumom, ki pa vsebujeta različna obsega dodeljene brezplačne pravne pomoči. Med odločbama je razlika v obsegu in sodniku, ki ju je izdal.
trg finančnih instrumentov - ukrep agencije za trg vrednostnih papirjev - stranska udeležba - zahteva za priznanje položaja stranskega udeleženca - pravni interes
Po presoji sodišča v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti splošnih določb ZUP glede stranske udeležbe, saj ZTFI-1 ne podeljuje upravičenja do udeležbe v postopku nobeni drugi osebi kot le subjektu nadzora.
Zgolj dejstvo, da je na podlagi navedenega posla družbenik kot prodajalec dela poslovnega deleža tožnika zavezan plačati manj davka od prejete kupnine za prodan poslovni delež tožnika kot v primeru, če bi mu bil izplačan dobiček, ne omogoča uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, saj taka posledica ne pomeni neupravičene davčne koristi.
Nakup lastnih poslovnih deležev je sicer mogoče šteti za prikrito izplačilo dobička, vendar le v primeru, da sta kumulativno izpolnjena pogoja kvalificirane udeležbe v kapitalu oz. drugega načina obvladovanja družbe (kar v obravnavani zadevi ni sporno) in da je bila kupnina za lastni poslovni delež višja od primerljive tržne cene. Davčni organ morebitne razlike med tržno in pogodbeno določeno ceno za nakup obravnavanega dela poslovnega deleža tožnika v konkretnem postopku ni ugotavljal, saj je izhajal iz napačnega materialnopravnega izhodišča in je posledično dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Podana pa je tudi kršitev pravil postopka, saj v obrazložitvi izpodbijane odločbe v tej zvezi ni navedenih razlogov, zaradi katerih je davčni organ štel, da izplačilo kupnine za nakup obravnavanega dela poslovnega deleža tožnika po ekonomski vsebini predstavlja prikrito izplačilo dobička. Zgolj navedba višine kupnine za nakup dela poslovnega deleža tožnika, brez izračuna njegove tržne vrednosti, pa ne zadosti zahtevi po obrazloženosti upravnih odločb iz 214. člena ZUP.
mednarodna zaščita - pogoji za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi - ponovna prošnja za priznanje mednarodne zaščite
Tožnikove navedbe o zatrjevanem krvnem maščevanju v izvorni državi predstavljajo novo dejstvo, ki pa ni nastalo šele po izdaji predhodne odločitve, ampak je - glede na tožnikove izjave, podane ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - obstajalo že v času prvega postopka oz. že ob odhodu iz izvorne države. V takšnem primeru bi moral tožnik zatrjevati in izkazati, da obravnavanih dejstev brez svoje krivde ni mogel uveljaviti v času prvega postopka, tj. konkretno pred izdajo odločbe z dne 7. 6. 2023, s katero je bila tožnikova prošnja zavrnjena kot očitno neutemeljena. Tega bremena pa tožnik ni zmogel.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - veriženje prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči - zloraba možnosti dodelitve brezplačne pravne pomoči
Veriženje prošenj za BPP izpolnjuje elemente zlorabe instituta BPP, pri čemer zloraba pravice ni (ustavno)pravno varovana. Zato je skladna z Ustavo obravnavana prepoved, ki preprečuje veriženje prošenj za BPP, in sodišče ni vlagalo predlagane zahteve za presojo ustavnosti.
varstvo osebnih podatkov - obdelava osebnih podatkov - zahteva za dopolnitev oziroma izbris osebnih podatkov v dokumentu - pravica do pritožbe - stvarna pristojnost - upravni postopek
Drugostopenjski organ bi moral na podlagi pritožbe tožnika odstopiti zadevo v reševanje Informacijskemu pooblaščencu, ne pa da je odločal o zadevi, za katero ni pristojen.
ZUreP-2 člen 3, 3/1, 3/1-4, 4, 4/1, 4/1-2, 193, 193/1.
razlastitev - razlastitveni namen - javna korist
Upoštevajoč opredelitev družbene infrastrukture v 4. točki prvega odstavka 3. člena ZUreP-2 ter opredelitev javnega interesa v športu v 2. točki prvega odstavka 4. člena in 2. odstavka 5. člena ZŠpo-1, je gradnjo nogometnega igrišča mogoče šteti za dopusten razlastitveni namen v smislu tretje alineje prvega odstavka 193. člena ZUreP-2.
Ker javna korist za gradnjo novega nogometnega igrišča ni konkretizirana, niti pojmovno ni mogoče ugotavljati in preizkusiti, ali je razlastitev tožnika za dosego tega namena sploh nujno potrebna. Pri presoji tega vidika testa sorazmernosti gre namreč za to, da mora upravni organ preizkusiti, ali zasledovane konkretne javne koristi ni mogoče doseči tudi na drug način, to je brez posega v konkretno lastninsko pravico. Te presoje pa ni mogoče opraviti, če javna korist ni konkretizirana, saj ni mogoče preizkusiti, ali ne bi bilo mogoče istega cilja doseči brez posega v konkretno lastninsko pravico.
pridobitev lastnega deleža - soglasje - prevladujoč položaj - družba - povezane osebe - zmotna uporaba materialnega prava
Pri ugotavljanju prevladujočega položaja se upošteva pridobitelj deleža in z njim povezane osebe ter izdajatelj programa, za katerega želi pridobitelj pridobiti soglasje, ter z njim povezane osebe.
Pri presoji povezanosti oseb z izdajateljem programa, za katerega želi pridobitelj deleža pridobiti soglasje, je treba upoštevati dejstvo, kolikšen delež želi ta oseba pridobiti. Po naravi stvari namreč povezanih osebah z izdajateljem programa ni mogoče upoštevati, če se prodaja 100 % delež, s čimer se taka oseba izloči iz skupine oseb, s katerimi je bila do sedaj povezana.
brezplačna pravna pomoč - obrazložitev odločbe - razžalitev - poseg v čast in dobro ime - varstvo osebnostnih pravic - civilni delikt
Tožena stranka pravilno uporabi določbo prve alineje 8. člena ZBPP, kolikor navede oziroma ugotovi, da tožnik ni izkazal, da bi imel položaj oškodovanca v kazenskih postopkih zaradi kaznivih dejanj razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in opravljanja. Tega niti ni zatrjeval. Materialnopravno zmotno pa je tožena stranka, sklicujoč se na omenjeno določb, navedla, da ker tožnik ni izkazal, da bi imel položaj oškodovanca v kazenskih postopkih zoper osebe, za katere zatrjuje, da so mu povzročile škodo, že na podlagi samega zakona (torej prve alineje 8. člena BPP) ni upravičen do BPP. Ta določba se na tožnikov primer namreč ne nanaša, saj je tožnik izrecno zaprosil za BPP v zvezi s civilnimi odškodninskimi zahtevki in ne "zaradi kaznivih dejanj razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in opravljanja". V tem smislu tudi ni neposredno uporabna izjema, ki jo določa prva alineja 8. člena ZBPP, tj., da se BPP lahko dodeli tudi zaradi kaznivih dejanj razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in opravljanja, če oškodovanec verjetno dokaže, da mu je bila zaradi storitve takih dejanj povzročena pravno priznana škoda. Relevantna pa je navedena določba, kolikor podpira pravilno razlago 24. člena ZBPP (na kar se je prav tako sklicevala tožena stranka), saj mora tudi v skladu s to določbo prosilec za BPP, med drugim, izkazati vsaj verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek. To pa vključuje tudi verjeten izkaz pravno priznane škode.